APRIL•2011

Transcription

APRIL•2011

Zgodba z naslovne strani – In stoletje bo zardelo •2–3•
Srečavanja •24–26•
Zbirka Poteze – knjige z značajem •4–6•
Za bistre glavice •28–29•
Prednaročilo – Vinske bravure •10–11•
Križem po svetu Modrijanovih knjig •31•
Modrijanova knjigarna •16–17•
APRIL•2011
{t. 10
Modrijan založba, d. o. o.
Poljanska cesta 15
1000 Ljubljana
Brezplačni izvod
Poštnina plačana
pri pošti 1102 Ljubljana
Zgodba o možu, ki je po lastnih besedah
ostal brezpogojno zvest do konca, a si
Ne spreglejte
Večni koledar papežev (str. 8)
V knjigi Alberta Christiana
Sellnerja so zajeti vsi papeži in
protipapeži, in to na »koledarski« način: po datumih nastopa
papeževanja ali glede na mejne
biografske datume, včasih pa
tudi po datumih pomembnih
dogodkov med njihovim
delovanjem na papeškem
položaju.
Praznovanje pomladi in velike
noči (str. 13)
Ta izjemna monografija
Damjana J. Ovsca je zdaj – a
samo do velike sobote – na
voljo po ugodnejši ceni.
Podarite si jo za veliko noč!
Prehrana 21. stoletja za
ženske (str. 14)
Kljubujte tegobam, ki jih
prinaša življenjski ritem 21.
stoletja, in to z najmanj
bolečim, najpreprostejšim in
najlažje dostopnim sredstvom
– s hrano. Knjiga hrvaške
prehranske strokovnjakinje
Lejle Kažinić Kreho za sodobno
žensko od najstništva do pozne
starosti.
Sedemdeset let Richarda
Dawkinsa (str. 20)
Britanski evolucijski biolog
Richard Dawkins je 26. marca
dopolnil 70 let, zato podrobneje
predstavljamo njegovo delo in
opozarjamo na njegove tri
knjige, ki so izšle pri naši
založbi.
Knjiga pomladi: To noč sem jo
videl (str. 21)
Roman To noč sem jo videl je bil
lani eno najodmevnejših pa
tudi najbolje prodajanih del iz
sodobne slovenske književnosti. Jančarja ponovno omenjajo
kot zelo resnega kandidata za
kresnika, obetajo se številni
prevodi, zgodba pa je vznemirila tudi filmske ustvarjalce. Vse
to je več kot dober razlog, da
smo roman izbrali za »knjigo
pomladi«.
Zbirka Nostalgija (str. 22)
Predstavljamo novo zbirko –
zbirko NOSTALGIJA. Dve deli sta
že izšli, tretje je pred izidom.
Zadnjo besedo ima ... (str. 32)
... Suzana Tratnik, pisateljica,
prevajalka in publicistka.
N A JH
IT
DO
REJE
KNJI
GE
www.modrijan.si
casopis-april-2011.indd 1
Edvard Kocbek
(1904–1981)
ni bal priznati, da ne zna razumeti svoje
zvestobe ... O intelektualcu, ki se nikdar
ni mogel »zadovoljiti z obstoječim
stanjem«. O katoličanu, v katerem
je bilo »vedno nekaj protestantskega«.
O revolucionarju, ki je skupaj s komunisti
podiral staro, a se ni znal »do kraja
vključiti niti v novo družbo« (ki jo je
pomagal postavljati sam). O enem najbolj
zanimivih in senzibilnih slovenskih
pesnikov ... In stoletje bo zardelo.
Kocbek, življenje in delo. Knjiga Andreja
Inkreta, o kateri se veliko govori in piše ...
© Joco Žnidaršič
SREČA V TEŽKIH ČASIH
Knjigo s tem naslovom smo izdali februarja lani, v
tej številki Modrijana pa jo boste zaman iskali. Izpadla je tako kot mnoge druge knjige, saj je novosti
precej, 32 strani tega časopisnega formata pa je
prehitro polnih, če naj Modrijan ostane svojevrstno
naše in vaše knjižno razgledišče in ne samo nadomestek kataloga. Kolikor vem, Sreče v težkih časih
urednica niti ni predvidela za tokratno objavo. Mogoče se ji je zdela prestara, mogoče pa je nanjo preprosto pozabila, saj s to knjigo nismo imeli sreče.
Sreča za založnika je, če se knjiga proda. Še večja
sreča pa je, če razproda še ponatis. Tu je očitna razlika med založnikom in, denimo, mizarjem.
Mizar bo naredil mizo po naročilu, založniki pa ves čas ugibamo, ali bo knjiga bralcem všeč v
tolikšni meri, da jo bodo pripravljeni kupiti in da se »bo račun izšel«.
Bralci bi bili presenečeni, če bi vedeli, kolikokrat se založniki zmotimo. Dejansko zaslužimo s
tistimi redkimi knjigami, ki gredo najbolj v prodajo. Pa še pri teh se radi motimo. Ni res, radi
dvomimo, da se bo neka zgodba dobro prodajala. Prvega Harryja Potterja so se sprva menda
otepali tako britanski kot slovenski založniki, nazadnje pa je prinesel milijone, tako avtorici
kot založniku (britanskemu).
A vrnimo se k Sreči, s katero nismo imeli sreče. Mogoče smo se knjige lotili na napačnih izhodiščih: a) avstralski avtor je bil na Slovenskem že znan in se je pred leti dobro prodajal; b) ves
svet je v času, ko smo se odločali za prevod (še eno leto prej), govoril o krizi, o globalni krizi, in
ni vrag, da se knjiga ne bo prodajala, saj govori o tem, kako še v tako težki situaciji najti rešitev
(sicer precej po ameriško), kako najti vzvod, ki stvari obrne na boljše; c) zavestno smo preslišali politike, ki so nam sadili rožice, češ da so naše banke čvrste kot švabski bunker. Kriza bo.
Knjiga je izšla, prave krize pa od nikoder. Prvi trije meseci prodaje so ključni. Če se knjiga »prime«, se bo prodajala. Takrat so se začele majati prve domine. Nihče ni slutil, kako globoko se
bo zamajalo, kako bo zbledela zgodba o uspehu. Kaj posamične zgodbe o sreči v težkih časih,
ko pa se maje cel sistem!
Ni res, za prodajo smo naredili premalo. Mislili smo, da se bo Sreča prodajala sama od sebe.
Srečo je treba narediti.
Branimir Nešović
Spomladanski
nakup knjig
je lahko cenejši.
Modrijanova
knjigarna – ugodje
s knjigo
Pričakujemo vas
od 9. do 20. ure
od ponedeljka do petka
in od 9. do 14. ure
ob sobotah.
Dobrodošli v Modrijanovi
knjigarni na Trubarjevi 27
v Ljubljani!
www.modrijanovaknjigarna.si
Ob nakupu predložite
Modrijanov
vrednostni bon
za
5€
.
Zadnji dan
za unovčenje je
16. maj 2011.
Več na strani 27.
Deset najbolj iskanih iz novembrskega Modrijana:
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
9.
10.
TO NOČ SEM JO VIDEL
VATIKAN, D. D.
FILOZOFIJA ANDYJA WARHOLA
IN STOLETJE BO ZARDELO
(prednaročilo)
NAJVEČJA PREDSTAVA NA ZEMLJI
Richard Dawkins
ŠOLSKE BRIDKOSTI
Daniel Pennac
Umberto Galimberti
GROZLJIVI GOST: NIHILIZEM IN MLADI
Bojan Arzenšek, Bogdan Tratnik, Božo Malovrh SLOVENSKI GOBARSKI VODNIK
PREPOVEDANI KRUH
Erica Johnson Debeljak
AVTOBIOGRAFIJA
Gandhi
Drago Jančar
Gianluigi Nuzzi
Andy Warhol
Andrej Inkret
27.3.2011 18:21:12
www.modrijan.si
2
Zgodba z naslovne strani
Poljanska cesta 15
1000 Ljubljana
Kar se je zgodilo, se je po skritem nedoumljivem
nareku zgodovine moralo zgoditi.
Andrej Inkret
In stoletje bo zardelo
Kocbek, življenje in delo
To je prva biografska knjiga o Edvardu Kocbeku. Andrej Inkret se je pri
opisovanju Kocbekovega življenja striktno, natančno in nepristransko
oprl na vso razpoložljivo dokumentacijo, na Kocbekove knjige, pesmi,
novele, članke, avtorefleksije – predvsem na tisoče strani njegovih
dnevniških zapiskov – kakor tudi seveda na dokumente in pričevanja
o njegovem življenju in delu …
Avtorjev namen je, kot pravi, »pripovedovati o tem, od kod je Kocbek
prišel, kako je živel in kako umrl, v kaj je verjel in o čem dvomil, kako –
zakaj, čemu – se je odločal, kakor se je, in sploh – kaj je storil v življenju
in kako so se dogajale stvari, ki so bile močnejše od njega in ki so se
zgodile proti njegovi volji« …
V knjigi je objavljenih več kot sto fotografij.
novo
640 strani
135 × 220 mm
trda vezava s ščitnim
ovitkom
49,10 €
Kdo je ta človek – Edvard Kocbek?
Detinstvo, mlada
leta, leta zorenja
Življenje na prleškem podeželju je bilo revno, skoraj idilično, starša sta obdelovala
krpo zemlje, redila kravo in
kozo in se prebijala iz dneva
v dan s skromno očetovo plačo, kakor sta vedela in znala ... Živeli smo v majhni hiši
in tolkli revščino. Tega nisem
nikoli čutil, oba sta bila vesele čudi in nagnjena iz sebe.
Živel sem lepo otroštvo sredi
darežljive pokrajine, pol vinorodne, pol zemljedeljske,
pastiroval, pomagal pri delu,
rastel z odraslimi skozi ponavljujoče se letne čase, doživljal poslednje folklorne šege
in elementarne dogodke, od
porodov do smrti, od požarov
do povodnji in prve svetovne
Krivica, ki ga je prizadela, je
bila vsekakor malenkostna,
Kocbek je kasneje ni nikdar
več omenjal ...
vojne z begunci iz Galicije in
s Krasa. Moja sublimacija se
je začela s šolo, postal sem
ministrant, zvonar in deklamator, očetu sem bil v pomoč
pri cerkvenih opravilih, cerkev mi je bila domača kot
rojstna hiša ali hiše sosedov ...
[...] Pred koncem drugega letnika, v začetku junija 1927,
pa je prišlo v mladem Kocbeku do nenadnega obrata – izstopil je iz bogoslovja ...
[...] Razlog njegovega hitrega odhoda s teologije je ostal
nejasen: nič natančnejšega
ni znano o krivici, ki naj bi
se bila dogodila v semenišču, kakor tudi ne, ali je bila
krivica storjena njemu ali
kateremu od sošolcev ... Kot
je piscu te knjige pripovedoval prijatelj in semeniški so-
Sredi tridesetih let se je Kocbek – iz vse bolj neznosne
varaždinske razdalje – vključil v polemiko o križarskem
gibanju in s svojimi stališči
(nemara nehote?) izzivalno
posegel v politično dogajanje v ljubljanskem katoliškem taboru ...
Poezija I: Zemlja
Z neznanim sošolcem v
mariborskem semenišču
šolec Anton Trstenjak, mu
je Kocbek sam svoj izstop že
takrat »poglobljeno« utemeljeval s prepričanjem, da se
mu bo »kot laiku obseg apostolskega dela razširil, medtem ko bi mu bil duhovniški
preozek« ... Pri tem ga je
podpiral tudi njegov bogoslovni »spiritual«: »Kdor izstopi iz takšnega nagiba, napravi apostolsko dejanje.«
Mati in oče s sinovoma Edvardom in Miroslavom pred domačo hišo
Dejanje
Kocbeka je poezija spremljala že od rosnih let, »čar
prave pesmi« in z njim »nedopovedljivo slast ustvarjanja« mu je pri sedemnajstih
odkril ptujski profesor slovenščine Anton Sovre ... »V
peti, šesti šoli, kot se je to
navadno dogajalo – to je
bila po današnje tretja, četrta gimnazija – takrat sem
napisal prvo pesem. Na Ptuju, vem, ob nekem čudnem
šelestenju iglavcev spomladi. Pomlad je nekoč na ljudi kozmično zelo vplivala,
bolj kot zdaj. Prve pesmice
so bile zelo preproste in vse
so bile izraz te želje po navezanosti na kozmično celoto. Narava je bila nekakš-
Zemlja, 1934
na prva atmosfera in prva
učiteljica.«
[...] V letih 1932–33 se je Kocbekovo pesniško samoodkrivanje zaokrožilo in dopolnilo, njegova »kozmogonija« je
prihajala do izraza v avtentični, samosvoji lirični govorici, med poznavalci je nesporno zaslovel kot eden
najbolj obetavnih pesnikov
svoje generacije ...
[...] Oseba je torej izrazito
stvariteljski človek, ki mu življenjske usode ne more
predpisati noben socialnopolitični sistem, marveč
mora nasprotno oseba biti
njih načelno in dejansko izhodišče ... Pravo duhovno
svobodo si mora osvojiti
vsakdo sam, kajti pravo poklicanost in usodo najde
oseba sama. Nobena druga
oseba ali občestvo ali organizacija ji ne more te naloge
odvzeti. To je treba imeti
pred očmi posebno pri zarisu nove družbe.
Predavatelj na drugem bohinjskem tednu (1939); desno od njega Joža Mahnič, levo Janez
Gradišnik in Vlado Novak
27.3.2011 18:21:37
www.modrijan.si
Na zasedanju AVNOJ, z leve: Tito, Vidmar, Kocbek, Rus in
Moša Pijade
Partizanska leta
Vse od začetka okupacije je
Kocbek vedel, da ne bo mogoče ostati pasiven in ravnodušen, okupacija je postavila na kocko kompleten
slovenski družbeno-nacionalni ustroj in sleherno posamično življenje v njem ...
[...] Bila je nedelja 18. maja
1942, ko ga je na Resljevi
zjutraj dosegel Kidričev list s
sporočilom, da je vse pripravljeno in da je treba oditi »še
danes« ... Kurirka je odnesla
prtljago, nekaj pred dogovorjeno uro je prišla še Zdravka
z otrokom, Lučki je bilo nekaj manj kot štiri leta, zaradi
konspiracije nista smeli v
hišo, sprehajali sta se zunaj
na ulici ... Posloviti se je moral na skrivaj, zamišljeno je
oprezal izza zastrtega okna,
ni mogel vedeti, da otroka
več kot tri leta ne bo videl ...
medijant ali največkrat kot
mučeno bitje ...« In si je seveda nenehoma želel izstopa iz praznega administrativnega pogona: »Izpreči čim
prej in čim lažje. Vrniti se
moram v svoje delo, v svoje
ponižne in pristne oblike življenja, dela ustvarjanja. Dobiti nazaj svoje veselje, cilje,
svoje uspehe, svoje srce,
svojo dušo ...«
Vrnitev domov:
blažena krivda in
prvi partizanski
dnevnik – Tovarišija
Poleti 1946 se je Kocbek čutil
čudno razpršenega, [...] načenjal je intenzivne, tudi polemične politične razprave z
Minister v Beogradu
Delo, ki ga je Kocbek opravljal kot minister, se mu je vse
bolj odkrivalo kot »mehanično«, brez teže in tvornega
smisla, kot prazna birokratska funkcija: »prebiranje listov, sprejemanje obiskov,
čitanje biltenov, razgovori z
uradniki« ... Videl je, da je
izoliran pristal na stranskem
tiru, odrinjen brez pravih informacij, ujet v brezplodno
reprezentativno službo, brez
vpliva na kakršnekoli vitalne odločitve, osamljen, odtrgan od dogajanja, razočaran
in deprimiran ...
[...] »Toliko je poezije v
meni,« je ugotavljal, »jaz pa
moram igrati ministra, političnega človeka, in pred samim seboj izpadem kot ko-
Kongres OF 1951 v ljubljanskem Unionu
sto – »levo in desno se od sleherne ozke gazi dvigajo visoke bele snežne stene« – ga
je navdalo s tesnobo, zazdelo se mu je, kakor da mu je
»narava hotela pripraviti pravo kuliserijo za razgovor, ki
je začel enega najbolj usodnih procesov v mojem življenju« ...
Vidmar mu je hladno priznal,
da so stvari »šle svojo pot in v
svoji konsekventnosti vodijo
do zahteve, ki pravi, da boš
moral odložiti svoje funkcije«
in »politično stopiti v ozadje«: »Gre za to, da ti sam odstopiš, kajti s tem boš olajšal
stvar sebi in nam.«
[...] Za Kocbeka je bil to facit tistega vélikega dejanja, s
katerim je pred dobrim desetletjem s tovarišijo vzdignil osvobodilni boj in/ali slovensko revolucijo ... Star je
bil oseminštirideset let, življenje si je moral zastaviti
na novo ...
Desetletje pogreza
Tovarišija, 1949
vodilnimi ljudmi, obenem pa
čutil, da mu postaja tovarišija
vse bolj tuja, celo sovražna ...
Zlasti intenzivno in odprto je
razpravljal npr. s Kidričem,
pogosto sta govorila na štiri
oči pri njem doma, prepričeval ga je – seveda zaman – da
je treba prenehati z ekskluzivnim privilegiranjem komunistov in poniževanjem
nepartijcev, da je partija dolžna – v skladu s svojimi medvojnimi zagotovili – uresničiti tisto »novo demokracijo«,
kjer ne bo več »avtokratičnega in po privilegirancih izvajanega dirigiranja od zgoraj
navzdol« ... [...] Na tovarišijo
ga nista vezala le zanos in
»sreča«, ampak tudi – sprva
še nejasna, a nepremagljiva –
zavest krivde ... [...] Vprašanje krivde je vznemirjalo Kocbekovo osebno – krščansko – vest nemara že vse od
njegove prve odločitve za
oborožen upor ...
Izguba političnih položajev
je Kocbeka kljub razočaranju nad krivično izgubljeno
tovarišijo navdajala z olajšanjem, tolažil se je, da s tem v
resnici največ izgubljajo njegovi izključevalci.
[...] Reševal se je v pisanje:
pasionirano je iz dneva v
dan pisal dnevnik, zavzeto
spremljal in si komentiral
aktualno dogajanje, zapisoval pogovore z vse redkejšimi prijatelji ... Intenzivno se
je začel posvečati poeziji,
oblikoval je in skušal dognati stare lirične osnutke iz
partizanskih let in snoval
nove, vse bolj živa mu je postajala misel, da bi jih povezal v knjigo ...
Tiste dni je v Ljubljani padlo
za poldrugi meter snega ...
Veličastno zasneženo me-
Znova v javnosti:
Poezija II in III –
Groza, Poročilo ter
drugi partizanski
dnevnik – Listina
Mislil sem si, mesečina,
ko pa sem se zganil,
sem vedel, tišina.
Mislil sem si, tišina,
ko pa sem odprl oči,
sem vedel, temina.
Mislil sem si, temina,
ko pa sem jo pobožal,
sem vedel, milina.
Mislil sem si, milina,
ko pa sem jo našel z usti,
sem vedel, bolečina.
Z Borisom Pahorjem v
poznih petdesetih letih
Kritik, esejist, raziskovalec in urednik Andrej Inkret se je rodil leta 1943 v Celju, kjer je leta 1962 maturiral. Po diplomi
na dramaturškem oddelku Akademije za igralsko umetnost
(zdaj AGRFT) je delal v Drami SNG. Že med študijem je bil
član uredništva študentskega lista Tribuna, revij Perspektive
in Problemi, pozneje pa je deset let delal v kulturnem uredništvu Dela. V začetku osemdesetih let je bil med pobudniki in
ustanovitelji Nove revije. Leta 1980 je postal docent na AGRFT,
pet let pozneje je doktoriral. Leta 1986 je postal izredni in leta
1991 redni, po upokojitvi leta 2006 tudi zaslužni profesor za
dramaturgijo; v letih 1991–1999 je bil dekan. Član SAZU je od
leta 2003.
Leta 1968 je objavil prvo samostojno delo Esej o dramah Dominika Smoleta, nato pa nadaljeval delo kot urednik knjižnih izdaj, pisec spremnih besedil, esejev in literarnih kritik
del svojih sodobnikov, kot so Edvard Kocbek, Dušan Pirjevec,
Vitomil Zupan, Pavle Zidar, Marjan Rožanc, Rudi Šeligo, Dušan Jovanović, Drago Jančar, Lojze Kovačič, Ivo Svetina, Bojan Štih … Njegova bibliografija je obsežna zbirka strokovnih, poljudnih in znanstvenih člankov, recenzij, kritik ter
strokovnih in znanstvenih monografij. Uredil in komentiral
je vseh osem knjig Kocbekovega zbranega dela.
Deset poslednjih let:
tržaški intervju in
poezija
Služba državne varnosti
(SDV) je v poznih šestdesetih letih ostala zagnana enako kot prej, nad Kocbekom
je še okrepila tako imenovano prislušno, pisemsko in
drugo kontrolo ...
[...] Najbolj pa je Kocbeka
tisto poletje 1974 vznemirjal
facit njegovega ambivalentnega srečanja z »zgodovino«, zavedal se je, da je dolžan prej ali slej odkriti resnico o temni strani mesca –
povedati zadnjo, neizprosno
besedo o svoji partizanski
utopiji in o ponesrečeni slovenski revoluciji ...
[...] Okleval je in okleval, ni
in ni zmogel besede – gotovo
zato, ker je bil tako čudno,
tako nedoumljivo zvest, čutil se je krivega; čeprav ni vedel za zločin, je bil zraven,
mučila ga je zavest, da je
kriv tudi sam ...
[...] V začetku februarja 1975
je slovenska oddaja tržaškega radia naznanila, da bo v
Zalivu izšel pogovor s Kocbekom in da je stvar »zgodovinskega pomena« ...
Finis
Usodna knjiga –
Strah in pogum
Minister za Slovenijo med
pozdravnim govorom na
balkonu ljubljanske
Univerze, 10. maja 1945
3
Zgodba z naslovne strani
Foto: Igor Modic
brezplačni klic: 080 23 64
e-naslov: prodaja@modrijan.si
Opoldne 3. novembra 1981
je s spremljevalcem še zmogel sprehod okrog doma in
je kot običajno z drugimi povečerjal v jedilnici – potem
pa ga je dvajset minut po
osmi uri obšla slabost, začel
je sunkovito dihati, po vsem
telesu so ga stresali krči ...
Negovalka, ki je bila z njim
ves čas, je stopila v sosednjo
sobo po pomoč, in ko se je
vrnila, je lahko ugotovila
samo še to, da je izdihnil ...
Literarni večer 8. decembra 1963 v ljubljanski Drami.
Z leve: Gregor Strniša, Janez Menart, Lojze Krakar,
Tone Pavček, Alojz Gradnik, Matej Bor, Cene Vipotnik,
Kocbek in Tone Seliškar
[...] Kocbekove postumne
knjige in ravno tako številne
žive – tudi polemične – razprave o njegovem delu, kakor tudi pripovedi in drame,
dokumentarni idr. filmi, posvečeni njegovemu imenu,
pričajo, da se njegovo življenje na tej strani »severne stene« tisto mračno novembrsko jutro, ko so na Žalah
njegovo krsto položili v grob,
še zdaleč ni dokončalo ...
Na Bokalcah z Viktorjem
Blažičem in soprogo
Zdravko
(Iz knjige Andreja Inkreta In stoletje bo
zardelo; © Modrijan založba, d. o. o., 2011;
pripravila Špelca Mrvar)
Povedali so ...*
■ In stoletje bo zardelo je knjiga, ki prinaša izredno dragoceno dokumentarno gradivo, obenem pa omogoča, da Kocbek v njej spregovori sam, in to z izredno pripovedno
močjo in zelo sugestivno.
Peter Vodopivec
■ In stoletje bo zardelo je odlična knjiga, postavljam jo ob
bok trem, štirim podobnim knjigam, ki jih imamo kot najboljše na Slovenskem.
Andrej Brvar
■ Ko premišljujem o »silakih« slovenske zgodovine, je Kocbek edina figura iz naše polpreteklosti, s katero se še kar
naprej ukvarjamo.
Andrej Inkret
■ Edino pri Kocbeku nimam dileme, komu bi na Slovenskem rekla intelektualec.
Neda Pagon
* Prisluhnili smo in si zapisali na predstavitvi knjige v
Modrijanovi knjigarni 10. marca 2011.
27.3.2011 18:21:42
www.modrijan.si
4
Zbirka Poteze – knjige z zna~ajem
Barvasta spirala v stekleni kroglici,
tako vidim svoje življenje.
Poljanska cesta 15
1000 Ljubljana
Oblikovanje zbirke: Branka Smodiš
135 × 220 mm
trda vezava s ščitnim ovitkom
označevalna vrvica
Vladimir Nabokov
Govori, spomin
Premlajena avtobiografija
Prevod in spremna beseda Breda Biščak
Nabokov je svoje silno hrepenenje po minulem času, ruskih prostorjih,
izginulih predmetih in preminulih osebah prekvasil v umetnost, tudi v
avtobiografijo Govori, spomin, kjer mu je odvzel neposreden čustveni
naboj oziroma ga je, mojstrsko posnemajoč sposobnost mimikrije
njemu tako ljubih metuljev, skril v umetelno, spiralno zgradbo
celotnega dela in filigransko izpisana posamična poglavja. Zdi se, da
želi – tako kot žuželke, katerih »varovalni mehanizem je izpopolnjen
do točke mimetične pretanjenosti, razkošnosti in potratnosti« – z
bleščečo, dovršeno »površino« preslepiti bralca, da se pod njo ne skriva
bolečina ob izgubi, da jo je pretvoril v igro – igro besed, spominov, barv,
cerebralnih premetov.
Govori, spomin velja za vrhunsko jezikovno in tematsko poslastico,
ki zahtevnejšim bralcem nudi vpogled v rusko kulturno okolje z
začetka 20. stoletja, v katerem je zorel in se oblikoval Nabokov, eden
najbolj hermetičnih in na trenutke kontroverznih avtorjev 20. stoletja.
Slovenska izdaja vsebuje tudi izredno redko objavljeno dodatno
poglavje, ki je svojevrsten unikum v svetovni književnosti: avtorjevo
psevdorecenzijo lastnega dela.
408 strani
135 × 220 mm
trda vezava s ščitnim
ovitkom
31,50 €
VLADIMIR VLADIMIROVIČ
NABOKOV, goreč proučevalec
in najstrožji prevajalec
ruskega jezika
Neža Zajc
Vladimir Vladimirovič Nabokov se je rodil 23. aprila 1899 v Sankt
Peterburgu v premožni družini z bogato politično preteklostjo. Njegov oče Vladimir Dmitrijevič je bil znan pravnik in predstavnik konstitucionalne demokratske stranke. Ker je bil sam angloman, je v
takšnem duhu vzgajal tudi malega Vladimirja, ki se je že zelo zgodaj ob pomoči tujih guvernant in domačih učiteljev naučil angleščine in francoščine. Zelo rad je risal in igral tenis, predvsem pa se je
strastno zanimal za metulje, ki so ga privlačili do konca življenja ter
tako, kot je znano, postali prispodoba njegove nenavadne občutljivosti za barvne in druge svetlobne pojave.
Otroštvo Nabokova je bilo, kot je sam zapisal, »pravljično«, »popolno«, »srečno«. Zelo je bil navezan na
mater Jeleno Ivanovno (roj. Rukavišnikovo). Hiša v
Sankt Peterburgu in posestvo ob reki Oredež sta mu
pomenila tisto zalogo neprecenljivih prvih vtisov, iz
katere je črpal navdih za nekatere najintimnejše značilnosti svojih literarnih junakov.
Navezanost na domače okolje se je nadaljevala tudi
med šolanjem, ko se mladenič Vladimir nikakor ni
mogel »udomačiti«. Leta 1911 je začel obiskovati znamenito Teniševsko učilišče, kjer se je na primer šolal
tudi ruski pesnik Osip Mandelštam in kjer je predaval
tenkočuten pesnik in literarni kritik Vladimir Gippius,
ki je med drugim negativno ocenil prve literarne poskuse (pesmi) Nabokova. V gimnaziji se je izostrilo
njegovo nagnjenje k privilegiranosti. Zaradi nekoliko
vzvišenega značaja, navajenosti na razkošno in udobno življenje, pa tudi zaradi že otroškega strahu pred
razblinjanjem v množici, ki je kasneje prerasel v načelno nasprotovanje kakršnemu koli združevanju (v šole,
smeri, krožke, društva) pod krilaticami skupnih nazorov, je tudi kot pisatelj zavračal sleherni poskus primerjanja njegove literarne manire s kakim predhodnikom ali iskanja sledi morebitnih vplivov ter uvrščanja
v literarne tokove. Osamelost njegovega literarnega
položaja tako ni bila nesrečna, marveč je bila izraz ponosne drže, vzvišenosti nad banalno resničnostjo ter
osebnostne samozadostnosti.
Oktobrska revolucija je plemiško družino prisilila k
nenadni preselitvi na Krim, kjer je pisateljev oče postal
© Agence Opale
pravosodni minister v krimski vladi. Takrat si je Vladimir že dopisoval s svojo prvo ljubeznijo, predhodnico
Mašenke, naslovne junakinje prvega romana (1926) in
Tamare iz avtobiografije Drugi bregovi. Po vdoru Rdeče armade v Jalto je družina emigrirala.
Slovo od Rusije je v pisateljevi duši preraslo običajne
razsežnosti, ki jih ni moč pojasniti s konvencionalnimi
oznakami o izgubi domovine in družinskega premoženja. Domoljubno čustvo se je preobražalo v mučno
nostalgijo, ta pa je z leti prešla v neprestano prisluškovanje za izginulo domačnostjo, ki ga ni ublažil niti študij slovanskih in romanskih jezikov na slavni Univerzi
Trinity v Cambridgeu. Tam je bral ruske klasike, proučeval in se poglabljal v ruski jezik. Intenzivno je bral
poezijo W. Shakespearja, E. A. Poeja, Keatsa, C. Bau-
27.3.2011 18:21:46
www.modrijan.si
Prve objave njegovih literarnih besedil so bile deležne
ostrih kritik, njegovo vztrajanje pri nekaterih realističnih (»nemodernih«) načelih pa je opazil celo tako tenkočuten in značilno »ruski« literat, kot je bil pisatelj in
pesnik Ivan Bunin. Kakor Buninove lirične povesti je
tudi zgodnja kratka proza Nabokova zaznamovana z
neprozaičnostjo – tako sloga kot tudi notranjega razpoloženja pripovednega toka. V naslednjem desetletju
je izdal romane: Lužinova obramba (1929–30), Camera
obscura (1932–33), Obup (1934), Vabilo na usmrtitev
(1935/36), Dar (1937).
Sedemletni Vladimir Nabokov z očetom,
Sankt Peterburg, 1906.
delairja, A. Rimbauda ter prozo G. Flauberta. Že v
Cambridgeu je začel tudi prevajati. Od leta 1921 je objavljal pod psevdonimom V. Sirin, vzetim iz pesmi prvega literarnega vzornika, ruskega simbolističnega
