S L O V E N I J A - Novice iz Slovenije

Leto: oktober 2011
År: oktober 2011
ISSN 2000-9453
Št. 71
Nr. 71
SLOVENSKI GLAS
Slovensk Röst
KULTURNO DRUŠTVO
KULTUR FÖRENINGEN
SLOVENIJA
Olofström
ZA ČLANE IN PRIJATELJE SLOV. DRUŠTVA NA PODROČJU POKRAJIN:
FÖR MEDLEMMAR OCH VÄNNER TILL SLOVENSKA FÖRENINGEN:
Kalmar, Skåne-Kristianstad, Kronoberg, Jönköping, Östergötland,
Blekinge
Längan 2011, Olofström
Organizator z udeleženci
slikarske in foto razstave
Izdaja in
odgovarja:
UO Kulturnega društva SLOVENIJA
O l o f s t r ö m, Š v e d s k a
Urednik: Ciril M. Stopar
Utges
av:
Kulturföreningen SLOVENIJA
O l o f s t r ö m, S v e r i g e
Redaktör: Ciril M. Stopar
Zdaj pa se bomo prav veselili, a ne Štefka!
Edo Kunst je praznoval 70-ti rojstni dan
Kosilo in kava v društvenih prostorih po slov. sv. maši v Olofströmu 27. maja 2011
Duška Kelečinji na razstavi svojih slik
Nada Ţigon v objemu svojih abstraktnih slik
Silvana Stopar zraven svoje Izole
Zinka Karlsson
Društveni prapor je bil na razstavi
2
VABILO NA KONCERT IN VINSKO TRGATEV 2011
Kulturno
društvo SLOVENIJA
iz Olofströma vas vabi na
moškega pevskega zbora
v soboto 15. oktobra v Olofströmski Folkets hus
začetek koncerta bo ob 19.00 uri.
V goste nam pride
tudi mešani pevski
zbor MePZ Planika
iz Malmöja, ki nam
bodo tudi zapeli na
koncertu.
Po koncertu se bomo skupno z našimi gosti
veselili in praznovali Vinsko trgatev 2011.
ZA JEDAČO, PIJAČO, LOTERIJO IN SLOVENSKO PESEM
TER VESELO RAZPOLOŽENJE BO POSKRBLJENO.
VABILO NA KONCERT IN VINSKO TRGATEV 2011
Olofströmski Slovenski glas
Izhaja s finančno podporo: Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu
Pokrovitelj društva: občina Medvode
Bratsko društvo v Sloveniji: KUD Oton Župančič iz Sore
Leto 16
OLOFSTRÖM
KULTURNO DRUŠTVO SLOVENIJA
Naslov: Vallmov. 10, 293 34 Olofström, Sweden
Telefaks: 0457 - 771 85 / Plusgiro: 732365 - 2
Preds.: Ciril M. Stopar/ Tfn/faks. 0457 - 771 85
Tajništvo: Sabina Kranjc / Tfn/faks: 0454 — 468 82
Blagajnik: Ida Rampre/Tfn/fax: 0454- 48065
E-mail: slovenija.olofstrom@telia.com
Uvodna beseda
Spoštovani člani in prijatelji
V dobro voljo nas je spravilo lepo
sončno vreme konec septembra.
Čeprav smo bili precej utrujeni ko
smo se vrnili iz Slovenskega srečanja, nas je takoj čakalo novo delo.
Napravili smo skoraj 1300 km v 26
urah, toda vozili smo se z avtobusom iz Hästvede, preko Olofströma
in Ronneby v Köping k Lojzetu…
Oktober
2011
Naslovna stran:
Slikarska in foto
razstava v Längan
v Olofströmu
V TEJ ŠTEVILKI:
Muzikant Viktor in šef kuhinje
Silvana sta zmeraj dobra prijatelja
Tudi likovna sekcija je opravila veliko
Ciril M. Stopar in Ivanka Franseus na sestanku
dela, saj so pripravili zelo dobro obiskano
razstavo
in to Foto:
v čast
20- Stopar
UO Slov. zveze
v Malmöju.
Silvana
obletnice osamosvojitve Slovenije. Švedski časopisi so pisali o razstavi,
na kar smo zelo ponosni. O temu smo govorili tudi na Radiu Slovenija.
No spet bomo tri dni gostili naše goste zamejske Slovence iz Križa pri
Trstu. Moški pevski zbor MoPZ Vesna vodi poznani zborovodja Rado
Milič, ki je poznan tudi kot podžupan občine Zgonik in gonilna kulturna
oseba na njihovem področju. Pohvalimo ga lahko tudi, da prideluje odlično črno in belo vino. Njegov teran je zares izreden, to lahko potrdimo!
Tudi pevci iz mešanega pevskega zbora MePZ Planika iz Malmöja so
nam obljubili, da se bodo predstavili v Olofströmu z venčkom pesmi.
Torej čaka nas lep kulturni večer, zato gostom iz Križa in prijateljem iz
Malmöja sporočamo, da jih z veseljem pričakujemo. Zaradi velike zavzetosti dvoran v Olofströmu, nam je šele pred 6 tedni uspelo po nagovarjanju sposoditi največjo dvorano v Olofströmu. Odstopil nam jo je hotel.
Prosimo vas da se opoldne udeležite koncerta pred mestno knjižnico.
Uvodna beseda
Vabilo na koncert
Plan dela, obvestila,
Potovalni kotiček
Stran šaljivcev
Recepti
Devinski grad
Kulturne strani
Jesensko branje
Švedske strani
Zgodovina Slovenije v
švedskem jeziku
Foto arhiv društvenih
aktivnosti
Pa ne pozabite se prijaviti Cirilu zaradi nabave hrane!
Dobrodošli na
koncert v
Olofström
Dobrodošli, srečamo se na koncertu !
UO KD SLOVENIJA
Prav tako pa vas vabimo, da pridete zvečer in se udeležite nepozabnega
kulturnega večera, skupno bomo potem praznovali Vinsko trgatev.
Bog naj nam vsem podari veliko zdravja in srečnih dni.
SREČNO!
Ciril M. Stopar / gl. urednik
4
Slovenska katoliška misija
g. Zvone Podvinski, tel: 031- 711 54 21
mobilni tel: 0708 – 278 757
E-mail: zvone@kristuskonungen.se
VELEPOSLANIŠTVO
RS v STOCKHOLMU
Pogled na Trst in okolico, v sredini je svetilnik
P L A N DELA- jesen, zima 2011

















15. oktober ob 12.00 uri: Koncert MPZ
Vesna iz Križa v »foaje«, pred knjižnico
v Folkets husu v Olofströmu.
15. oktober: Koncert MPZ Vesna iz
Križa pri Trstu v Folkets husu ob 19 uri.
Nastopal bo tudi MePZ iz SKD Planika.
10. ali pa 17. decembra, miklavževanje.
30. oktobra: slovenska sv. maša v
Olofströmu ob 11.00 uri, Nybro 16.30.
19. november:sestanek UO Slov. zveze.
Likovna sekcija:
Od oktobra- decembra, krožek likovne
sekcije 3 nedelje v mesecu. Vabimo
zainter. Od 14–18.00 ure.
Društveni prostori bodo odprti, ko ima
likovna sekcija krožek, to je v nedeljah
od 15.00 ure naprej, (trikrat mesečno).
Plan deta 2012
Likovna sekcija:
Od januarja- junija, krožek likovne
sekcije 3 nedelje v mesecu. Vabimo
zainteresirane. Od 14–18.00 ure.
29. januarja: slovenska maša
10. marca: Dan žena in občni zbor v
društvenih prostorih v Olofströmu.
21. aprila: občni zbor Slovenske zveze v
Malmö (to mora potrditi še UO SZ).
21. aprila, izlet v Malmö, 35 obletnica
MePZ Planika iz Malmö.
13. maja: balinarski turnir
26. maja: izlet in romanje v
VADSTENO, obletnica: 50 let SKM
na Švedskem.
Telefon: 08 – 545 65 885, 08 - 54565 886,
Telefaks: 08 – 662 92 74
Naslov: SLOVENIENS AMBASSAD,
Styrmansgatan 4, 114 54 STOCKHOLM
www.stockholm.embassy.si
E-mail: vst@gov.si
Urad Vlade RS za Slovence
v zamejstvu in po svetu
http://www.slovenija-danes.slovenci.si/
http://www.uszs.gov.si/
E-mail:urad.slovenci@gov.si
PENZION, SOBE
V OLOFSTRÖMU
Miran Rampre, mobil: 0733-84 0823
E-mail: holje.bungalow@oktv.se
18. Zimska šola slovenskega jezika
bo potekala od23. 1. – 3. 2. 2012
Dopoldanski tečaj:
vsak dan po 4 šolske ure, 40 ur
od ponedeljka do petka od 9.00 do 12.30
Izbirni popoldanski tečaj
Če se želite še intenzivneje učiti slovenščine, se lahko odločite za izbirni popoldanski
tečaj, to je dve dodatni šolski uri pouka na
5
dan. Vsak dan po 2 šolski uri, 18 ur od
ponedeljka do petka od 14.00 do 15.30 ure.
Kraj izvedbe tečaja:
Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, Ljubljana
Udeleženci morajo biti stari najmanj 18 let.
Cene
400 EUR za dopoldanski tečaj s
spremljevalnim programom
155 EUR za izbirni popoldanski tečaj
Prijave in plačilo
Na tečaj se lahko prijavite s prijavnico na
naši spletni strani do 9. januarja 2012. Ko
bomo prejeli prijavnico, vam bomo po
navadni ali elektronski pošti poslali račun.
