IZGNANI Z DOMOV - Muzeji Radovljiške Občine

Leta 1941 so nemški, italijanski in madžarski
okupatorji zasedli Slovenijo. Razdelili so jo na
tri okupacijske cone: Gorenjska, Štajerska in
Koroška so bile pod nemško upravo, Ljubljana,
Dolenjska in Notranjska pod italijansko,
Prekmurje pod madžarsko. Cilj zasedbe je
bilo uničenje slovenskega naroda kot etnične
skupnosti. Za uresničitev načrta so uvedli
raznarodovalni program. Italijanski okupacijski
sistem je bil v prvi fazi milejši, saj je računal s
kulturno asimilacijo. Madžarski okupator si je
— podobno kot nemški ponemčiti — prizadeval
Slovence pomadžariti. Izgnal je večino
izobražencev in interniral primorske koloniste
iz okolice Dolnje Lendave. Najbolj sistematično
je raznarodovalni program začel uresničevati
nemški nacistični okupator. Načrte za to je
izdelal že pred okupacijo. Takoj je ponemčil
krajevna in osebna imena, uničeval je
slovenske knjige, razpustil slovenska društva,
uvedel nemške otroške vrtce in nemški pouk
v šolah. Ker je vedel, da vsi Slovenci niso
sposobni ponemčenja ali pa Nemci ne želijo,
da bi Slovenci živeli v okviru novega Rajha,
je s področja Spodnje Štajerske, Koroške in
Gorenjske nameraval izgnati od 220 do 260
tisoč Slovencev. To bi izvedel v štirih fazah.
Zajel bi:
- v prvi fazi izobražence, učitelje, kulturne
delavce in druge zavedne ljudi,
- v drugi fazi osebe, ki so se po letu 1914
zlasti na Štajersko in v Prekmurje preselile
s Primorske,
- v tretji fazi obmejno prebivalstvo v Posavju
in Obsotelju, kamor so želeli naseliti
kočevske Nemce, ter na Koroškem, kjer bi
naselili Nemce iz Kanalske doline in z Južne
Tirolske; nameravali so izseliti tudi Slovence
iz 20 km širokega pasu ob meji z italijanskim
okupacijskim območjem,
- v četrti fazi tiste, ki iz raznih političnih ali
zdravstvenih razlogov ne bi postali člani v
Kärntner Volksbund (Koroška ljudska zveza –
politično društvo za ponemčenje prebivalcev,
iz strahu pred izselitvijo se je vanjo vpisalo
96 odstotkov Gorenjcev) na Gorenjskem in
v Mežiški dolini ali v Steirischer Heimatbund
(Štajerska domovinska zveza – nacistična
organizacija za fašizacijo in raznarodovanje)
na Spodnjem Štajerskem.
Izpraznjene domove izgnanih naj bi zasedli
Nemci.
Če je bil razlog za izgon ljudi v letih 1941 in
1942 uresničevanje načrtovanega razna­
rodo­valnega programa za ponemčenje prebi­
valstva in zasedenih pokrajin, pa so bile v letih
od 1942 do 1945 razlog predvsem kazenske
sankcije nad prebivalstvom (po kapitulaciji
Italije tudi na Primorskem), ki se ni želelo
ukloniti in je podpiralo partizansko gibanje —
predvsem sorodnike partizanov in ustreljenih
talcev. V obeh primerih so okupatorja vo­
dili politični razlogi. Skozi zbirne centre
v Begunjah na Gorenjskem, Šentvidu pri
Ljubljani, v Goričanah, Mariboru, Celju, Slovenj
Gradcu in Žrelcu pri Celovcu je šlo v letih od
1941 do 1944 v Srbijo, v Neodvisno državo
Hrvaško (NDH), v Bosno in v Nemčijo okoli
63 tisoč Slovencev, tako otrok kot odraslih.
Med njimi je bila velika večina od oktobra
1941 do junija 1942 izseljenih iz Posavja in
Obsotelja preko največjega zbirnega centra
na gradu Rajhenburg pri Brestanici. Izgnani
so bili v izgnanska taborišča v Spodnjo
Šlezijo, na Badensko, Saško in Bavarsko. Na
njihove domove so iz italijanske okupacijske
cone naselili kočevske Nemce. Okoli 17 tisoč
Slovencev pa se je iz strahu pred izselitvijo
preselilo v italijansko okupacijsko cono.
Med drugo svetovno vojno je bilo posredno ali
neposredno nasilno izseljenih okoli 80 tisoč
Slovencev.