pesnika Aleksandra Bloka (Sirin v staroruski mitologiji označuje blagozvočno ptico pevko z ženskim obrazom in prsmi).
Nekaj mesecev pred koncem študija je Nabokova močno pretresla nenavadna smrt očeta, ki je paradoksalno
»kot heroj« umrl pod streli reakcionarjev. Odtlej je bil
finančno prepuščen samemu sebi. Preselil se je v Berlin, ki je v dvajsetih letih XX. stoletja postal kulturno
pribežališče ruskih emigrantov. Preživljal se je kot domači učitelj tujih jezikov (poučeval je tudi ruščino),
kot trener tenisa in plavanja, poziral pa je tudi v filmskih studiih. Po mnogih neuspelih ljubezenskih zvezah je spoznal Vero Slonim, s katero se je čez dve leti
poročil. Dejavno sodelovanje z rusko emigrantsko, liberalno usmerjeno revijo Rul' (The rudder) mu je poleg kratkočasenja s sestavljanjem ruskih križank
(»križnih rečenic«, kot jih je sam poimenoval), omogočalo tudi prve objave literarnih besedil, mnenj in recenzij. Zadnje so mu v berlinskih literarnih krogih
kmalu prinesle sloves ostrega in žolčnega kritika aktualnih smeri takratne sodobne književnosti. Tudi
med ruskimi emigranti je Nabokov ostal neprilagodljiv
samohodec; preziral je banalnost in zagovarjal rahlo
arhaičen, predvsem pa predmodernističen literaren
okus minulega XIX. stoletja, časa svoje mladosti. Največ mu je pomenilo prijateljstvo s pesnikom Vladimirjem Hodasevičem, katerega osebnost in poezijo je vse
življenje visoko cenil.
Nabokov piše roman Lužinova obramba, hotel
Établissement Thermal v Le Boulouju v vzhodnih
Pirenejih, 27. februar 1929.
Ker je bila njegova žena judovske krvi, sta se leta 1937
preselila v Pariz, od koder sta že kmalu emigrirala na
ameriško celino. Tam je Nabokov začel predavati o ruski in svetovni književnosti na Univerzi Cornell, kjer je
začel razvijati svoje ironične (ne pa cinične!) poglede
na velikane svetovne in ruske književnosti, ki jih je podajal tudi kasneje v svojih predavanjih na univerzah v
Franciji, Veliki Britaniji in Ameriki. Takrat je začel pisati
romane v angleščini: Resnično življenje Sebastijana
Najta (1941), Pod znamenjem nezakonito rojenih (1944),
svojevrstno memoarno trilogijo Ključni dokazi (1952),
angleško različico avtobiografije Drugi bregovi (1954),
Govori, spomin (1966), razvpit roman Lolita (1955) – v
obeh jezikih, Pnin (1957), Ado (1969). Leta 1960 se je
Nabokov preselil v Švico, kjer je v hotelu Palace, ob ženevskem jezeru leta 1977 tudi umrl.
V Ameriki je Nabokov predaval tudi o osnovah ruske
gramatike. V angleščino je prevajal izjemna dela ruske
klasične literature: Pesnitev o pohodu Igorjevem, roman v verzih Jevgenij Onjegin A. S. Puškina, Junak
našega časa M. J. Lermontova. Prevajal je tudi pesmi
obeh omenjenih ruskih romantikov ter še F. Tjutčeva.
Nabokovu mnogi očitajo izrazito neruskost. V avtobiografiji Drugi bregovi, ki jo začenja z (izmišljeno?) genealogijo svojega imena, opisuje značilne ruske, celo
tipično puškinovske razmere svoje vzgoje in odraščanja (»Moje hrepenenje po domovini je le posebna hipertrofija hrepenenja po izgubljenem otroštvu«). Rusija, kamor se takrat ni bilo več mogoče vrniti, se je
preselila v kotičke pisateljeve duše, kjer je obstajala
skupaj z ruskim jezikom. V Cambridgeu je bral ruske
klasike (»Puškin in Tolstoj, Tjutčev in Gogolj so vstajali iz štirih kotov moje sobe«) in stare ruske časopise.
Nekoč je na knjižni polici nekega antikvariata našel
štiri knjige rusko-ruskega slovarja slovitega Vladimirja
Dalja, ga kupil in vsak večer bral po nekaj strani, si
označeval čudovite besede in izraze ter se učil na pamet popolnoma neznane in pozabljene ruske besede.
»Strah, da bi pozabil ali nehote zavrgel edino, kar mi je
uspelo iztrgati s precej močnimi nohti iz Rusije, je postal bolezenski.« Občutje nerazumljenosti se je krepilo
med angleškimi vrstniki (»Ne glede na duhovno razgledanost so začeli pleteničiti in govoriti neumnosti,
kadar se je pogovor dotaknil Rusije«). Naslednje vrstice iz avtobiografije Drugi bregovi govorijo o posebni
duševni nezadoščenosti – v sopostavitvi ruskega jezikovnega prostranstva ter območja drugih jezikov:
»Prostori, kjer sem bival, so me pretresli s svojo revščino v primerjavi z domovanji mojega ruskega otroštva /.../ Resnična zgodovina mojega bivanja na angleški univerzi je zgodovina mojih naprezanj zadržati
Rusijo. /.../ Pod težo te ljubezni sem ure in ure sedel
pred kaminom in solze so silile v oči od obilice čustev,
od razvodenele banalnosti tlečih polen, osamljenosti,
oddaljenih kurantov – in mučila me je misel na to, kaj
vse sem zapustil v Rusiji, kako bi lahko napolnil vse
skrite kotičke svoje duše in vse tisto odpeljal s seboj,
če bi predvidel slovo.«
Njegov odnos do ruskega jezika je določal tudi njegovo razmerje do ruske literarne tradicije. Svoje razumevanje neprevedljivosti in bogatosti ruskih besed je izrazil takole: »V ruščini z eno neusmiljeno besedo lahko izraziš srž široko razširjene hibe, za katero trije
evropski jeziki, ki jih znam, nimajo posebnega izraza.«
O enem od tipično ruskih izrazov je zapisal: »Raznoliki
odtenki pojava, ki ga Rusi označujejo z ›banalnost/
povprečnost‹, so raztreseni v vrsti angleških besed in
5
ne sestavljajo določene
celote.« A za Nabokova je
bila »dolgočasna povprečnost« drugo ime za buržoaznost, ki v umetnosti
pomeni osiromašenje oblike, z drugo besedo, banalnost, ki jo od ustvarjalnega posameznika vedno
terja samo totalitaristična
oblast. Zato je priznaval
književnost le kot umetnost jezika: »Če bi [prevajalci] prevajali v maniri
›popolne dobesednosti‹,
Prva izdaja romana
bi se kmalu pokazale neLolita, 1955.
predvidene luknje v njihovi izobrazbi.« Nabokov,
ki je bil eden redkih zagovornikov dobesednega prevajanja, prepričan, da se pri zgolj »podajanju pisateljevega duha« izgubi mnogo čarobnosti besede, če
ne celo vsa, je namreč prevedel roman v verzih Jevgenij Onjegin A. S. Puškina ne v verzih, ampak v prozi in prozaično – to pomeni dobesedno, prevod pa
zato opremil z obširnimi komentarji. V svojem razvpitem romanu Lolita, ki ga je napisal v angleščini in
prevedel v ruščino, je na koncu dodal spisek »prevodov tujih terminov«, med katerimi je navedel predvsem prevode francoskih besed, angleških in nemških pa ni pojasnil kot neprevedljive, temveč jih je
pustil v izvirniku (kot bi bile razumljive, zato prevoda nepotrebne).
Že v prvem romanu Mašenka je zapisal: »Obstajajo
takšni trenutki, ko vse postane pretirano čudno in čudodelno, brez dna globoko, ko se zdi živeti strašljivo,
a še strašneje umreti.« Zato lahko Nabokov, ki do smrti ni odstopil od osebne ideologije jezika, velja za enega najzvestejših »besednih slikarjev« človeških čustev. Če razumemo naslednji opis čustvenega stanja
iz romana Lolita (v avtorjevem prevodu v ruščino) kot
izraz pisateljeve notranjosti, pa se zdi, da se je sam
tako svoje osebnostne »hibe« kot izrazne sposobnosti
tudi v celoti zavedal: »Ko je moja mati, v premočeni
obleki, osvetljena z nevihtnim bliskom sredi meglice
naraščajočega naliva (tako sem si predstavljal v domišljiji njeno smrt), težko zasopla, začela teči in se ustavila šele na vrhu gore Morinetto, kjer jo je pokončala
strela, sem bil mladenič, in mi zato ni uspelo v zadnjem hipu prisiliti se v nikakršno splošno sprejeto tesnobo osirotelosti, kakor bi divje zahtevali od mene
psihoterapevti v nekakšnem poznem stadiju depresije. Vendar priznam, da se človek s tako živo domišljijo, kot je moja, ne more sklicevati na nepoznavanje
občečloveških emocij«.
Globoko nezadoščenost duše ter ekscentrično preobčutljivost je Nabokov tešil samo z rusko poezijo –
čemur pa se je tudi posmehoval: »Resnična umetnost, katere cilj leži nasproti njenemu izvoru, tj. v
krajih vzvišenih in neobljudenih, ne pa na gosto naseljenih območij duševnih izlivov, se je pri nas izrodila v zdravilno liriko. In čeprav je razumljivo, da
osebni obup nehote išče skupne poti ublažitve, se to
ne tiče več bistva poezije.« A ravno v »utešnosti neutešljivega« leži smisel nesmiselnosti človekovega
obstoja. Nabokov je vse svoje življenje pisal pesmi v
ruskem jeziku. Leta 1939 je napisal pesem z naslovom Pesniki:
Zdaj prestopamo prag sveta
V tisti kraj ... imenuj ga, kakor želiš:
Ali puščava, smrt, od besede odpad
Ali, morda, preprosteje: ljubezni molčanje.
Molčanje kolovoza oddaljenega,
Kjer v meglici cvetov ni videti poti,
Molčanje domovine – ljubezni brezupne –
Molčanje oddaljenega bliska, semena molčanje.
27.3.2011 18:21:49
www.modrijan.si
6
Poljanska cesta 15
1000 Ljubljana
Treba je torej misliti na nič.
Iskalec resnice mora biti ponižnejši od prahu.
Andy Warhol
Mohandas K. Gandhi
Filozofija Andyja Warhola
Avtobiografija
Od A do B in spet nazaj
Zgodba o mojih eksperimentih z resnico
prevod Lili Potpara, spremna beseda Lev Kreft | 256 strani | 135 × 220 mm | trda vezava s ščitnim
ovitkom | 27,20 €
prevod Uroš Kalčič, spremna beseda Andrej Ule | 664 strani |
135 × 220 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 44,90 €
Andy Warhol (1928–1987),
rojen kot Andy Warhola,
ni bil le slikar in grafični
umetnik, temveč je ustvaril tudi vrsto filmov, med
njimi je najbolj znan npr.
Chelsea Girls. Vrhunec slave je doživel v poznih šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega
stoletja, in sicer kot stalni
gost svoje Tovarne (The
Factory), kamor so zahajali številni slavni umetniki tistega časa.
Njegova Filozofija je, seveda, filozofija malo drugače. Ne le, ker gre za enega
najbolj opaznih umetnikov
prejšnjega stoletja, temveč
tudi in predvsem zato, ker
gre za morda najbolj ekscentričnega. Takšna so tudi Andyjeva razmišljanja o
ljubezni, spolnosti, lepoti,
slavi, delu, denarju, New
Yorku, Ameriki in samem
sebi, pa čeprav je njihova
odštekanost najbolj v tem,
da so hkrati čisto preprosta. Ne poskušajo biti prevzetna, globokoumna in
nerazumljiva. Razkrivajo
umetnikovo življenje, njegovo »nenavadnost navad«
in so obenem dokument
časa, ki bi mu lahko rekli
neoavantgarda, pa čeprav
je pri Warholu tudi ta koncipiran malce drugače. »Poskušam se domisliti, kaj je
čas, pa se ne morem spomniti drugega kot ... ›Čas je
čas, ki je bil.‹«
V Gandhijevi avtobiografiji
so opisani otroštvo, mladost
in začetki »eksperimentov«,
od razvoja konceptov satjagrahe (nenasilni upor) in
ahimse (nenasilje) do prehranjevalnih praks in spolne
vzdržnosti. Pripoved je dragocen dokument časa, pregled začetnih temeljev njegovega političnega delovanja,
ki je dobilo svetovne razsežnosti in ima velik vpliv še danes. Pripovedovanje, ki seže
do leta 1920, se konča z besedami: »Moje življenje je
bilo poslej tako zelo na očeh
javnosti, da je komaj še kaj
takšnega, česar ljudje ne bi
vedeli.« Resničnost teh besed potrjuje dejstvo, da je
Gandhi ena najvidnejših oseb
odlomek na
preberite
www.modrijan.si
20. stoletja. Indija mu je podelila častni naziv »oče naroda«, njegov rojstni datum so
razglasili za indijski nacionalni praznik, obenem je to
svetovni dan nenasilja. Toda
vprašanje, zakaj Gandhi ni
dobil Nobelove nagrade za
mir, ostaja uganka.
Gandhijevo vrhovno načelo
je resnica, zato je knjiga eno
najiskrenejših pričevanj v leposlovju: »Naj premine sto
takšnih, kot sem jaz – poglavitno je, da ostane resnica.«
Prva izdaja avtobiografije je
izšla v dveh zvezkih (1. zv.
1927, 2. zv. 1929). Izvirnik v
gudžaratščini je bil petkrat
natisnjen, prodanih je bilo
skoraj 50.000 izvodov. Besedilo je v angleščino prevedel
Gandhijev prijatelj Mahadev
Desaj.
V slovenski izdaji so zgodovinske fotografije, reproducirane v Gandhijevem nacionalnem muzeju v Indiji.
Navdihujoče, pretresljivo, tragično, nepozabno ... resnično. Preberite več na www.modrijan.si.
Ingmar Bergman
Ryszard Kapuściński
George Orwell
Viktor Jerofejev
Reinaldo Arenas
Daša Drndić
Laterna magica
Potovanja s
Herodotom
Poklon Kataloniji
Dobri Stalin
Preden se znoči
Sonnenschein
prevod Uroš Kalčič, spremna
beseda Peter Vodopivec |
248 strani | 31,20 €
prevod Lijana Dejak, spremna
beseda Miha Javornik |
336 strani | 32,10 €
prevod in spremna beseda
Barbara Pregelj | 376 strani |
35,30 €
prevod in spremna beseda Ðurđa
Strsoglavec | 416 strani | 32,20 €
Dihal sem zrak enakosti ...
Stalin je ustvarjalec magičnega
totalitarizma.
Kričim, torej sem. Toda ta drža me je
drago stala.
Za vsakim imenom se skriva zgodba.
prevod Lea Kozman, spremna
beseda Jurij Meden | 288 strani |
25,30 €
Bil sem človek moči, ki se ni naučil
uživati v moči.
Nikolaj Jež | 256 strani | 25,30 €
Prvi, ki se je zavedel mnogoterosti
sveta kot njegovega bistva, je bil
Herodot.
Svetlana Aleksijevič
Ernest Renan
Černobilska
molitev
Jezusovo
življenje
Kronika prihodnosti
Veronika Sorokin | 328
strani | 34,20 €
26. april leta 1986, ob enih, 23 minut in 58 sekund
Fritz Zorn
Mars
prevod Saša Jerele,
spremna beseda
Katarina Marinčič |
352 strani | 31,00 €
Kdor je iz resnice, posluša moj glas. (Jn 18, 27)
Pretrgano
življenje
Dnevnik Etty Hillesum
Pisma iz Westerborka
prevod Marko Trobevšek,
spremna beseda Vesna
Kondrič Horvat |
224 strani | 30,80 €
Če moram zdaj umreti, moja smrt ne bo naključna,
ampak skrajno tipična, ker sem zbolel za tistim, za čimer v naši današnji družbi bolj ali manj boleha vsakdo.
prevod in spremna
beseda Martina Soldo |
280 strani | 31,00 €
Morali bi postati obliž za neštete rane.
Zbirka poteze
Zbirka Poteze je Modrijanova najprestižnejša literarna
zbirka. V njej objavljamo biografije, avtobiografije, spomine, dnevnike, dokumentarne romane ... Skoraj vsi
avtorji so literati: Svetlana Aleksijevič, Reinaldo Arenas,
Daša Drndić, Viktor Jerofejev, Ryszard Kapuściński,
Vladimir Nabokov, George Orwell, Ernest Renan. Če ne
veljajo za literate, so umetniki: Ingmar Bergman, Andy
Warhol. In če niso ne prvo ne drugo, so vélike osebnosti, katerih delo ima vse, kar potrebuje, da dobi prostor
v zbirki Poteze.
In kaj bo sledilo štirinajsti knjigi v zbirki, biografiji Edvarda Kocbeka In stoletje bo zardelo (str. 2–3)?
Tik pred izidom je Ljubezen in izgnanstvo, avtobiografija nobelovca Isaaca Bashevisa Singerja. Pripravljamo
knjigo Mulca pač, avtobiografijo glasbenice Patti Smith,
in Kolimske zgodbe, enega najbolj znanih literarnih ciklusov o sovjetskih taboriščih; napisal ga je Varlam Tihonovič Šalamov (1907–1982), ruski pesnik in prozaist,
disident, ki je 17 let preživel v gulagu. Prvič bomo v slovenščini brali ameriškega pisatelja T. C. Boyla, in to Ženske, biografski roman o znamenitem arhitektu Franku
Lloydu Wrightu.
Knjige v zbirki Poteze so knjige z značajem. V odličnih
prevodih. Letos jih za vas pripravljajo Primož Trobevšek, Jure Potokar, Lijana Dejak in Aleksandra Rekar.
Spremljajte zbirko Poteze na www.modrijan.si.
pred izidom
27.3.2011 18:21:50
www.modrijan.si
7
@ivljenjske zgodbe
208 strani
Paddy Doyle
Božji odred
novo
160 × 235 mm
mehka vezava z zavihi
27,90 €
Prevod Uroš Kalčič
Paddy Doyle se je rodil leta 1951 v Wexfordu na Irskem in
zdaj živi v Dublinu. Je poročen in ima tri odrasle sinove.
Velja za vodilnega med irskimi aktivisti, ki se zavzemajo
za pravice invalidov, in je član vladne komisije za urejanje statusa invalidnih oseb. Piše za televizijo, radio in
tisk, in sicer o vseh mogočih temah, od vloge Cerkve pri
skrbi za otroke do uzakonjenja rabe marihuane v medicinske namene. Trenutno je vodja Nacionalnega predstavniškega sveta, namenjenega zagotavljanju pravic invalidnim osebam. Veliko potuje po Evropi in Združenih
državah ter predava na konferencah o problematiki invalidnosti in spolne zlorabe otrok.
Paddyju Doylu je mati umrla za rakom. Nekaj tednov pozneje si je življenje vzel oče. In tako je bil deček obsojen
na enajst let življenja v vzgojnem zavodu. Takrat je bil
star štiri leta.
Pričujoča nagrajena uspešnica je ganljivo, srhljivo pričevanje o tem, kakšno je bilo še ne pred petdesetimi leti
življenje v irskih vzgojnih ustanovah, gledano skozi
zbegane otroške oči. Za zidovi sirotišnice je moral Paddy prenašati nepredstavljivo duševno, telesno in spolno
trpinčenje »nadomestnih mater«, redovnic, ki naj bi skrbele zanj, in nič čudnega, da so te grozljive izkušnje z
leti načele njegovo telesno zdravje. Tako so ga nekega
večera tebi nič meni nič odpeljali v bolnišnico – in takrat
je tudi zadnjič videl svoje uradne skrbnice. Potem so si
ga zdravniki samo še podajali iz rok v roke. To obdobje
njegovega življenja, v katerem je vsakodnevno pričeval
smrti, je doživelo vrhunec z neuspešno operacijo možganov pri desetih letih. Takrat so zdravniki tudi dokončno dvignili roke od njega in ga prepustili invalidnosti.
To je osupljiva in resnična zgodba moža, ki ga je usoda
tepla tako rekoč na vsakem koraku – a je vseeno napisana
nenavadno blagohotno, vedro, brez sledu zagrenjenosti
ali gneva.
Paddy Doyle je bil leta 1984 prvi dobitnik nagrade Christyja Browna za književnost, in sicer za televizijsko igro
z naslovom Zakaj mi je mar. Božji odred je kmalu po prvem natisu postal uspešnica tako na Irskem kot v Angliji.
Dobil je tudi nagrado Sunday Tribuna za književnost.
Leta 1993 je irsko združenje Rehab Group Paddyja Doyla
razglasilo za osebnost leta.
John Tschinkel
Shlomo Venezia
Zvonovi so umolknili
Sonderkommando
prevod Maja Kraigher in Nataša Peternel, predgovor Peter Foulkes | 496 strani | 160 × 235 mm |
trda vezava | 49,30 €
V peklu plinskih celic
John Tschinkel se je rodil
leta 1931 v Grčaricah očetu
kočevskemu Nemcu in mami Slovenki. Leta 1945 je zapustil Jugoslavijo in odšel
najprej v Avstrijo, leta 1950
pa emigriral v ZDA. Od leta
1953 je ameriški državljan.
Med korejsko vojno je bil
vojak v ameriški vojski. Diplomiral in magistriral je na
Politehnični univerzi v Brooklynu. Zaposlen je bil na
vodstvenih položajih v industriji polprevodnikov; je
imetnik treh patentov. Nazadnje je bil tehnični direktor mednarodne korporacije
za polprevodnike, od leta
1999 je v pokoju.
V knjigi se spominja svojih
otroških let pred drugo svetovno vojno v Grčaricah,
idilični kočevarski vasici,
in obenem skuša na podlagi virov in literature zajeti
šest stoletij dolgo zgodovino nemške manjšine, ki je
do zadnjega stoletja živela
složno s slovensko večino.
Piše o rodovih obeh vej svoje
družine, slovenske po materi in nemške po očetu.
Podrobno opisuje dogodke,
ki so prepričali prebivalce
vasi in celotne kočevarske
skupnosti, da so zapustili
svoje domove in posestva,
obrnili hrbet zemlji, ki jim
je omogočala skromno, a
spodobno življenje, in se
preselili v drug kraj v bliž-
nji, vendar tuji deželi. Razloži tudi, kako so pred vojno
in med njo njihovi voditelji
pridobili Kočevarje za vrnitev »domov v rajh«.
skrbi, tesnobe in groze, o
koncu celotne skupnosti
spomladi 1945 in o vseh
travmatičnih dogodkih, v katerih je bil udeležen in jih
zgolj po naključju preživel.
prevod Anuša Trunkelj | 200 strani | 160 × 235 mm | mehka vezava z zavihi | 25,30 €
V drugem delu knjige govori
o treh letih in pol po prisilni
preselitvi leta 1941 v Veliko
Mraševo blizu Brežic, od koder so bili slovenski domačini pred tem izgnani. Pripoveduje o življenju, polnem
Shlomo Venezia (1923) je v
Solunu rojen italijanski Jud.
Njegov priimek, Venezia,
nas vrača v čas, ko je njegove prednike, po množičnem
izgonu Judov iz Španije leta
1492, pot najprej zanesla v
Italijo ter nato v Solun, »balkanski Jeruzalem«, kjer le
desetina tam živeče judovske skupnosti ni bila žrtev
iztrebljanja.
Aprila 1944 je bil deportiran
v taborišče Auschwitz-Birkenau, kjer je bil dodeljen v
enoto Sonderkommando. Je
eden redkih preživelih sonderkommandov, mož, katerih naloga je bila skrajno
grozljiva: na smrt obsojenim
deportirancem so morali pomagati pri slačenju, jih odpeljati do plinske celice, nato
pa iz nje izvleči trupla in jih
prenesti do krematorijskih
peči. Skoraj vsi sonderkom-
mandi, ki so, proti svoji volji, postali pomagači lastnih
krvnikov, so umrli na enak
način kot tisti, ki so jih pred
tem sami pospremili v smrt.
Izpovedna moč tega pričevanja izhaja iz neizpodbitne iskrenosti pripovedovalca, ki
govori le o tistem, čemur je
bil priča, ter pri tem ne izpušča niti najgrozljivejših podrobnosti. Tako, na primer,
spregovori o skrajni krutosti
vodje krematorija, o hitrih
eksekucijah ter o neprekinjenem obratovanju plinskih
celic in krematorijskih peči.
Dotakne se tudi tistega, kar,
vsaj na prvi pogled, meče
manj grozljivo luč na strahote, ki so se dogajale okoli njega. Spregovori namreč o prizanesljivosti nizozemskega
esesovskega oficirja ter o nekoliko ugodnejših pogojih
za preživetje, ki so jih bili, v
primerjavi z ostalimi ujetniki, deležni možje iz vrst
sonderkommandov, ki so
bili ves čas v službi nemškega morilskega stroja. Njegovo pričevanje je edinstveno
tudi zato, ker v pogovoru z
Béatrice Prasquier izpostavi
najsrhljivejše plati svojega
»dela« v vrstah sonderkommandov ter v njem naniza
grozljive podrobnosti, ki
gnusni zločin nacistov razkrivajo v vsej njegovi razsežnosti.
Knjiga vsebuje dva zgodovinska dodatka in slikovno
prilogo.
Pričevanje spremljajo ilustracije Davida Olèra, francoskega slikarja in grafika,
ki je bil v Auschwitz-Birkenau deportiran marca 1943
in je prav tako delal v vrstah
sonderkommandov.
27.3.2011 18:22:27
www.modrijan.si
8
Zgodovina – glasnica davnine
Albert Christian Sellner
novo
Večni koledar papežev
Prevod Aleš Učakar
Večni koledar papežev je neke vrste čitanka iz zgodovine papeštva,
sestavljena pa v obliki koledarja: za vsak dan v letu nam postreže
s po eno pripovedjo iz bogate, dvatisočletne zgodovine papežev
in protipapežev, od sv. Petra do Benedikta XVI. Njihovo delovanje
je vsakokrat umeščeno v zgodovinsko logiko sočasnih tokov
(pretežno) svetovnega političnega dogajanja, ki je oziroma kolikor
je bilo zgoščeno na večno mesto Rim in italijanski polotok z okolico.
Nekateri papeži so bili dobri in pobožni možje, veliki mirovniki,
genialni državniki, zaščitniki revežev, podporniki znanosti, pesniki
in misleci. Toda na Petrovem prestolu so sedeli tudi morilci in
sadisti, podleži in perverzneži, spletkarji, slaboumneži, paranoiki
in zlohotni starci.
Poljanska cesta 15
1000 Ljubljana
Zgodbe o velikih in malih duhovih te prastare, a še vedno
vitalne institucije sem skušal
popisati brez sovražne nastrojenosti in brez želje po obrambi. Pri nabiranju gradiva sem
se pogosto zahvaljeval svoji
usodi, da mi je prihranila življenje v temačnih obdobjih,
ko so pisce zaradi njihovega
dela pošiljali na grmado. Cerkev je z inkvizicijo, križarskimi
vojnami in sežiganjem čarovnic za vse večne čase izgubila
svojo moralno-institucionalno
nedolžnost; vendar pa so jo
vsi njeni svetovnonazorski nasprotniki sčasoma dohiteli po
negativnosti ali jo – denimo
nacionalsocializem in komunizem – po grozodejstvih številčno celo presegli.
A. C. Sellner
Zgodbe vseh uradnih papežev in protipapežev so predstavljene
brez sovražne nastrojenosti ali želja po obrambi. Vse te pripovedi
prežema določena mera občudovanja papeštva kot vitalne
institucije, ki je sicer že predavno izgubila svojo moralno
nedolžnost, ne pa tudi sposobnosti, da najde izhod iz vsake, še tako
nesrečne zagate – in se včasih celo povzpne v položaj priznanega
korektiva nečloveških stranpoti človeštva.
Večni koledar papežev je posebej za slovenske bralce obogaten
s številnimi biografskimi in drugimi podatki, ki bodo dobrodošla
pomoč pri razumevanju včasih kar zapletenih dogajanj tudi v
najbolj zastrtih kotičkih zgodovine dveh tisočletij evropskih ljudstev.
536 strani, 150 × 225 mm, trda vezava
s ščitnim ovitkom
47,50 €
Katoliško učiteljstvo mora »braniti vero preprostih ljudi pred močjo intelektualcev«, je zahteval, ko je bil kardinal ter
nadškof Münchna in
Freisinga. Kot vrhovni
© Franco Origlia/Getty Images
Joseph Alois Ratzinger (Benedikt XVI)
se je rodil očetu policistu in materi kuharici v zgornjebavarskem Marktlu, ki
je kmalu po njegovi izvolitvi za papeža
postal prava turistična atrakcija, čeprav
je malček tam preživel samo prvi dve
leti življenja. Že pri 16 letih je bilo takratnemu gimnazijcu in pomočniku v protiletalskem topništvu (poslan je bil v varovanje BMW-jeve tovarne pri Münchnu) jasno, da bo postal
duhovnik. Z 31 leti je postal profesor dogmatike
in fundamentalne teologije. Pred spopadi z levo
usmerjenimi študenti se
je zatekel na Univerzo v
Regensburgu, trčenje s
študentskim gibanjem
leta 1968 pa je prej liberalnega svetovalca in
pisca govorov kölnskega
kardinala Fringsa spremenilo v konservativnega kardinala in poznejšega prefekta Kongregacije za nauk vere.
čuvar vere se je Ratzinger bojeval proti
latinoameriški ›teologiji osvoboditve‹,
proti porokam duhovnikov, proti ordinaciji žensk, proti istospolnemu partnerstvu in proti umetni kontracepciji.
Za papeža Janeza Pavla II. je leta 2000
spisal encikliko Dominus Jesus; v njej
je o evangeličanskih cerkvah zapisal,
da sploh niso »cerkve v pravem pomenu besede«.
Albert Christian Sellner,
avtor knjige Večni koledar
papežev
Razpravi o fašizmu in nacionalsocializmu znanstvenikov iz držav,
kjer sta se ti gibanji začeli
Emilio Gentile
Fašizem
Zgodovina in interpretacije
prevod Irena Trenc - Frelih |
296 strani | 160 × 235 mm |
25,10 € + 35,75 €
= 50 €
Hans-Ulrich Thamer
Nacionalsocializem
prevod Nataša Peternel | 320 strani | 160 × 235 cm | trda vezava | 35,75 €
Italijanski znanstvenik Emilio Gentile je fašizem obdelal prav z vseh vidikov. V prvem delu,
uvodu v zgodovino in tolmačenje fašizma, je orisal zgodovinski profil italijanskega fašizma v