Več informacij: http://www.centerslo.net/
SLOVENSKE MAŠE
V nedeljo 30 oktobra
bo slovenska maša v
Olofströmu ob 11.00
uri, v Nybru ob 16.30.
Slov. dušni pastir
Zvone Podvinski vas
vabi da pridete k sv.
maši. Po maši vas
vabimo na kavo v
društvene prostore.
Koncert MoPZ Vesna iz
Križa pri trstu
V soboto 15. oktobra ob 12.00 uri
bo nastopil moški pevski zbor
VESNA v Folkets Hus v
Olofströmu v ”foaje” zraven
mestne knjižnice. (bibliotek).
ODMEV NA VELIKO
Vabimo vas, da se v čim večjem
številu udeležite koncerta naših
rojakov, zamejskih Slovencev.
SLOVENSKO SLIKARSKOFOTOGRAFSKO RAZSTAVO
V OLOFSTRÖMU
Ta koncert bo v sodelovanju s
kulturnim odborom Olofströmske
občine, s katero dobro sodelujemo.
Razstava je bila odprta od 17 – 25. 09.
Razstavljalo je 5 umetnikov prve in druge
generacije. Razstavljali so 62 slik in 8
fotografij ter umetnine iz stekla.
Prva dva dneva je razstavo obiskalo več
kot 200 švedskih obiskovalcev.
Zvečer pa bo veliki koncert v
glavni dvorani Folkets hus.
UO KD SLOVENIJA
Olofström
Slovenska slikarska razstava je bila zelo
odmevna in zelo uspešna. O njej so pisali
tudi švedski lokalni časopisi.
ČESTITAMO NAŠIM UMETNIKOM ZA
USPEŠNO RAZSTAVO in se jim
zahvaljujemo za ves trud, ki so ga vložili.
Razstava je bila organizirana v čast
20- obletnice samostojnosti Slovenije.
Bogve če nam bodo na Švedskem ponudili
kakšno žlahtno kapljico, saj imajo v celi
občini samo eno trgovino s pijačo?!!
6
Letalo za Slovenijo
Avtobusi
Adriaticbuss iz Stockholma, Göteborga,
www.adria.si
Obvestilo urednika: Letalsko vozovnico
morate naročiti najmanj 2 meseca prej,
dva- tri tedne pred poletom se vzdigne
cena vozovnice tudi čez 100%. Iz
Kastrupa je najbolj poceni let v četrtkih
ali pa v sobotah. Iz Stockholma pa je
najbolj poceni let v četrtkih in nedeljah.
SKANDINAVIJA INFORMACIJE:
ADRIA AIRWAYS
Kalmarja, Malmö, v soboto za (Maribor
OMV) in Sarajevo: 011-105520 in
011-105545, www.adriaticbuss.com
--------------------------------------------
FRANK BUSS
040 – 235155, 040-6119674
http: www.frankbuss.net
- v petek iz Malmö za Ljubljano ob 6.00 uri
(fjärrbuss, Swebuss postaja v Malmöju).
- V soboto iz Ljubljane za Malmö, ob
16.15 (peron 28 v Ljubljani).
Tings Gatan 2, 256 56 Helsingborg
tel.: 042 - 28 47 78
faks: 042 - 14 47 78
mobil: 0708 - 28 47 78
E-mail: a.cvitan@adria-airways.se
Delov. čas: ponedeljek-sobote:10-16 ure
----------------------------------------------------
DOPUSTI V SLOVENIJI
Zdravilišče Debeli Rtič
Center doživetij
Spletna stran:
www.zdravilisce.-debelirtic.org
Adria Airways na letališču Copenhagen:
Terminal 2, F, Floor 2, Office 230,
2770 Kastrup, Denmark
Ticketing desk in e-ticket za Skandinavijo
tel.: & faks: 0045 32 51 59 59
mobil: 0045 26 88 99 48
E-mail: info@adria-airways.dk
Delovni čas: 2 uri pred odhodom letala
E-mail: recepcija.mzl-rks.si
V redakcijo smo sprejeli ponudbo
polpenziona za upokojence:
137€ za 5-dnevni paket.
4 zdravstvene storitve so vračunane v
ceno. Prav tako imajo ponudbo za
skupine, polpenzion: 28-42€ na
osebo/dan. V mladinskem domu pa
sprejemajo otroke na počitnice, polni
penzion je od 23-27€/na dan.
Preberite več na njihovi spletni starni.
COPENHAGEN: V nedeljo ob 18.45 uri iz
Ljubljane, ob 21.10 uri iz Copenhagena.
V četrtek in soboto ob 07 30 uri iz
Ljubljane in ob 09 55 uri iz Copenhagena.
Za vse informacije se obrnite na:
Ante Cvitan (poglej telefon. številke in Email zgoraj).
Za vozovnice iz Stockholma se obrnite na
iste telefone.
Srečno pot vam želi Adria Airways!
/www.norwegian.se/ letalo za Zagreb.
Bazeni s slano vodo v zdravilišču Debeli Rtič.
Ponujajo tudi vse zdravstvenih storitev.
7
Križ (Santa Croce- italijansko)
Naselje Križ, (italj. Santa Croce), je naselje v Tržaški pokrajini. Križ je slovenska zamejska
vas. Naselje leži okoli 10 km severozahodno od Trsta na nadmorski višini okoli 208 m. V vasi
je bil leta 1936 rojen Miroslav Košuta, sodobni slovenski pesnik, prejemnik Prešernove
nagrade. Naselje je razdeljeno med občine Trst, Devin-Nabrežina in Zgonik.
Ime vasi je sporno: že veliko let teče razprava, včasih tudi ideološko obarvana, ali je pravilna
oblika Sveti Križ ali Križ. Akademik Pavle Merku je na podlagi srednjeveških dokumentov
ugotovil, da je izvirna oblika Križ. Vas je bila od l. 1622 podružnica openske župnije, od leta
1847 pa samostojna župnija.
Narečna oblika imena vasi, ki se rabi še danes je vsekakor Križ (K'riš) in o tem ni nobenega
dvoma. Prav tako je nedvomno, da se njeni prebivalci narečno glasijo Kǝr'žani in da je
ustrezni pridevnik k'riški.
Križ je v jedru sklenjeno in deloma gručasto naselje na robu Kraške planote, ki se od tu v
bregu strmo spušča k morju. Mimo kraja vodi pokrajinska cesta s Proseka v Nabrežino, od
katere se odcepi cesta do državne ceste, oz. avtoceste. Funkcionalno sodi k naselju tudi obalna
Brojnica, čeprav je prostorsko mnogo bližja Nabrežini. V okolici se širi skalnat in brezvoden
svet z naravnimi jamami in brezni.
Poglavitna njivska pridelka sta
krompir in koruza. Breskve, slive,
hruške so prisotne v manjši meri.
Vinogradi se vrste zlasti v Bregu.
Gozd je v Borštu, na Palovcu, Babci
in Sv. Primožu.
Vas ima pokrajinski vodovod. Pod
naseljem je edini stalen vir Skdanc,
v Brojnici pa je več izvirov sladke,
pa tudi mešane morske in sladke
vode, ki broji (od tod ime) će na
morskem dnu. Izviri so nekdaj
hranili tržaški vodovod, kasneje so
jim dodali izdatnejšo vodo
timavskih izvirov. Od leta 1975 deluje v Brojnici Laboratorij za morsko biologijo.
Hiše v sklenjenem delu vasi so večinoma kraškega tipa z zunanjimi stopnicami. Na splošno se
ločita dva tipa bivališč: ribiško, ki je manjše in brez dvorišča, in tipično kraško agrarno
bivališče z gospodarskimi poslopji, ki obdajajo dvorišče. Tema dvema osnovnima tipoma v
starem vaškem jedru so se v povojnem času pridružila sodobna vrtna, večinoma družinska
bivališča. Zahodno od kraja je nastalo begunsko naselje za pretežno italijansko prebivalstvo iz
bivše cone B. Ker je kraška zemlja zelo podvržena suši, je pridelek stalno ogrožen. Leta 1885
so oljke tako pozeble, da se oljarstvo ni več opomoglo. Zelo pomembno je bilo že od 14.
stoletja vinogradništvo v Bregu. Precejšen pomen je imela tudi živinoreja (ovčereja in
govedoreja). Vaščani so se že zgodaj usmerili v kamnoseštvo in na morje, čeprav so se
ribištvu posvečali le sezonsko ob kmetovanju. Pomemben korak naprej za ribiče je pomenil
portič, ki ga je tu l. 1876 zgradilo tržaško pristaniško vodstvo za svoje potrebe. Danes je v
vasi ribič prava redkost. Današnji najpomembnejši pridelek je vino, ki ga prodajajo po
gostilnah in osmicah. Naselje je dobro opremljeno s storitvenimi in trgovskimi dejavnostmi.
Tudi obrt je dokaj razvejana. Starejši aktivni so bili zaposleni v tržaški ladjedelnici in v
nabrežinskih kamnolomih, mlajši pa so danes v tržaških trgovinah in uradih.
Povzeto iz Interneta
8
Kdor ne pije,
ni Slovenc!
Kdor ne poje,
ni Slovenc!
Kdor se ne smeje,
ni Slovenc...
Alpski kotiček
smešnic in vicev
PREDSEDNIKA NI BLO
"Si videl kako luštno nam je bilo
za piknik, še muzikant je imel
rdeča lica" pravi Jože svojemu
sosedu.