letih 1919–1945, obenem pa sintetično osvetlil glavne interpretacije fašističnega pojava, izdelane v 20. stoletju. V esejih v drugem delu knjige je utemeljil svojo interpretacijo fašizma. Obdelal
je teme, pomembne za določanje narave in pomena fašizma: fašistično ideologijo, revolucionarnost fašizma, Mussolinijev mit ter odnose med dučejem in fašizmom, med stranko in režimom, organizacijske in institucionalne vidike režima, fašistično religijo in mit o »novem človeku«, ki je imel osrednjo vlogo v totalitarni politiki, ter fašizem kot politični modernizem.
Nemški zgodovinar Hans-Ulrich Thamer je v prvem delu svoje knjige orisal zgodovinske okoliščine nacionalsocialističnega prevzema oblasti, pri čemer se je podrobneje posvetil Hitlerju
in vzponu nacionalsocialističnega gibanja ter množičnemu nacionalsocialističnemu gibanju in
razpadu weimarske republike. Sledi opis obdobja, v katerem se je vzpostavila diktatura in si je
Hitler utrdil oblast, nato pa oris »države vodje« (vzpon, preganjanje Judov itd.). Zelo zanimivo
je poglavje o takratnem gospodarstvu in družbi: govori o oboroževanju, delavstvu, kmetijstvu,
ženskah, mladini in vzgoji. Sledita poglavje o nacionalsocialistični zunanji politiki in poti v
vojno ter poglavje o drugi svetovni vojni. V drugem delu monografije je avtor mdr. spregovoril
o nacionalsocialistični politiki uničevanja – o vojni in holokavstu, na koncu pa je predstavil
primerjavo različnih diktatur: nacionalsocializma, fašizma, totalitarizma.
Ob nakupu kompleta več kot 10 € prihranka!
27.3.2011 18:22:34
www.modrijan.si
Zgodovina – glasnica davnine
9
Zdenko Rot
Leta izgubljene mladosti
V zbirki so avtobiografski in spominski zapisi ljudi, ki se javnega življenja niso aktivneje udeleževali ali so jih v vrtinec velikih zgodovinskih dogodkov bolj ali manj nasilno potegnili prelomni politični, družbeni in vojni pretresi. V ospredju so njihove družinske in življenjske
razmere in okolje, njihova osebna stremljenja, pričakovanja in razočaranja in njihov vsakdanjik.
Anton Pirc
Mojih prvih osemnajst let
728 strani | 130 × 200 mm | trda vezava | 29,90 €
Anton Pirc je začel spomine pripravljati za objavo
šele po letu 1991, ko se je
upokojil kot zobozdravnik
v Kočevju, Rogaški Slatini
in nazadnje v Domžalah.
Rodil se je leta 1928 v vasi
Podrečje pri Domžalah. Pet
razredov osnovne šole v
Dobu je obiskoval v letih
1935–1940. Do začetka vojne je hodil v prvi razred
klasične gimnazije v Ljubljani, ki pa ga kasneje okupator ni priznal, saj se je
pouk zaradi nemškega napada končal v začetku aprila 1941. Jeseni istega leta se
je vpisal na nemško meščansko šolo v Domžalah
in do poletja 1944 dokončal tri razrede. V tem času
je začel sodelovati s partizani in postal član Skoja,
čeprav je bil do KP vedno
nezaupljiv. Ko je opazil,
da na partizanski strani izgublja zaupanje, se je, iz
strahu pred posledicami
in da bi odvrnil sum o nelojalnosti, 18. avgusta 1944
priključil Šlandrovi brigadi, v kateri je bil že njegov
starejši brat. Po nekaj tednih je bil z veliko skupino
borcev premeščen v III. brigado VDV in še z nekaterimi poslan na Pohorje, a je
od tam že po nekaj dnevih
pobegnil in se srečno vrnil
na svoj dom. Skoraj pol leta
Dnevnik 1942–1948
spremna beseda Peter Rot | 280 strani | 130 × 200 mm | trda vezava | 21,50 €
Zdenko Rot se je rodil leta
1925 v vasi Rakitna. Zaznamovala sta ga tradicionalno
kmečko okolje in velika
družina, na katero je bil
zelo navezan. Druga svetovna vojna in italijanska
okupacija sta globoko zarezali v vaške razmere. Julija
1942 je začel pisati dnevnik, končal pa ga je na božični večer leta 1948. Spomladi 1943 se je pridružil
vaškim stražarjem, decembra istega leta pa domobrancem. Dnevniški zapisi
so na začetku faktografski;
vojaške pohode, boje na
Dolenjskem s partizani in
najrazličnejše okoliščine je
morda zapisoval le zase.
Marca 1945 se je priključil
policijskemu vodu primorskih domobrancev v Postojni. Z njimi se je pomikal
proti Italiji, okusil različna
vojaška taborišča, kjer je
obiskoval gimnazijo. V civilnem taborišču v Rimu je
preživel več kot leto dni,
večinoma v službi pri angleški vojski. Sredi leta 1947
se je z drugimi Slovenci
vkrcal na ladjo, ki jih je odpeljala v Argentino. Tu je
prišel v stik z rojaki, dobil
službo v steklarni, kjer je
delal do upokojitve.
Dnevniški zapisi so v zadnjih letih daljši, kritični do
komunizma, polni vdanosti Cerkvi, družini in slovenstvu, predvsem pa hrepenenja po domu in domovini.
Janko Mlinarič
Klopotci niso utihnili
predgovor Metka Košir | 240 strani | 130 × 200 mm | trda vezava | 19,00 €
je bil skrit na podstrešju
domače hiše, nato pa se je
zaradi nenavadnih okoliščin 22. februarja 1945 prijavil domžalskim domobrancem ...
Zgodovina ozemlja, na katerem prebivamo, neprekinjeno od njegovih
prvih prebivalcev naprej
Peter Štih in Vasko Simoniti
Na stičišču svetov
Slovenska zgodovina od prazgodovinskih
kultur do konca 18. stoletja
Janko Mlinarič (1913–1996)
se je rodil v Hermancih pri
Ljutomeru, kasneje pa se je
viničarska družina Mlinarič preselila v bližnje naselje Kajžar. Janko, v družini
najstarejši od petih otrok,
se je po šolanju v miklavški
osnovni šoli in kasneje v
meščanski šoli v Ljutomeru po nekaj neuspelih poskusih, da bi si zagotovil finančno podporo za študij,
zaposlil kot občinski uslužbenec v domačem Miklavžu pri Ormožu.
V svojih spominih je orisal
preteklost domačega kraja
in Prlekije v obdobju pred
drugo svetovno vojno in v
času vojne. Pisal je o težkem položaju malih kmetov in viničarjev, ki so bili
zaradi nerešene agrarne reforme, prevlade nemškega
kapitala in nerazvitosti industrije, ki bi nudila možnost zaposlovanja, na robu
preživetja, izmed dogodkov v drugi svetovni vojni
pa je izpostavil tiste, ki so
mu bili blizu – lokalne dogodke, politično delo, akcije, vsakdanje življenje – in
jih zapisal tako, kot jih je
doživljal in ocenjeval sam.
Tako je razkril številne nove
podatke o odporniškem gibanju na področju vzhodne
Štajerske.
Ivan Kralj
25,80 € + 37,50 €
= 50 €
Zaznamovalo me je življenje v mlinu
spremna beseda Peter Vodopivec | 272 strani | 130 × 200 mm | trda vezava | 19,00 €
Peter Vodopivec
Od Pohlinove slovnice do
samostojne države
Slovenska zgodovina od konca 18. do konca 20. stoletja
Delo uglednih slovenskih zgodovinarjev – dr. Peter Štih raziskuje srednjeveško zgodovino
med severnim Jadranom in vzhodnimi Alpami, dr. Vasko Simoniti pa se je ukvarjal predvsem
z zgodovino zgodnjega novega veka na Slovenskem – obravnava zgodovino na sedanjem slovenskem ozemlju od prazgodovine do konca 18. stoletja.
Knjiga dr. Petra Vodopivca pa v novi, oblikovno prenovljeni izdaji prinaša pregled dvestoletnega slovenskega kulturnega, družbenega, gospodarskega in političnega dozorevanja od začetkov narodnega gibanja do osamosvojitve.
Ivan Kralj (1925) je začel v
mlinu delati pri komaj štirinajstih letih. Komaj osemnajstleten je bil vpoklican v
nemško vojsko in poslan
na rusko fronto. Iz nemške
vojske je dezertiral, vendar
so ga zmagovalci po končani vojni mobilizirali v jugoslovansko vojsko. Tako se
je lahko šele v drugi polovici 40. in v začetku 50. let
znova posvetil domači kmetiji in mlinu, ki ga je kljub
ozkosrčni povojni politiki
in razmeram z veliko iznajdljivosti posodabljal in
obnavljal vse do »starostne
umiritve« v 90. letih preteklega stoletja. Čeprav se je
njegovo življenje v marsičem vrtelo okoli mlina, pa
je imelo še drugi središčni
točki: družino, v kateri je
pred vojno odraščal, in
družino, ki si jo je po vojni
ustvaril. V svoji avtobiografski pripovedi je obširno spregovoril o obeh,
hkrati pa slikovito popisal
posamezna obdobja svojega življenja ter vsakokratne
življenjske razmere in njihov utrip.
27.3.2011 18:22:41
www.modrijan.si
10
Na zdravje!
Poljanska cesta 15
1000 Ljubljana
prednaročilo
Vodnik po zemljevidu vinske kulture v Sloveniji in po svetu
Drago Medved
480 strani
205 x 265 mm
trda vezava
Vinske bravure
O podobi vina ter njegovih snovnih
in duhovnih poteh skozi našo zavest
Fotografije Drago Medved, Tomo Jeseničnik
Drago Medved v svoji osmi knjigi o vinski kulturi nadgrajuje svoj
dosedanji pogled na nastanek in razvoj vinske trte, na rojstvo vina
in na njegove zgodovinske, verske, gospodarske in druge socialne
funkcije skozi čas. Predstavlja Slovenijo z vsemi tremi vinorodnimi
deželami in vinarji, pa tudi ves preostali svet, ki je bil dolgo na
vinskem zemljevidu manj prisoten, denimo tudi države, ki doslej
niso slovele kot pridelovalke vina. Zelo pomemben je zgodovinski
prerez socialnih funkcij vina skozi čas – od pijače opoja do zdravila
in statusnega simbola; v knjigi je zajeto vse, kar je vino spremljalo
v njegovi pojavni obliki in kar je vino spodbujalo v druženju s
človekom. Predstavljene so številne osebnosti iz sveta vinske kulture,
pa tudi neznani, a pomembni ljudje, ki so in še sooblikujejo podobo
vina doma in v svetu. Avtor odstira psihološke in duhovne razsežnosti
v povezavah med vinom in človekom, pogled na hedonistične pojave
v zvezi z vinom ter etični in moralni vidik človeka v odnosu do vina.
Zelo dragocene so informacije o slovenskih vinorodnih deželah,
knjigo boste odprli, ko boste potrebovali pojasnilo izrazov, ki
opisujejo vina in instrumentarij, s katerim vino postrežemo, in prav
vam utegnejo priti opozorila na zlorabe v promoviranju vina in na
neprimerne načine pitja tega žlahtnega daru narave.
Vinske bravure so nekakšen kodeks odnosov med vinsko kulturo
in ljudmi, ki živijo z njo ali v njeni bližini, so eden od kamnov
v mozaiku prizadevanj, da bi ljudje v življenju spoznali čim več
koristnega za telo, lepega za dušo in dobrega za srce. Vse to je
namreč v vinu, če ga le hočemo spoznati kot takega.
Zakaj naročiti Vinske bravure?
Da boste v njih odkrivali nov odnos do vina in vinske kulture kot sestavnega
dela splošne kulture; širili in utrjevali boste svojo razgledanost o vinski
kulturi in jo prepoznali kot pozornosti vreden sestavni del kakovostnega
življenjskega sloga sodobnega človeka.
Da boste spoznavali nove vsebine, ki spreminjajo nekatere dosedanje
ustaljene predstave o vinu; knjiga odkriva stanja in odzive družbe do
vinske kulture, hkrati pa se vino prvič pojavlja v vlogi subjekta, ki pričakuje
od človeka enakopraven in enakovreden dialog.
Da boste odkrivali nove vinske svetove in znotraj njih države, ki jih doslej
pri nas nismo imeli za vinorodne. Srečali boste mnoge zgodovinske
osebnosti pa tudi ljudi iz neprivilegiranih slojev, ki so pomembno
prispevali k razvoju vinske kulture.
Da boste imeli vedno pri roki koristne informacije o tem, kako živeti z
vinom, ga spoznavati, v njem uživati, se od njega učiti modrosti. Tudi o
bontonu je beseda, a ne le tista, ki uči, kako držati kozarec, temveč tudi
tista, ki pove, da ni prav, če človek za svojo nekulturo, neznanje in
neumnost krivdo zvrača na vino.
Knjiga izide okoli 2. novembra 2011. Ob naročilu pred
izidom prihranite skoraj 12 € in prejmete praktično darilo.
Foto: Peter Marinšek
Drago Medved (1947) je po
prvotnem poklicu črkostavec,
za kar se je izučil v Celjskem
tisku in Šoli tiska in papirja v
Ljubljani. Diplomiral je leta
1987 na Višji upravni šoli v
Ljubljani. Novinarstvo je študiral ob delu ter se ukvarjal z
literarnim in likovnim ustvarjanjem ter pisanjem domoznanske tematike. Med drugim je bil novinar pri Novem
tedniku (1978–82; odgovorni
urednik) in Delu (1989–92).
Od leta 1993 je v svobodnem
poklicu.
Že dvajset let se ukvarja s kulturo pitja in kulinarike ter
predava o vinski kulturi. Je vitez slovenske viteške dvanajstije reda sv. Fortunata in vitez vina v Ordo equestris vini
Europae. Doslej je napisal več
kot 20 knjig, nekatere so tudi
prevedene; v sedmih se ukvarja z vinsko kulturo: Trta živ-
ljenja (1992), Najlepše trte na
Slovenskem (1995), Vinski
brevir (1997, tudi angleška izdaja), Šampanjec, sreča sveta
(1999), Sto resnic o vinu
(2001), Refošk, resnična pravljica o rdečem kralju (2008,
soavtor), Istenič penine, življenjska zgodba družine Istenič (2009).
V Naši ženi je deset let urejal
prilogo Dediščina, je avtor idejne zasnove in scenarist televizijske serije Resnice o vinu
(1998, 1999). Piše prozo in
poezijo ter je bil več let urednik literarne revije Obrazi, sedaj pa je sodelavec in član
uredniškega odbora revije Znamenje.
Od leta 2002 se ponovno intenzivneje ukvarja s slikarstvom, doslej pa je imel okoli
dvajset samostojnih in prav toliko skupinskih razstav doma
in na tujem. Sodeloval je tudi
na desetih domačih ter mednarodnih likovnih kolonijah
in simpozijih.
Ob nakupu po prednaročniški ceni prejmete odpirač in zamašek za buteljko
v lični darilni škatlici. Na zdravje!
Cena za prednaročnike: 64 €*
Cena za zamudnike: 75,90 €
Kot prednaročnik prihranite skoraj
12 €, poleg tega pa prejmete praktično
darilo. Ne zamudite: zadnji dan za
prednaročilo je 2. november, knjigo
pa boste lahko brali in občudovali
še pred martinovanjem.
* Knjigo lahko plačate v največ štirih obrokih.
27.3.2011 18:22:49
www.modrijan.si
11
Na zdravje!
Vino je pijača
za doživetja
dr. Julij Nemanič, enolog
Vinska trta in vino imata veliko simbolično moč: navežeta ljudi in
postaneta del njihovega življenja. Ta ljubezenska navezanost je zelo
opazna med vinogradnikom in trtami. Kako lepo je obrezovati trto
na pomlad in razmišljati o ta pravem številu očes in mladik za tekoči
letnik. Brstenje očes že vliva upanje za dobro letino. Prvi zeleni
poganjki, cvetenje kabrnikov, grozdiči, debeljenje jagod in končno
dozorevanje.
V dobrih stotih dnevih se
trta iz zimske zaspanosti
razvije v košato rastlino,
okrašeno z grozdjem različnih barv in okusov. Od
letine bo odvisno blagostanje vinogradnikove družine. Letina ni nikoli enaka
niti prejšnji niti naslednji.
Veselje ob dobri trgatvi je
nepopisno in daje občutek
poštenega plačila za marljivo delo. Slabo letino sicer spremlja razočaranje,
toda vinogradnik nikoli ne
krivi trte. Po vsaki naravni
ujmi se zopet loti reševanja vinograda z vso skrbjo
in občutljivostjo, kakor da
rešuje svojo najdražjo osebo. Brez te obojestranske
navezanosti bi bilo v Sloveniji manj vinogradov, ti
pa ne bi bili tako skrbno
obdelani.
Razvoj kakovosti vin v Sloveniji in svetu potrebuje
nadgradnjo vinske kulture, da bi bila kakovost vin
opažena in pravilno doživeta. In to je bil klic avtorju
dragocene knjige Vinski
brevir – Kako razumeti vino
(1997), naj jo nadgradi in
izda novo knjigo.
Nastale so Vinske bravure.
In Drago Medved ponovno
dokazuje, da lahko tudi
človek, ki ni vinogradnik,
vendar začuti vlogo trte in
vina v življenju ljudi, doda
biser v civilizacijski mozaik vinske trte. Medved je
to naredil v obliki knjige, ki
bo obogatila in popestrila
naše čtivo o vinu ter ozaveščala ljubitelje in poznavalce vin. Vse stare civilizacije, Egipčani, stari Grki in
Rimljani, so si prizadevale
dodati svoj prispevek na oltar ugleda vin. Tudi v naši
dobi ima vino izjemno vlogo in je tako rekoč nepogrešljivo v človekovem življenju. Drago Medved tako
nudi bralcu možnost, da
primerja današnje stanje
vinogradništva in vina v
Sloveniji s stanjem v drugih deželah in pri drugih
narodih. Popelje nas več
sto in celo več tisoč let v
preteklost ter opiše dogodke in legende o vlogi vinske trte in vina v različnih
civilizacijah.
Knjiga je zabavno, a hkrati
nevsiljivo poučno berljiva.
Veliko je vinskih zgodb, ki
O martinovanju na Slovenskem
Večkrat se spomnim besed prijatelja Toneta Pavčka,
poeta in vinogradnika: »Z veseljem jej svoj kruh in veselega srca pij svoje vino!« Martinovo, ko 11. novembra
praznujemo dozorelost mošta v vino, je postal ljudski
praznik. Nekaj časa je bil v zraku celo predlog, da bi ga
imenovali za državni praznik. Osebno sicer nisem mnenja, da bi to bilo potrebno, toda nekoč mi je dr. Julij
Nemanič, ki ga zelo cenim predvsem zaradi njegove
preudarnosti in ne le enciklopedičnega znanja o vinu in
vinski kulturi, dejal, da ne bi bilo slabo, če bi martinovanje postalo državni praznik, saj bi bil to eden redkih
praznikov na tako visoki ravni, ki ga ljudje res veselo, iz
srca in zelo spontano proslavljajo. Pri tem ni mislil na
tiste, ki se vsakodnevno spozabljajo nad vinom in seboj
ter spravljajo v nesrečo sebe in druge. Mislil je na to, da
so ljudje, ko nazdravljajo letini, spontano in iskreno veseli in da so tudi martinovanja družabni in kulturni dogodki, ne le priložnost za opijanje.
V tistih evropskih državah in krajih, kjer častijo sv. Martina kot vinskega zavetnika, že tradicionalno poznajo
nas vlečejo, da požiramo
strani ter tako bogatimo
znanje in domišljijo. Kako
zanimiva je zgodovina penečih vin, vin posebne kakovosti. Kako raznolika in
samosvoja je slovenska
vinska ponudba, a žal premalo prepoznavna. Kako
bogata je svetovna vinska
košarica. Zvemo o državah, za katere še pomislili nismo, da imajo svoje
vino. Če bomo prebrali
Vinske bravure, bomo lahko zanimiv sogovornik v
vsaki vinski družbi, ki z
mero in ljubeznijo uživa
žlahtno vino.
Vinske bravure so prava
mala enciklopedija o vinu
in vinski kulturi, in to v poljudni slovenski besedi.
Dejstvo je namreč, da celo
najboljše vino ne pride do
pravega izraza, če ni zraven ustrezne kulture. In
ravno znanje o pozitivnih
in negativnih plateh vina
bo pomagalo, da bomo
vina uživali bolj zdravo,
ozaveščeno in po pameti.
Vino ni običajna pijača za
odžejanje. Je veliko več, je
pijača za doživetja.
Vinska trta in vino sta pomemben sestavni del naše
narodne identitete, prepoznavnosti Slovenije. In da
bo vino, ki je predvsem
dopolnilo k prehrani, izpolnjevalo svoje poslanstvo, je treba neprenehoma
širiti med ljudmi vinsko
kulturo, in sicer tako vztrajno kot vinogradnik obdeluje vinograd in neguje vino.
Pozoren bralec Vinskih
bravur se bo gotovo zdrznil, če vina ne pije pravilno
ali ne pozna vse vinske raznolikosti, ki jo imamo
pred nosom. Koliko užitkov gre mimo nas, če se ne
zavedamo, katero vino uživamo in kako ga doživljamo. Vsak požirek vina, ki
ga zaužijemo zavestno,
zbrano, nam pripoveduje
samosvojo zgodbo. Če te
edinstvene
pijače
ne
»doživljamo« in jo pijemo
samo iz fizioloških potreb,
zapravljamo čas. Pravilno
zaužito vino prinaša užitke
za telo in dušo. In pri dobrem vinu je duša nagrajena v večji meri kot telo.
Dandanes je to zelo pomembno za optimizem lju-
zelo razvejane oblike praznovanj nove letine, te pa so
vpete v celostno podobo okolja, kjer z njimi živijo.
Radi bi spomnili na neznan običaj, ki se je odvijal v netipičnem vinogradniškem in vinskem kraju, a veliko
pove o tem, kako so ljudje spoštovali tisto malo, kar so
imeli, spoštovali so simbolni pomen, sporočilo vsebine,
ne pa njeno finančno vrednost.
Le malokdo pozna kraj Žablje, zahodno od ceste Banjšice–Kal nad Kanalom. Tja se je leta 1953 odpravil Pavel
Medvešček, da bi zapisal kaj o Martinovi bratniji, na
katero ga je opozoril Justin Baudaž, doma iz Mešnjaka
pri Levpi, ki je takrat živel na Gorenjem Polju. V Žabljah
mu je Anton Žabar, »Bajtarjev«, rojen 1895, ki je živel v
hiši št. 22, povedal, da je ideja o bratniji prišla iz Vipavske doline, kamor je nek domačin tedaj hodil okopavat
vinograd. Snovalci bratnije so se večkrat sestali, vse pa
so delali pritajeno in skrivnostno. Zato niso nikoli nič
zapisali, vse so dali na besedo. Takrat so martinovanju
rekli novina. Bratnijo so ustanovili 11. novembra leta
1906 v Žabljah. Ni znano, kdo vse je bil med ustanovitelji, niti v kateri hiši se je to zgodilo. Znano je le to, da
di, saj je lahko pravilno izbrano vino k jedi ali k
dogodku kot »sončni žarek
v sivem vsakdanu«.
Drago Medved priznava,
da ga v mladosti vino ni
posebej zanimalo. Bilo je
pijača kot vse druge. Pomislim, kakšna sreča, da se
ga je kasneje vino »dotaknilo« in ga osvojilo! Njegov dar pripovedovanja bo
premamil mnoge, ki vinu
zdaj ne posvečajo posebne
pozornosti, in jim pomagal do bolj kakovostnega
življenja. Avtor namreč
razlaga, da je treba kulturne pivce začeti vzgajati
pravočasno. Preproste, a
objektivne informacije o
vinu so gotovo primerna in
potrebna popotnica že za
otroke in mladostnike. Le
tako jih bomo obvarovali
pred nezdravim pitjem in
jih naučili razlikovati vino
od drugih alkoholnih pijač. Če se bo mladi rod vsaj
na kratko seznanil s tradicijo vina, ki je sooblikovalo civilizacijske kulture,
ter z vlogo vina v zdravilstvu, v običajih, umetnosti, poeziji, religiji, bo do-
vzetnejši tudi za nasvete o
zdravem pitju.
Pogosto slišimo o naravnih
lepotah in kultivirani krajini Slovenije. Beremo, kako
nepogrešljivi so naši vinogradi. Vinogradi v vseh letnih časih krasijo vinorodna
območja in so slikovita privlačnost za izlete, so nepogrešljivi del arhitekturne
krajine. Spoznati dušo vinogradnika je tudi doživetje za
ljudi iz urbanih okolij. Resničnost pregovora »Kjer trta
raste, živijo dobri in gostoljubni ljudje« potrjujejo
mnogi, ki so imeli priložnost spoznati vinogradniške družine. Vinske bravure
so zgodovinski pričevalec o
dosežkih in ljudeh, ki so v
zadnjih nekaj desetletjih
delovali v panogi in so povezani z vinsko ponudbo tega
časa. Pravi užitek za bralca
so poglavja, ki opisujejo dogodke od prvega vinogradnika Noeta do ljudi, ki se z
vinom trudijo danes.
»Gorje deželi, ki ne bo svojem u vinu imena ohranila!« pravi Matija Vertovec v
svoji knjigi Vinoreja za Slovence (1844).
je bratnijo ustanovilo devet udov. Najstarejši je predlagal enega, ki so ga izvolili za staroda. Ta je moral opraviti prdušnco – prisego. Sedel je na brentunik (lesena
posoda, mernik ali brenta), nakar mu je najstarejši položil na glavo žajdl (neke vrste krono). Potem je moral
na glas izreči: »Zvesto bom služil Martinu in spoštoval
regule bratnije.« Šele nato
mu je dal v roke Martinovo
palico in na levo ramo obstran, nekakšno lento iz
platna, ter v roke ganč –
vrč z vinom, ki ga je dvignil rekoč: »Naj živi Martinova bratnija!« In ga je
izpraznil.
(Iz poglavja Spontana prazničnost
martinovanja in kako so Japonci
postali martinci)
Sv. Martin in berač,
El Greco (1597/99)
27.3.2011 18:22:54
www.modrijan.si
12
Pri{la je pomlad!
Končno pomlad! Vse toplejši in vse daljši dnevi nas predramijo iz zimske
otopelosti, za nabiranje kondicije pa bo kot naročen krajši pobeg v naravo,
ne predaleč ... Morda v kak lep kotiček Slovenije ali malce čez mejo, ki je
navdihnil Željka Kozinca ...
Poljanska cesta 15
1000 Ljubljana
Bojan Arzenšek, Bogdan Tratnik,
Božo Malovrh
Slovenski gobarski
vodnik
Odkrivajte Slovenijo skozi oči enega najspretnejših in najbolj priljubljenih
slovenskih popotniških piscev!
364 strani | 125 × 195 mm | mehka vezava | 23,10 €
Željko Kozinc
Okrog Ljubljane
61 izletov
160 strani | 150 × 210 mm | poltrda
vezava | 22,90 €
Thomas Schauer
Izletniški vodnik po 61 točkah v bližnji okolici Ljubljane, ki ima pred večino
drugih evropskih prestolnic enkratno prednost: že
na pragu njenih predmestij se začno širiti vabljiva
naravna okolja in razgibana, lepo oblikovana kulturna pokrajina. Pešpoti se
ponekod začenjajo že za
zadnjo avtobusno postajo
mestnega avtobusa, samotna narava pa je dosegljiva
po le nekaj kilometrih vožnje z osebnim avtomobilom. Tako se lahko Ljubljančani na kateregakoli od
teh izletov podate konec
tedna, tudi če radi malo
dlje poležite, ali pa celo
popoldne po službi.
Rastlinski vodnik
Preprosto in zanesljivo določevanje
rastlin po barvi cvetov
prevod Valerija Babij | 496 strani | 120 × 190 mm |
mehka vezava z zavihi | 29,00 €
Moje najljubše poti
Lep dan kliče – 10 let
V knjigi so zbrane 104 poti
po Sloveniji in zamejstvu –
za vsak konec tedna po
dve. Osemdeset izletov, ki
so že bili predstavljeni v
štirih knjigah Lep dan kliče
je Željko Kozinc bodisi v
duhu bodisi zares še enkrat prehodil in jih osvežil
z novimi podobami, novimi pogledi in razgledi, nato
pa dodal še štiriindvajset
novih izletov.
Knjiga je čudovito darilo
zlasti za starejše bralce. Je
večjega formata, črke so velike in zato prijaznejše za
branje. Priložena je priročna avtokarta Slovenije z
označenimi izleti iz knjige,
ki smo jo pripravili skupaj z
Avto moto zvezo Slovenije.
Še vedno so na voljo
tudi štiri knjige Lep dan
kliče, bodisi posamič, po
29,00 €, ali v kompletu
za 99,00 €. Ob nakupu
vseh štirih knjig tako
prihranite kar 17,00 €.
Prednost za uporabnike interneta: preden greste
zdoma, si lahko izbrani izlet preprosto natisnete.
Obiščite www.modrijan.si/slv/Knjizni-program/
Knjizni-program/Knjige/turistika/Moje-najljubse-poti.
Odlična knjiga za izletnike je tudi naš Rastlinski vodnik. Z njim
v roki je določevanje
rastlinskih vrst tudi
za botanične začetnike
»mala malica«. Rastline so namreč razvrščene po zlahka prepoznavnih znakih, postopek prepoznave pa je
takle: poiščemo strani,
katerih levi rob je obarvan enako kot cvet
»naše« rastline (belo,
rumeno, rdeče, modro,
zeleno), izberemo ustrezno zgradbo cveta,
si pozorno ogledamo
ilustracije na desni strani in poiščemo ustrezen opis na levi. Skupine rastlin, pri katerih
barva cvetov ni ključen
znak (trave in travam
podobne rastline, iglavci, listavci in nazadnje pritlikavi grmi), so
obravnavane v zadnji
četrtini knjige.
© Bigstock
Željko Kozinc
Če vas na izletu korak zanese skozi gozd ali čez travnik, boste rdečeglavega
lepotca, ki krasi naslovnico Slovenskega gobarskega vodnika, bržkone prepoznali, če vam prekriža pot. Toda slovenski gozdovi skozi vse leto skrivajo še
vrsto drugih gobjih lepotic, ki jih boste morda želeli zgolj občudovati. Številne
so opisane v tem odličnem priročniku za gobarje, katerega velika prednost je,
da so ga napisali slovenski poznavalci. To so izkušeni gobarji in fotografi, ki se
z gobarstvom ne ukvarjajo le ljubiteljsko, temveč so aktivni člani gobarskih
društev, sodelujejo na gobarskih razstavah, se udeležujejo mednarodnih mikoloških srečanj, predavajo in pišejo. V priročniku pa ne pišejo le o posameznih užitnih gobah, zaradi katerih se navsezadnje podajamo v gozd. Izvemo
tudi, kaj gobe (glive) sploh so, kako se razmnožujejo, kako se prehranjujejo,
kako jih delimo in poimenujemo, kako ravnamo, če zaužijemo strupeno gobo,
kako pravilno nabiramo gobe in kakšne so nevarnosti pri nabiranju. Zelo pomembna so poglavja o varstvu narave in gob, o zaščitenih gobah, o razširjenosti gob po posameznih pokrajinah Slovenije in o zgodovini gobarjenja na naših
tleh (takšnih poglavij ne pričakujte od drugih gobarskih priročnikov, ki so
zgolj prevedeni iz drugih jezikov). Vodnik je primeren tako za gobarja začetnika kakor za odličnega poznavalca gob; je zanesljiv in varen pripomoček za vse,
ki se po slovenskih gozdovih in travnikih potikajo ne samo kot nabiralci gob,
temveč tudi kot njihovi občudovalci.
27.3.2011 18:22:57
www.modrijan.si
13
Pri{la je pomlad!
Do velike sobote, 23. aprila, boste za to knjigo odšteli samo 59 €!
Damjan J. Ovsec
Praznovanje pomladi
in velike noči
knjigo na
prelistajte
www.modrijan.si
na Slovenskem in po svetu
Na Slovenskem je bila velika noč – podobno kot drugod – vedno tudi ljudski,
pomladni praznik. Z njo so
bili tesno povezani ljudsko
verovanje, šege in stare navade, ki so se ohranili do
današnjih dni.
Preučevanju praznovanj in
praznikov ter s tem pove-
zanih šeg in navad se še
posebej predano posveča
slovenski etnolog, kulturni in umetnostni zgodovinar ter publicist Damjan J.
Ovsec. Obravnava jih tudi
v tej imenitni knjigi, katere rdeča nit sta v pomlad
in pomladanski ekvinokcij
umeščena cerkveno-litur-
gično in ljudsko tradicionalno praznovanje velikonočne dobe in časa ter
pripadajočih praznikov.
Ta pomembni vsekrščanski praznik predstavlja z
etnološke, mitološke, (kulturno)zgodovinske, pa z
astrološke, filozofske, teološke in psihološke strani.
Foto: Goran Stoisavljević
Vsi potrebujemo pomladno prerojenje, da bi nam
pognalo zastalo življenje in nas izpeljalo iz mrtve točke
Meta Kušar (ob izidu knjige aprila 2010)
Damjana J. Ovsca poznamo kot proučevalca meščanstva, še posebej ljubljanskega,
raziskovalca praznovanj in praznikov, šeg, navad, vraž, mitov in simbolov. Slovensko
kulturo je obogatil z desetimi knjigami, ki obravnavajo omenjena poglavja, in vsaka od
njih je orala ledino na področju, ki ga je avtor obravnaval. Po tridesetih letih ukvarjanja
s prazniki in pisanja o njih je napisal knjigo Praznovanje pomladi in velike noči na
Slovenskem in po svetu.
To ni le knjiga, ki nas poučuje o praznovanju in simbolih, ampak ponuja etnološki vpogled v arhaična
dogajanja, ki jih doživljamo zdaj. Praznovanje pomladi nas uvaja v obnavljanje zunanjega življenja,
ker gre za letni čas zmernega podnebnega pasu,
kakor tudi v duhovno prenovo, ki se ji človek bliža,
ko se pripravlja na veliko
noč. Vstajenje Kristusa je
možnost za duhovno, transcendentno pomlad. V času, ko se ne zavedamo,
kako pomembna je kultura
za obstoj človeštva, čeprav
je v Prešerna skočila iskra
ognjena prav v velikonočnih dneh, ostaja primitivni duh globoko nezaveden
in še vedno pripravljen, da
se v napetem trenutku, ko
se zavesti zgodi kaj usodnega, dvigne iz naše globine. Ta knjiga o pomladi in
veliki noči nas uči spoštljivosti do moči tega duha,
kot tudi do krščanskega arhetipa, ki je nenadomestljiv kulturni podvig. Še
več! Ta knjiga, ki je polna
podatkov, ni prav nič dolgočasna, saj odpira vrata
domišljije prav vsakemu
človeku.
Prvo poglavje je o praznovanju pomladi, o bogovih
prerajanja. Sledi datiranje
praznika, ki je vedno na
prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni, zgodba o koledarjih, pa časovni
okvir praznikov, prek pepelnice, s katero se začne
obdobje velikega posta, in
Barbara Lenarčič
Voščilo je najlepše darilo
Knjižica je zbirka voščil za
najrazličnejše priložnosti:
za Božič, novo leto in veliko noč; za god in rojstni
dan; za krst, prvo obhajilo,
birmo, poroko, novo mašo,
redovne zaobljube ter obletnice mašniškega posvečenja in redovnih obljub; za
dosežke in prelomnice (konec šolanja, služba, napre-
dovanje, pohvala, nagrada,
priznanje, nov dom, zaroka, poroka, rojstvo, obletnica poroke, upokojitev) ...
Na koncu so še izrazi sožalja, prošnje, zahvale, opravičila, pozdravi z dopusta
ter dobre želje za vsak dan.
Knjižici je priloženih šest
prisrčnih voščilnic.
cvetne nedelje, pri kateri
obravnava zanimivosti o
butarah vseh vrst pri nas in
v številnih evropskih deželah. Poglavje o pasijonu
obravnava nastanek in razvoj procesij. Vse téme velikega tedna so natančno
obdelane, v petindvajsetih
poglavjih se seznanimo s
teologijo, obredi, navadami, šegami, vražami doma
in v Evropi. V poglavju o
božjem grobu zvemo veliko o starojudovskih grobovih in Kristusovem grobu.
Najdemo veliko podatkov
o velikonočnih jedeh v slovenskih pokrajinah in tudi
v Evropi. Posebno poglavje
je posvečeno praznovanju
v Ljubljani: od procesij do
tradicionalne slanikove pojedine, od ljubljanske bu-
tare do obdarovanja. Dragoceno je poglavje o velikonočnih voščilnicah.
Takšne knjige nima še noben narod v Evropi. Če bi
jo prevedli v vsaj tri velike
jezike, bi iztržili več, kot
smo s predsedovanjem Evropski uniji.
Posebno dragoceno je, da
avtor prazničnim dnevom,
ki jih vsi poznamo in mnogi praznujemo, dodaja
skrivnostno ozadje pomladi in arhetipe velike noči,
kar povezuje vsakoletni
praznik z večnostjo. Praznik je naredil prosojen za
skrivnost. Sodobna psihološka znanost ve, da vera
ni opij za ljudstvo, kot so
nekoč trdili, ker je v vsakem človeku ob nagonu po
samoohranitvi tudi nagon
Veličastno obredje in
navade, ki pogosto
naredijo močan vtis celo
na neverne, prebujanje
narave, skrivnost trpljenja in življenja po smrti,
greh in odrešenje, vse to
nas nagovarja in je
gradivo za velikonočna
voščila.
Bolj globoko človek skuša
doživeti praznike, več
možnosti se mu odpira
tudi pri pisanju voščil.
Barbara Lenarčič
Foto: Igor Modic
po transcendenci. Odnos s
transcendentnim je za človeka zdravilen, zato je človekov individiualni odnos
do Boga zaščita pred pogubnimi vplivi različnih
masovnih akcij.
Ovščeva knjiga Praznovanje pomladi in velike noči
na Slovenskem in po svetu
prihaja v času, ko bi nam
kakšen vstajenjski zagovor
prišel zelo prav. Vsi potrebujemo pomladno prerojenje, da bi nam pognalo zastalo življenje in nas
izpeljalo iz mrtve točke.
Če novo knjigo o praznovanju pomladi in veliki noči
samo listamo in pasemo
oči na številnih ilustracijah, oživljamo mitološke
podobe v nas. Obujamo občutek, da se naša zavest in
nezavedno nenehno sporazumevata. Naše zdravje
je odvisno prav od tega
sporazumevanja. S pomočjo te knjige bomo obnavljali čustva, ki nam sporočajo, da lahko živimo
naprej, čeprav se nam je že
zdelo, da se bomo zlomili
in odnehali.
Ne zamudite enkratne priložnosti za ugodnejši nakup! Če naročite knjigo do velike sobote, 23. aprila,
boste zanjo odšteli samo 59 €. Izpolnite našo naročilnico ali obiščite www.modrijan.si, knjiga pa čaka na
vas tudi v boljših slovenskih knjigarnah, kjer jo boste
lahko prelistali in se sami prepričali, zakaj je bila lani
Modrijanov spomladanski hit.
Nagradno e-vprašanje
Kako se imenuje igra s pirhi,
ki jo prikazuje slika?*
a) turčanje b) sukanje c) valinčanje
Odgovor pošljite po e-pošti na naslov
casopis@modrijan.si, in sicer do ponedeljka, 18. aprila 2011.
Izžrebali bomo tri pošiljatelje pravilnega odgovora: prvoizžrebani prejme knjigo Praznovanje pomladi in velike noči
na Slovenskem in po svetu, naslednja dva pa knjižico Barbare Lenarčič Voščilo je najlepše darilo. Izid žrebanja bo objavljen v sredo, 20. aprila, na www.modrijan.si.
Vabljeni k sodelovanju!
(* Odgovor najdete v knjigi Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem
in po svetu, str. 363)
27.3.2011 18:23:07
www.modrijan.si
14
Za zdravo ìvljenje
Lejla Kažinić Kreho
Poljanska cesta 15
1000 Ljubljana
Naročite do 16. maja in
pridobite praktično darilo!
Prehrana
21. stoletja za ženske
Prevod Petra Novak
Dr. Lejla Kažinič Kreho, zdravnica in nutricionistka, je ena najbolj znanih hrvaških prehranskih strokovnjakinj. Šolala se je v Veliki Britaniji na uglednem londonskem King's Cellegeu (Department of Biomedical and Health Sciences), kjer
je magistrirala iz klinične prehrane. Je članica Britanskega nutricionističnega
združenja. Od leta 2003 živi in dela v Zagrebu, kjer vodi prehransko dietetsko
posvetovalnico Nutrimen, s pisanjem za vodilne hrvaške dnevnike in revije ter s
predavanji pa si prizadeva prispevati k ozaveščanju o vplivu prehrane na človekovo zdravje.
Prehrana 21. stoletja za ženske je le ena izmed njenih knjižnih
uspešnic. Namenjena je vsem ženskam, od najstnic do tistih v
»zlatih« letih. Njen moto je: »Če današnji zdravniki jutri ne bodo
postali nutricionisti, bodo današnji nutricionisti jutri postali
zdravniki,« in kot avtorica poudarja v uvodu, želi moderni
ženski pomagati, da bi bila kos življenjskemu ritmu, ki ga terja
21. stoletje, in to z najmanj bolečim, najpreprostejšim in najlažje dostopnim sredstvom – s hrano.
V dvanajstih poglavjih in več kot 100 receptih prinaša nasvete,
kako z vsakdanjimi živili ohranjati želeno težo, kako osvežiti
spolno življenje, v kuhinji pripraviti naravni prozac, kako se pripraviti na nosečnost in dojenje ali pa z obraza izbrisati nekaj
let, kako si pomagati pri najpogostejših ženskih zdravstvenih težavah v posameznem življenjskem obdobju, od motenj hranjenja v najstniških letih, prek neplodnosti in endometrioze, vse do osteoporoze in raka na dojkah.
Recepti ne prinašajo eksotičnih živil iz daljnih dežel,
ampak vsakdanja, dostopna, po možnosti ekološko pridelana živila, brez pesticidov, dodatkov in umetnih
barvil, tudi nekatera taka, ki smo jih prenehali jesti, ker
veljajo za starinska, za taka, ki se ne prilegajo modernemu načinu življenja.
Avtorica je sistematično, obenem pa preprosto in zanimivo pokazala, da se dandanes vse bolj potrjuje starodavno prepričanje o zdravilnosti hrane. Prehrana 21. stoletja za ženske ni zbirka pravljic in bralki ne obljublja, da
bo imela čez mesec dni idealen pritisk, telo supermodela
in za deset let mlajši obraz. Pravi prijatelji si ne lažejo in
zdi se, da bi ta knjiga lahko postala prav to: prijateljica,
ki bo vedno z vami in vam bo pomagala najti najboljšo
pot do zdravja, forme in dobrega počutja.
Knjiga Prehrana 21. stoletja za ženske izide
vsak čas. Če jo naročite z našo naročilnico
do 16. maja, boste ob takojšnjem plačilu prejeli
Statusov sekljalnik začimb in zelišč,
s pomočjo katerega boste svojo hrano obogatili
tako z okusom kakor aromo, seveda
pa ne gre pozabiti
na obilo dragocenih
vitaminov in
mineralov. Tudi
če naročite samo
to knjigo, bo za vas
cenejša za 5 €, kolikor je vreden
Modrijanov darilni bon
(str. 27). Knjigo prejmete
takoj po izidu.
novo
216 strani
200 × 240 mm
34,90 €
Odlična knjiga. Kot coach in svetovalka za učinkovito hujšanje opažam, da je najpogostejše vprašanje, ki mi ga zastavljajo tako ženske, ki želijo shujšati, kot tudi tiste, ki bi bile »zgolj« rade zdrave in
vitalne ali pa bi rade obdržale novo nižjo težo –
vprašanje: Kaj naj jem? In odgovor na to temeljno
vprašanje je ravno v knjigi Prehrana 21. stoletja za
ženske. Življenje je namreč postalo sila zapleteno in
tudi svojega jedilnika se moramo lotevati oboroženi
z dobrimi podatki ter nasveti ter kot ozaveščeni potrošniki. Ni namreč vse zlato, kar se sveti, in ni vse
zdravo, kar je zeleno. Knjiga je dobrodošel priročnik, ki ne sme manjkati na nobeni nočni omarici in
v nobeni kuhinji, od vnukinje do prababice.
Vida Petrovčič, novinarka,
NLP mojster praktik, coach
V medicini se zavedamo pomena zdrave in raznolike prehrane v primarni preventivi ter bolezenskim
stanjem prilagojene prehrane v sekundarni preventivi. Knjiga dr. Lejle Kažinić Kreho, zdravnice in nutricionistke, je pravi zdravstveni vodnik, v katerem
je hrana zdravilo. Izredno kredibilna knjiga temelji
na znanstveno utemeljenih dejstvih. Ženske vseh
starosti bodo ob prebiranju knjige lažje razumele delovanje svojega telesa, tako v zdravju kot v bolezni.
V njej bodo našle tudi veliko zelo zanimivih kuharskih receptov in nasvetov za nego kože. Knjiga res
sodi v roke vsake sodobne ženske.
mag. Renata Rajapakse, dr. med.,
specialistka družinske medicine
Da je hrana zdravilo, že dolgo vemo. A koliko to
upoštevamo v vsakdanjem življenju? Vsekakor premalo. Znanje naših prababic, ki so poznale čudežno moč živil, začimb in zelišč ter z njimi premagale
marsikatero bolezen, je utonilo v pozabo, in že pri
nedolžnem glavobolu največkrat sežemo po tabletki. Zato je lahko ta knjiga odličen kompas, ki sodobno žensko vodi po vseh postajah njenega življenja – od najstnice do starostnice – ter ji na preprost
in učinkovit način razkrije zdravilen vpliv hrane na
morebitne tegobe, s katerimi se bo srečevala. V knjigi niso zbrani le nasveti, ampak tudi konkretni in
preprosti recepti, ki jih na hitro pripravimo za domačim štedilnikom ter si tako prihranimo marsikateri obisk pri zdravniku. In ker ne gre skozi želodec
le zdravje, ampak tudi ljubezen, je avtorica začinila
knjigo še z nasveti za krepitev spolne moči vse do
pozne starosti. Kako? S hrano, seveda!
Marjana Ogorevc Žgalin,
glavna in odgovorna urednica Anje
27.3.2011 18:23:14
www.modrijan.si
Za zdravo ìvljenje
Koristno je, da to in ono o raku vemo, ko smo še zdravi, in da je
védenje o raku del splošne izobrazbe.
Gorazd Gavez
Premagani sovražnik
• Kaj je rak?
• Kaj lahko oboleli sam naredi za svojo ozdravitev?
• Zakaj vseh, ki so zboleli za rakom, ni mogoče
ozdraviti?
svete o prehrani, h katerim
se ob začetku bolezni zateče večina obolelih.
V priročniku so opisane pogoste rakave bolezni, predstavljeni so splošno veljavni in najpogostejši klasični
načini ter dopolnilni načini
zdravljenja raka. Biološke
terapije v širokem pomenu
besede ne »napadajo« rakavih celic neposredno. Pogosto – a to ni pravilo – jih tudi
ne uničijo, temveč aktivira-
Karen R. Koenig
Pravila, kako
»normalno« jesti
Zdravorazumski pristop za vse, ki so
kar naprej na dietah, se prenajedajo,
si odrekajo hrano, jedo iz čustvenih
vzgibov, in tudi tiste, ki so nekje vmes!
Biološko zdravljenje raka
Odgovore na taka in podobna vprašanja boste našli v tej knjigi, ki je napisana
tako za zdrave ljudi kakor
za bolne: zdravi se bodo
naučili, kako pravi čas prepoznati bolezenske znake
in kako ravnati, ko obolijo;
bolnim in njihovim svojcem pa bo knjiga pomagala
soočiti se z boleznijo ter jih
poučila o možnostih zdravljenja. Knjiga namreč vsebuje mnogo več kot le na-
15
prevod Lili Potpara | 208 strani | 160 × 235 mm | mehka vezava
z zavihi | 24,70 €
jo obrambne celice, po drugi strani zavirajo rast malignih celic, blažijo škodljive
učinke rakave bolezni, aktivirajo in podprejo zdravo
tkivo okolice in telesu lastne mehanizme v smeri samoozdravljenja.
Kritično so predstavljeni
tudi novi, manj znani postopki zdravljenja, izjemno dragoceni pa so številni
nasveti bolniku na poti do
zdravja.
• Naučite se pravil, ki se jih »normalni« jedci samodejno držijo.
• Spremenite negativno razmišljanje in nezdrave navade.
• Naučite se ravnati s težavnimi čustvi, ne pa da jih stradate ali bašete
s hrano.
• Počutite se zdravo in »normalno« v bližini hrane.
• Ustvarite resnično izpolnjujoče življenje.
Avtorica humorno, sočutno in z zdravo pametjo opisuje uravnovešene drže in vzorce,
ki bodo koristili vsakovrstnim jedcem.
Christof Jänicke, dr. Jörg Grünwald
Alternativna medicina
Praktični in strokovni priročnik
Vida Petrovčič
priredba in ureditev Aleš Učakar, strokovni pregled dr. Gorazd Gavez,
prevod Herta Orešič in Marusja Uhernik | 736 strani | 180 × 240 mm |
70 najboljših receptov
za hujšanje
•
•
•
•
V knjigi boste našli 70 najbolj priljubljenih jedi s tako
imenovanim »nizkim glikemičnim indeksom«, torej
jedi in obrokov, s katerimi
bomo z lahkoto shujšali in
obdržali nizko težo. Izbrani recepti so enostavni za
pripravo in cenovno dosegljivi, sestavine so povsem
domače. Poleg receptov prinaša knjiga tudi nasvete,
navodila in namige, ki koristijo pri hujšanju. Na koncu knjige je tabela glikemičnih indeksov živil, ki
jo lahko tudi sami dopolnjujete.
Louann Brizendine
Ženski možgani
z zavihi | 25,00 €
odlomek na
preberite
www.modrijan.si
Louann Brizendine
Moški možgani
z zavihi | 25,10 €
vem in sproščenem jeziku
razkrili številne skrivnosti
razmišljanja in čustvovanja
žensk in moških. Spoznajte
drug drugega skozi perspektivo možganov.
Poiščite odgovore v tem uporabnem priročniku priznanih nemških strokovnjakov!
Naročila sprejemamo:
1. po pošti z naročilnico;
2. po telefonu: 080 23 64;
3. po faksu: (01) 236 46 01;
4. po e-pošti: prodaja@modrijan.si;
5. prek interneta: www.modrijan.si (cena posamezne knjige je za 5 % nižja –
modra cena)
Plačilo z gotovino po povzetju: Celotno kupnino plačate ob prevzemu
pošiljke.
Plačilo na več obrokov: Lahko se odločite za nakup do 6 obrokov brez obresti.
Prvi obrok plačate ob prevzemu pošiljke. Najmanjša vrednost obroka je 15 €.
Plačilo s kartico: Sprejemamo kartice MasterCard, Visa, Karanta, Diners,
American Expres, Activa. Ob oddaji naročila nam posredujete številko kartice
in datum veljavnosti. Vse cene vključujejo DDV.
Dostava po pošti: Naročeno boste prejeli najpozneje v 8 dneh od naročila. Stroški
dostave se obračunavajo po veljavnem ceniku Pošte Slovenije.
Osebni prevzem: Naročeno lahko vsak delovnik od 8.30 do 15.00 prevzamete
tudi na sedežu Založbe, Poljanska cesta 15, Ljubljana. O prevzemu nas obvestite na telefonsko številko (01) 236 46 00.
Garancija: Če z naročeno knjigo ne boste zadovoljni, jo lahko brez obveznosti
(nepoškodovano) vrnete v 8 dneh od prejema. Zamenjali vam jo bomo za katerokoli drugo knjigo ali vam povrnili kupnino. Če želite naročeno vrniti, pokličite (01) 236 46 00 in razložili vam bomo način vračila.
Splošni pogoji naročanja: S podpisom na naročilnici potrjujete, da ste seznanjeni s prodajno-plačilnimi pogoji, in dovoljujete, da Modrijan založba, d. o. o.,
pri neposrednem trženju uporablja vaše podatke. Njihovo uporabo lahko kadarkoli prekličete.
25,00 € + 25,10 €
= 40 €
Knjigi ameriške nevropsihiatrinje dr. Louann Brizendine vam bosta v razumlji-
Kako delujejo oblike alternativnega zdravljenja?
Pri katerih težavah nam lahko pomagajo?
Kako najdemo primernega terapevta?
Katere oblike zdravljenja nam lahko pomagajo pri zdravstvenih težavah?
Kaj lahko storimo sami?
Pomembni e-naslovi:
prodaja@modrijan.si
ales.vesel@modrijan.si (vodja trženja)
lidija.gorenc@modrijan.si (marketing)
simona.mehle@modrijan.si (dogodki)
jozica.robnik@modrijan.si (klicni center)
NAJHITREJE DO KNJIGE
27.3.2011 18:23:22
M O D R I J A N O VA
KNJIGARNA
Foto: Aleksander Lilik
UGODJE S KNJIGO
FEJSBUK JE FEJST!
Modrijanova knjigarna na Trubarjevi cesti 27 v Ljubljani je
naša edina knjigarna in bržkone tudi edina v Sloveniji, v
kateri je mogoče kupiti prav vse knjige založbe Modrijan.
Kot splošna knjigarna seveda nudi knjige iz programa večine slovenskih založb, in tem je namenjen skoraj ves prodajni prostor. Topel in prijazen, pa vendar zračen interier
skrbi za dobro počutje obiskovalcev, celo počitek – v knjigarni je dovolj sedišč za vse, ki želijo knjigo pred nakupom tudi prelistati; umaknejo se lahko na galerijo ali pa
počijejo na eni od udobnih zof v središču knjigarne. Otroci se lahko »zaposlijo« v igralno-bralnem kotičku, ki je
varno umaknjen od vhoda, kar staršem omogoča popoln
nadzor nad gibanjem otroka. Zelo veseli smo obiska šolarjev in mladih bralcev.
Modrijanova knjigarna je tudi na Facebooku. Kliknite
»Všeč mi je« in bodite obveščeni o dogodkih, novostih in
prodajnih akcijah v Modrijanovi knjigarni. Preko Facebooka
lahko sodelujete tudi v nagradnih igrah in si ogledujete
fotografije z naših literarnih večerov. Pridružite se nam!
Foto: Igor Modic
V knjigarni so na voljo tudi šolske knjige. Učbenike in delovne zvezke ter dodatna gradiva je mogoče kupovati vse
leto, pred nakupom pa jih lahko tudi prelistate. Če se pri
izbiri kaj zatakne, lahko pri priči uporabite naš računalnik
in se »posvetujete« z internetom. Seveda pa vam bodo
vedno priskočili na pomoč naši knjigarji.
Nove knjige, ki jih lahko kupite v knjigarni, dišijo popolnoma drugače od tistih rabljenih in ničkolikokrat prelistanih iz
knjižnice, zato vabljeni k nakupu v Modrijanovo knjigarno!
Foto: Aleksander Lilik
DOBIMO SE V MODRIJANOVI KNJIGARNI
Modrijanova knjigarna ni le prodajalna knjig, temveč tudi
prostor, namenjen kulturnim prireditvam, kot so literarni
večeri, okrogle mize, glasbeni nastopi, tiskovne konference ... Dogodke prirejamo v podaljšku osrednjega prostora,
kjer lahko udobno sedi od 30 do 50 obiskovalcev, osrednji
prostor pa sprejme tudi več kot 100 obiskovalcev, saj je
mogoče dogajanje spremljati tudi z galerije.
Skozi leto se v Modrijanovi knjigarni zvrstijo številni dogodki, namenjeni zelo različnih profilom obiskovalcev.
Vsak tretji četrtek se v knjigarni srečajo člani in prijatelji
Zgodovinskega društva Ljubljana ter prisluhnejo predavanjem, ki so večinoma povezana z zgodovino Ljubljane – ta
lahko zadeva arhitekturo, industrijo, modo, medicino,
otroštvo ... V prvih mesecih šolskega leta gostimo dijake in
učitelje izbranih ljubljanskih srednjih šol na IZbranjih. Dijaki aktivno sodelujejo pri pogovoru, sami pripravljajo branje
odlomkov in dogodke večinoma tudi moderirajo, učitelji pa
nastopajo kot mentorji. Zadnja IZbranja so bila januarja,
dijaki gimnazij Ledina in Bežigrad pa so se pogovarjali s
pisateljema Dragom Jančarjem in Katarino Marinčič.
Modrijanovo kartico ugodnosti »BRALEC kupuje ceneje«
pridobite zelo preprosto. Obiščite Modrijanovo knjigarno
in izpolnite pristopno izjavo. Kartico dobite in uporabite
takoj, velja pa v Modrijanovi knjigarni (za vse izdelke v ponudbi) in na sedežu založbe Modrijan (samo za knjige založbe Modrijan). Vsak nakup vam prinese dobroimetje v
znesku 5 odstotkov vrednosti nakupa. Kartica je lahko
tudi darilo: če bi radi komu podarili knjigo, pa se ne morete odločiti, katero, lahko vzamete kartico in nanjo naložite
poljuben znesek. Obdarovanec bo lahko ob unovčenju
svojo darilno kartico spremenil v običajno in jo odtlej uporabljal pri kupovanju v knjigarni.
od
je
sk
njig
ku
pu
R
OD I J A
NO
M
VA
KN
IG
je
o
cen
eje
J
Zelo dobro obiskan in odmeven je bil nastop priljubljenega
hrvaškega pisatelja Renata Baretića, avtorja romana Hotel
Grand (glej stran 24) in pred nekaj leti objavljene velike
uspešnice Osmi poverjenik. Srečanje, ki ga je zasnovala in
večidel izpeljala Ðurđa Strsoglavec, prevajalka in docentka
na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete UL (študijska
smer Južnoslovanski študiji), je popestrilo »Enkratno senčno gledališče« – študentke Lara Mihovilović, Ana Šetina,
Maja Šarlah, Rosana Crvelin, Vesna Djurić, Anja Bračič in Ana Beltran (na sliki
od leve proti desni; z njimi
sta Renato Baretić in Ðurđa
Strsoglavec) so odlomke iz
romana Hotel Grand predstavile z branjem in igro za
posebej pripravljeno ponjavo na galeriji. Če ste zamudili, vam je lahko žal, kajti
»enkratno« pomeni, da ponovitve ne bo.
BRALEC KUPUJE CENEJE
ARNA
Vabljeni na dogodke
v Modrijanovi knjigarni!
Projekte bralne kulture v Modrijanovi knjigarni finančno podpira
Foto: Igor Modic
27.3.2011 18:23:31
M O D R I J A N O VA
KNJIGARNA
predšolski otroci kakor šolarji, zabavno bo, naj je otrok
sam, v dvoje ali v družbi.
CALAFANT so varne in trpežne igrače, nimajo ne ostrih robov ne koničastih delov, ki bi lahko poškodovali otroka.
Ker jih sestavimo brez lepila, jih zlahka spet razstavimo in
shranimo. Ko jih otroci prerastejo ali se jih naveličajo, jih
odložimo za star papir.
Pridite po CALAFANT v Modrijanovo knjigarno!
WWW.MODRIJANOVAKNJIGARNA.SI
Obiščite www.modrijanovaknjigarna.si!
CALAFANT so visoko kakovostne igrače iz kartona, ki jih je
zasnoval nemški risar Boris Schimanski. Na voljo so najrazličnejši modeli, od malih in preprostih, kot so avtomobil, letalo, hišica, ladja, dinozaver ..., do velikih in najbolj
kompleksnih, kot so utrdba z divjega zahoda, grad morske deklice in indijanska vas.
Naj poudarimo: akcija je dobrodelna, knjige pa so namenjene ljudem in ustanovam, ki za nakup knjig nimajo denarja. Eden poglavitnih ciljev pa je spodbujanje h kupovanju knjig. Zato prevetrite svoje knjižne police, knjige, ki jih
ne potrebujete, prinesite k nam in si spotoma kupite kakšno knjižno novost.
In zakaj so te igrače nekaj posebnega? Ker jih mora otrok
sam sestaviti ter jih pobarvati in okrasiti po lastni želji. Za
to pa ne potrebuje ne škarij ne lepila, saj so vsi deli že vnaprej izrezani in preluknjani in jih je mogoče sestaviti zgolj
s pregibanjem in zatikanjem v reže. Vsaki igrači so priložena ilustrirana navodila, nekateri modeli pa imajo priložene tudi flomastre za barvanje. V igri bodo uživali tako
Foto: © Dreamstime
Zbirka Euroman je uradno izšla 23. aprila 2008, na svetovni dan knjige in avtorskih pravic, v obdobju predsedovanja Slovenije Svetu EU. Je najobsežnejša zbirka, kar jih