Sosed: "Ja res smo se imeli fantastično, pa še nažgali smo se ga,
da se je kar kadilo..."
Jože šepne sosedu na uho:
"Super nam je blo, ker ni bilo
predsednika zraven, zato pa mi je
žena pravljico povedala..."
1. Ženo lahko pokopljete tukaj,
v sveti zemlji za 200 EUR.
2. Lahko jo odpeljete domov, kar
bi s prevozom in vsemi papirji
stalo 3.000 EUR.
Možakar takoj: “Kar spakirajte
mi babo za domov, jaz vam bom
pa plačal.”
Duhovnik: “Čudi me gospod, da
ste se odločili za to varianto. Ali
ne bi bilo lepše in ceneje, če bi
bila pokopana v sveti zemlji ?”
MOŠKI
"Kaj praviš Marička, kdaj bodo
moški vredni 6 evrov?”
”Ta pa takoj vrne: ”Takrat ko
bodo jajca po 3 evre, ha, ha ...«
Možakar boječe: “Enkrat davno,
vi to veste, je en človek umrl in
je bil pokopan prav tu. Po treh
dneh je vstal od mrtvih. Mojo
ženo pa kar domov pošljite”
Najboljši vici so prav
prostaški,
toda najokusnejši
pršuti so pa kraški,
Ne pozabi na pravilo
zlato in prepusti
drugemu lopato!
Ha, ha, ha
dve pa kamilični čaj!"
"Samo štiri so bile?"
"Ne, prišla je še elegantna dama, v
krznenem plašču, pod katerim je
bila popolnoma gola..."
"Hmmm... Po kaj je pa prišla?"
"Rekla je, da že pet mesecev ni
videla tiča!"
"Kaj si pa naredil?"
"Dal sem ji kapljice za oči!"
KRAVA IN BIKA
”Zakaj krava teče za policijskim
avtom?
”Pa res ne vem povedati.”
”Zato, ker sta dva velika bika notri!”
TAŠČA JE PADLA V KLET
Dva prijatelja se pogovarjata.
Reče prvi: "Včeraj smo imeli
doma pravo sranje. Za kosilo
smo hoteli imeti krompir. Taščo
sem poslal v klet ponj, pa je padla po stopnicah in se vsa polomila."
Drugi vpraša: "In kaj ste storili
potem z njo?"
Prvi: "Nič, makarone smo jedli."
BILA STA SREČNA
KOLIKO GA ŽENA KOŠTA
Mož se je pošteno skregal z ženo
in šel v gostilno.
Čez nekaj ur plačuje račun, ga
gleda in zmaje z glavo:
“Si ga videl hudiča, koliko mene
ta baba košta!”
V LEKARNI
V lekarni so imeli praktikanta.
Magister je šel na sestanek in je
IZLET V JERUZALEM
naročil, da postreže s preprostimi
Mož in žena sta potovala v Jeru- stvarmi, kot so aspirin, ... za vse
drugo pa naj strankam naroči naj
zalem na izlet. Po večerji sta
odšla na sprehod, pa je ženi pos- pridejo pozneje.
Ko se vrne iz sestanka ga vpraša,
talo slabo in je umrla.
kako se je znašel…
Mimo je prišel duhovnik, ki je
"Dve stranki sta hoteli aspirin,
možu ponudil dve možnosti:
Janez pravi, ”Z ženo sva bila 20 let
najsrečnejša človeka na svetu.”
”Ja in potem, kaj se je dogodilo?”
Janez pove žalosten: ”Potem pa sva
se pa srečala in vzela!”
TABLETE ZA BIKA
Kmet France vpraša soseda kmeta:
»Povej mi, ko tvoj bik več ni hotel
na kravo, kaj mu je predpisal živinozdravnik?«
Sosed pogleda okoli in potiho reče:
»Neke rumene tabletke.«
Francelj: »A slučajno veš, kako se
imenujejo?«
Sosed: »Pojma nimam, ampak okus
imajo po pepermintu.«
9
1
Slovenska imena mesecev po pratiki
” Oktober je Vinotok, november je
Listopad, december je Gruden.”
Kislo zelje
SESTAVINE
500 g kislega zelja,
2 veliki čebuli,
2 korenja, 4 stroki
česna, 1 paradižnik,
1/2 paradižnikove mezge v tubi, 2 veliki žlici
rdeče paprike, 2 žlici svinjske masti, 1 žlica
bohinjske zaseke, 500 g prekajenih svinjskih
reber, 1 kranjska klobasa,
2 l goveje jušne osnove za zalivanje, 2 žlici
moke za prežganje, 1 žlica vegete.
Začimbe - majaron origano, rožmarin, lovor,
peteršilj, poper.
Majaron se odlično prilega vsem mesnim jedem,
še posebej jedem iz mletega mesa, stročnic in
divjačine, ter obaram in enolončnicam.
Priprava:
Čebulo nasekljamo in popražimo na svinjski
masti, ko zarumeni, dodamo še zaseko. Še malo
pražimo, dodamo nasekljan česen. Ko zadiši,
dodamo svinjska rebra in na kolobarje narezano
kranjsko klobaso. Nekaj časa pražimo in
dodamo zelje. Nato dodamo dva lovorjeva lista,
vse začimbe (po dva velika ščepa) in nekaj vejic
peteršilja (grobo nasekljanega). Paradižnikovo
mezgo, korenje paradižnik, rdečo papriko in
žlico vegete na grobo zmeljemo in dodamo
zelju, zalijemo z jušno osnovo.
Kuhamo dobro uro in na koncu zgostimo s
prežganjem. Na rahlem ognju naj vre še
približno 15 minut.
Okusna mešana solata
SESTAVINE
8 listov rdečega radiča, 8 listov zelene solate
8 kosov vložene rdeče paprike, 8 kosov vložene
rumene paprike, 8 žlic belega fižola, 8 črnih oliv
meso iz juhe (ni obvezno), sol, poper, olivno
olje, vinski kis, voda.
Priprava:
Zelenjavo dobro operemo
in narežemo na trakove,
olive izkoščičimo in
narežemo na kolobarčke,
meso očistimo in
narežemo na kockice,
solimo, popramo,
zabelimo z olivnim oljem, vinskim kisom in
vodo.
Posebna polenta
(polenta z dodatki začimb in sira)
Sestavine:
0,5 l mleka, 1 kg
koruzni zdrob,
bazilika, parmezan,
žlica vegete in
nariban sir.
Priprava:
V mleko dodamo žlico vegete in zavremo.
Zakuhamo koruzni zdrob in stalno mešamo.
Malo pred koncem kuhanja dodamo vanjo
drobno nasekljano, svežo baziliko in nariban
parmezan po okusu. Vse dobro premešamo in
damo v namaščen pekač. Po vrhu naribamo še
malo sira in popečemo, dokler sir ni stopljen in
orumenjen.
Belokranjska pogača
Sestavine:
75 dag mehke moke, 3 dl
vode, malo olja, 4 dag
kvasa, 3 ščepce drobne
soli, groba morska sol
za posipanje, kumina,
jajce za premaz.
Priprava:
Z moke, vode, olja, kvasa, treh ščepcev drobne
soli zamesimo testo. Pokrijemo in pustimo
počivati oz. vzhajati 30 minut. Nato razvaljamo
2 cm na tanko, premažemo s stepenim jajcem, z
nožem narahlo zarežemo mrežo po površini in
posujemo z grobo morsko soljo in kumino.
Spečemo v pečici.
DOBER TEK!
10
Zelo lepo vzdrževan grad je v svojih treh
nadstropjih poln dragocenosti in zgodovinskih eksponatov, ki so jih skozi stoletja
uporabljali prebivalci gradu. Družina je
tudi velik podpornik kulture in na gradu
Devin so bivali številni pesniki, pisatelji in
glasbeniki. Med njimi naj bi bil tudi Dante
Alighieri iz Firenc, prav gotovo pa je
večkrat bil gost gradu Rainer Maria Rilke,
ki je napisal tudi Devinske elegije. Po njem
se imenuje tudi bližnja peš pot, ki poteka po
pečini nad morjem vse do Sesljana,
Rilkejeva pot.
Devinski grad
Grad Devin stoji na sto metrov visoki pečini
ob Jadranskem morju, v Tržaškem zalivu.
Njegovi začetki segajo v leto 1363. V začetku
so bili njegovi lastniki oglejski patriarhi, ki
so imeli sedež v Ogleju in tamkajšnji mogočni baziliki. Zadnji lastnik gradu je družina
Turn und Taxis (Torre e Tasso), katerih
potomci še danes živijo v gradu. V lepem
sončnem vremenu, kot je bil ob našem
obisku, je na gradu pravi raj. Grad ima kar
nekaj velikih teras od koder je enkraten
razgled na Tržaški zaliv, vse do sosednjega
pravljičnega gradu Miramare in do Trsta.
Tukaj je čudovit vrt, ki obdaja Devinski
grad in se stopničasto spusti skoraj do obale.
Leta 2009 sem bil na obisku pri Slovencih
na Krasu in okolici Trsta, ter v spremstvu
prijateljev si ogledal-fotografiral grad Devin.
Foto: Ciril M. Stopar leto 2009
11
JURIJ KOZJAK
SLOVENSKI JANIČAR
Josip Jurčič (1844 – 1881)
Povest iz petnajstega stoletja
Štirinajsto poglavje.
Bilo klanje, bilo je mahanje,
ţalovanje ino radovanje!