je kdaj pri nas izšlo v enem dnevu, saj je v njej kar 27 proznih besedil (roman, kratka proza, kratke zgodbe) 27 literatov iz 27 držav članic EU. Knjige so razvrščene po abecednem redu slovenskih imen držav; Slovenija z romanom
Drevo brez imena Draga Jančarja je postavljena na čelo,
sledijo vse preostale od Avstrije do Velike Britanije.
rska ces
ta
ca
u l ic a
u li c a
Kom
va u
ens
ke g
š ko
va u
lica
a
ulic
Modrijanovih oblikovalcev, Davorja Grgičevića, Branke
Smodiš in Vesne Vidmar. Knjige so tehnično uredili Goran Čurčič, Dušan Obštetar in Kazimir Rapoša, ki je poskrbel tudi za grafično podobo. Knjige je natisnila tiskarna Gorenjski tisk.
lica
a
Ilirs ka ulic a
Po lj a n sk
a 15
ta
rg
a ces
dov t
ca
Meto
e v a u li
C ir il -
m a y e rj
Tromostovje
ce st a
Pe tk o
v š kov
Zm aj sk i m
o na
os t
b re
žje
Po lja ns ki
n a s ip
uli
S tr o ss
Prešernov
trg
Tr ub ar je va
Kopitarjeva
ulica
Tru bar jev a 27
ška
ca
Zbirka Euroman je bila predstavljena 22. aprila 2008 v
Unionski dvorani v Ljubljani. Glavna govornika sta bila
Drago Jančar in Branimir Nešović, direktor založbe Modrijan. Vrhunec večera, ki ga je povezovala Tajda Lekše,
je bil glasbeni nastop klavirskega dueta Milko Lazar in
Bojan Gorišek – eno od skladb, ki sta jih zaigrala, je posebej za ta večer zložil skladatelj Aldo Kumar.
Slom
arje
Ko t n i kova u l i c a
ova
Ču f
M e te l kova u l i c a
Kolodvo
a t in
a
Resljeva cesta
D a lm
r je v
eva cest
a
Ta v č
a
Rozmanova ulica
a u li
kova ce
sta
eli
a kov
Str
Pridite in si dopolnite zbirko Euroman!
Masary
Praž
n i t rg
Praznujte z nami tudi vi, dragi bralci. Tri leta
po izidu zbirke Euroman vam nudimo knjige
samo po 4,99 €. Kupovali jih boste lahko od
sobote, 2. aprila 2011. A ta ugodnost bo na
voljo samo v Modrijanovi knjigarni v Ljubljani ter na naši stojnici v času 16. slovenskih
dnevov knjige.
www.modrijanovaknjigarna.si
Miklošič
Bliža se svetovni dan knjige in avtorskih pravic, z njim pa prihajajo 16. slovenski dnevi
knjige, tradicionalni knjižni sejem v središču
Ljubljane. V tem času se bo Ljubljana poslovi- Zbirki 27 knjig je priložena predstavitvena brošura Zgodla od naslova svetovne prestolnice knjige ter be s pogledom.
Celostna podoba zbirke je skupni projekt treh stalnih
ga predala Argentincem – Buenos Airesu.
ODPRTO
od ponedeljka do petka od . do .
ob sobotah od . do .
ova
Pri nastajanju zbirke je, če ne štejemo 26 avtorjev izvirnih del in pisatelja Draga Jančarja, neposredno sodelovalo 46 knjižnih ustvarjalcev. Zbirko sta koncipirali in uredili Bronislava Aubelj in Saša Jerele, posamezne knjige so
uredili še Tatjana Jamnik, Marta Kocjan - Barle, Mija Longyka, Maja Novak, Aleš Učakar in Julija Uršič. Prevajalo je
21 prevajalk in pet prevajalcev, ki so večinoma prispevali
tudi krajše spremno besedilo. Tri dela, estonsko, finsko in
latvijsko, so prevedena posredno iz angleščine oziroma
francoščine, saj zanje ni bilo mogoče pridobiti prevajalcev. Sodelovalo je še šest piscev spremnih besedil.
Mest
Foto: Jani Peternelj
T    
F    
E knjigarna@modrijan.si
Cigalet
Skupni obseg zbirke je malo manj kot 5400 strani (okoli
340 tiskarskih pol), v povprečju imajo knjige po 200 strani. Dela v zbirki, vključno s slovenskim, so bila napisana
v 21 uradnih jezikih EU (izmed 23).
MODRIJANOVA KNJIGARNA
Trubarjeva cesta 
 Ljubljana
s ke g
Modrijanova knjigarna vam predstavlja ustvarjalne igrače
CALAFANT. Izjemno priljubljene so v Nemčiji in ZDA, kjer
so bile že večkrat nagrajene.
V sodelovanju z Nedeljskim dnevnikom v Modrijanovi knjigarni že od njenega odprtja uspešno poteka akcija »Poiščimo vašim knjigam nov dom«. Knjig so se doslej razveselili
v številnih društvih in zavodih, obdarili smo tudi posameznike in tako nov dom našli za več kot 5800 knjig. Po zadnjem, decembrskem pozivu smo zbrali okoli 400 knjig ter
jih podarili knjižnici doma upokojencev Center (enota Poljane), knjižnici bolnišnice Golnik, KUD Alme Karlin iz Celja in bralkama, ki sta si zaželeli zlasti ljubezenske in zgodovinske romane. Manj uspešni smo bili pri zbiranju
knjig za otroke in mladino. Kaže, da se otroci neradi ločijo
od svojih knjig ali pa jih tako »obdelajo«, da niso več primerne za oddajo. Če bi torej radi podarili kakšno knjigo
za študentske družine in bolnišnično šolo, lahko v naši
knjigarni poiščete knjigo, ki je na voljo s popustom, in jo
odložite na označeno mesto. Otroci, katerih starši si knjig
ne morejo privoščiti, bodo novih in še nedotaknjenih
knjig še posebej veseli, toliko bolj pa tisti, ki del otroštva
preživljajo v bolnišnici.
Zrinj
SESTAVI, POBARVAJ IN SE IGRAJ!
Spletna stran Modrijanove knjigarne ni prava e-knjigarna,
saj spletnim kupcem omogoča zgolj nakup šolskih knjig.
Je pa pomemben informacijski portal, prek katerega obveščamo javnost in zlasti obiskovalce o dogodkih v knjigarni ter izbranih knjižnih novostih. Mnogo je tudi novic, s
katerimi skušamo popularizirati kupovanje knjig in spodbujati bralno kulturo.
POIŠČIMO VAŠIM KNJIGAM NOV DOM
27.3.2011 18:23:43
www.modrijan.si
18
Od gesla do gesla
Poljanska cesta 15
1000 Ljubljana
Najobsežnejša in najpopolnejša knjiga za vse jedce in pivce!
Bogdan Novak in Simon Lenarčič
Kuharska enciklopedija
Svet gastronomije od A do Ž
1440 strani, dve knjigi | 230 × 270 mm | trda vezava | 159,30 €
Modrijanova Kuharska enciklopedija, ki sta jo napisala Bogdan Novak in Simon
Lenarčič, je knjiga z več kot 14.000 gesli in podgesli, več kot 750 recepti, več kot
90 preglednicami ter več kot 2800 fotografijami.
• domače in tuje jedi ter njihove sestavine
• alkoholne in brezalkoholne pijače
• domače in tuje sadje
• zelenjava, dišavnice in začimbnice
• gobe in užitne divje rastline
• rejne in divje živali
• živilski izdelki, zlasti siri, mesnine in testenine
• zdravstveni vidiki prehrane
• kuharski aparati, pripomočki in postopki
• tehnologija velikih in malih kuhinj
• kuharske knjige in priročniki
• zgodovina kulinarike in gastronomije
• znameniti kuharji in gastronomi
• s prehrano povezani običaji pri nas in na tujem
• kuharski nasveti iz prve roke ter mnoge anekdote in zanimivosti
pirhi (narečno pisanice, pisanke) Pobarvana in drugače
krašena trdo kuhana jajca, ki jih pripravljajo za veliko noč.
Kuhajo jih 25 minut. Prvotno so bili pirhi samo rdeče barve,
saj simbolizirajo kaplje Kristusove krvi. Pozneje so jih začeli
porisovati z voskom, suho jedkati z iglo, kuhati z odtisi listov
in barvati z drugimi barvami. Sprva so jih barvali z naravnimi barvami. Rdečo je dala zavrelica pražiljke, rumeno žafran in češminova korenina, črno jelševo ali hrastovo lubje,
temno rjavo listje rdeče čebule in svetlo rjavo listje rumene čebule. Zdaj jih večinoma barvajo s posebnimi jedilnimi
barvami. Pobarvane namažejo z mastjo ali špehovo kožo, da
se lepše svetijo. Pri nas so na pirhe radi pisali poleg običajnih
voščil napise, podobne tistim na lectovih srcih. S tem so si
zaljubljenci povedali, česar se sicer niso upali. Napisi so bili
npr.: Pisanka rdeča, ljubezen goreča. Če sem dekle za te, pa ozri
se na me. Bili so tudi šaljivi: Moj fantič me gleda kak zajec
medveda, je jezen na me, ker za eno drugo spet ve. Danes se
da kupiti tudi »pirhe« iz čokolade, zavite v okrasni staniol
papir. Zgodovina/zanimivosti: Barvana jajca so poznali že stari Kitajci in Egipčani, prav tako Perzijci. Pobarvane jajčne lupine so našli v prazgodovinskih grobovih in
tudi stari Rimljani so dajali svojim pokojnikom v grob
poslikana gosja jajca. Slovenski pirhi so med najlepšimi
v Evropi. V Škofji Loki so pirhe delali tudi iz medenega
testa in jih spekli.
Gnjat je v mnogih jedeh kot začimba, npr. v omakah, zvitkih, mesnih in zelenjavnih mešanicah za nadeve, zrezkih
cordon bleu. Kuhana ali v testu pečena prekajena gnjat je
tudi sestavni del velikonočnega jedilnika ( velika noč).
velika noč Krščanski praznik Kristusovega vstajenja. V vseh
deželah so simbol velike noči jajca. Barvanje pirhov sega
najmanj v 15. stoletje. Najprej so jih barvali samo rdeče, ker
Obiščite www.modrijan.si
in www.kuharska-enciklopedija.si!
so prispodoba Jezusove krvi. Zraven jedo ovčje ali svinjsko
stegno (pečeno, dušeno ali kuhano prekajeno), ki predstavlja
Kristusovo meso, marsikje jedo hren, simbol žebljev, s katerimi je bil Kristus pribit na križ. Poleg tega spečejo razne slaščice in pecivo: v Rusiji kulič in pasho, v Franciji razne ponvičnike, ocvrtke in kolače, v Angliji rozinov kolač. Pri nas
sodijo med velikonočna jedila najprej jajca, ki so indoevropski simbol pomladi. Že leta 1393 omenjajo v listini nekdanjega samostana dominikank iz Radelj ob Dravi (tedaj Marenberg), da so na velikonočno soboto vse redovnice obdarili z
jajci. Gospodinje so nekdaj na velikonočno soboto zakurile
nov ogenj, ali pa so vanj dale blagoslovljeno lesno gobo, kajti
velikonočne jedi se je smelo kuhati samo na blagoslovljenem
ognju. V soboto opoldne so jedli alelujo. Popoldne so gospodinje nesle jedila k blagoslovu hrane. Velikonočni
kolač je lahko bil tudi presnec ali potica. Na Gorenjskem
in Dolenjskem so jedli kose jagnjetine ali mrzlo telečjo
pečenko. Belokranjska posebnost, ki ob prekajeni klobasi,
potici, pogačah, pisanicah in treh hrenovih koreninah ni smela manjkati v velikonočnem žegnu, je pečen šinjek v testu.
Prekmurci so čislali slanino z mesom poleg gnjati, potice in
vrtanka. Na Štajerskem so jedli poleg običajnih jedi še bosman, povitico, kračo, klobase (ki simbolizirajo vrvi, s katerimi
so zvezali Jezusa), pečenko v mrežici. Na Koroškem so jedli
nadevan želodec, šarkelj, klobase, v Rožu še prajtelj.
Za Jurjevo so šentjurjevski koledniki pripravili gostijo
šentjurjevec . Dan po jurjevanju so si izbrali hišo v vasi, jo
trikrat obkrožili, nato vstopili s košaro nabranega regrata.
Iz po hišah nabranih jajc med jurjevanjem in iz zaseke
jim je gospodinja pripravila cvrtje, iz regrata pa solato s
slanino ali z ocvirki. Pri Kostanjevici ob Krki so si v nedeljo po Jurjevem fantje izbrali gostilno, v kateri so jim iz
nabranih darov pripravili gostijo: cvrtje iz masla, moke in
jajc z regratom in drugimi pomladnimi zelišči.
27.3.2011 18:23:55
www.modrijan.si
19
V sredi{~u
Patrick Carnes, David L. Delmonico, Elizabeth Griffin
novo
v sodelovanju z Josephom M. Moriarityjem
V senci interneta
Kako se osvoboditi kompulzivnega seksualnega vedenja na internetu
prevod Domen Cukjati, spremna beseda Peter Topić | 160 × 235 mm | 280 strani | mehka vezava z zavihi | 27,40 €
Internet ne predstavlja samo radosti in napredka.
Obstaja tudi njegova senčna stran, ki obvladuje mnogo preveč ljudi, jim spodkopava kariere in sprevrača
odnose. Od približno 320
milijonov aktivnih uporabnikov interneta jih približno 40 milijonov priznava,
da redno obiskujejo pornografske spletne strani. Ocenjujejo, da približno 4,2 milijona pornografskih strani
letno proizvede več kot 2,5
milijarde dolarjev.
Kompulzivno seksualno vedenje na internetu je realen in naraščajoč problem.
Vendar obstaja upanje. Ti-
stim, ki opažajo znake resnih internetnih problemov
v svojem življenju ali v življenju ljubljenih oseb, prinaša posodobljena druga
izdaja knjige V senci interneta odgovore, razumevanje in pripomočke za zdravljenje. Z najbolj svežimi
statistikami, razpravami o
najsodobnejših tehnologijah, novim razumevanjem
razvoja zdravega odnosa
do interneta in razumevanjem preprečevanja vračanja v problematično vedenje predstavlja ta knjiga
dragoceno strokovno pomoč pri zdravljenju in pri
doseganju trajnih in zdravih
življenjskih sprememb.
Glavni avtor knjige dr. Patrick Carnes je svetovno
znan predavatelj in priznana avtoriteta na področju
zasvojenosti ter njenega
zdravljenja. Velja za začetnika hospitaliziranega zdravljenja seksualne zasvojenosti in trenutno dela kot
izvršni direktor programa
Gentle Path Program v
zdravstvenem centru Pine
Grove Behavioral Health
Center v Hattiesburgu, Misisipi, ZDA. Ustanovil je
medicinsko revijo s področja zdravljenja seksualne zasvojenosti »Sexual Addiction and Compulsivity: The
Journal of Treatment and
Prevention«. Prejel je nagra-
do za življenjsko delo združenja Society for the Advancement of Sexual Health
(SASH). Ker je bil vodilni
pri razvoju na naloge usmerjenega pristopa k zdravljenju, je njegovo raziskovanje
osnova za program certificiranja terapevtov za seksualno zasvojenost (Certified
Sex Addiction Therapist),
ki se izvaja na International
Institute for Trauma and
Addiction Professionals
(IITAP). Patrick Carnes je
avtor petnajstih uspešnic,
med katerimi so tudi vodilne knjige področja seksualne zasvojenosti, med njimi
Don’t Call It Love (slov. prev.
Ne recite temu ljubezen).
Šele ko se nečesa zaveš, lahko to spremeniš
Knjigo V senci interneta smo predstavili v torek, 15. februarja
2011, v Modrijanovi knjigarni, kjer se je med sogovorniki,
psihoterapevtko Sanjo Rozman, psihiatrom Slavkom Ziherlom,
Petrom Topićem in psihiatrom Andrejem Kastelicem, razvila
živahna razprava, ki jo je povezovala Jelena Jančič Bobbera,
novinarka internetnega izobraževalnega portala Studio 12.
Studio 12 je dogodek neposredno prenašal prek interneta.
Sanja Rozman je pojasnila, da internetna zasvojenost lahko pomeni »zasvojenost s spletnimi igrami na srečo in drugimi igrami, povezanimi z denarjem,
zasvojenost z oblikovanjem profilov na
družabnih medijih, predvsem pa zasvojenost z internetno seksualnostjo«. Knjiga V senci interneta govori o slednji, in
zanjo obstaja posebej visoka nevarnost,
kajti problem, kot je povedal Peter Topić, je »v veliki dostopnosti in priložnostih, ki jih ponuja internet; kdor je zasvojen z internetno seksualnostjo,
dosega tako visok nivo vzburjenja v možganih, da temu ne more več konkurirati nič realnega, živega«. Slavko Ziherl je
problem te zasvojenosti razložil v povezavi s partnerstvom in družinskim življenjem. Povedal je, da se zasvojenci
oddaljijo od realnega sveta in odnosov,
se izmaknejo iz družinskega življenja,
pri čemer trpijo tudi otroci. Po njegovih
izkušnjah partnerka, ki jo mož zapostavlja zaradi internetne spolnosti, najprej
pomisli, da jo mož vara z drugo. Andrej
Kastelic, ki se ukvarja predvsem z mladimi, ki so odvisni od nedovoljenih
drog, pa je med drugim izpostavil, da je
pri mladih zasvojenost z internetom
»podobna kot pri kemičnih odvisnostih,
saj gre za iskanje ugodja; na ta način lažje shajajo s svojimi stanji drugačnosti,
samote, osamljenosti; to so namreč me-
hanizmi, ki otroka vlečejo za računalnik«. Opozoril je še, da mladi izgubljajo
svojo intimnost, saj »vsako sekundo
svojega življenja objavijo na internetu«.
Peter Topić, tudi avtor spremne besede
v knjigi V senci interneta, je postregel s
številnimi zanimivimi podatki in številkami, ob katerih bi se zlasti staršem gotovo naježili lasje. Nekoč se je bilo treba
po revijo s pornografskimi vsebinami
potruditi vsaj do najbližje trafike, danes
pa preprosto prižgeš računalnik in odpreš internet. Ameriške statistike denimo kažejo, da pornografske strani listajo že desetletniki in mlajši in da je imel
leta 2006 že vsak šesti zaposleni Američan z internetnim dostopom težave z internetnim seksom. »To so visoke številke in čaka nas resen problem, kaj bo v
prihodnosti,« je še dodal.
Strokovnjaki so spregovorili tudi o zdravljenju različnih odvisnosti, o programih za pomoč odvisnikom, o preventivi
in zaščiti mladih. V razpravo so se vključili tudi gostje spletne klepetalnice in
zastavili nekaj vprašanj.
Posnetek pogovora si lahko ogledate na
spletnih straneh Studia 12.
Besedilo smo pripravili v sodelovanju s Studiem 12
in Andrejo Cepuš.
Poudarili so:
Vse bolezni zasvojenosti so ozdravljive. Danes imamo različne programe, treba se je le
vključiti vanje in v treh do štirih letih se življenje spremeni
na boljše. To je dober zgled tudi
za naše otroke. Kar se ljubezni
tiče – ljubezen je nekaj, kar nas
naredi človeške. Takšna je tudi
spolnost in zato naj ostane v
kontekstu ljubezni.
Sanja Rozman
Ljubezen je vezivo, ki povezuje
ljudi in jih ubrani pred nevarnostmi tega življenja. Ljubezen
je lahko tudi pri zasvojenosti
z internetno spolnostjo v vlogi
najboljše preventive. Tako pri
odraslih kot pri otrocih.
Slavko Ziherl
Zasvojeni niso slabi ljudje.
Gre za ljudi, odrasle ali otroke, ki so nekje na poti v svojem življenju našli način, da
jih ne boli. Ta mehanizem pa
ne bo deloval v neskončnost in
lahko ga izklopimo. Življenje
je lahko potem bistveno kvalitetnejše.
Peter Topić
V knjigi V senci interneta lahko najdete dobre primere in
hkrati tudi nekaj varoval, kar
lahko komu že takoj pomaga.
Ker gre za širšo tematiko odvisnosti, lahko pridobimo vpogled tudi v druge odvisnosti,
prepoznavanje mehanizmov
zanje ter preprečevanje teh odvisnosti, kar pomaga na poti
ven. Šele ko se nečesa zaveš,
lahko to spremeniš.
Andrej Kastelic
Foto: Igor Modic
27.3.2011 18:24:00
www.modrijan.si
20
Znanost v knjigi
Poljanska cesta 15
1000 Ljubljana
Sedemdeset let Richarda Dawkinsa
Aleš Učakar
Britanski evolucijski biolog Clinton Richard Dawkins, ki je pred kratkim praznoval okrogel
jubilej – 26. marca je dopolnil 70 let – je star znanec zainteresiranih slovenskih bralcev. Založba
Modrijan je v zadnjih nekaj letih izdala prevode treh njegovih knjig: Bog kot zabloda (2007),
Razpletanje mavrice (2009) in Največja predstava na Zemlji (2010). Ker je znanstveni pisec, ki
polarizira, ima tudi pri nas zveste zagovornike in nepopustljive nasprotnike. Največ nasprotnikov
je med tistimi, ki ga ne berejo oziroma se njihovo seznanjanje z Dawkinsom začne in konča pri
naslovnici.
Tisti, ki se poglobijo v njegove razlage, pa to načeloma
počno zelo radi, kar nikakor ne preseneča: Dawkins je
spreten pripovedovalec, bralca zna mojstrsko držati v napetosti, do konca poglavij in knjig pa mu razodene tako
izvirne poglede na sicer zahtevnejše (znanstvene) probleme, da zadovolji še tako zahtevne iskalce znanja. In to
je pravzaprav edino, za kar si Dawkins z vsem svojim delovanjem prizadeva.
Po študiju biologije pri nizozemskem etologu Nikolaasu
Tinbergnu na Univerzi v Oxfordu in opravljenem doktoratu iz zoologije leta 1966 je Dawkins dobri dve leti predaval
zoologijo na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju, nato pa
bil kar 25 let (1970–1995) docent na Novem kolidžu Univerze v Oxfordu. V tem času je že zaslovel s svojimi prodornimi poljudno-strokovnimi knjigami Sebični gen (1976),
Razširjeni fenotip (1982), Slepi urar (1986) in Reka iz
raja (1995). Druženje z madžarsko-ameriškim računalniškim programerjem, izumiteljem, dvakratnim vesoljskim
turistom, filantropom in milijarderjem Charlesom Simonyijem sta nadgradila s tem, da je slednji leta 1995 oxfordski univerzi podaril 1,5 milijona funtov za ustanovitev
Katedre za javno razumevanje znanosti, Dawkins pa je postal njen prvi predstojnik. To delo je zavzeto opravljal do
konca leta 2008 ter v tem obdobju objavil naslednje pomembnejše knjige: Vzpon na goro Neverjetno (1996),
Razpletanje mavrice (1998), Hudičev kaplan (2003),
Prednikova zgodba (2004) in Bog kot zabloda (2006). Svojo profesuro je sklenil med pisanjem knjige Največja predstava na Zemlji (2009), ki je z dokazi o evoluciji zaokrožila osnovno temo njegovega pisanja ter izšla ob 200.
obletnici rojstva tvorca teorije evolucije Charlesa Darwina
in 150. obletnici prvega izida njegove epohalne študije
O nastanku vrst.
Richard Dawkins se je rodil leta 1941 v Nairobiju (v Keniji), kamor je bil njegov oče iz Malavija (kjer je deloval kot
strokovnjak za poljedelstvo) vpoklican v zavezniško vojsko. Tudi mali Richard se je zapisal naravoslovju, in po
vrnitvi v Anglijo leta 1949 je polagoma stopil na pot, po
kateri je (mnogo kasneje) postal ›najvplivnejši sodobni biolog‹ (Der Spiegel), ›poleg Noama Chomskega ter Umberta
Eca tretji najpomembnejši živeči intelektualec‹ (Prospect)
in ›eden od stotih najvplivnejših ljudi na svetu‹ (Time). Po
uspešni akademski karieri in upokojitvi je – kot član (Fellow) britanskih Kraljeve družbe in Kraljeve družbe za
književnost – še naprej dobrodošel predavatelj na mnogih
univerzah in znanstvenih inštitutih po vsem svetu.
Seveda je Richard Dawkins doma v svetu naravoslovja,
biologije, toda širša izobražena javnost, tudi slovenska, ga
morda še celo bolje pozna po njegovih svetovnonazorskih
stališčih in idejah, ki jih je nazadnje nadrobno pojasnil v
svetovni uspešnici Bog kot zabloda. In naposled ga je posvojila tudi popkultura. Poleg tega, da je množica Dawkinsovih idej zaživela že v literaturi njegovega prijatelja
Douglasa Adamsa, je sam – prek svoje tretje žene Lalle
Ward – zašel med drugim na televizijske ekrane v znanstvenofantastični nanizanki Doctor Who, nekoliko ›spremenjen‹ pa je nastopil tudi v animirani seriji South Park.
Največja predstava na Zemlji
Bog kot zabloda
Dokazi o evoluciji
prevod Maja Novak | 416 strani | mehka vezava z zavihi | 34,90 €
prevod Urška Pajer | 472 strani | 160 × 235 mm | trda vezava s ščitnim
ovitkom | 27,10 €
V svoji zadnji knjigi Dawkins prinaša odgovore na
mnoga vprašanja, ki so
ostajala odprta v prejšnjih
monografijah, posvečenih
biologiji oz. evoluciji. Da
bi prispeval odločilne dokaze o delovanju evolucije, v knjigi naniza veliko
novih, celo zelo svežih
spoznanj raziskovalcev z
vsega sveta (tudi npr. z
Jadrana). Posreden namen
knjige je izpodbijanje trdi-
tev privržencev kreacionizma, ki se trudijo zmanjševati pomen in veljavo
nauka o evoluciji. Osupljiv podatek, da celo slovenska javnost glede tega
ni prav daleč od ameriške,
navaja Dawkins v dodatku knjige, v katerem biča
priljubljeni trend zanikanja realnosti in namesto
tega vztrajanja v neznanju. Kar je vzporedna
tema, ki se kot rdeča nit
vleče skozi vso knjigo –
utrjevanje znanstvenega
pogleda na svet ter boj
proti neznanju in ideološkim dogmam.
Razpletanje mavrice
reč bolj ali manj »operejo
možgane« vernikov, zlasti
otrok, od katerih zahtevajo
nekritično sprejemanje takih ali drugačnih dogem.
Knjigi Bog kot zabloda in Razpletanje mavrice sta izšli v zbirki Intermundia. V
njej objavljamo poljudnoznanstvene knjige, za katere je značilen ambiciozen,
poljudno-strokoven pristop, saj obravnavajo probleme, ki so kompleksni, zahtevajo globlji vpogled in tudi spodbujajo k razmišljanju ob prebranem. Kljub
temu so napisane in pripravljene za ›laike‹, želijo doseči čim večji krog bralcev in jim pojasniti spoznanja, ki se sicer porajajo v brezštevilnih laboratorijih
po svetu, do širše javnosti pa prispejo bolj redko.
prevod Alojz Kodre | 280 strani | mehka vezava z zavihi | 30,90 €
ra vrata domišljiji, brez katere je vsako spozna(va)
nje nemogoče. Ni dobrega
znanstvenika, ki ne bi bil
tudi »pesnik«. Zapiranje v
zgolj pesniško fantazijo pa
nam ne razodene nobenih
skrivnosti, vodi kvečjemu
v »slabo poetično znanost«.
Da bi spoznali naravo, potrebujemo veliko domišljije in neizmeren apetit po
čudenju; da bi prodrli v
globine njenih mehanizmov, se moramo krepko
potruditi, vendar nas na
dnu vsega prizadevanja
znava, da božjega obstoja
ni mogoče dokončno ovreči, z znanstvenimi postopki dokaže, da je verjetnost
zanj zelo majhna.
Njegov odnos do vere, ki ga
sam označuje kot sovražnega, izvira predvsem iz nasprotja med zagovorniki evolucijske teorije in religioznimi kreacionisti, ki dandanašnji zlasti v Združenih
državah Amerike močno
krojijo dogajanje v šolstvu
in v javnem dojemanju
znanosti. Vse religije nam-
Zbirka Intermundia
Znanost, praznoverje in moč domišljije
Dawkins duhovito, argumentirano in v imenitnem
stilu jemlje pod drobnogled
nekatere pomembne teme
moderne znanosti, od
astronomije in genetike do
jezika, umetne inteligence
in navidezne resničnosti.
Pred nami se tako splete
enkratna inventura vsega
tega, kar znanost je – in tistega, kar prav gotovo ni.
Pripoved o znanosti spremlja veliko literarnih vložkov, po katerih Dawkins na
sosednji tir spušča umetnost in z njo na stežaj odpi-
Richard Dawkins v tej knjigi strastno in neprizanesljivo zavrača religije vseh
vrst. Ponuja tezo, da so religije odvečne in celo škodljive, ter si prizadeva pokazati, da religioznost pri
posameznikih temelji na
zmotah oziroma zablodah.
Najprej prikaže nevzdržnost teističnih stališč o
nastanku sveta, vesolja in
življenja, nato pregleda
zgodovinske »dokaze« o
božjem obstoju in jih vse
po vrsti ovrže. Čeprav pri-
čaka tudi neprecenljiva nagrada – užitek v lepoti in
mojstrski ubranosti sveta.
Ta sreča je globlja od vsakršne fantastičnosti, ki obdaja skrivnostnosti »slepega
urarja«.
Lani jeseni je v zbirki izšla že osma knjiga, Jezikovni
nagon kanadskega eksperimentalnega psihologa
in kognitivista Stevena Pinkerja, letos pa bomo
objavili tri: Bogastvo znanstvenega izkustva Carla
Sagana, Čuteča narava Andreasa Webra in Spisi
Noama Chomskega. Spremljajte zbirko Intermundia
na www.modrijan.si.
27.3.2011 18:24:11
www.modrijan.si
Knjiga pomladi
21
Pisatelj Drago Jančar ima za seboj razgibano in zelo uspešno obdobje.
Malo pred izidom devetega romana To noč sem jo videl so v Ukrajini,
na Hrvaškem in v Nemčiji izšli prevodi romana Drevo brez imena,
njegovega osmega, prav tako objavljenega pri Modrijanu. Izidu novega
romana in prevodov – poleg omenjenih so na Poljskem prevedli roman
Katarina, pav in jezuit, v Srbiji pa Posmehljivo poželenje – so seveda sledili
številni literarni večeri ter branja in gostovanja doma in v tujini. Počitka
pa si še nekaj časa ne bo privoščil. Pravkar sta bila namreč objavljena
ruski prevod romana Katarina, pav in jezuit ter madžarski prevod Drevesa
brez imena, ki ga bo pisatelj sredi aprila predstavil na mednarodnem
knjižnem sejmu v Budimpešti.
Roman To noč sem jo videl je bil lani eno najodmevnejših pa tudi
najbolje prodajanih del iz sodobne slovenske književnosti. Jančarja
ponovno omenjajo kot zelo resnega kandidata za kresnika, obetajo
se številni prevodi, že prihodnje leto nemški in hrvaški, zgodba
pa je vznemirila tudi filmske ustvarjalce.
Foto: Igor Modic
Literarne zgodbe pač rastejo iz jezika spomina, iz nekih davnih, pozabljenih in danes nikomur več razumljivih podob, rojevajo se v tisti tajinstveni, zmuzljivi in
malce strašljivi uri okrog štirih zjutraj, ko
se za hip srečata tema in svetloba, ko zanihamo nekje vmes, med dnevom in nočjo, med sanjami in budnostjo, ko se iz tiste vmesne svetlobe med temnimi oblaki in
črnikastim gorskim grebenom pokaže pot
do vsega, da potem lahko besedni tihotapec na gozdnem obronku v svoje podobe
ujame vzhajajoče sonce na jutranjem nebu
in zadnji krajec lune na njegovem še mračnem narobnem polu obenem.
Jaroslav Skrušný,
Modrijan, november 2010
Drago Jančar
Drevo brez imena
spremna beseda Katarina Marinčič | 288 strani | 130 × 200 mm | trda
vezava s ščitnim ovitkom | 23,00 €
Arhivar Janez Lipnik nekega dne naleti na spomine
serijskega ljubimca, čigar
mednarodna donjuanska
kariera se je začela med
drugo svetovno vojno v
Sloveniji. Lipnikovo sicer
razumljivo zanimanje se
kmalu razraste čez običajne meje. Zaradi erotičnih
memoarov začne iskati:
najprej po arhivu, nato po
svojem spominu. Najde
strašne stvari in pusti se
zmesti. Bere o vojnih strahotah in erotičnih dogodivščinah. Ker je zgodovinar,
zapolnjuje vrzeli v arhivskem gradivu; ker je moški
z domišljijo, nadgrajuje
erotične prizore; ker je informiran, zna potegniti
vzporednico med drugo
svetovno vojno in vojno na
Hrvaškem pol stoletja pozneje. A nikoli ga čisto zares ne zapusti spomin na
lepo bluzo, duh brezpogoj-
ne, smrtno resne deške zaljubljenosti.
Zgodbe, ki se luščijo iz romana, niso le pretresljive,
so tudi ganljive – kar je seveda manj in obenem več.
Redkokateri bralec bo ostal
nedotaknjen od detajlov v
tej knjigi, redkokateri se ne
bo zavedel njene psihološke globine.
Vse to je več kot dober razlog, da smo roman izbrali za »knjigo
pomladi«. Ponovno pa izpostavljamo tudi roman Drevo brez imena,
prvo in najpomembnejšo knjigo v veliki evropski zbirki Euroman.
Drago Jančar
To noč sem jo videl
192 strani | 135 × 220 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 17,30 €
To je roman o nekaj letih
življenja in skrivnostnem
izginotju Veronike Zarnik,
mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe, ki
jo je vase potegnil vrtinec
nemirne zgodovine. Pet
oseb pripoveduje o njej, pa
vsaka od njih tudi o sebi in
razburkanem slovenskem
času pred drugo svetovno
vojno in med njo. O času,
ki je kot moloh goltal ne
samo tako ali drugače prepričane udeležence zgodovinskih dogodkov, ampak
tudi ljudi, ki so živeli na
robu burnega dogajanja, ki
ga niso niti dobro razumeli – hoteli so samo živeti.
Toda »samo« živeti je bila
iluzija, bil je čas, ko se tudi
v na videz varnem in idiličnem zavetju neke graščine
na Gorenjskem ni bilo mo-
goče izogniti drvečemu
vlaku nasilja.
O Veroniki pripoveduje
njen nekdanji ljubimec,
oficir jugoslovanske kraljeve vojske, ki se je leta
petinštirideset znašel v
ujetniškem taborišču v
Palmanovi; zgodbo nadaljuje njena mati, ki isto leto
čaka na vrnitev hčere v ljubljanskem predmestnem stanovanju, potopljena v spomine in blodna od negotovega upanja; o njej govorita
zdravnik nemške okupacijske vojske in družinska
gospodinja; nazadnje nekdanji partizan, ki je iz nejasnega osebnega nagiba, polnega nesporazumov, sprožil vlak, ki je zdrvel čez
nočno pokrajino in njene
ljudi.
Iz recenzij po izidu nemškega prevoda romana Drevo brez imena
›Zgodovinska obdelava‹ v tem romanu ni zgolj miselni imperativ za politično moralo,
temveč podlaga eksistence. Toda kdor se zares poglobi vanjo – in v to knjigo –, sme
pričakovati, da bo ob tem izgubil tla pod nogami.
Jörg Magenau, Deutschlandradio
Najpozneje od Katarine, pava in jezuita vemo, da zna Drago Jančar ustvarjati velike
zgodovinske slike, polne motečih detajlov, da zna ubesediti upe in strahove posameznika, toda pri tem ne izgublja pregleda nad celotno panoramo. V svojem novem
›romanu stoletja‹ preigra ves register svoje pripovedne umetnosti, ne da bi se z njo
postavljal ali jo uporabljal kot namenjeno le samo sebi.
Cornelius Hell, Die Presse
Avtorju je uspela tako virtuozna kompozicija romana, temu pa uspe to, kar legenda
pripisuje tistemu pohorskemu drevesu: kdor ga bere, se še isti trenutek znajde v nekem drugem času, nekem drugem kraju.
[…]
Jančar je napisal nič manj kot epohalen evropski roman, ki je formalno popoln, tematsko pa neizprosno prinaša svoj prispevek k temu, da bo Evropa nekega dne morda le prišla do svojega skupnega spomina.
Karl-Markus Gauß, Süddeutsche Zeitung
27.3.2011 18:24:16
www.modrijan.si
22
Nostalgija – po~utite se doma
Poljanska cesta 15
1000 Ljubljana
Zakaj NOSTALGIJA?
Verjetno ste že kdaj pomislili, da so ob imenih, kot so Jane Austin, Balzac, Flaubert, Hemingway, Pasternak, Tolstoj, Moravia, Andrić, Sienkiewicz, Henry James …, obstajali še mnogi drugi pomembni avtorji tega
časa, ki jih niste brali. Da so pisali dobre knjige, ki se jih še vedno obsedeno bere, le da ne veste zanje.
Pri Modrijanu smo tik pred koncem minulega
leta zasnovali novo zbirko. Poimenovali smo
jo NOSTALGIJA, v njej smo predstavili že dve
knjigi, tretja pa je tik pred izidom.
Oblikovanje zbirke: Vesna Vidmar
150 × 220 mm
mehka vezava s ščitnim ovitkom
Ayn Rand
novo
Mi, živi
prevod in spremna beseda Katarina Mahnič | 592 strani | 33,70 €
Zbirka NOSTALGIJA bo poiskala nekatere med njimi in jih pripeljala k nam. Izbirala bo med tistimi pisatelji in pisateljicami 19. in 20. stoletja, pri katerih se splošne teme berejo osebno – in obratno. Med tistimi
magi pripovedovanja, ki izvabljajo zamaknjenost, presunjenost, trepetanje, nespečnost, odvisnost …
NOSTALGIJO. Živa besedila iz preteklosti bodo v prav takšnem jeziku, kot so bila napisana, nagovarjala
današnje bralce. V sodobnem jeziku. Zmes sodobnega v preteklem ter visokega in nizkega – v enem se
vedno skriva tudi drugo – daje naši NOSTALGIJI svojstven pečat. Pečat, ki se odraža tudi v njeni likovni
podobi. Knjigo boste v rokah držali v finem bakrenem ovitku, ki pod svojo preobleko skriva domačno
preprostost osnovnega materiala, kartona.
Da, prav to je NOSTALGIJA: topla domačnost, ki jo vedno znova iščemo pod povrhnjico. Pa naj bo ta objem
strasti, varnost ljubezni ali vrhunci naših lastnih izgubljenih časov.
Počutite se doma. Berite NOSTALGIJO.
Ameriška pisateljica Ayn
Rand (1905–1982) se je
kot Alisa Zinovjevna Rosenbaum rodila v meščanski židovski družini v
Sankt Peterburgu, se v Rusiji šolala in leta 1926 emigrirala v ZDA. Hotela je postati scenaristka, zato je
odšla v Hollywood, kjer je
delala kot statistka in pomožna scenaristka ter se
poročila z igralcem Frankom O'Connorjem. V štiridesetih letih se je približala ameriški republikanski
stranki, se navdušila za kapitalistični koncept pro-
Mário de Sá-Carneiro
Lucijeva izpoved novo
stega trga, agitirala proti
komunizmu in pričela razvijati svojo izvirno filozofsko misel. Na začetku petdesetih let se je iz Los
Angelesa preselila v New
York, kjer je s tesno skupino somišljenikov postavila
temelje objektivizmu in se
zapletla v dolgoletno zvezo z enim od članov. Svoje
misli je strnila v številnih
filozofskih delih. Objektivizem ji je služil tudi kot
izhodišče za zadnji roman
Atlasov skomig (1957), ki
je obveljal za njen opus
magnum, čeprav ji je sve-
tovno slavo že leta 1943
prinesel roman Izvir (slovenski prevod 2009).
Mi, živi je njen romaneskni prvenec in njeno najbolj avtobiografsko delo.
Posebne simpatije kritikov je požel prav zato, ker
je najmanj tezen od vseh
njenih literarnih del. Pripoveduje o mladi Kiri,
ženski iz razlaščene meščanske družine, ki skuša
v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, v sovražnih
okoliščinah sovjetske Rusije, obdržati svoje vrednote in rešiti moškega, ki
ga ljubi. Zaradi tega se zaplete v zvezo z idealističnim komunistom, ki pa ne
prinese rešitve, nasprotno: ljubezenski trikotnik
vse vpletene dokončno potegne v usodni vrtinec.
Mi, živi je predvsem knjiga o diktaturi, katerikoli
diktaturi kjerkoli in kadarkoli, ter zgodba o Človeku proti Državi. In o ljubezni, ki je po svoji naravi
prevratna, saj deluje mimo
norm in pravil, pa četudi
objektivizem – filozofija
Ayn Rand – ne goji nikakršnih sentimentalnosti.
odlomek na
preberite
www.modrijan.si
prevod in spremna beseda Barbara Juršič | 152 strani | 13,70 €
Portugalski pisatelj Mário
de Sá-Carneiro (1890–
1916) je otroštvo preživel v
Lizboni, kjer se je tudi rodil, študiral je v Coimbri,
nato pa je študij opustil in
se preselil v Pariz, kjer se je
vpisal na Sorbono, a tudi tu
študija ni končal. Pesniti je
začel že dvanajstleten, pri
petnajstih je že prevajal
dela Victorja Hugoja, pri
sedemnajstih pa Goetheja
in Shillerja. S prijateljema
Fernandom Pessoo in Al-
mado Negreirosom je pod
vplivom kozmopolitizma
in evropske avantgarde začel izdajati revijo Orfej, ki
je zaradi spogledovanja s
futurističnim idealizmom
na Portugalskem povzročila pravi škandal.
Mário je živel bohemsko življenje, v sebi pa je bil razdrobljen in preobčutljiv. Ob
bližajoči se prvi svetovni
vojni, gmotnih problemih
in ubadanju z vedno močnejšimi depresivnimi in
om
i
i
d
e
z
p
Shiralee r d
melanholičnimi razpoloženji si je leta 1916 vzel življenje. Za seboj je pustil precej
nenavadno delo, v katerem
se obsesivno ukvarja z
vprašanji identitete, človeškega bivanja, lepote in
umetniškega ustvarjanja.
V Lucijevi izpovedi so jasno vidne modernistične
poteze. Pripoved se dogaja
v findesieclovskem Parizu
in Lizboni, obdobje dekadence pa v njej kaže jasne
značilnosti. Prvoosebni pri-
povedovalec Lúcio, ki v romanu izpoveduje svojo samoto, strasti in obsedenosti, je mladi pisatelj v
Parizu leta 1895, ki nekega
dne spozna pesnika Ricarda de Louriera. Prijateljstvo med mladima umetnikoma preraste v iskanje
identitete skozi ljubezen,
njeno ozadje pa je izrazito
nadrealistično vzdušje. Preobrat nastane, ko Ricardo,
nezmožen kakršnegakoli
ustaljenega življenja v dvo-
je, Luciju nepričakovano
in povsem iznenada predstavi svojo soprogo Marto.
Od tod naprej dogodki v
romanu in dejstva, ki jih
Lúcio opisuje, postajajo
vedno bolj nelogični, občutek, da stvari niso, kot
naj bi bile, pa vedno bolj
preveva tudi samega Lucija
in ga potegne v vrtinec nikoli pojasnjenih vprašanj.
Lucijev poskus, da bi stvarem prišel do dna, ima tragične posledice.
je prejel veliko nagrad, številne pa so vključene tako
v avstralske kot svetovne
izbore kratke proze. Toda
največjo priljubljenost in
slavo mu je prinesel njegov
knjižni prvenec Shiralee
(1955).
Shiralee je zgodba o potujočem delavcu Macauleyju
in njegovi štiriletni hčerki
Buster. Pisatelj mojstrsko
razvija značaj in osebnost
moža, ki svojo prešuštniško ženo kaznuje s tem, da
ji vzame njunega otroka,
štiriletno Buster. Na peša-
čenju od ene do druge zaposlitve, od enega do drugega kraja puste in prazne
avstralske notranjosti, se
srečujeta s klateži in posestniki, prodajalci in gonjači,
s kopalci opalov, s suroveži
in z dobrimi dušami. Sčasoma se Macauley naveže
na otroka, ki mu je bil na
začetku samo v napoto,
šele huda nesreča pa ga
strezni, da se zave, kaj je v
življenju pomembno in
česa si res želi. Roman je
prežet s pregovornim avstralskim tovarištvom iz
časov, ko so ljudje še hodili
peš in so se še zanimali
drug za drugega, posebno
atmosfero pa mu daje tudi
kruta, neskončna, na trenutke nezemska pokrajina
Avstralije.
Shiralee se je vpisala med
avstralsko klasiko in je še
danes najbolj priljubljeno
Nilandovo delo. Po njej je
leta 1957 nastal film s Petrom Finchem v glavni vlogi, trideset let kasneje pa je
v istoimenski televizijski
seriji Macauleyja odigral
Brian Brown.
D'Arcy Niland
prevod in spremna beseda Katarina Mahnič | 248 strani | 24,20 €
Avstralski pisatelj D’Arcy
Niland (1919–1967) se je
rodil v Glen Innesu v Novem Južnem Walesu. Odraščal je v številni irski družini, pri štirinajstih letih
zapustil šolo in se pridružil
očetu, ki je v iskanju kruha
hodil naokrog. V tridesetih
letih prejšnjega stoletja, v
času velike krize, se je družina preselila v Sidney,
toda Niland je ostal brez
sredstev za preživljanje in
je spet vzel pot pod noge.
Živel je precej pustolovsko,
celo romantično življenje,
potoval po Avstraliji in Pacifiku, opravljal različna
dela – kopal je opale, postavljal ograde, pomagal v strižnih lopah, v pristanišču, v
cirkusu, obiral je sadje ...
Čeprav je napisal šest romanov, mu je najbolj ležalo pisanje kratkih zgodb, in
to največkrat o ljudeh, ki se
z golimi rokami borijo za
preživetje. Izšle so v štirih
zbirkah, vseh skupaj pa je
objavil okrog petsto. Zanje
27.3.2011 18:24:22
www.modrijan.si
[e ve~ vznemirljivega branja
novo
Svetislav Basara
Alan Lightman
Vzpon in padec
Parkinsonove
novo
bolezni
Einsteinove sanje
prevod Anuša Trunkelj | 112 strani | 120 × 190 mm |
mehka vezava z zavihi | 9,90 €
prevod in spremna beseda Ðurđa Strsoglavec | 200 strani |
135 × 220 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 21,20 €
Roman skozi različne diskurze tematizira pojav,
meteorski vzpon in boleč
padec bolezni (življenja)
Demjana Lavrentjeviča Parkinsona oziroma vzroke
zanjo ter njene posledice, ki iz Rusije, domovine
D. L. Parkinsona, segajo v
različne smeri in v različna
zgodovinska obdobja. Čeprav gre za na trenutke
groteskno zgodbo o nenehnem boju med boleznijo, ki je resnična, in zdravjem, ki je navidezno (kot
skuša prepričati D. L. Parkinson), skozi katero se
sprehajajo ruski klasični
realisti, nemški filozofi,
sumljivi alkimisti in sumničavi kagebejevci, pomembni državniki in nepomembni aparatčiki, Basari
uspe stkati ironično sliko
sveta, v katerem zgodovino nenehno preverjamo in
vrednotimo glede na resnico tistega, ki jo (trenutno) piše.
V romanu je vsemu pripisana resničnost, zato vse deluje kot resničnost, ne sprašujemo se o »resničnosti«
letnic rojstev ali smrti (npr.
Dostojevskega, ki ni umrl
leta 1882, temveč leta 1881),
ob celi vrsti trditev (npr. da
je Parkinson izumitelj avtoštopa, da je prvi opravil
operacijo na odprtem srcu,
da so parkinsonisti sprožili prvo svetovno vojno,
da evet v turščini pomeni
ne ...) se nasmehnemo, vendar jim znotraj pripovednega sveta verjamemo.
Srbski pisatelj Svetislav Basara je za roman leta 2006
prejel Ninovo nagrado.
Ta drobceni roman iz leta
1993, ki je bil kmalu po izidu preveden v vse druge
večje svetovne jezike – velja danes za tako rekoč
kultno delo, berejo ga v
šolah, ga postavljajo na
oder, spet in spet ga citirajo. Prav z njim si je ameriški znanstvenik in pisatelj
Alan Lightman (roj. 1948),
čigar bibliografija obsega
številne znanstvene razprave ter knjige s področja
fizike in ki je za svoje
znanstveno delo prejel
več nagrad in priznanj ter
častnih doktoratov, pridobil svetovni sloves.
Dogajanje romana je postavljeno v Bern, v čas od pozne pomladi do zgodnjega
poletja leta 1905. Takrat je
bil Albert Einstein zaposlen na patentnem uradu in
se je ukvarjal z raziskovanjem časa. To ga je pozneje
pripeljalo do revolucionar-
Koen Peeters
Ta zgodba
Véliki evropski roman
prevod Maja Novak, spremna beseda Veronika Simoniti | 288 strani |
135 × 220 mm | trda vezava | 25,80 €
prevod Mateja Seliškar Kenda | 246 strani | 135 × 220 mm |
trda vezava s ščitnim ovitkom | 23,20 €
hleva naredi prvo mehanično delavnico v Piemontu. Sprva životari, ko pa vanjo nekega dne po naključju
zaide grof D'Ambrosio, ki
je ostal brez bencina, se
lahko posel začne ...
Bariccu je s To zgodbo bralca spet uspelo očarati in
mu s povsem klasičnimi
romanesknimi prvinami
(ljubezen, sovraštvo, vojna, smrt ...) ustvariti sveže,
vendar morda v njegovem
opusu najbolj zrelo besedilo, ki izstopa tudi iz morja
prevladujočega, na mestu
stopicajočega opisovanja
brezizhodne sedanjosti izpod peres njegovih pisa-
teljskih kolegov. Je eden
osamljenih glasov, s katerim lahko spet sanjamo.
Ostaja genialen v svojih
»barikizmih« in užitku pripovedovanja. »Kadar nimaš
imena, da bi nekaj opisal,
pripoveduješ zgodbe,« je
zapisal v uvodu v Svilo.
»Tako to gre. Že stoletja.«
In on to zna.
Véliki evropski roman v 36
poglavjih – vsako nosi ime
ene od evropskih prestolnic, tudi Ljubljana je med
njimi – splete pripoved o
mladem poslovnežu Robinu, ki mora po naročilu
šefa in prijatelja Thea sestaviti obsežno poročilo o
trgovskih in marketinških
pristopih v deželah današnje Evrope. Theo upa, da
bo z razumevanjem sprememb na sodobnem trgu
rešil svoje podjetje iz finančne stiske. Bolj kot
opis evropske zgodovine
ali stare arhitekture pa v
Robinovem poročilu prihajajo v ospredje sodobna
kongresna središča, hoteli,
postaje, letališča, kjer se
zadržujejo mladi poslovneži. Namesto klasičnih
stranskih likov se pisec
omejuje zgolj na kratka
srečanja z ljudmi, ki v teh
mestih živijo, na njihov jezik, dele vsakdanjih pogovorov, skupna kosila,
poslovna poročila. Véliki
evropski roman je knjiga o
uradniškem, ambicioznem
popotniku sodobne Evro-
Akif Pirinçci
Prepovedani kruh
Felidae
Spomini
prevod Ana Jasmina Oseban | 288 strani | 120 × 190 mm |
mehka vezava | 21,20 €
Newyorška avantura ameriške bančnice z eksotičnim
slovenskim pesnikom se
konča s skokom v zakon in
selitvijo v daljne kraje divjega, nemirnega Balkana. Kjer
se vse, začenši s primerjavo
razsežnosti New Yorka, kjer
je dotlej živela, in Ljubljane,
ki je postala njen novi dom,
v hipu obrne skoraj na glavo. Sveže zaljubljeni tujki
novo življenje prinese obilico prijetnih in vsaj toliko
neprijetnih presenečenj. Iz-
risani so s perspektive, ki so
jo omogočila dolga leta spoznavanja dotlej neznanega
sveta: izostreno pa tudi s
humorjem, ki bo ponekod
še posebej nasmejal slovenskega bralca.
Nikoli sicer ne bom povsem pristna Slovenka, ker
nimam tukajšnjega otroštva in tukajšnje zgodovine.
Če pa se po drugi strani ozrem na svoje ameriško
otroštvo, je tako daleč! Ko pišem prozo, včasih ne vem
več, ali naj enostavno pišem slovenske zgodbe, kajti
naveličana sem perspektive tujke, »ki gleda noter«.
Erica Johnson Debeljak, Modrijan, november 2010
pe, ki se nikjer ne počuti
doma in je obsojen na samoto na svojem popotovanju po deželah, ki imajo
enotnemu bruseljskemu
aparatu navkljub skupnega zelo malo.
Koen Peeters maja gostuje v Ljubljani. Pokličite nas za informacije
ali spremljajte novice na www.modrijan.si!
Erica Johnson Debeljak
prevod Andrej E. Skubic | 272 strani | 130 × 200 mm |
mehka vezava, zavihi | 15,30 €
nega odkritja: relativnostne
teorije. Knjiga je razdeljena
na kratka poglavja, drobne
in do potankosti izdelane
podobe sanj, ki jih mladi
znanstvenik sanja o času.
Salman Rushdie je Einsteinove sanje primerjal s kultnimi Nevidnimi mesti Itala
Calvina (1972).
»Kar je za naše preprosto ljudstvo Alkimist, je za izobražence in znanstvenike vsega
sveta roman Einsteinove sanje,« je zapisala neka literarna kritičarka ob izidu
hrvaškega prevoda leta 2000.
Michiko Kakutani, ena vodilnih ameriških literarnih kritičark, je za New York
Times med drugim zapisala, da »če bi bile Einsteinove sanje slika, bi bil njihov
slikar Magritte«.
Alessandro Baricco
Ta zgodba je polifoničen
roman v sedmih delih, z
metaforo življenja, prikazano s pomenljivo strukturo krožne, sklenjene proge
s težko prevoznimi ovinki – digresijami – kot dirkalna steza, ki jo hoče speljati Ultimo Parri.
Roman uvede Uvertura,
napisana skozi kratke prizore, ki si sledijo kot filmski kadri, v vratolomni hitrosti prve avtomobilske
dirke leta 1903 v Franciji.
Potem stopimo v svet družine malega Ultima Parrija,
fanta z »zlato senco«. Ultimov oče Libero uresniči
svojo fiksno idejo, ko iz
23
Akif Pirinçci (1959) se je
rodil v Instanbulu in se desetleten s starši preselil v
Nemčijo. Prvi roman je objavil pri enaindvajsetih, že
njegov drugi roman, Felidae (1989), pa je postal
mednarodna uspešnica:
med bralci je sprožil pravi
val navdušenja, preveden
je v približno 20 jezikov,
kmalu po izidu pa je bil po
njem posnet risani film.
Francis, mehkošapi pametnjakovič, je nov v revirju. S
skrbnikom Gustavom sta
se preselila v hišo, kjer ne-
navadne vonjave in znamenja že kar takoj dajo slutiti,
da stvari niso takšne, kot se
na prvi pogled zdijo. Ko
Francis med svojim prvim
raziskovanjem okolice naleti na grozljivo razmesarjeno truplo vrstnika, mu
postane jasno, da primer
zahteva vso bistrost in prekanjenost njegovega detektivskega uma. Z mačjo hitrostjo se začne odvijati
napeta zgodba o seriji umorov in verskih sektah, o
breznajočih se mačkah in
skrivnostnem svetu raču-
nalnikov, o blodnjah in
fantazijah o izbrani vrsti –
in se razplete v furioznem
finalu.
Prvemu romanu serije o
mačjem detektivu Francisu
jih je sledilo še šest, zadnji
je izšel leta 2010.
27.3.2011 18:24:25
www.modrijan.si
Letos založba Modrijan gosti več
evropskih literatov, katerih dela so pred
kratkim izšla pri naši založbi. 2. marca
je Ljubljano obiskal hrvaški pisatelj
Renato Baretić, čigar roman Hotel Grand
je izšel v zbirki Bralec. 7. aprila bo naš
gost ruski pisatelj Andrej Gelasimov,
avtor romana Leto prevar (Bralec), 20.
aprila pride v Ljubljano mlada Hrvatica
Ivana Simić Bodrožić, ki bo predstavila
svoj romaneskni prvenec Hotel Zagorje
(Bralec). 10. maja, dan po prazniku Evrope,
pa bo pri nas gostoval belgijski pisatelj
Koen Peeters, čigar Véliki evropski roman
(na prejšnji strani) smo objavili lani.
»Ej, a si res živel
v javni hiši?«
(o romanu Hotel Grand Renata Baretića)
Đurđa Strsoglavec
Hotel Grand pravi:
Hotel Grand Renata Baretića
je zgodba v zgodbi (v zgodbi). Prva zgodba govori o odraščanju v družini, ki se med
vojno po razpadu Jugoslavije
nekje v Dalmaciji preživlja z
vodenjem javne hiše. O tem s
petnajstletno distanco pripoveduje nekdo, ki se z imenom Condoleezo periodično
oglaša na literarnem blogu,
ki ga piše Julio. Condoleezo
si želi komentarjev glede
obrtniške izvedbe, ker pa gre
za blog, dobi tudi vse kaj
drugega (kot je na internetnih forumih pač v navadi),
kar tvori drugo zgodbo, znotraj katere pa se izoblikuje še
nekaj drugih zgodb.
Takšna struktura romana
Baretiću med drugim omogoči bolj ali manj prepričljive rešitve, ki so sproti
razčlenjene in sprejete kot
dobre ali ovržene kot slabe
v komentarjih na blogu, jezikovno raznolikost (jezikovna mimetičnost je stalnica Baretićeve proze; tudi
poezije), metabesedilnost
in premišljevanja o statusu
(virtualnega) literarnega
besedila in književnosti na
sploh, poleg tega pa v avtoreferenčnih delih samoironično tematizira recepcijo
svojega prvenca (uspešnice
Osmi poverjenik) in sprejemanje vsakega naslednjega besedila skozi prizmo
njegovega uspeha.
Osmi poverjenik pravi:
Baretićev prvi roman je izšel
leta 2003. Dogaja se na najbolj oddaljenem hrvaškem
otoku Trećiću, kjer je vse,
ampak res čisto vse, drugače – ljudje živijo drugače,
funkcionirajo drugače, razmišljajo drugače in, seveda,
govorijo drugače. V to in takšno drugačnost pride po ka-
zenski dolžnosti obetaven
mlad hrvaški politik, da bi
vzpostavil zakonito lokalno
samoupravo. Poleg svojevrstnih otočanov mu štrene
mešajo avstralski Aborigini,
pornozvezda v izgnanstvu,
italijanski švercarji, bosanski
svetovljan, z matematiko obsedeni svetilničar … in njihove govorice (zato že osmi po
vrsti poverjenik hrvaške vlade na hrvaškem otoku nujno
potrebuje prevajalca!). Roman o Trećiću, »majhnem
otoku za velike zgodbe«, je
dobil pet prestižnih hrvaških
literarnih nagrad (kar se je
zgodilo prvič v hrvaški literarni zgodovini) in njegovega avtorja za dolgo časa postavil na prvo mesto hrvaške
lestvice najbolj branih knjig.
nekdo na forumu pravi:*
Osmi poverjenik je bil več
kot prima. Kaj pa ta knjiga?
Priporočate?
nekdo na forumu pravi:
Meni se je zdela kar ok, a daleč od Osmega poverjenika.
Hotel Grand pravi:
Hotel Grand je gosta mreža
tem, literarnih oseb, diskurzov in govoric, ki jo vzdržuje
pripoved o desetletnem Filipu, sinu bosanskih ubežnikov, ki pred vojno pobegnejo
na dalmatinsko obalo, kjer
vodijo javno hišo v hotelu
Grand. »Roman« o življenju
med predvsem ukrajinskimi
prostitutkami in njihovimi
strankami ter telesnimi čuvaji je zgodba o temačni povezanosti kriminalnega podzemlja in politike, zgodba o
razmerjih (ne)moči in interesov kapitala, kjer ni prostora
za človečnost, po drugi strani
pa zgodba o nenavadnem
družinskem podjetju, v kate* Navedki pod nekdo na forumu
pravi: so povzeti s slovenskega
foruma Knjižni molji.
Sre~avanja
Renato Baretić
Novinar, kolumnist, scenarist, sestavljavec vprašanj
za televizijske kvize, pesnik, pisatelj in asimilirani
Dalmatinec je na hrvaški literarni sceni debitiral z
zbirko Besede iz žepov
(1998), vsesplošno znan,
bran in priljubljen pa je postal po objavi romana Osmi
poverjenik (2003), ki je bil v
istem letu nagrajen s petimi
prestižnimi literarnimi nagradami (kar se je zgodilo
prvič v hrvaški literarni
zgodovini). Baretić je bil
dolgo sodelavec legendarnega splitskega tednika Feral Tribune, od leta 2008 pa