Krv vali se ko deţevnik bistri,
mrtvih leţi kakor v lesu drevja.
Kraljedv. rokopis
Zarja jutranja je jela rdeti in napovedovala
sonce, da bi obsevalo ţalostno deţelo naših
očetov.
V turškem taboru so ognji pojemali, krik je
utihoval, ki je donel vso noč; zakaj proti koncu
noči je marsikaka teţka glava zadremala, dasi je
bila v tuji deţeli sredi sovraţnikov. Ali vedeli
so, da so ti sovraţniki le slabo oboroţeni,
preplašeni in razkropljeni na drobne kosce;
lahko so torej zaupali se svojim čuvajem.
Drugače je bilo to nasproti v taboru, kjer so
kmetje slovenski iskali zavetja okrog cerkvice.
Vso noč ni nihče zatisnil očesa, vso noč so ognji
goreli, brleli otoţno, kakor gori otoţno
poslednja lučca pri umirajočem človeku.
Glasovi, ki so vso noč vpili v cerkvi in glasno
molili, bili so ţe ohripeli; zamolklo ječanje je
bila molitev.
»Dan bo napočil, sosed! Ţe se sveti za
vrhom,« govori moţ na straţi za zidom na
pokopališču svojemu sosedu, zamišljeno
sedečemu.
»Res,« odgovori le-ta, »prijatelj, jaz pravim
zadnji dan; zakaj drevi se vidiva ţe na onem
svetu. Ta dan nam prinese smrt, Bog mi grehe
odpusti! Smrt!«
»I, sosed, tako gotovo še ni, jaz pa še zmerom
upam, da jih bomo še ta dan odbili z boţjo
pomočjo; kloštrski hlapci, Mačerolovi hlapci,
Ravbar, Krčanje — in morda še kdo nam pridejo
pomagat. Zato nikar ne obupajmo, sosed!
Nikomur mi nimaš tako govoriti; do zadnjega se
bijmo; dokler bom gibal z mezincem na levi
roki, tako dolgo sem namenjen braniti se,
zastopi me, sosed,« pravi prvi.
»O, ne boj se! Jaz le s teboj govorim, tebi
povem, kakor mislim. Jaz se tudi ne dam
povezati, to ti pa povem, da večera ne bomo
dočakali ţivi in zdravi, to mi tukajle notri nekaj
govori, in videl bodeš, da se bova drevi ţe
drugje srečala,« odgovori tovariš.
»Nu, prijatelj,« pravi oni, »saj smo pri cerkvi na
pokopališču, ne bo treba nas pokopavat nositi,
kar pademo, pa je. Zato pa se hočemo še grdo
pogledati, preden nas preselé turški psi na oni
svet. Popolnoma upanja ne popústi!«
»Upanja! Ali nisi slišal: vso noč je vrelo gori na
griču in po travniku. Kolikor je te pošasti v
deţeli, vse se je to noč zbralo okrog našega
ozidja. Saj si videl, kako smo ţe včeraj stokali,
in komaj komaj smo ga odbili. Jutri bo rdečih ko
listja in trave, mi smo spehani, naspal se ni
nihče, zid je odkrhan, razkopan, v rokah
nimamo skoraj ničesar. In pomoči? Kaj bi
govoril! Koliko jih je teh, ki si jih imenoval?
Kaj stori muha proti celemu panju čebel? Nič.
Ali, kaj meniš, kloštrski hlapci še ne morejo iz
kloštra, gotovo so Turki obstopili tudi klošter; in
tudi ko bi mogli, niso tako neumni, da bi šli iz
zatišja, ko dobro razvidijo, da jih zunaj čaka
gotova smrt in da nič ne opravijo. In potem,
prijatelj, še sinoči je šel eden na grad Kozjak, na
Mačerolec je šel sam gospod, v klošter so
poslali enega hlapca, pa nikogar ni nazaj. Kaj
meniš, nič drugega ni, kakor Turkom v roke so
prišli vsi in zdaj ţe gnijó pod nebom ali pa leţé
zvezani v šotorih. Nihče, sosed, nam ne more
pomagati; preden bo drevi, tudi naju ne bode.«
»Bog bo pomagal,
ako je volja
njegova,« odgovori
drugi, seţe sosedu v
roko ter odide med
druga krdela, kjer so
imeli enake
pogovore.
»Kakor je ţe volja
njegova; samo da
nam bo milostljiv.
Hudo je na svetu
današnje dni; gori
mora biti boljše. Kakor bo ţe Bog
naredil.« Rekši, se zavije moţ ter se usede zopet
zamišljen na tla k malemu ognju.
Ţe se je jelo svetiti v jutru. Noč je beţala
zmerom bolj. Vse se je gibalo po taboru
krščanskem. Še ţiveje pak je bilo v šotorih
turških, kajti raztresene moči so se bile zbrale
12
čez noč. Ker so menili, da, ako dobodo menihe
v pest, dobodo tudi dragocenosti in bogastva
stiškega kloštra, hoteli so po vsej sili polastiti se
tega kraja in njegovih brambovcev. Tudi morda
niso hoteli iti naprej, da bi za seboj pustili
zbrane trdne roke, katere bi jim utegnile zapreti
pot nazaj; in ker so prišli zlasti zato v deţelo
ropat, da so nalovili mladih, trdnih ljudi, katere
so prodali potem na Turškem za suţnje, zato so
upali precej tu veliko mnoţje obojega spola v
svojo oblast dobiti, kar povsod ni bilo lahko, ker
so se bili ljudje, posvarjeni po strašnih
poročevalcih: grmadah in gorečih poţarih,
drugod bolje zavarovali ali po gozdih poskrili.
Ko se je torej jutro bliţalo, obsuje turška vojska
na novo cerkveni tabor. Zadnje moči napenjajo
kmetje, odbijajo Turke kakor ljudje, ki jih ne
čaka drugega ko smrt, katerim pa obupanje daje
poslednjo čudovito moč, ki dela iz navadnega
vojaka pogumnega junaka. Še bi se bili morda
hrabri kmetje ubranili, ko bi bili imeli moţa, da
bi bil znal pomagati, velevati in zapovedovati. A
gospoda z Mačerolca ni bilo, ponoči je bil prišel
nevernikom v roke.
Turki so se bíli ko divji. Ne samo lakomnost po
blagu in ţelja, da bi si pridobili ujetnikov, tudi
turška vera sama je priganjala Turka, da je divjal
zoper kristjane, kajti veroval je, da mu je
dolţnost bojevati se z vsakim, ki ni
mohamedanec. Sicer je mislil, da sam svoje
smrti pospešiti ne more, da le tačas pride, kadar
mu jo Allah (Bog) pošlje in da bode veliko večje
zasluge imel na drugem svetu, ako umrje v boju
s sovraţniki svoje vere.
Zlasti velik mlad janičar je tolkel kakor groza.
Kamor je on prišel s svojimi pajdaši, razmaknile
so se strahoma goste vrste za zidom. Mnogi, ki
so se mu postavili, padli so zaliti s krvjo znak in
nikdar več se niso pobrali. Bil je za glavo večji
od svojih pajdašev, strašen, pa lepega obraza.
To je bil Jurij Kozjak, Markov sin, slovenski
janičar. Reveţ ni vedel, da divjá zoper lastno
domovino, zoper lastne brate. Kdo bi bil mogel
to povedati mu? Kdo bi ga bil podučil, da je tod
hojevál tisti, kateri ga je prvi ljubil, da je zmota,
za katero se bojuje? Res, ko bi bil janičar za to
vedel, ne bi bil bojeval zoper svoje sorodnike,
obrnil bi bil meč proti svojim krvolokim
pajdašem, saj srca je bil dobrega.
Ni švigal tisti ogenj iz njegovih oči, ki je
zaznamoval njegove pajdaše, niti ni hlepel po
ropanju in ujetnikih, le bojeval se je s čelom
nasproti čelu; tu je bil strašen. To se ve, da se je
bojeval za stvar napačno.
Ali je morda seme, ki so ga dobri ljudje v
mladosti zasejali v njegovo srce, vendarle še z
zadnjo korenino ostalo v njem? Ali mu niso
mogli Turki izruvati popolnoma človeške čuti?
Ali tudi pozabljenost ni pokrila vsega, kar si je
bil nekdaj, zdavnaj pridobil? Bog ve!
Kmalu jamejo kmetje omagovati. Mnogo jih je
bilo popadalo, nič več se niso dale vrzeli
zamašiti.
Prvi, ki je zid preskočil,
bil je velikanski janičar.
Ko je enkrat ta bil na
zidu in čez zid, napravil
je s svojo teţko roko pot
pajdašem in zdajci se je
krik grozovito razlegnil
— Turki so bili v sredi
med kristjani; nastane
klanje in mahanje, da
skoro bi rekel, da sonce
ni enakega videlo.
Vsakteri je zdaj branil
sebe in svoje ţivljenje, zakaj človek rabi vse,
tudi največje in najteţje pripomočke, da bi
ţivljenje podaljšal, če ne več, vsaj za kake
trenutke. Vsak je napel poslednje ţile, da bi
vraga odpodil od sebe. Moţ za moţem je padal
ali smrtno ranjen ali zvezan. Kakor volkovi
davijo ovce sredi črede, tako so klali, bodli,
sekali Turki v cerkvi. Kopice mrtvih so leţale
po tleh. Tu je moral oče gledati, kako so sina
grozovito trpinčili, tam je zopet krepek mladenič
očeta videl v strašnih bolečinah, vendar vezi na
rokah in nogah — te mu niso dale, da bi se bil
znosil, da bi se bil zmaščeval nad sovraţnikom,
neusmiljenim bolj od divje zveri. Kdo popiše
grozo in trepet plahe matere, ki je, sama
slabotna in brez moči, skušala skriti in braniti
svojega otroka, kako je naposled z zobmi celo
bojevala se, preden so ji iztrgali dete iz rok.