je kolumnist in komentator
tednika Nacional. Je selektor festivala pripovedovanja
zgodb Pričigin, ki od leta
2007 poteka v Splitu. Poleg
dveh romanov je v slovenščino preveden tudi izbor iz
njegove poezije, in sicer v
literarni reviji Rp./Lirikon21, št. 19/20 (prev.
Đurđa Strsoglavec).
V Sloveniji je Baretič gostoval že trikrat. Leta 2006
rem se mama Ivona trudi organizirati kar se da normalno
življenje, oče Dominik pa na
svoje zaposlene gleda kot na
družinske člane. Svojim prostitutkam celo dovoli obiske
družinskih članov (ko pa
Oksano obiščeta hčerka Halja in sestra Oleksandra, to
povzroči cel kup težav in se
precej tragično konča).
konkretne »obrtniške« teme
in načelna razpredanja, seveda pa ne gre brez neumestnih pripomb in vsakršnih
drugih off-topicov. Načelo hiperteksta je dosledno izpeljano, ko sodelujoči na blogu
dejansko dopišejo Condoleezovo zgodbo, torej ponudijo svoj konec in svoje rešitve
razpleta. Na koncu pa – na
koncu pa se zgodi nekaj, na
kar ni nihče računal. Oziroma lahko smo računali, saj
so bili indici večkrat eksplicitno in implicitno navedeni.
blog pravi:
Ob marsikateri Dominikovi
(pa ne samo njegovi) odločitvi ali dejanju bralec presenečeno povzdigne obrvi. Poleg
toplega odnosa do prostitutk
je poudarjen tudi hladen odnos do sina in oboje je precejkrat komentirano v odzivih
bralcev literarnega bloga, kamor Condoleezo pošilja odlomke »romana«. Videti je, da
so nekatere pomanjkljivosti v
pripovednem delu Hotela
Grand namerne, da se potem
lahko o njih razpravlja na blogu (najopaznejša je na primer
Condoleezova opomba sredi
pripovedi, da mora znova
vpeljati literarno osebo, ki je
kar nenadoma poniknila:
»SEM NEKAM BI BILO FINO
DAT ZELETA, PREDOLGO
GA NI.«). Razpravlja se na
primer o problematičnosti izbire infantilnega pripovedovalca, ko gre za prostitucijo, o
pripovedni perspektivi, o govoricah literarnih oseb (predvsem o Oksanini ukrajinščini,
Alini angleščini in Dominikovi bosanščini), o preobilju
dialogov in narekovajev, karakterizaciji literarnih oseb,
šibkih mestih pripovedi, tematiziranju ženskega telesa
in o avtobiografskosti. Sodelujoče na blogu namreč zelo
zanima, ali gre za avtobiografijo in ali je Condoleezo
Filip. In ali se (je) zgodba
dogaja(la) v Splitu.
Ob vprašanju, kdo je avtor,
in s tem posledično tudi ob
vprašanju, ali je zgodba resnična, se na blogu krešejo
mnenja, ki usmerjajo in dinamizirajo pripovedni del
romana, hkrati pa prinašajo
še dodatne informacije o literarnih osebah (ko se na primer na blogu oglasi Halja, ki
zdaj v Ukrajini študira slavistiko, »z akcjentom na hrvasko knjizevnost in jezik«).
Tako se v »blogerski šoli kreativnega pisanja« prepletajo
Poljanska cesta 15
1000 Ljubljana
Foto: Igor Modic
24
je bil gost in predavatelj na
prireditvi »Sosed tvojega
brega«, ki jo je organiziral
Javni sklad za kulturne
dejavnosti RS, decembra
2008 je navdušil polno dvorano Društva slovenskih
književnih prevajalcev na
prireditvi »Avtor in njegov
prevajalec: Osmega z osmim«, marca 2011 pa je
napolnil Modrijanovo knjigarno ob predstavitvi romana Hotel Grand.
Hotel Grand
Prevod
Đurđa Strsoglavec
novo
280 strani
19,90 €
Preveč dialogov? pravi:
Eden od očitkov lastnika bloga Julia Condoleezovemu pisanju je »preveč dialogov za
moj okus. Na celi strani, strani pa pol, imaš samo dialog.«
V Hotelu Grand je res veliko
dialogov, poleg tega so jezikovno mimetični, kar seveda
takoj spomni na jezikovne
plasti v Osmem poverjeniku,
ob kar se spotaknejo drugi
komentatorji. V teh delih Baretić v roman lucidno vtke avtopoetične in avtoreferenčne
dele, poleg tega pa se dotakne tudi recepcije svoje proze,
ki se nikakor ne more otresti
primerjanja s prvim romanom in vrednotenja skozi
prizmo njegove branosti in
nagrajevanosti. Mimetični so
tudi komentarji na blogu, ki
posnemajo »forumščino« z
vsemi njenimi diskurznimi
značilnostmi in zatipki.
meta- & med- pravi:
kritika pravi:
Tudi hrvaška literarna kritika se ob Hotelu Grand spomni Osmega poverjenika in se
rada obregne ob »ponavljajoče se vaje v slogu«, kar je v
romanu anticipirano v komentarjih na blogu, predvsem v delih, kjer se razpravlja o jeziku (»s to karikirano
transkripcijo bosanščine in
slabe angleščine si pa prozoren, da se skoz vidi! A mogoče ciljaš na kake nagrade? Ej,
menda ti je ja jasno, da je ta
štos plesal samo eno poletje,
in da je do amena neumno,
pa tudi škodljivo za samega
sebe, zdaj igrati na to karto«)
in o temah, ki so že »porabljene« (»A se ne sme nihče
drug ukvarjat z, na primer,
profesorsko pedofilijo samo
zato, ker je Ferić o tem napisal oldlično knjigo?!«).
Kaj imajo skupnega v Hotelu
Grand eksplicitno imenovani
na primer Zoran Ferić, Boris
Dežulović, Emir Imamović
Pirke, Ante Tomić, Miljenko
Jergović in implicitno prisotni na primer Miroslav Krleža
(Filipova vrnitev na »kraj zločina«) in Antun Gustav Matoš (Dominikovo parafraziranje njegove pesmi Tolažba
las), če navedem samo nekaj
omenjenih avtorjev? S pomenskimi polji, ki jih prikličejo omembe njihovih imen,
dopisujejo metabesedilne in
medbesedilne sloje Baretićevega romana. Teh je logično
največ v blogerskem delu
Hotela Grand in z njimi (lahko) ima bralec veliko veselja.
Pravzaprav je kljub zapletenim in težkim temam v Hotelu Grand kar veselo, saj zna
Baretić pripovedovati na vi-
dez preprosto, hkrati pa intrigantno in humorno. Poleg
tega se ne končajo vse zgodbe tragično ali nesrečno. Unproforjev polkovnik Jimenez
na primer najde ljubezen
svojega življenja (pomenljivo pa je, da se srečno konča
zgodba tistega, ki mu tudi sicer v življenju ni hudega).
namesto konca pravi:
Ta zapis o Hotelu Grand je
povedal vse in ni povedal
nič. O vsebini ravno toliko,
da je še vse odprto, o načinu
upovedovanja pa toliko, da
je – no, da je tudi še vse odprto. Za lastno dopisovanje
in komentiranje, kot je pri hipertekstu v navadi.
nekdo na forumu pravi:
Meni je Grand bolj všeč kot
Osmi poverjenik.
Priporočam!
28.3.2011 9:20:00
www.modrijan.si
Sre~avanja
25
Leto prevar novo
Prevod Lijana Dejak
288 strani
16,40 €
Andrej
Gelasimov
Andrej Valerijevič Gelasimov
se je rodil leta 1965 v Irkutsku v Sibiriji. Po izobrazbi je
filolog in gledališki režiser. V
letih 1996–1997 je delal kot
pripravnik na britanski univerzi Hall, v letih 1988–1998
je bil docent na katedri za angleško jezikoslovje Jakutske
univerze, predaval je stilistiko angleškega jezika in analizo leposlovnega besedila.
Od leta 2002 živi v Moskvi.
V Rusiji je čez noč postal literarna zvezda: njegova črtica
Rosna leta, ki jo je leta 2001
objavil na spletu, je bila izbrana za najboljšo kratko
zgodbo leta. Najbolj pa je zaslovel z romanom Leto prevar, ki je izšel leta 2003 in bil
kmalu preveden v več drugih
jezikov. Druga pomembnejša dela so: noveli Fox Mulder
je podoben prašiču in Žeja ter
romana Hiša na Ozjorni in
najnovejši roman za otroke
Prstan belega volka. Roman
Stepski bogovi mu je leta
2009 prinesel nagrado Nacionalni bestseller.
Za pisavo Gelasimova so
značilni kratki stavki, zgoščena pripoved, pogovorni
jezik. Njegovi junaki so pogosto mladostniki na bolečem prehodu iz otroštva v
odraslost. Njihovi značaji se
jasno izrišejo v situacijah in
dialogih. Zaradi vsega tega
Gelasimovu pravijo tudi ›ruski Salinger‹. Kot svoje literarne vzornike Gelasimov navaja Williama Faulknerja,
Josipa Brodskega in Ernesta
Hemingwaya.
Njegova dela so prevedena v
angleščino, nemščino, francoščino, španščino, kitajščino, srbščino, estonščino,
latvijščino, katalonščino, madžarščino, češčino, švedščino in hebrejščino. Posebno
cenjen je v Franciji; francoska revija Lire ga je vključila
v seznam petdesetih mladih
Potem sem začel tuhtati, od koga bi si lahko za kak teden
sposodil. Izkazalo se je, da od nikogar. Ko so me vzeli v
to firmo, so mi vsi prav radi posojali. Solidno podjetje.
Partnerji v Združenih državah in po vsej Evropi, opedenana pisarna, šef z lastnim letalom. Kdo pa si je mislil,
da je na vidiku racionalizacija? Kako naj zdaj vrnem dolgove? Brcnili so me v rit kakor cucka, zdaj pa naj sedim
na cesti, sredi te plundraste žlobodre, in si navijam smrkelj na pest. Prišla je pomlad, fak, odpri vrata!
*
Po kosilu sem posedel na Gogoljevem bulvarju, nato blizu cerkve Kristusa Odrešenika, pa še ob spomeniku Dostojevskemu na stopnicah knjižnice, in ko sem bil že
čisto premražen, sem se preselil v Aleksandrov park. Tu
so bile najbolj udobne klopce. Mehke kakor puh in celo
nekako tople. Do takrat je moja zadnjica že brez težav
razlikovala klopco na Tverskem bulvarju od tiste pri kremeljskih vratih. To ni rit, ampak profesor. Samo škoda,
da takih ne jemljejo na moskovsko univerzo. Sicer pa
imajo itak mizerno plačo, ti profesorji.
»Imate mogoče vžigalnik?«
Kdove od kod se je vzela damica. Kakor da bi zrastla iz
tal. Le kako, da je nisem opazil? Očitno je tudi njo zamikala klopca.
»Izvolite.« Frajersko sem tlesknil s svojim zippom. Rad
imam prave stvari.
Ni kazalo, da bi jo nagnali iz službe. Videti je bila srečna, zrihtana u nulo – kakšna Nina Ricci ali kaj? Zadnje
čase nekam ne spremljam. Tako da ni bilo jasno, zakaj
se mota po klopcah.
S pogledom sem iskal njene gorile. Okoli take srečnice
se gotovo mota kakšen šofer.
Ampak ta je bila sama.
»Koliko?« se je sklonila k meni in prešinilo me je, da
mora njen parfum stati kakih dvesto baksov.
»Sto,« sem rekel brez pomisleka.
Kar tako sem rekel. Pošalil sem se. Saj sploh nisem vedel, kaj sprašuje.
Ona pa odpre torbico in vzame iz nje dva po petdeset.
Dolarjev. Čisto kot v filmu. Porine mi jih v roko.
obetavnih avtorjev, ki bodo
definirali svetovno književnost 21. stoletja. Lani je bil
eden njegovih romanov nominiran za nagrado Médicis
za tuji roman.
Dogajanje romana Leto prevar je postavljeno v leto 1998,
ko so v Rusiji prišle na dan
finančne in gospodarske
prevare prejšnjih let, večina
bank je propadla, inflacija je
bila astronomska, država je
bila na robu bankrota. V tem
splošnem ozračju laži in
prevar tudi junaki romana
ves čas vlečejo drug drugega
za nos.
Leto prevar pripoveduje o
enem letu v življenju najstnika Sergeja (Serjože) in ima
štiri dele: Pomlad, Poletje, Jesen in Zima. Serjožev oče,
novopečen ruski bogataš, najame mladega fičfiriča Mihaila (Mišo), da bi Serjožo odtrgal od računalnika in ga, kot
povzame Miša, ›naučil piti,
tepsti se, kurbati se, skratka,
da bi iz njega naredil človeka‹. Za Mišo je to sanjska
služba, vendar se kmalu izkaže, da ima tudi manj prijetne strani: Serjožo je treba
nadzirati, saj ima oče zanj
svoje načrte – poročil naj bi
se s hčerjo njegovega italijanskega poslovnega partnerja.
A Serjoža že ima dekle, Marino, ki je podobna njegovemu
idolu, igralki Audrey Hepburn. Vendar tudi Miša že
prav kmalu podleže njenim
čarom in ta ljubezenski trikotnik sproži presenetljive zaplete, v katerih ne manjka
niti gangsterjev, orožja in divjih voženj po Moskvi.
Bralec si sam sproti sestavlja
zgodbo, ki jo izve predvsem
iz dveh ne povsem nepristranskih in verodostojnih
virov – iz Miševega pripovedovanja in Serjoževih dnevnikov.
Pravim:
»Za kaj pa?«
Ona odvrne:
»Saj veš.«
Malo jo pogledam in rečem:
»Neee, nočem.«
Ona pravi:
»Je premalo, kaj? Ná še petdeset.«
Jaz pravim:
»Nočem, ni treba petdeset.«
Ona pa reče:
»No, pa daj za dvesto.« In mi porine v roko še enega zelenca.
Šit, pomislim, zdaj pa imam. Nora je! Ob tem jo ves čas
odrivam.
Na lepem spregovori:
»Pa ne da si se po naključju usedel na to klopco?«
»Aha,« pravim. »Rit mi je zmrznila od sedenja na
kamnu.«
Zasmeje se:
»No, potem mi pa še eno prižgi.« To pravi že z normalnim glasom.
Spet sem tlesknil z zippom, potegnila je dim in nekaj
časa sva molče sedela. V smislu, sedla sva na klopco in
počivava. Kaj to koga briga? Mimo so se sprehajali turisti. Zadnje čase jih je na Manežnem veliko, odkar so
pod zemljo zgradili tisto traparijo. Vodnjakci, zverinice – froci imajo to radi.
Na lepem se je tiho zasmejala:
»Zakaj si pa vseeno odklonil?«
Skomignil sem:
»Ne vem … Za denar mi je nekam čudno.«
»In mojo roko si tako resno odrival.« Prasnila je v smeh.
»Ti je bilo nerodno, kaj? Kar prebledel si.«
»Ne nisem,« sem ugovarjal. »Samo na začetku mi ni potegnilo, za kaj gre.«
»Si čisto zares sedel sem po naključju?«
»Pa kaj, a se ne sme kar tako malo posedet?«
Še globlje je povlekla dim:
»No, to je pač poseben kraj.«
Izdajo in avtorjevo gostovanje je omogočila
Mestna občina Ljubljana v okviru programa
Ljubljana – svetovna prestolnica knjige.
»Sem že skontal.«
»Si pa brihten.«
Obmolknila je in me, mežikajoč od dima, še vedno opazovala.
»Mogoče ti pa nisem všeč? Sem zate malo prestara?«
Na videz jih je imela kakih trideset. Seveda bi bilo bolje
dobiti kakšno malo mlajšo, ampak tudi ta ni bila slaba.
V redu. Simpatična, ni kaj. Starost tu ni ovira.
»Ne, ne,« sem odkimal. »Ne gre za starost. Samo ne morem za denar.«
»No, kakor veš.«
Nekoliko se je nagnila nazaj in položila roko na naslonjalo klopce.
»Glej si no, pomlad je že tu,« je rekla in globoko zavzdihnila. »Je s tabo vse v redu?«
»Ja, ja, vse je kul. Pa z vami?«
»Zakaj pa potem sam posedaš tukaj? Saj si že ves moder
od mraza.«
»Ah, to ni nič. Imam pač veliko časa.«
»Tisti, ki imajo veliko časa, ob takem vremenu ne posedajo po klopcah.«
»Kje pa posedajo?«
»Na raznih dobrih krajih.«
»Za take kraje pa rabiš spodoben keš.«
Odvrgla je cigareto in se nasmehnila:
»No, zdaj veš, kje ga lahko dobiš.«
»V bistvu, seveda …« sem začel.
»Skratka, če se boš odločil, pokliči.«
Vstala je in mi pomolila vizitko:
»Luštkan si, samo ves moder. Pojdi domov, sicer boš čisto prezebel. Kako ti je ime?«
»Miša.«
Držal sem vizitko in premišljeval, da bi bil pravzaprav
moral privoliti. To je bil prav tisti keš, o katerem sem
premišljeval že od jutra. Ampak kaj naj zdaj – tečem za
njo? V smislu – ›počakajte, pogovoriva se še?‹ Fak, zmeraj je tako. Nikoli ne poštekaš ob pravem času. Kolikokrat sem že zamočil.
© Modrijan založba, d. o. o., 2011
27.3.2011 18:24:34
www.modrijan.si
26
Sre~avanja
Ivana Simić
Bodrožić
Ivana Simić Bodrožić se je
rodila leta 1982 v Vukovarju.
Literarno pot je začela s poezijo: objavila je zbirko pesmi
Prvi korak v temo in zanjo
leta 2005 prejela nagrado
Goran za mlade pesnike ter
nagrado Kvirin za najboljšo
pesniško zbirko avtorjev do
35. leta. Poezijo objavlja v
različnih literarnih revijah
(Vijenac, Quorum, Poezija),
kot najmlajša pesnica pa je
uvrščena tudi v antologijo
sodobne hrvaške poezije Uteha kaosa (2006).
Za prozni prvenec Hotel Zagorje (2010) je prejela nagrado Kiklop v kategoriji prozno delo leta. Roman je že vse
od izida na Hrvaškem prodajna uspešnica in ena najbolje prodajanih knjig leta
2010. Prinesla ji je še književno nagrado Josipa in Ivana Kozarca ter srbsko literarno nagrado Koćičevo pero
za izjemne dosežke v sodobni književnosti.
Roman Hotel Zagorje je prvoosebna pripoved odraščajočega dekleta iz Vukovarja,
ki po padcu mesta v vojni
leta 1991 otroštvo in najstniška leta preživlja z mamo in
starejšim bratom (oče je pogrešan) kot izgnanka v devet kvadratnih metrov veliki
sobici v bivši politični šoli v
Kumrovcu. Opis vojne in povojne kalvarije, ki je slovenskemu bralcu blizu tako v
prostoru kot v času, odlikujeta zlasti dva elementa. Posredi je mladinski roman, ki
s svojimi splošnimi mesti,
kot so odraščanje, prva ljubezen, uporništvo, iskanje
lastne identitete ipd., omogoča mlademu bralcu maksimalno identifikacijo z
glavno junakinjo ter tako nevsiljivo pripravi teren za posredovanje svojega humanitarnega sporočila. Hkrati pa
kljub strahotnosti dogodkov
v vojni na tleh bivše Jugoslavije avtorica ne zapada v pa-
Poljanska cesta 15
1000 Ljubljana
novo
Hotel Zagorje
Prevod Maja Novak
160 strani
17,10 €
Foto: Vladimira Spindler
tetiko niti s prstom ne kaže
na takega ali drugačnega
krivca, temveč knjigo prežemajo blag humor, vitalnost
in iskreno spoštovanje do
slehernega, na videz še tako
nepomembnega človeškega
življenja.
»Svet, v katerem smo takrat
živeli, je razpadel od znotraj«
Odlomek iz intervjuja z Ivano Simić Bodrožić
Po izidu romana Hotel Zagorje so vas gotovo že neštetokrat vprašali, v kolikšni meri je ta knjiga avtobiografska,
zato tokrat ne bi o tem. Pa vendar: ker imajo zdaj slovenski bralci prvič priložnost srečati se z vami, vas prosim, da
nam poveste – kdo je Ivana Simić Bodrožić?
Priznam, da je to najtežje vprašanje do zdaj, tudi sama si
vsak dan prizadevam, da bi odgovorila nanj. Če naj ostanem pri biografskih podatkih, boste vse, kar vas zanima,
našli v knjigi, ki jo držite v rokah. Podatki iz moje biografije in biografski podatki junakinje romana se ujemajo
skoraj v vsem, zgodba gre le v nekaterih delih korak dlje,
vstopa v fikcijo in iz življenja jemlje to, kar potrebuje.
Skratka, Ivana je rojena Vukovarčanka; ko izbruhne vojna, odpotuje na počitnice, ki se spremenijo v izgnanstvo.
Del otroštva preživi v domu za izgnance v nekdanji politični šoli v Kumrovcu, v teh nenaravnih razmerah poskuša odrasti in v letih, ko se oblikuje človekova osebnost,
odgovoriti na vprašanje: »Kdo sem?« Danes živi nedaleč
od Zagreba, je absolventka filozofije in kroatistike, mati
dveh otrok, ukvarja se s književnostjo in še vedno poskuša odgovoriti na to vprašanje.
Ko v Hotelu Zagorje opisujete svoje šolske dni in »spise za
vsako priložnost«, pravite: »Sijajno sem obvladala prefinjeno patetiko in večzložne besede, vedela pa sem tudi,
kaj pričakujejo od mene.« Kljub boleči tematiki vašega romana v njem ni sledu o patetiki (tudi večzložnih besed ni
veliko), zato pa lahko tu in tam najdemo tudi prefinjen
humor. Ali to pomeni, da je vaš roman zorel dalj časa, da
ste ga pisali dolgo in pazljivo? Kdaj in kako je sploh prišlo
do odločitve, da ga napišete, in kako se spominjate njegovega nastajanja?
Res je, roman je zorel dolgo, danes se mi zdi, da več let, že
odkar sem začela pisati svojo prvo pesniško zbirko. Vendar ni zorel zavestno; ko sem pred štirimi leti prvič sedla
za računalnik, da bi pisala prozo, nisem zagotovo vedela,
da ga bom napisala, niti kaj bom napisala. Zgodilo se je
nedolgo zatem, ko sem rodila hčer in razmišljala o tem,
kako opisati svoje življenje nekomu, ki ti je blizu, ne da bi
ga pri tem obremenila in deformirala s svojo travmo. Poleg
tega sem se večkrat spominjala tistega netipičnega življenja, približno stotih ljudi, ki so ga delili z mano, in njihovih
usod, in pomislila sem, da bi bilo škoda, če bi vse to utonilo v pozabo. Tako sem začela pisati. Vse tisto, kar je bilo
dolgo shranjeno globoko v meni, je začelo vreti na dan kot
že dokončana zgodba. Romana nisem pisala dolgo, približno dve leti, če upoštevamo, da sem ob tem skrbela za enega majhnega in enega malo večjega otroka; pisala sem,
kadarkoli sem si lahko utrgala čas za to, roman je bil relativno kmalu končan, nato pa sem ga še malo pilila.
Dvoje knjig (pesniška zbirka in Hotel Zagorje), troje pomembnih književnih nagrad. Mar to pomeni, da je vaša
življenjska pot že začrtana
in da se boste v prihodnje
posvetili izključno literaturi? Ali že nastaja kaj novega in katerih tem bi se še
želeli lotiti na svoji pisateljski poti?
za film, posnet po romanu Hotel Zagorje, ki ga pišem v
sodelovanju z bosansko-hercegovsko režiserko Jasmilo
Žbanić, čudovito, nadarjeno osebo in umetnico. Kar se
tiče tem, ki me okupirajo, sem spoznala, da mora biti posredi nekaj, kar je name naredilo močan vtis in me preželo, nekaj, o čemer znam zares pripovedovati in o čemer
lahko govorim. Kulise so seveda lahko vedno izmišljene,
a občutek je tisti, ki mora biti avtentičen.
(Intervju je zapisala Maja Novak, v celoti pa ga lahko preberete v knjigi
Hotel Zagorje.)
Film Hotel Zagorje bo posnela Jasmila Žbanić. Njen
film Grbavica je prejel »zlatega medveda« na berlinskem filmskem festivalu leta 2006.
Želela bi si, da to postane
moja življenjska pot, saj
je zame pisanje najlepša
»služba« na svetu. Dokaj
dobro vem, kaj bi rada počela v prihodnje, kar je v
naših razmerah in na tako
majhnem trgu, kot je naš,
problematično, pa je vprašanje, kako vsak mesec zapreti finančno konstrukcijo
samo s pisanjem. Lotila
sem se nekaterih novih
zgodb, trenutno pa se zelo
veselim dela na scenariju
27.3.2011 18:24:37
www.modrijan.si
27
Bralec – preberite na du{ek
Oblikovanje zbirke: Vesna Vidmar
Birgit Vanderbeke
130 × 200 mm
Denar ali novo
življenje
prevod Marko Trobevšek | 96 strani | 13,40 €
Kratki roman Denar ali življenje (Gold oder Leben,
2003) je nekakšna zgoščena literarna avtobiografija.
Pripovedovalka podaja težke izkušnje in trpka spoznanja večinoma na zabaven način, pogosto karikirano, a prodorno zaznava
osebne, družinske, socialne, duhovne in druge probleme, ki so zadnja desetletja zaznamovali življenje
v Evropi – bodisi ljudi nasploh ali posebej izseljencev. Birgit Vanderbeke izkorišča stališče poudarjeno naivne opazovalke za
razgaljanje vsakovrstnih
anomalij, pri čemer so v
ozadju ves čas prisotna
splošna bivanjska vprašanja. Zgodba je včasih podložena z liričnimi toni, sega
pa od selitve na zahod do
razpada družine in pripo-
vedovalkine osamosvojitve; konča se vendarle spodbudno.
Birgit Vanderbeke se je rodila
(1956) v Dahmeju v Vzhodni
Nemčiji, leta 1961 pa se je njena družina preselila v Zahodno Nemčijo. Od sredine devetdesetih pisateljica živi v
Franciji, v Provansi, in novi
domovini je posvetila knjigo
Navodila za uporabo južne
Francije (2002). Na splošno
njena dela humoristično, a
trpko prikazujejo malomeščanski svet, z romanom Denar ali življenje pa se je bolj
izrecno priključila številnim
vidnim evropskim in svetovnim izseljenskim avtorjem sodobnega časa, ki v delih predelujejo izkušnjo dveh (ali
več) domovin. Je dobitnica
številnih literarnih nagrad,
med drugim nagrade Ingeborg Bachmann (1990).
Ta roman bodo morali prebrali dijaki, ki bodo drugo
leto opravljali maturitetni izpit iz nemščine. Seveda ga
bodo brali v izvirniku, a prevod gotovo ne bo odveč.
Priskrbite si ga pravočasno!
Veljko Barbieri
Epitaf cesarskega sladokusca
novo
prevod Iztok Ilich | 112 strani | 13,70 €
Samotarski pripovedovalec
romana je v zasebnem življenju sladokusec, ki si preganja samoto in dela veselje s pripravljanjem najrazličnejših specialitet. To pa
v državi, ki (uradno) preganja vse vrste razsipnosti,
ne ostane skrito ovaduhom
iz Ministrstva za javni red
in moralo. Zalezujejo ga in
mu onemogočajo kupovanje bolj nenavadnih živil in
začimb, čez čas pa ga celo
zaprejo in postavijo pred
sodišče. Na grotesknem
procesu ga obsodijo na prepoved kupovanja hrane ter
obiskovanja lokalov, kjer bi
lahko jedel. Torej na počasno smrt s stradanjem.
Če roman do tod ponekod
spominja na Kafkov Proces,
se usoda preganjanega uradnika, potem ko ga po obsodbi izpustijo na prostost,
izteče drugače. Ko porabi
vse zaloge, v knjižnici naleti
na knjigo receptov, pripisano legendarnemu rimskemu hedonistu Apiciju ...
Veljko Barbieri (1950) sodi
med najuspešnejše hrvaške pisatelje. Največ priljubljenosti
so mu prinesli svojevrstni kuharski priročniki, v katerih se
kulinarični napotki prepletajo
s kulturno-zgodovinskimi temami in literaturo. Prejel je
več priznanj, na primer za roman-kroniko Dioklecijan leta
2006 nagrado za književnost
Augusta Šenoa.
Kljub temu je Barbierijevo najodmevnejše delo roman Epitaf
cesarskega sladokusca. Ko so
bralci »odkrili« to samosvojo
izpoved uradnika, ki ga je uživanje v hrani stalo življenje, so
ga izdajale različne založbe in
je na Hrvaškem dosegel rekordno skupno naklado več kot
200.000 izvodov! Zvrstili so se
številni prevodi – od nemškega
(1986 in ponatisi ter bibliofilska izdaja pri Wieserju v Ce-
lovcu) do bolgarskega (2010).
V Nemčiji so po romanu posneli film.
Modrijanovo darilo zvestim bralcem
5,00 €
Bon lahko unovčite ob nakupu Modrijanovih knjig* v vrednosti nad 25,00 €, in sicer:
– prek priložene naročilnice po pošti
– v Modrijanovi knjigarni (Trubarjeva cesta 27, Ljubljana)
– na sedežu založbe Modrijan (Poljanska cesta 15, Ljubljana)
– v času 16. slovenskih dnevov knjige (od 18. do 22. aprila 2011) v Ljubljani
Zadnji dan za unovčenje je 16. maj 2011.
Za en nakup lahko uporabite le en bon. Boni se ne seštevajo. Bon je prenosljiv. Bona ni mogoče
zamenjati za gotovino.
Vse knjige na www.modrijan.si
* Velja za vse knjige v programu Založbe; ne velja za nakup knjig v prednaročilu, knjig z rednim ali promocijskim popustom ter knjig v
kompletu. Bona ni mogoče unovčiti ob nakupu prek spleta.
28.3.2011 9:20:05
www.modrijan.si
28
Za bistre glavice
Poljanska cesta 15
1000 Ljubljana
oci, knjige, kot je tale, še niste imeli!
r
t
O
32 strani
228 × 305 mm
trda vezava
15,70 €
Steve Jenkins
Žive barve
Prevod Uroš Kalčič
© Bigstock
Rdeče žabe, modri pajki, rumene kače, zelene ptice,
oranžne ribe, vijoličasti polži, rožnati pasavci –
živali so lahko prav osupljivo barvite. Kakor vsa
živa bitja, bolj ali manj obdarjena z razumom, tudi
te živali skušajo preživeti v svetu, ki je včasih poln
težav in nevarnosti. Izrazito barvita koža, luske
ali perje živalim na različne načine pomagajo, da
ostanejo žive. V tej knjigi si bomo ogledali, kakšne
barve premore živalski svet in kako jih domiselno
uporablja. Na zadnjih straneh knjige lahko
preberete več o živalskih barvah in najdete dodatne
informacije o predstavljenih živalih – kako velike
so, kje živijo, kaj jedo in še več.
To je najbolj strupena riba
na svetu. Živi v plitvinah
tropskih morij in je,