Prepuščamo domišljiji častitih bralcev, da si
naslikajo straha polni obraz, dodamo le to, da
Turki niso prizanašali nikomur. Kdor je bil slab,
star, takega so brez milosti nabodli ali kako
13
drugače okrutno umorili. Tudi menihom je bila
ta usoda. Mlajše so povezali, starejše pobili.
Velikanski janičar se je bil pomaknil nazaj,
precej ko je minil boj z oboroţenimi moţmi. Z
neoboroţenimi starci in ţenami bojevati se, to ni
bilo po njegovem.
Dolgo je trpelo mesarjenje.
Počasi se je izpraznila cerkev nasičenih volkov.
Naposled ostanejo še same kopice mrtvih v
luţah krvi, ki se je nabirala in cedila po cerkvi.
Bili so ţalostni dnevi za slovenske naše očake!
Poslednji Turki, ki so zapustili oskrunjeno
svetišče, hoteli so ga še zaţgati. Zaţigali so
dolgo leseno lopo, predveţje hiše boţje; vendar
ogenj se ni hotel
prijeti.[1]
Turki sotorej popustili
ta kraj ter odšli za
svojimi krdeli, ki so se
obrnila proti kloštru,
kajti ako so hoteli s
pridom pobrati vse,
mimo zaprtega kloštra
niso smeli naprej, zlasti
ker je bilo povsod
znano, da hrani velike
bogatije.
Zvečer tistega dne je bila vas prazna.
Prebivalcev ni bilo — bili so jih Turki ali pobili
ali odpeljali — Turkov tudi ne, kajti zapustili so
bili mesto, kjer niso mogli več opravljati
svojega krvavega rokodelstva. Tistega
ţalostnega večera tedaj, ko je rumeno sonce
zakrilo se za hribe, korakal je naš stari znanec
cigan dolgin skozi vas, edini človek, kateri se ni
zmenil niti za domačine niti za Turke: s svojo
zvijačo je prekanil vse. Krenil je naravnost proti
cerkvi. Po pokopališču gredé razgleda vse
mrtvece, kakor da bi nekoga iskal med njimi; ali
ne najde ga menda zunaj, zato gre v cerkev. Ne
gleda, kam bi stopil, ali v mlako sesedene krvi
ali na človeka. Išče v svojo pot naprej. »Ni ga
tukaj starega,« pravi nazadnje in se napravlja
ven. »Torej ga ni bilo tu, zakaj takemu staremu
in trhlemu moţu ne dá Turek drugega kakor noţ
v prsi; vrvi ni vreden, ker je za suţnja kakor jaz
za meniha. Tedaj je moral drugje biti, ostal je v
kloštru in ti, Samol, boš imel dela. Dobro,
dobro, da ga le tukaj ni med mrtvimi in da je
janičar, njegov sin, še pred kloštrom, vse drugo
bom izpeljal ţe jaz.« Tako med zobmi godrnjaje
hoče cigan zopet zapustiti kraj, kjer je ravno
popred smrt bogato košnjo imela. Zdajci se
začuje izmed mrtvih glas, kakor bi kdo zastokal.
Cigan postoji. Šele ko se vdrugič začuje jek,
pristopi bliţe. »A, opat je tukaj!« reče cigan, ko
vidi meniha pod mrtvo kopico. »Nu, Turki niso
imeli pameti, da so tega potolkli, dasi ga niso do
zadnjega. Ta se bo izbrihtal.« Rekši, hoče oditi,
pa pomisli si: »Morda bi mi on povedal.« Precej
se pripogne, vzdigne opata, oprta ga čez ramo in
ga odnese ven iz cerkve, s pokopališča na zeleni
grič. »Še ranjen ni,« mrmra cigan, ko ga otiplje
in ogleda od vseh strani. »Samo prek glave je
eno dobil, vse drugo je prišlo od strahu. Ha, ha,
koliko je tega, da bi me bil ta gospod lahko
obesil, in bi me bil! Svet se preobrača.«
Čista večerna sapa kmalu zdrami opata. Cigan
mu od nekod prinese vode in jesti. Črna noč spet
nastopi. Opat prosi cigana, da bi ga peljal v kak
zaveten grad v okolici. »Kam?« vpraša
cigan. »Na Mačerolcu sem bil, tam ni gospoda;
kakor jih Turki stisnejo, tako jih oţmó; ako bi
radi prišli še enkrat Turkom v roke, pojdite
tjakaj ali pa na Kravjak.«
»Kaj pa na Kozjak?« vpraša opat, spoznavši, da
ga samo ta človek more oteti.
»Na Kozjak?« pravi zategnjeno cigan, »tam sem
se namenil novega gospodarja postaviti, ako bo
šlo. Stari, tisti grbavi, mi ni po volji, izvedel
sem pa za novega, boljšega; in vi mi bote morali
pomagati, da ga postavimo.«
Strmé je opat gledal cigana; ni vedel, ali se mu
meša, ali v pameti govori. Precej opazi to
osupnjenost dolgin.
»Taka je le. Našel se je Kozjakov sin ali bolj
prav, jaz bodem povedal, kje je in kaj. Peter —
le-tá grčavi, zdaj je v jami pri Krčanih — Peter
ga je prodal meni, da sem ga odpeljal na Turško,
in zdaj je janičar pred kloštrom.«
»Ali govoriš resnico, človek?« vpraša osupnjeni
opat, pozabi v tem hipu na svojo nevarnost in na
vse nadloge, ki so ga bile zadele, in na svojo
lastno slaboto. »Peter bi bil to storil in sin
Kozjakov je janičar!?«
»Resnico govorim,« odgovori cigan ter
pripoveduje na kratko reči, kakor jih mi ţe
vemo. »Vem, da se bode janičar še domišljal,
14
ako ga opomnim na ta čas; potreba je pa, da
otmem starega Marka iz kloštra, kjer je, kakor
menite, še zdaj.«
Opat je strmé poslušal cigana. Za takega
malopridneţa Petra ni imel; ni vedel, ali bi
veroval ali ne. Ko pa se je počasi domislil
marsičesa, česar si popred ni mogel razjasniti in
kar mu je potrjevalo to neznano hudodelstvo,
privoli ciganu, da mu hoče pomagati. Razloţi
mu torej, kod bode prišel do Marka v klošter, da
ga Turki ne opazijo; in da bi mu tam verovali,
izroči mu svoj prstan. To se ve, da mu je bilo
hudo, vrlemu moţu, ko je videl, da cigan hoče
vse to storiti ne iz spokornosti, ampak iz
sovraštva in maščevanja, ker ga je Peter izdal
kmetom za turškega ogleduha, misleč, da se ga
bode tako iznebil.
Ko sta se cigan in opat razgovorila dovolj, pelje
ga oni v skrivališče h Krčanom, kateri so
častitega duhovnega gospoda spoštljivo sprejeli.
Cigan pa je bil premoder, kakor da bi bil ostal
tam, kjer so ga izpehali prejšnji večer tako
nemilo.
Petnajsto poglavje.
Tamkaj lomi on roké;
trepetaje k nebu gleda,
ţalost trga mu srce.
M. Vilhar
Vsa turška sila, ki še ni bila razlila se proti
severu naprej, obstopila je od vseh strani
mogočno, trdno kloštrsko poslopje. Ne bilo bi
teţko braniti dobro sezidanega obzidja, ko bi
bilo brambovcev. Ali le malo je bilo ljudi, ki so
bili za zidom, zakaj precej veliko hlapcev so bili
poslali Turku naproti, ki so potem konec storili
na Štajerskem; velik oddelek se je bil pri
procesiji razkropil in bodisi v turške roke prišel
ali pa umrl pod turškimi sabljami; le malo jih je
bilo ostalo v kloštru.
Izmed menihov ni bilo v kloštru nikogar, razen
dveh sivostarih očetov in Marka Kozjaka, ki še
ni popolnoma okreval od tedanje omedlevice, ko
mu je cigan razodel usodo njegovega sina.
Svojega brata Petra od tistih dob še ni videl;
vselej pa ga je pretreslo, kadar se je domislil, da
bi utegnilo vendarle res biti, da mu je brat
otroka prodal. Da je bil cigan ušel iz zapora, to
mu je podrlo zadnji up, da bi mogoče bilo še
kdaj videti sina.
Zdanja nevarnost prisili starega Marka, da
pozabi sam nase in na svoje bolečine; premaga
stare bolne kosti in kakor nekdanji vojak
zapoveduje in razstavlja male ostanke kloštrskih
hlapcev. Dobro pa je razvidel, da to malo
ostrašeno krdelce ne more braniti široko
razprostranega obzidja proti taki mnoţici
Turkov. Milosti ni bilo nobene pričakovati, torej
se je moralo storiti vse — zadnje, kar je človeku
mogoče. Stari Marko je bil pripravljen za vse,
najbolj pa za smrt. »Za eno sem te prosil, o Bog,
da bi ga še enkrat videl na tem svetu,« molil je
Kozjak. »Tvoja volja je bila. Zdaj pa te prosim
— ako je res, da si me tako kaznoval, da je moj
sin med divjimi Turki, od lastnega strica prodan,
o groza! — daj, da zopet spozna vero in dom
svojih očetov, potlej naj umrjem.«
Turki so se pripravljali, da bi še tisto noč
navalili na klošter. Janičarji so bili razpeli v
sredi vojske svoje šotore in pripravljali si
večerjo. Velikanski glavar janičarske čete je
zamišljen sedel sam v svojem nekoliko lepšem
šotoru. Videl je danes, koliko kristjanskih otrok
so njegovi pajdaši nalovili in naropali, in vsi ti
so bili namenjeni, da postanejo janičarji — divji
Turki, kakor je on sam, in morda še hujši, kakor
so njegovi tovariši. Marko je stal v kloštru na
visokem obzidju in gledal dol na ravnino. Tema
je razgrnila svoja krila po polju in po hribih.
Ognji v
turškem
taboru so
čudovito
plameneli,
vsakemu smrt
oznanjevaje,
ki jih je gledal
z obzidja.
Tujci so
kričali po deţeli in, ah, nikogar ni bilo, da bi jih
bil mogel odpoditi ali braniti jim deţele.
»Kako dolgo bi se mogli braniti jim?« vpraša
Marka star, vendar še trden menih, ki je stal tik
nekdanjega vojaka.
»A, ne dolgo, ne dolgo,« kimlje Kozjak. »Štej
naše brambovce za zidom, potlej pa se ozri pod
klošter in preglej šotore turške in videl bodeš, da
15
se nam bliţa zadnja ura. Imamo pa še najhujšega
sovraţnika pred seboj, zakaj vsa vojska se je
spustila naprej, tu so ostali janičarji, najbolj divji
vojaki. Ko bi bil jaz v svoji mladosti, potlej,
brat, naj bi prišli,« in pri tej misli se starec
oţivi, »ko bi jaz imel tisto desnico in tiste
hlapce ko pred tridesetimi leti — ali kaj hočem,
starost se ne dá stresti; tudi nimam na svetu česa
pričakovati; kadar je Njegova volja, naj me le
vzame. Tukaj me je hudo zadelo, ah hudo, da
nikdar nobenega očeta ne tako: moj sin, moj
Jurij, je med temi sovraţniki, med neverci,
morda sam sovraţnik svojega doma!«
In pri teh mislih omrači se lice potrtemu,
ţalostnemu očetu, zdanjemu zapovedovalcu v
kloštru. Menih, ki ga je spremljal, spregovori o
drugih rečeh, da bi ga na druge, zanj manj
ţalostne misli napeljal.
»Kje je neki oče opat in drugi naši bratje zdaj?«
»Niso jim prizanesli,« odgovori Kozjak, »prebili
so na tem svetu vse teţave ali pa jih čakajo še
najhujše, če so ujetniki. Ali ubogo ljudstvo! O,
konec ga mora biti, deţela mora pogubiti se z
narodom vred! Pa ne, Bog bo skrbel zanjo, on ji
bo zopet roko podal, da bo vstala in oddahnila
si!«
Ne daleč od mesta, kjer sta stala meniha,
nastane zdaj velik hrup med hlapci straţniki. In
ko Kozjak pozve, kaj da je, rekó mu, da je tuj
človek prišel v klošter — namreč tisti cigan, ki
je bil pred nekaj časom zaprt. Nihče pa ni vedel
in videl, kod je prišel. Hlapci so med seboj
menili, da je ta čarobnik brţkone prilezel skozi
luknjo na ključavnici velikih vrat, kakor — Bog
nas varuj — zlodej iz pekla.
Marko Kozjak se zgane, ko pripeljejo predenj
tistega človeka, ki mu je pred nekaj časom
povedal najgrozovitejšo novico, ki more očeta
zadeti, da mu je namreč Peter, njegov brat, sina
med Turke prodal.
»Kako si ti prišel med to ozidje in kaj imaš tukaj
opravka?« vpraša cigana.
»I, jaz imam svojo pot,« odgovori cigan. »Zato
vam rečem: ne morite me ne, ako imate take
nakane, zakaj Turki vas podavijo potem
zavrstjó.«
Med hlapci se sliši jezno godrnjanje in nekateri
bi bil rad vzdignil oroţje in razčesnil ciganu
črepinjo.
»Da pa ne mislite, da so me Turki semkaj
poslali, imate tukajle prstan in povelje svojega
opata, da smete in morate klošter zapustiti po
tisti poti, koder sem jaz prišel. Ako pa hočete
glave pod turške sablje vtakniti, meni malo do
tega; le Marku Kozjaku bi še eno povedal na
samem.«
To se ve, da ciganu ni nihče zaupal. »To je stava
turška,« menili so hlapci, »hočejo nas izpeljati,
da bi se zadrgnili; ali takega razuma še nismo,
da bi nas prekanil vsak pritepenec.«
Kozjak migne, naj se odmaknejo, zakaj precej je
mislil, da bode ta človek na samem le o
njegovem sinu kaj povedal.
»Vaš brat je neumna zver,« jame
cigan. »Najprvo mi proda vašega sina, da ga
odpeljem na Turško, potem me pa zato izda za
turškega ogleduha, da me vrţejo v vodo. Ali jaz
nisem tako neumen, da bi utonil. Zdaj vam
moram povedati za vašega sina in menim, da
vas ne bo volja utopiti me zato, ker sem mu
sluţbo preskrbel.«
Lahko si mislimo, kako je bilo Marku, ko je
cigan tako govoril. »Govori, človek, jaz te bom
obdaroval; vse, vse ti hočem dati, ako mi poveš,
da ga bom še videl!«
»Videli ga bote gotovo, če popred ne, tačas
gotovo, ko bo stopil čez razvaline tega zidovja,
zakaj vaš sin je poglavar janičarjev pred
kloštrom.«
Strmé je zaslišal Kozjak nenadno veselo in
vendar grozovito novico.
»Ker mi je bil vaš brat toliko
nehvaleţen,« pripoveduje cigan dalje, kakor bi
bilo to kaj navadnega, »da me je dal v vodo
vreči, zato ga bom jaz tudi v vodo vrgel ter vam
sina pripravil nazaj.«
16
»Ako mi to storiš, človek boţji,« reče Marko, ki
je komaj mogel govoriti, »potlej, potlej ti dam
vse, kar hočeš, samo njega mi pridôbi, po
katerem ţe zdihujem toliko let. — Pa kaj, jaz
sam grem tja v tabor turški, Bog je mojemu sinu
srce ustvaril, gotovo mu bodo čutila povedala in
pokazala očeta. Res, jaz grem tjakaj in, če si ti
govoril resnico, našel ga bom tam in potlej naj
umrjem.«
»To se zgodi precej, da vas umoré ali uklenejo,
morda še preden bote sina izbrali iz janičarjev.
Toda jaz pravim: pojdite zdaj ven z menoj še to
noč na Kozjak, kjer dobote morda ţe tudi
krivega brata, in jaz vam pripeljem janičarja,
krotkega ko jagnje. Sicer moram pozabiti, da ste
mi sina pobili,« pri tem spominu se ciganu čelo
nabere v gube, da se Marko skoro jame bati
svojega novega tovariša, »ali maščeval sem se
in vašega brata moram potlačiti.«
»Prijatelj,« reče menih otoţno, »nikdar ti nisem
menil kaj hudega storiti; ako sem ti, pa ne po
volji svoji, pokoril sem se za to in povrnil ti
bom, kar se da povrniti, in stori ti, kar obetaš!«
Razen velikih vrat drţala so v klošter še majhna
podzemeljska iz velikega vrta, pa v skriven
kotič v kloštru. Toda nihče ni vedel za ta vhod
kakor opat in nekateri menihi. Zdaj opata ni
bilo, menihov večidel tudi ne, zato je bila ta
rešilna lina neznana vsemu kloštru. Ali cigan je
bil izvedel od opata, kako bi se prišlo v klošter
po tem dolgem hodniku, zidanem globoko pod
zemljo iz vrta. Ker je bilo opatu veliko do tega,
da se rešijo ljudje in bogastvo kloštrsko, zato je
bil naročil po ciganu, naj se umaknejo vsi, ako
ne bi bilo mogoče braniti zidov. Da pa je
poročal ravno po takem človeku, bilo je vzrok,
da bi si ne bil nihče drug upal posla prevzeti,
skozi sredo Turkov ukrasti se v klošter; samo
zviti in neustrahljivi cigan je bil za to reč.
Za to pot iz zaprtije je torej povedal cigan
Kozjaku in drugim kloštrskim bratom. Dvomiti
niso mogli več, da jim misli dobro in tako,
kakor jim govori, zakaj lahko bi bil po
podzemeljski poti pripeljal celo krdelo Turkov v
ozidje, ko bi bil namenjal izdati klošter
sovraţniku.
Kozjak, spoznavši, da se dolgo braniti ne more,
sklene zapustiti še to noč zidovje, tembolj ker se
je bil mesec na srečo skril za goste oblake in ker
se ni moglo vedeti, da bi bila še kdaj taka lepa
prilika odnesti sebe in zlatino kloštrsko, in pa
ker je bilo pričakovati, da bodo Turki planili na
obzidje, brţ ko se pokaţe mesec.
Preden je torej minilo pol ure, bilo je vse
pokonci. Vsak posamezni je imel svojo butaro.
Po vsem zapuščenem poslopju so bile luči
razstavljene, da bi prevarile sovraţnika, kakor
da bi vse čulo in bedelo v kloštru.