kadar mirno ždi na
dnu, še najbolj
podobna kamniti
grudi ali kepi koral.
Na hrbtu ima trinajst ostrih strupenih bodic, ki jo
varujejo pred plenilci. Nepreviden plavalec, ki stopi
na tako ribo in se nabode nanjo, lahko brez
zdravniške pomoči tudi umre.
Preizkusite svoje znanje in rešite kviz, ki ga je za vas sestavila biologinja in urednica knjige Katarina Štilec!
Kako se imenuje najbolj strupena riba na svetu?
1. Katera ptica ima perje rdeče barve zaradi oklepov
rakcev, rakovic in žuželk s katerimi se hrani?
A kapičasti tjulenj
V rdeči srpač
Š krokar
2. Po čem je dobil ime kuščar modrojezični skink?
M po modrih vekah
R po modrem repu
E po modrem jeziku
3. Rumena rakovica je kopenska žival rumene barve.
Kje bi jo plenilec najtežje opazil?
Š med suhimi listi in ovelim rastlinjem
E med zelenimi listi rastlin
P na sivih kamnih morske obale
4. Zakaj ima troprsti lenivec zelenkast kožuh?
K Z barvo opozarja plenilce, da je strupen.
I Ker mu je všeč zelena barva.
Č V njegovi dlaki živi posebna vrsta zelene alge.
5. Globokomorski morski zmaj je plenilska riba.
Na koncu dolgega brka, ki mu raste z brade,
mu sveti vijoličasta lučka. Za kaj jo uporablja?
B Z njo sveti drugim ribam, da vedo,
Rešitev pošljite na e-naslov
casopis@modrijan.si s pripisom ŽIVE BARVE ali pa jo
napišite na dopisnico in pošljite na naš naslov. Pripišite
ime in priimek ter poštni
naslov.
kod naj plavajo.
E Z njo privablja plen.
J Ima jo za okras.
6. Zakaj je človeška ribica rožnate barve?
U V koži ima roza barvilo.
C V koži nima barvila. Rožnata je zaradi žilic,
Z žrebom bomo razdelili deset privlačnih nagrad. Prvi
trije nagrajenci prejmejo
knjigo Žive barve Steva Jenkinsa, preostali pa se bodo
razveselili domiselne igre
CALAFANT (o igrači glej
stran 17), ki jo podarja Modrijanova knjigarna.
ki presevajo skozi njeno presojno kožo.
A Pod belo kožo ima rdeče barvilo.
Odgovore pričakujemo do
ponedeljka, 18. aprila 2011,
izid žrebanja pa bomo objavili v sredo, 20. aprila, na
www.modrijan.si.
Rešitev:
1
2
3
4
5
6
27.3.2011 18:24:57
www.modrijan.si
Za bistre glavice
29
novo
Mala siva miška
Ana Koritnik
Ilustracije Maja Šubic
Glavna junakinja zgodbice je radovedna in
trmasta miška Tinka. Nekega dne se odpravi na
pot v vas, in to kljub svarilom Sonca, naj nikar
ne hodi k ljudem, kajti tam preži nanjo veliko
nevarnosti. In res jo že v prvi hiši, kamor
se prikrade, napade velik tigrast maček.
Vsa prestrašena in s polnimi žepi hrane se
mu le izmuzne, potem pa sreča starega mišona,
ki ji z zvijačo pobere vso hrano in jo za povrh
prepusti tropu mačk ...
32 strani
210 × 270 mm
trda vezava
15,10 €
Franjo Frančič
O princu, ki mu je počilo srce
ilustracije Adriano Janežič, spremna beseda Mojca Ramšak |
Colin Dann
Živali iz Gmajnice
ilustracije Jacqueline Tettmar, prevod Uroš Kalčič | 288 strani |
165 × 226 mm | trda vezava | 32,30 €
Živali iz Gmajnice so v nevarnosti. Ljudje s
svojimi rušilnimi stroji krčijo njihov bivalni
prostor. Ko je uničen zadnji vodni vir, se znajdejo
pred težko odločitvijo, da zapustijo svoje domove.
A kako naj Jazbec, Lisjak, Sova, Krastača, Krt,
Jež, Fazan, Podlasica, Zajec, Gad, Postovka in
drugi zapustijo Gmajnico, in še pomembneje –
kam naj gredo? Po nasvetu Krastače se odločijo
za potovanje v Park belega jelena, naravni
rezervat, v katerem je »vse rezervirano za
naravo« in kjer za varnost živali skrbi »posebna
pasma ljudi, ki se imenuje naravovarstvenik«.
Skličejo gozdno zborovanje, na katerem obnovijo
starodavno gozdno prisego, jo poimenujejo
Zaobljuba o medsebojni zaščiti, z njo pa se
obvežejo, da si bodo na poti stali ob strani, brez
nasilja in brez strahu ... Tako povezani naredijo
načrt za sila nevarno in težavno potovanje in se
odpravijo na veliko dogodivščino v nov, neurejen
svet, poln težkih preizkušenj ...
Princ kmalu po rojstvu postane sirota – mati
kraljica umre, oče kralj, ki se poroči z drugo
žensko, nima časa zanj, mačehi pa je otrok odveč,
saj ogroža njen položaj. Tako princ, ki odrašča
v odtujenem okolju, brez človeške topline, brez
ljubezni, s siceršnjim materialnim blagostanjem,
zraste v ledenega, čustveno pohabljenega in
krutega človeka. Skrbijo ga le njegove lastne
potrebe, ki morajo biti v hipu zadovoljene.
Franjo Frančič je za zgodbo prejel prvo nagrado
na mednarodnem natečaju za najboljšo
otroško in mladinsko knjigo mestne občine
Schwanenstadt v Gornji Avstriji leta 2009.
Justin Richardson,
Peter Parnell
In s Tango
smo trije
ilustracije Henry Cole, prevod
Matej Krajnc | 32 strani | 280 ×
215 mm | trda vezava | 15,50 €
Otroci bodo prisrčno
zgodbico o pingvinjem
paru in njuni mladički
Tango, ki je v ZDA
tako razburila javnost,
gotovo radi prebirali,
saj so pingvini ena
najnenavadnejših,
a tudi ena najbolj
ljubkih živalskih vrst
na svetu.
27.3.2011 18:25:06
www.modrijan.si
N O V I C E
Iz knjige na film – Voda za slone tudi v naših
kinematografih
Se spominjate ljubke slonice
Rozi z naslovnice enega prvih romanov v zbirki Bralec?
Roman je seveda Voda za
slone, velika ameriška in kanadska uspešnica pisateljice
Sare Gruen, predane ljubiteljice in zaščitnice živali.
Kdor je knjigo prebral, se
mu je film kar sam odvrtel v
mislih, saj so opisi tako polni in doživeti, da bi bilo naravnost neverjetno, če po
knjigi ne bi nastal tudi film.
Film je zdaj posnet in pripravljen za predvajanje, in prav
fantastična se zdi novica, da
bomo med gledalci tudi Slovenci. V naših kinematografih ga bomo videli 9. junija,
za predvajanje pa je poskrbel distributer Blitz Film.
Pod režijo filma Voda za slone se je podpisal Francis Lawrence (Jaz, legenda, 2007),
pod scenarij pa Richard LaGravenese. Igralska zasedba
je res imenitna, saj bomo v
glavnih vlogah občudovali
kar dva oskarjevca: Marlena
je Reese Witherspoon (oskar
za film Hoja po robu), August pa Christoph Waltz
(Neslavne barabe); ta se je
zato, da bi lahko zaigral v
Vodi za slone, odpovedal
vlogi Sigmunda Freuda v
filmu Davida Cronenberga
(vlogo je potem prevzel Viggo Mortensen). Mladega Jacoba igra Robert Pattinson,
sicer zvezdnik v filmu Somrak, enem najslabših filmov minulega leta (nominiran je bil kar za devet »zlatih
malin«), ostarelega Jacoba
pa upodablja Hal Holbrook.
Ampak knjiga je vendarle
knjiga! Užitek ob gledanju filma redkokdaj prekaša tistega
ob branju romana. Ali bo
ustvarjalcem tega filma uspelo v kinematografe privabiti
toliko gledalcev, kolikor je
bilo navdušenih bralcev romana? Počakajmo na film!
Roman Voda za slone je prevedla Lili Potpara in bralcem
Dijaki slovenskih srednjih
šol, ki bodo maturirali drugo leto, bodo morali za esej
na maturi pri slovenščini
prebrati več dram, ki jih je
v začetku februarja izbrala
Državna predmetna komisija za slovenščino. Ena od
njih so Stebri družbe znamenitega norveškega dramatika Henrika Ibsena.
smo ga ponudili že spomladi
2008, ne dolgo po izidu izvirnika. Kmalu bo ta prisrčni
roman zasijal še v novi preobleki, v večjem formatu ter
z naslovnico s filmskim motivom, hkrati pa izide tudi
Opičja hiša, ki jo je Sara
Gruen objavila lani. Knjigi
boste lahko v knjigarnah kupili že sredi aprila, junija pa
brž v kino!
NaBERITE si knjig! – od 18. do 22. aprila 2011
Trije znameniti književniki,
Miguel de Cervantes (na sliki), William Shakespeare in
Garcilaso de la Vega, so umrli istega dne – 23. aprila 1616.
23. aprila so se rodili nekateri drugi znani književniki,
na primer Halldór Kiljan
Laxness (1902), Vladimir
Nabokov (1899) in Manuel
Mejía Vallejo (1923). V počastitev teh in vseh književnikov sveta je UNESCO razglasil 23. april za svetovni dan
knjige in avtorskih pravic.
Tega dne si podarjamo knjige in vrtnice – simbola kulture in ljubezni.
Društvo slovenskih pisateljev letos prireja že 16. slovenske dneve knjige, ki so
posvečeni temu prazniku.
Glavno dogajanje in prodaja
knjig bosta v Ljubljani na
Mestnem trgu in Stritarjevi
ulici, in to ves teden od 9.30
do 19.30.
Poiščite Modrijanovo stojnico in si naberite knjige za
prihajajoče spomladanske in
poletne dni. Knjige bodo na
voljo po ugodnih, znižanih
cenah, kar je še razlog več za
nakup. Posebej privlačna bo
ponudba knjig iz zbirke EUROMAN – tri leta po izidu bo
Josip Vidmar: Moj obraz
Dan upora proti okupatorju,
27. april, ki je državni praznik
in zato dela prost dan, smo
pred leti praznovali kot dan
Osvobodilne fronte ali dan
OF. Na ta dan leta 41 – tega je
torej 70 let – je bila v Ljubljani ustanovljena Osvobodilna
fronta slovenskega naroda, ta
prelomna odločitev za prihodnost Slovencev pa je bila
sprejeta v stanovanju književnika Josipa Vidmarja.
Josip Vidmar se je rodil 14.
oktobra 1895 in umrl 11.
aprila 1992 – drugo leto ob
temle času bo torej minilo
20 let od njegove smrti. Pri
založbi Modrijan pa je že v
pripravi knjiga Vidmarjeve
hčerke Žive Vidmar – Josip
Vidmar: Moj obraz. V bistvu
gre za avtobiografijo – Živa v
predgovoru zapiše: »Nič nisem napisala sama, samo izbrala sem pripoved, ki jo je o
svojem življenju zapisal v
svojih delih Josip Vidmar
sam.« Na koncu knjige je podrobna kronologija Vidmarjevega življenja in dela.
Knjigo, ki izide malo pred
27. aprilom, bomo podrobneje predstavili v novembrskem Modrijanu.
Ibsenovi Stebri družbe v novem prevodu
za maturante
mogoče knjige kupovati po
4,99 €, kar je izvrstna priložnost, da si dopolnite zbirko,
kakršne na slovenskem knjižnem trgu najbrž ne bo nikdar več.
ki bo pri naši založbi izšel
pred začetkom šolskega leta
2011/12.
Na sliki je Henrik Ibsen na
upodobitvi slikarja Eilifa Peterssena.
Prevod v slovenščino sicer že
obstaja – leta 1966 ga je objavil Janko Moder – seveda pa
bodo dijaki raje posegali po
novem, sodobnem prevodu
odlične prevajalke iz norveščine Marije Zlatnar Moe,
Ecov Vrtinec seznamov jeseni tudi v slovenskih
knjigarnah
Italijanski literarni kritik, romanopisec in semiotik Umberto Eco, ki bo 5. januarja
prihodnje leto dopolnil 80 let,
je dobitnik številnih literarnih nagrad in nosilec več kot
20 častnih doktoratov (leta
2007 je prejel tudi častni
doktorat ljubljanske univerze). Mednarodni sloves dolguje predvsem romanu Ime
rože (1980). V slovenskem
prevodu lahko beremo tudi
več njegovih stvarnih del, a
se po uspehu nobeno ne
more meriti z Zgodovino lepote in Zgodovino grdega.
Nanju se tematsko, vsebinsko in tudi vizualno navezuje nova bogato slikovno
opremljena monografija Vrtinec seznamov, ki izide jeseni pri Modrijanu (prevod:
Maja Novak).
V knjigi se Eco posveča tistim območjem v umetnosti,
ki jih zaznamujejo naštevanje, seštevanje, dodajanje,
zbiranje in kopičenje elementov. Gre za vrsto znanih in pogosto rabljenih
stilskih (retoričnih) pripomočkov, po katerih posegajo zlasti besedni, nič manj
radi pa tudi likovni umetniki. Za izhodišče jemlje Ahilov ščit (na katerem Hefajst
upodablja ›vse, kar ve‹, a je
kljub temu jasno, da čisto
vse le ni šlo gor) ter Homerjev popis ahajskih ladij in
vojščakov (a bržkone niti
celotna Iliada ne bi zadoščala za popoln imenik!),
nato pa z antologijskimi odlomki prekrižari mnoga obdobja, avtorje in dela svetovne literarne zgodovine.
To literarno ilustracijo avtorjevih teoretskih razlag
delovanja seznamov, spiskov, katalogov, popisov, ime-
nikov, razvidov … spremljajo smiselno izbrane likovne
reprodukcije, ki tudi po
svoje prispevajo k mozaiku
›velikih‹ zgodb življenja –
vanj lahko le bežno pokukamo, lahko le odstiramo
tančice z njega, vendar pa
nas v vseh smislih presega,
je brez konca, tako kot so
neskončni pravi umetniški
seznami.
Dobrodošli!
Založbo Modrijan od marca 2011
najdete tudi na Facebooku!
www.modrijan.si
modro, rdeče in zeleno
na naših straneh se je nemogoče »izgubiti«
Kliknite »Všeč mi je« in izberite dobro knjigo. Komentirajte, pohvalite ali pograjajte. Pogovarjajte se o knjigah in avtorjih, o učbenikih in gradivih za učitelje ter
sklepajte nova poznanstva. Sodelujte v nagradnih
igrah in si ogledujte fotografije z naših dogodkov.
■
■
■
■
■
■
■
5 % nižje cene že prvi dan izida (modra cena)
preprost in varen postopek nakupa
vsak dan kaj novega
odlomki iz knjig in številne zanimivosti
novice, priporočila, vabila, odmevi
skoraj sto domačih in tujih ter mednarodnih nagrad
nakup učbenikov in delovnih zvezkov
27.3.2011 18:25:21
www.modrijan.si
31
Nagradna kriànka
Križem po sv etu Modri janovih knjig
VRSTA
ORODJA
NAJVEČJI
KRŠČANSKI
PRAZNIK
PLEMIŠKI
NAZIV
IZMAELITOV
MEDNAROD.
ORGANIZ.
DELA
TIBETANSKI
MENIH
SVETOVNA
ŠAHOVSKA
ZVEZA
PISATELJ
SARAJLIĆ
KNJIGA
ROBERTA
CALASSA
ALEKSANDAR
20
URADNA
POTRDITEV
1
... AMATORIA
PISATELJICA
SMITH
PO MODI (FR.)
ČAST
STAROGRŠKI
PEVEC
POZDRAV
PRI ODHODU
BEOTIJEC
POLOŽAJ, DRŽA
SRBSKI REŽISER
(JOVAN)
GRŠKA ČRKA
KRAJ
PRI OPATIJI
AM. PISEC
(JOHN)
IZTAKANJE
ZADNJI
DEL LADJE
BARVA
MEDALJE
ZEVSOVA MATI
21
17
OBDOLŽENA
ŽENSKA
SMEŠNICA
PALEC, COLA
VRSTA
POLIAMID.
VLAKNA
3
EGIPTOVSKO
MESTO
(TELL EL)
JOHN
NAPIER
TURŠKI
POVELJNIK
VRSTA DIVJE
MAČKE
(JAGUARUNDI)
PREŽIVNINA
ZA OTROKE
14
EDVIN ALDRIN
KOLUMB.
KNJIŽEVNIK
MUTIS
IME
VEČ PAPEŽEV
DOMAČA ŽIVAL
9
NEZNANI LETEČI STARORIMSKI
PREDMET
PESNIK
13
ŠIBKOST,
SLABOTNOST
10
SL. IGRALEC
(MATEJ)
NEM. FILOZ.
(GEORG)
DEL
SARAJEVA
NADINE
BISMUTH
KOLIDŽ
PRI LONDONU
SOLI ALI ESTRI
SOLITRNE
KISLINE
POŽIREK
22
4
5
6
NAGLASNO
ZNAMENJE
OLIVER
CROMWELL
7
8
2
SL. IGRALEC
(ŽELJKO)
JED
3
KAREL
DESTOVNIK
PLOŠČINSKA
MERA
SADNA PIJAČA
MEDMET
SMOLAR
EMIL NOLDE
9
10
11
VOJAŠKI
SODNIK
12
LATA
KAČJI UGRIZ
GRŠKA
POKRAJINA
15
STENSKA
OBLOGA
VRSTA
16
JUDOVSKI
FILOZOF
(URIEL)
JEZIKOVNI
PREGLED
SPOLNO
POŽELENJE
SPISEK NAPAK
OTOŠKA DRŽAVA
V TIHEM
OCEANU
TANTAL
2
ULIČNA
PRODAJALNA
PREDLOG
ARABSKA
DINASTIJA
IZRAELSKI
GLASBENIK
OFARIM
LETOVIŠČE
OB ČRNEM
MORJU
1
19
TOKOVNI
POSREDNIK
KARADŽIĆ
IGRALKA
KRAJNC
11
IT.
MOTOCIKLIST
(VALENTINO)
JOHN OSBORNE
VRH
V ČRNI GORI
ŠUMENJE
PAPIRJA
6
ZNAMENJE
HRV. FILMSKI
IN GLEDALIŠKI
IGRALEC
JUŽNOAM.
GORSTVO
NIKOLA TESLA
DRŽAVNI ZBOR
PRISTAŠ
MAOIZMA
IGRALKA
JANKOVIČ
LIGNIT
ZLITINA ZA
ZOBNE ZALIVKE
LJUDSTVO
OB NILU
OTON
ŽUPANČIČ
ZAČETNIK
PRI DELU
7
FRANCOSKI
PLES
MARTIN AMIS
KEMIJSKI
ELEMENT
LAKSATIV
KAZALNI
ZAIMEK
NEMŠKI
FILMSKI
REŽISER
(WIM)
SIMBOL
NAPUŠČ
LASTNOST
ZAMRAČENEGA
ZABAVNA
ODDAJA
PONAVLJANJE
OSEBNI
ZAIMEK
DRUGO IME
ZA NOVO
GVINEJO
18
FR. KNJIŽEVNIK
(BORIS)
VRSTA
JADRNICE
OSREDNJI DEL
NEČESA
GLAVNO
MESTO LIBIJE
5
MEDMREŽJE
MESTO V
KAMERUNU
JEZIKOSLOVKA
JEREB
BERILIJ
8
ZUNANJI DEL
STROJA
LESEN POD
GL. MESTO
BRITANSKIH
DEVIŠKIH
OTOKOV
SOLMIZACIJSKI
ZLOG
MAZILO,
KREMA
4
BODEČA
RASTLINA
REINALDO
ARENAS
23
OZNAKA
V SLOVARJU
AVTOR:
MILAN
ČERNJAK
PREBIV.
NASELJA NAD
DRAVOGRADOM
BAKHOVA
PALICA
12
13
14
ŠP. PESNIK
(BLAS DE)
UPODOBITEV
GOLEGA
TELESA
15
SIVORJAV PTIČ
16
Geslo križanke vpišite na naročilnico in jo pošljite na naš naslov najpozneje do 16. 5. 2011. Izžrebali bomo
10 nagrajencev, ki bodo prejeli knjižno nagrado – eno od prevodnih novosti naše založbe. Žrebanje bo 18. 5. 2011
v prostorih založbe Modrijan. Seznam nagrajencev bomo objavili na naših spletnih straneh www.modrijan.si.
Geslo nagradne križanke iz 9. številke Modrijana (november 2010): POIŠČIMO VAŠIM KNJIGAM NOV DOM.
Imena nagrajencev so bila objavljena na www.modrijan.si, knjige pa smo poslali po pošti.
17
18
19
20
21
22
23
Nagrade:
1. Albert Christian Sellner, Večni koledar papežev
2. Lejla Kažinić Kreho, Prehrana 21. stoletja za
ženske
3.–10. Alan Lightman, Einsteinove sanje
Najbolje prodajana Modrijanova knjiga leta 2010
Vatikan, d. d.
Iz skrivnega arhiva. Resnica
o finančnih in političnih škandalih
Cerkve
prevod Matej Venier, spremna beseda Mojca Širok | 272 strani | 160 ×
235 mm | mehka vezava, zavihi | 29,10 €
Gianluigi Nuzzi (1969) je
raziskovalni novinar pri italijanskem časopisu Panorama, pred tem ja pisal za
dnevnika Corriere de la Sera
in Il giornale. Od leta 1994
spremlja italijanske politične in finančne škandale.
Foto: Igor Modic
Gianluigi Nuzzi
Leta 2008 je pričel raziskovati dejavnosti Vatikanske
banke in skrivni arhiv monsinjorja Renata Dardozzija
(1922–2003), ene najpomembnejših osebnosti v
vodstvu cerkvenih financ,
ki je v oporoko zapisal svojo poslednjo voljo: »Sezna-
nite javnost s temi listinami, da bodo vsi izvedeli,
kako je bilo.« Njegov arhiv
obsega več kot štiri tisoč
listin (bančnih izpiskov,
pisem, zaupnih poročil,
zapisnikov sej upravnih
organov, skrivnih bilanc,
plačilnih nalogov in kartotek šifriranih računov),
ki jih je zbral med dvajsetletnim delom v Vatikanu. Nastala je knjiga Vatikan, d. d., ki jo je Nuzzi
objavil sredi leta 2009. V
Italiji je bilo kljub ignoran-
ci medijev že v prvem letu
po izidu prodanih več kot
200.000 izvodov. Knjiga je
v slovenskem prevodu izšla sredi leta 2010, Nuzzi je
takrat pripotoval v Slovenijo in jo predstavil v Modrijanovi knjigarni.
Pred kratkim je Nuzzi v sodelovanju s Claudiem Antonellijem izdal knjigo Metastaza, v kateri obravnava
razraščanje kalabrijske mafijske združbe 'Ndrangheta v severni Italiji. Prevod
je že v pripravi.
27.3.2011 18:25:28
www.modrijan.si
32
Zadnja beseda
Branje kar tako
Kratko obdobje povsem neobremenjenega
branja najbrž sega v moje zgodnje otroštvo.
Ko sem se naučila brati, sem to počela najraje
od vsega, pri tem užitku pa me sprva ni oviralo
nič razen spanja. To se je spremenilo z vstopom
v šolo, ko se je bilo treba posvečati tudi učenju,
branje leposlovja pa je bilo vse bolj odloženo
oziroma omejeno na tako imenovani prosti čas.
A še potem, ko sta učenec ali učenka izpolnila
učne obveznosti, naj bi se po prepričanju
odraslih raje razvedrila z igro ali si prezračila
možgane v naravi. Skratka, pojavilo se je
vprašanje »koristnosti« branja knjig zaradi
branja samega.
Čeprav skorajda nisem poznala ljudi, ki bi veliko brali ali
redno kupovali knjige, je bilo precej razširjeno skorajda
mitsko prepričanje o škodljivosti pretiranega ždenja za
knjigami. Še danes težko presodim, čemu je bila takšna
previdnost sploh namenjena. Slišala pa sem zgodbice o
ljudeh, ki so menda preveč brali, zaradi česar so postali
nekoristni, slabovidni, duševno nestabilni, leni in nedružabni. Nekaterim se je bojda celo zmešalo, še zlasti tistim, ki so brali stripe, kajti sličice v kombinaciji z besedami so veljale za še posebej zahrbten izdelek, ki svojim
bralcem, pa tudi bralkam sčasoma lahko omrači um. Sicer pa je oznaka biti »prepameten«, torej preveč načitan
in tako odtujen od svoje okolice, pomenila, da je posledica pretiranega nagnjenja do branja lahko tudi ta, da ne
ločiš več realnosti od fikcije. Čeprav seveda ni nobenih
dokazov za to, da bi tisti, ki se le redko podajajo v tako
imenovane fiktivne umetniške svetove, zelo dobro zaznavali vsakdanjo realnost.
Seveda mi ta neoprijemljiva opozorila niso mogla priskutiti branja, sčasoma pa sem zaradi branja kar tako, ki torej
nima neposredne koristi, le razvila neko čudaško slabo
vest, ki se je še dandanes nisem znebila, in občutek, da si
za branje leposlovja pravzaprav moraš ukrasti čas. A prav
zaradi te kraje sem še raje brala, še posebej v času študija,
ko sem komajda utegnila sproti požirati vso strokovno
literaturo. Kot tatica sem tudi med duhamornimi predavanji pod zvezkom skrivala knjigo ali pa sem se nekaj dni
pred izpitom lotila branja romana, ki ga ni bilo mogoče
odložiti. Prisegla sem si, da potem, ko bom končala študij, ne bo tako in da bom brala več leposlovja, predvsem
pa neobremenjeno. A življenje ni nikoli postalo eno samo
branje, četudi se ukvarjam prvenstveno s pisanjem in
prevajanjem. Prekomerno branje, torej brez predaha za
Foto: Barbara Berce
Suzana Tratnik
prevetritev možganov, pa si lahko privoščim na vlaku, letalu, v čakalnici, na plaži in takrat, ko zbolim. Pa še zdaleč nisem edina. Pogosto slišim tudi od drugih, kako jih
jezi, ker imajo slabo vest, če berejo knjigo za svoj užitek,
namesto da bi počeli kaj bolj koristnega, torej delali za
denar, pospravljali, telovadili ali se družili. Knjiga seveda
velja za omiko z neko dodano vrednostjo, katere učinki
naj bi bili razgledanost, visoka pismenost in še marsikaj.
Zato pa se velikokrat poudarja tudi velika količina knjig,
ki jih je nekdo prebral. Nekateri tudi močno razvijejo
veščino diagonalnega branja in menda brez težav izluščijo bistvo nekega dela in hitro presodijo, koliko je vredno.
A od površinskega, instantnega branja se ti gotovo ne
more zmešati, tako kot se je nekaterim iz zgodbic v mojem otroštvu. V diagonalnem branju pač ni mogoče doživljati posebnega ugodja. Takšnega, kot ga pozna Laura
Brown v romanu Ure ameriškega avtorja Michaela Cunninghama, ki se pred svojo družino in vsemi drugimi za
nekaj ur umakne v hotel, sicer z namenom, da bi naredila samomor, a najprej naredi še nekaj bolj pregrešnega.
Ker ima v hotelski sobi popolno zasebnost, si ukrade čas
in bere roman Gospa Dalloway Virginie Woolf.
Poljanska cesta 15
1000 Ljubljana
Pisana tržnica besed, tega osnovnega gradnika medčloveških odnosov, ki svoje spremljevalce kdaj pustijo na cedilu in jih drugič
zapeljejo v tragičen konec. Ki se včasih razpletajo v neuresničena pričakovanja in naslednjič v vedra upanja.
Roman Rozina
novo
Šumijo besede domače
144 strani | 120 × 190 mm | mehka vezava z zavihi | 13,80 €
Besede v Rozinovi zbirki
kratkih zgodb šumijo, se kot
gumijaste žogice odbijajo od
naslovnikov ali pa se ukrivljajo v nove pomene in napačna razumevanja.
Nastopajoči se skozi zmedo
sporočil, ki jih oblikujejo besede, prebijajo vsak po svoje. Pisatelj v uvodni zgodbi,
postavljen v vlogo slavnostnega govornika, se po tem,
ko so njegove besede že desetič zavrnjene, v tragičnem
zaključku sam sooči z njimi.
Tudi postarana pripovedovalka v zadnji zgodbi ugotavlja podobno – nikogar ne zanima, kar še želi povedati, in
preslišano je bilo tisto, kar je
že povedala; zato se odloči
preseliti v svet tišine, v nemost in gluhost. Pripovedovalec druge zgodbe strastno
mrcvari besede in jih zlaga v
nesmiselne skupine, naslednji pa z njimi oblaga prvotno
sporočilo, da bi ga hkrati zakril pred množico in jasno
razprl pred osebo svojega
poželenja. Publicistu iz četrte zgodbe uspeva iz kakršnihkoli že besed sestaviti
ljudi in dogodke, ki imajo videz prepričljive resničnosti,
šegavi dedek pa z lahkotno
igrivostjo iz mnoštva besed
lušči osupljajoče skrivnostna sporočila. Včasih pa besede zavladajo nastopajočim
in jih kot marionete vodijo
po prizorišču zgodb ...
Ko sem nedavno pisala neko drugo kolumno, je moj pogled pritegnil kup knjig, nabranih z zadnje tiskovke Škuc-Lambde. Vzela sem roman Valencia mlajše ameriške avtorice Michelle Tea in ga začela brati. Pa saj nihče ne ve,
sem si rekla, da sredi delovnega dne ležim in berem o dogajanju na živahni lezbični sceni v San Franciscu, kjer so
tudi literarni večeri del nočnega življenja in kjer nikogar
ne moti oznaka lezbične literature. Te dni si med popravljanjem prevoda romana Moja strgana nit radikalnega
ameriškega avtorja Dennisa Cooperja, ki sem ga s samim
prevajanjem prebrala večkrat, kradem čas in vmes prebiram Večno vojno stanje, kratke zgodbe Urške Sterle, in
Molji živijo v prahu, roman Nataše Sukič. Svojo vest mirim tako, da to moje branje ni samo užitkarsko, ampak
tudi »koristno«, ker bom vodila literarni večer z avtoricama ali pa kaj napisala o prebranih knjigah, čeprav tega ne
počnem redno. Na mizi imam tudi kratkoprozno zbirko
Kino Lika hrvaškega avtorja Damira Karakaša. Tisti, ki mi
jo je podaril, je rekel, da je zelo zanimiva, zato si zanjo
moram ukrasti čas. Tudi to je poseben način moje kraje
časa za branje, da namreč rada posežem po knjigah, ki
niso nujno deležne niti promocije niti kritiških ocen.
NaBERITE si knjig – na 16. slovenskih dnevih knjige od 18. do 22. aprila 2011 v Ljubljani!
Uredila:
Bronislava Aubelj
Sodelovali so:
Milan Černjak, Meta Kušar, Igor Modic, Julij Nemanič,
Maja Novak, Aljana Primožič, Đurđa Strsoglavec,
Katarina Štilec, Suzana Tratnik, Aleš Učakar, Neža Zajc
Oblikovanje:
Branka Smodiš, Goran Čurčič in Vilma Zupan
Prelom:
Vilma Zupan, Dušan Obštetar (križanka)
Izdala in založila:
Direktor:
Branimir Nešović
Tisk: DELO, d. d. Tiskarsko središče, Dunajska 5, Ljubljana
Naklada: 92.500 izvodov
Ljubljana, april 2011
Naslednja številka izide novembra 2011.
Poljanska cesta 15
p. p. 2004, 1001 Ljubljana
telefon: (01) 236 46 00
faks: (01) 236 46 01
e-pošta: prodaja@modrijan.si
V časopisu so novosti založbe in druge knjige, ki so bile že predstavljene v kateri od prejšnjih
številk. Podatki o sofinancerjih posameznih knjig so objavljeni na www.modrijan.si. Bralce
vabimo k obisku naših spletnih strani, kjer bodo našli še preostale knjige založbe Modrijan.
27.3.2011 18:25:36

APRIL•2011

Transcription

Similar documents

W. B. Yeats ZBRANA POEZIJA 1 Tomaž Šalamun

O TRDOTI VODE - komunala murska sobota

Vodnik šole - OŠ bratov Letonja

igrače POPULI

gradivo, kupljeno s sredstvi ministrstva za kulturo v prvi polovici leta

Smernice za izdelavo izjave o varnosti z oceno tveganja za kmete

BELETRINA 2015 - vsebine knjig

Mešanica dobrih knjig Katalog knjižnega kluba PARTNER

katalog družboslovja in humanistike

pahorjevo stoletje - Primorski dnevnik

Sreča je … brati in znati Katalog knjižnega kluba PARTNER

JARNÍ VYDÁNÍ PLNÉ LÁSKY Na co myslí Vojta

Ženske na vrhu Deloitte SheXO Klub

Kada bol zahvati živac - HDLB, Hrvatsko društvo za liječenje boli

SupraclassComfort

1. PDF dokument

File

Objavljamo sezname šolskih gradiv za naslednjo šolsko leto.

šolski časopis OŠ Ivanjkovci

katalog dražbe - Antikvariat Glavan

1 km - BH Telecom

Znanstivalopis