Ravno so hoteli odpreti teţka ţelezna vratca, v
kamnu nasajena in umetno zakrita, ko se pretrga
oblak na nebu in luna posije jasno in svetlo.
Ţalostno so pogledali eni proti nebu bledo luno,
kakor bi ji hoteli očitati: »Glej, kako si na
hudobiji, luna, le še pol ure bi bila skrita in
rešeni bi bili mi.« Eni pa so godrnjali: »Bog
hoče, da bomo pogubljeni, rešitve ni nobene.«
Zdajci se skaţe, da jih je ravno luna smrti rešila.
Nekdo zagleda v tem hipu, da je veliko krdelo
Turkov na vrtu. Bili so tako blizu, da bi jih bili
lahko s puščicami dosegli. Ko bi ne bil vsak
zase zamišljen, gotovo bi bili zdaj menili za
trdno, da jih je hotel cigan izdati, kajti Turki so
se plazili tik okoli luknje, po kateri je on v
klošter prišel.
Cigan pa, vajen zvijače in naglosti v
premišljevanju in dejanju, hitro razume, kaj to
pomenja. Gotovo ga je moral kdo izmed turških
straţnikov zapaziti, ko je lezel skozi turški tabor
in potem odprl skrita vratca pod zidom na vrtu.
In zdaj menijo Turki ravno po tej poti v klošter
na skrivnem priti. »Lisjak gre prvi v past,« pravi
cigan, »gotovo pojde glavar naprej, kaj ko bi —
« in brţ pomigne navzočim, naj se tiho
razmaknejo in razstavijo po obzidju, zakaj vedel
je, da, ako Turki pridejo po jami, napadejo jih
gotovo tudi od drugih strani. Drugo krat ne bi
bil nihče poslušal ciganovih povelj, ali zdaj se je
ţe slišalo hrumenje od zunaj tudi z druge strani
17
in preplašen je vsak letel na odmenjeno mesto.
Večji trop je ostal na mestu s ciganom in
Kozjakom. Kmalu se odrinejo ţelezna vratca in
v kloštru stoji velikanski glavar janičarski. Za
njim so se tlačili njegovi vojaki, glava pri glavi
nagnetene, po ozki kameniti podzemeljski cevi s
svetlimi baklami. Ali komaj je stal janičar
velikan s tremi pajdaši znotraj, ko cigan in
nekateri hlapci, skriti v temi, s silo zaloputnejo
ţelezna vrata, da se dvema, ravno v hodišču
stoječima Turkoma glave razbijejo. Vname se
boj med hlapci in štirimi Turki, ujetimi na
dvorišču. Dasi je bilo hlapcev veliko, vendar
niso mogli blizu strahovitemu janičarju, ki je bil
toliko bolj divji, ko je videl, da je od svojih
odločen med sovraţniki. Strašen krik se je
razlegal po kloštru. Turki so razbijali mala
vratca, katera so hlapci tiščali zaslonjena, glavar
pa je zopet vpil s svojimi tremi pajdaši, da osrči
vojake od zunaj, naznanjaje jim, da je še ţiv.
Cigan je šele končal boj od znotraj, priplazivši
se od strani janičarju pod noge, da ga je
spodnesel. Veliko
telo pade po tleh
in zdajci je bilo
mnogo krepkih
rok, ki mu niso
dale vstati. Ne
dolgo in tudi oni
trije so leţali.
Dasi je ţe stari
cigan imel moči
kakor medved,
potreba je bilo veliko truda, preden so vklenili
silovitega janičarja, ki je bil, kakor je cigan
vedel — Jurij Kozjak.
Ni bilo teţko braniti Turkom vhod pri
podzemeljskem ţlebu. Tukaj bi bili mogli le na
skrivnem noter priti; teţko pa je bilo braniti se
Turkom drugod z zida. Ko so namreč Turki
zaslišali, da jim je siloviti glavar v
sovraţnikovih rokah, zaletovali so se še z
večjim uporom proti trdnjavi. Vendar hlapci,
dasi jih je bilo malo, branili so se to noč hrabro
in, ko se je ţarila danica v jutru, bili so Turki za
to noč srečno odbiti. Potok, ki teče pod kloštrom
proti jugu, bil je ta dan ves rdeče pobarvan s
turško krvjo.
Povest se nadaljuje v naslednji številki
Nocoj pa, oh nocoj
Nocoj pa, oh, nocoj,
ko mesec svetil bo,
bo k meni ljubi moj,
prišel jemat slovo.
Ne jokaj ljubica,
ne bodi ţalostna,
čez sedem dolgih let,
se bova vidla spet.
Preţalostno srce,
ne bom ga vid'la več,
oj, samo večni beg,
naj sedem let bo preč.
Preljubo veselje, oj, kje si doma
Preljubo veselje, oj, kje si doma ?
Povej, kje stanuješ, moj ljubček srca!
Po hribih, dolinah za tabo hitim,
te videti hočem, objeti ţelim.
Te iščem po polju, kjer roţ'ce cveto,
po logu zelenem, kjer ptice pojo.
Pa ptice vesele in roţice vse
le imajo veselje za mlado srce.
Poslednjič veselje šele zasledim,
na vaško ledino pridirjam za njim.
Glej, tamkaj z otroki prijazno igra,
jim kratek čas dela, pri njih je doma.
Roža na vrtu
Roţa na vrtu zelenem cvete,
pride tja k roţi veselo dekle,
roţe si zaţeli,
roţici govori:
"Pojdi, ah pojdi z menoj!"
Ţalostna roţa povesi glavo,
dekle utrga cvet z mehko roko,
v dom ga ponese svoj:
"Tu mi vonj sladki tvoj
večno oznanjaj pomlad!"
Pa je na oknu cvetela pomlad,
pa je otoţno kril roţico jad,
roţa cvetela je,
roţa zvenela je,
deklica toči solze.
18
KU LTU R F Ö R E N IN GE N S LOV E N IJA
O l o f s t r ö m
SLOVENSK
RÖST- MEDLEMSBLAD
E-mail: slovenija.olofstrom@telia.com
Ok t o be r 2 0 1 1
Å rg å ng 1 6
T r yc kt m e d
e ko nom i sk hj ä lp fr ån
S lo v en sk a s ta te n.
S am ar b et e m ed
M e dv od e kom m un.
Broderförening: Kulturföreningen Oton Župančič, från Sora i Slovenien.
Ledarord
Konsert
H E J , VÄ N N E R O C H M E D L E M M A R
Kassör: Ida Rampre
Tfn/fax: 0454 -48065
Andreas Holmersson
Underbart väder de sista
dagarna i september har
påverkat oss, att vi är
gladare, öppnare och söker kontakt eller….?
Vi har just kommit från
slovenska kulturträffen i
Köping och är lite trötta
men framför oss har vi
mycket arbete.
Målarsektionen har
Kören Vesna uppträder i Slovenien vid konsert
också arbetat hårt och Primorska sjunger. Dirigent Rado Milic.
ordnat en underbar
konstutställning i
Längan, det kom flera hundra besökare, så det är roligt att det
gick så bra! Men vi har satsat på annonser, utställnings banderoll och fem duktiga konstnärer, som visade upp sig.
Den 15. oktober kommer 24- manna manskör från Santa Kors
vid Trieste i Italien och ska uppträda 2 gånger på lördag.
Först i foajén vid biblioteket för allmänheten och sedan för medlemmar i stora salen i Folkets hus i Olofström. Gäster är slovener– slovensk minoritet i Italien och är duktiga sångare.
De ska vara i Olofström från den 14—16. oktober.
Vi säger bara: välkomna vänner till Olofström!
På kvällen ska också slovenska kören från Malmö
uppträda hos oss i Folkets hus, de är välkomna också.
E-mail:
Ha det så bra!
Årsplanering, info
Sloveniens historia
Bildarkiv
Arrangemang arkiv
Kulturföreningen
SLOVENIJA
Vallmov.10
293 34 Olofström
Fax: 0457—771 85
Ordförande:
Ciril. M. Stopar
Tfn/fax: 0457–771 85
Sekreterare:
Sabina Kranjc
Tfn/fax: 0454 - 468 82
fat_dancer@hotmail.com
Hälsningar
Ciril M. Stopar, redaktör
INBJUDAN: KONSERT i FOAJE—BIBLIOTEKET, FOLKETS HUS
Bankgiro:
233 – 5503
——————————
Välkomna till
konsert!
STYRELSEN
Lördagen den 15. september kl. 12.00
KONSERT—MANSKÖR VESNA från Kriz ( Santa Kors ) vid Trieste.
I samarbete med Olofströms kommun, kolla annons i BLT-Sydöstran.
Vi behöver Er stöd – säg till era grannar, det är grattis inträde.
Hjärtligt välkomna
Styrelsen Kulturföreningen Slovenija
19
Plan för höst- vinter
2011
 15. oktober: kl. 12.00 konsert med sång, i
foajé vid biblioteket, Folkets hus.
 15. oktober: kl. 19.00 i Olofströms Folkets
hus. Konsert och besök av kören MPZ
Vesna från Santa Kors i Italien, samt
slovenska kören Planika från Malmö.
 10 eller 17 december. Tomten kommer till
Olofström, föreningslokal och julfest.
 Målarsektionen kurs:

oktober – december, 3 söndagarlördagar/månad 14.00 –18.00.
Föreningslokalen, öppet tider:
Föreningslokaler ska vara öppna när
målarkurser och språkkurser pågår. Söndagar
från kl. 15.00.
Sloveniens
ambassad, Stockholm
Telefon: 08 – 545 65 885, 08 - 54565 886,
tel. 08-545 69 355,
Styrmansgatan 4, 114 54 STOCKHOLM
**************************************
FLYGG TILL SLOVENIEN
Hemsida: http://www.adria.si/
www.adria-airways.com
SKANDINAVIJA INFORMATION:
ADRIA AIRWAYS
Tings Gatan 2, 256 56 Helsingborg
Inbjudan till
KONSERT
i Olofströms Folkets hus
kl. 19.00
uppträder manskör
MoPZ VESNA
från Križ /Santa Kors)
från Trieste i Italien
Kören MePZ Planika från Malmö ska
också visa upp sig och uppträda.
Efter konsert ska vi tillsammans fira
SLOVENSK OKTOBERFEST
och ha mycket roligt med sång och
musik och god mat.
Välkomna!
Anmälan till Ciril:
Tel: 0457 -771 85
E-mail: slovenija.olofström@telia.com
Besök i Olofströmbehöver du övernattning?
Miran Rampre:
bra priser!
0733-84 08 23
Email:holje.bungalow@oktv.se
---------------------------------
tel.: 042 - 28 47 78
fax: 042 - 14 47 78
mobil: 0708 - 28 47 78
E-mail: a.cvitan@adria-airways.se
Adria Airways i Kastrup, Copenhagen:
Terminal 2, F, Floor 2, Office 230,
2770 Kastrup, Denmark
Ticketing desk in e-ticket för Skandinavien,
tel.: & fax: 0045 32 51 59 59
mobil: 0045 26 88 99 48
E-mail: info@adria-airways.dk
Arbetstid: 2 timmar innan flygets avgång.
FRANK BUSS
tfn: 040 – 235155, 6119674
http: www.frankbuss.net
20
Reformation- del 2
De protestantiska prästerna organiserade
slovenska skolor för barn på landet och i
städerna. Man läste katekesen, sjöng och lärde
sig läsa och skriva. Grundskolan skilde sig från
yrkesskolan, där de som skulle utbilda sig till
olika yrken inom förvaltningen eller blivande
protestantiska präster gick. Gymnasium fanns i
Ljubljana och i Celovec (Klagenfurt).
Pedagogiken i den slovenska protestantiska
skolan innehöll feodala och reformativa
element - med Adam Bohorics och senare även
Nikodem Frischlins nya skolordning gjorde sig
humanistiska element gällande. Inom
utbildningsprocessen beaktades elevernas
olikheter och man krävde att uppfostran skulle
anpassa sig till barnens egenskaper. Många
skolböcker gavs ut på slovenska för att
tillgodose behoven. Inom alla områden
introducerades
den individuella
principen, som
blev
utgångspunkten
för personlig
frihet och inträdet
in i en ny era.
Den religiösa
friheten lade
grunden till den
personliga
friheten,
människan
började bli medveten om sitt ansvar, gjorde
sina egna val och försökte aktivt ändra på
sakernas tillstånd. Medan moralen under
medeltiden härrörde ur religionen, så utgick
man genom reformationen från att etikens lag
var medfödd och kom från övertygelsen om att
man vill vara en ansvarsfull personlighet inför
sig själv och inför samhället i stort. En själsligt
och etiskt fri människa utvecklade inom sig
tvivel och kritiskt tänkande. Protestantismen
uppmuntrade och stöttade praktiska aktiviteter
och stärkte känslan för handel och hantverk.
Att vara lat hörde inte ihop med den mänskliga
lagen. Människan fanns på jorden för att utöva
sitt yrke; ett ansvar som även kom av Guds
befallning. Värderingar som sparsamhet, sunt
förnuft, entreprenörskap och nykterhet
uppskattades och odlades. Drivkraften
baserades på känslan, kärleken, sympatin och
det mänskliga. Livet skulle fyllas med innehåll
och glädje och viljan att i varje situation tillföra
något eget och nytt .
Den förste blev just Primož Trubar 1560-1565,
efter honom kom
Boštjan Krelj,
1565-1567
(flacianska
inriktningen).
De slovenska
humanisterna var
europeiskt inriktade
och en rad
slovenska bildade
män ingick i
humanismens vagga och var aktiva inom
europeiska hov och på universitet, framförallt i
Wien, och tillförde till Österrikes dåtida
kulturella sfär många nya och viktiga idéer.
Herman från Koroška, Leonardus de Carniola
teologie doktor (omkring 1358), Nikolaus de
Styria (mellan 1407 och 1410 föreläste han om
Aristoteles filosofi), Christoph de Carniola
(omkring 1431), Brikcij Preprost från Celje
(förklarade Cicerons texter och ansträngde sig
för att dennes Rhetorica nova skulle införas
som studieämne), Matija Hvale från Vace
(särskilt två idéer: intresse för den antika
filosofin och den arabiska själsliga världen
samt humanistisk grammatik; han var en stor
slovensk filosof och skapade den
naturvetenskapliga-filosofiska syntesen).
Kejsare Maximillian I:s hovkör med Jurij
Sladkonja sittandes bak i vagnen.
Under den redan utvecklade humanismen fanns
Jurij Sladkonja (1456 - 1522) från Ljubljana i
21
Wien, som dirigent för hovkören sedan 1498,
kompositör och mellan 1513 och 1522 biskop i
Wien, som inte var fientlig mot nya idéer.
Arkitekten Auguštin Tyfernus var en inom
Europa känd samlare av romerska skrifter.
Tomaž Prelokar, även Thomas de Cilia,
Thomas Berlower eller Thomas Prelager, (ca
1430-1496), var slovensk humanist och biskop.
Han kom från en fattigare familj, men
avslutade sina studier framgångsrikt vid
filosofiska fakulteten samt andra högskolor i
Wien. Han blev den tyske tronföljaren
Maximilian I:s (den blivande tyske kejsarens)
privatlärare samt uppfostrade och utbildade
denne i den italienska humanismens anda. Efter
studierna blev Prelokar en inflytelserik hög
ämbetsman och kejsarens förtrolige. Källor
vittnar också om att han också lärde
Maximilian I slovenska. År 1491 utnämnde
påven Prelokar till biskop och samtidigt blev
han furste inom Heliga romerska riket.
Žiga (Sigismund) Herberstein (1486-1566) var
diplomat och historiker från slovenska Vipava,
som vann stort gehör
med sin bok Rerum
Moscoviticarum
commentarii (1549).
Hans mor var syster till
Erazem från slottet
Predjama . Större delen
av sitt liv verkade han
som diplomat vid det
habsburgska hovet och
lärde känna olika
europeiska länder (han
ledde över 69
missioner över hela Europa) bland vilka
Ryssland gjorde störst intryck, då han två
gånger (under åren 1517 och 1526) sändes till
Ryssland som ambassadör hos tsaren Ivan den
förskräcklige.
Med sin bok, som gjorde honom världsberömd,
närmade han de europeiska länderna det
dåvarande Tsarryssland och dess invånare.
I denna etnografi över Ryssland beskrev
Herberstein ingående Moskvas ekonomi,
religion, politik och politiska kultur, historia
samt befolkning.
var hans diskussion,
om att ära och
berömmelse inte
kommer ur
familjens ålder, fina
börd eller hjältedåd,
det viktigaste.
Människorna har
alla fötts likadana
(Wo war da der Edelman, da Adam hauet und
Eva span?) - ett typiskt humanistiskt element.
Benedikt Kuripecic (ca 1490) skildrade i sin tur
Turkiet för centraleuropéerna.
Kuripecic var slovensk diplomat, notarius,
reseskildrare och översättare. Han hade en
viktig roll som tolk år 1530 när han reste med
kejsar Ferdinand I:s diplomater till Turkiet.
Nästa år (1531), efter sin återkomst från
Istanbul, publicerade han i bokform sin
reseberättelse med titeln Itinerarium Wegrayss
Kün. May potschafft gen Constantinopel zu
dem Türkischen Keiser Soleyman Anno XXX.
Kuripecics reseskildring är den första som
introducerade det dittills så okända landet för
Europa, och som äldsta reseberättelsen från
Balkan från 1500-talet innehåller den mycket
viktiga historiska, geografiska och etnografiska
uppgifter. Arbetet trycktes förmodligen i Wien.
Idag finns endast få exemplar kvar av boken,
varav ett finns på Nationalbiblioteket i
Ljubljana (NUK). Samma år gav Kuripecic ut
sitt verk Ein Disputation oder Besprech zwayer
Stallbuben, i vilken han skämtsamt beskriver de
sociala, politiska och religiösa förhållandena i
Turkiet och i Habsburgska monarkin.
Han berättade i sin autobiografi att det
slovenska språket spelade en viktig roll för
honom inom diplomatin. På det etiska området
22
Slikanje pod slovensko zastavo je najlepše
Tokrat je tudi Zvonko iz Landskrone hotel biti zraven
Najprej je Viktor raztegnil veselo frajtonarico
Nada, Ema Graciela in Ivanka so zmeraj vesele
Tudi brez balinanja ni nobenega piknika
Nato je še Libero pokazal da dobro igra
Brez slovenskega petja na srečanju ne gre
No pa je bilo res srečanje treh generacij
23
Skupna slika 5 razstavljalcev na otvoritvi razstave Nada Žigon z izdelki iz stekla, odzadaj njene slike
Dušanka Kelečinji z mamo, sestrično in slikami
Silvana Stopar s svojimi slikami, motivi so iz narave
Karlo Pesjak s fotografijami narave iz severa Švedske
Zinka Karlsson v spremstvu svojih slik
24