Z Gorenjske je nemški okupator predvidel
izgon 80 do 100 tisoč ljudi oziroma skoraj
50 odstotkov prebivalstva. Zaradi različnih
razlogov (splošna vstaja poleti 1941 in
za nacističnega okupatorja presenetljiva
rasna ocena) pa načrta ni mogel izpeljati
v celoti, saj je bilo veliko ljudi zaposlenih
v vojni industriji, mnogi pa so se priključili
narodnoosvobodilnemu boju. Z aretacijami
izobražencev, narodno zavednih ljudi in
Romov je pričel maja 1941. Zbiral jih je najprej
v zaporih v Begunjah na Gorenjskem, potem
v Škofovih zavodih v Šentvidu. Med 5. in
10. julijem 1941 jih je v petih transportih
večinoma v Srbijo izgnal okoli 2300, avgusta
pa je načrtovano izseljevanje prestavil na
kasnejši čas. V letih 1942, 1943 in 1944 je
bilo preko zbirnega taborišča v Goričanah v
Nemčijo izgnanih še okoli 4200 sorodnikov
ustreljenih talcev in partizanov.
POŠASTNO SOPIHAJOČ
KOT DEMON VLAK GRE V NOČ
ANICA BEDINA –
POT V IZGNANSTVU
(Oton Župančič: Z vlakom)
Izgon domačinov
s Hrušice 17. julija
1942. Foto: hrani
Gornjesavski muzej
Jesenice.
Med drugo svetovno vojno se je večina
domačinov s Hrušice vključila v Osvobodilno
fronto (OF). Leta 1942 pa je bila organizacija
OF izdana, zato so se Nemci odločili izgnati
njihove družine v Srbijo in številna nemška
taborišča. 17. julija 1942 so s Hrušice izgnali
29 družin (130 ljudi) in kar 39 otrok.
ODHOD
Družina Klemenc s Hrušice
Družina Grzetič s Hrušice
Vaščani so stali na dvoriščih in žalostno
gledali, kako so Klemenčevi zapuščali dom. Na
klancu v gostilni pri Pajerju je bilo zbirališče.
Ko so prišli v salon, so zagledali mizo, za
katero so sedeli gestapovci. Med njimi je
sedel tudi vaški veljak, ki je takoj pokazal na
Minkinega očeta: »To je tisti Klemenc!«
Pred gostilno je že čakal avtobus za Jesenice.
Vanj so natrpali številne družine s Hrušice
in jih odpeljali na Jesenice, od tam pa z
železniškimi transporti v zbirno taborišče v
Šentvidu. Čez dober mesec so se že znašli v
Nemčiji …
ŽIVLJENJE V IZGNANSTVU
Družina Mareš s Hrušice
Pričakal jih je Lagerführer Teufel — resnično
se je pisal tako. Na apelu na dvorišču je
TRAVE
neznansko kričal, zaznali so le besede Arbeit
in Führer, vse skupaj pa je trajalo in trajalo.
V tem taborišču ali lagerju, kakor so ga vsi
imenovali, so bile družine s Hrušice in iz Gorij.
Nekatere so poslali v Nürnberg ali pa kam
drugam. Eni so ostali v Gunzenhausnu in
delali v »Metalfabriki Herring« …
Po enem letu so jih premestili v taborišče
Wernfels, kjer so ostali do konca vojne.
Očeta in oba sinova so konec 1943. leta
poslali v Nürnberg v tovarno HäberleinMetzger, kjer so pekli piškote, suhi kruh in
poseben kruh, ki so ga pošiljali vojakom na
fronto …
VRNITEV
Družina Kajdiž iz Žirovnice
Priromali so do Celovca, kjer so se povzpeli
na vlak in kmalu zatem prišli na Jesenice. Tu
pa jih je čakalo razočaranje. Če so mimoidoče
kaj vprašali, so bili deležni le žaljivk. V
njihove domove so se naselili domačini, saj
so računali, da se ne bodo vrnili. Zanje so
bili pritepenci. Tako brez vsega, kot so šli od
doma, tako brez vsega so prišli domov …
ERG
NURESNCHBLAND
DEUT
NSTEI
N
NEUSTADT
Družina Bedina pred vojno: Oče Franc
in mati Valentina ter hčere Hilda in
dvojčici Danica (levo) in Anica (desno).
Foto: last Anice Bedina.
Anica se je rodila v družini Bedina v Tržiču,
kjer je njen oče Franc opravljal dimnikarsko
obrt. Ker naj bi družina omogočila pobeg
enemu izmed očetovih delavcev, jo je
doletela izselitev. Od doma so se s težkim
srcem poslovili v torek, 7. aprila 1942,
potem ko so svoje premoženje v dveh urah
napolnili v kovčke in v spremstvu nemške
policije odšli na dolgo pot v tujino. Z njimi
je morala oditi tudi starejša sestra Hilda,
vdova z dvema otrokoma. Pot njihovega
izgnanstva se je začela v preselitvenem
taborišču v Goričanah pri Medvodah, kjer so
nekaj dni prebivali v Škofovem gradu, nato
pa so družino z vlakom napotili v neznano —
z napisom »Ford Erlangen« na prtljagi. Vlak
jih je preko Celovca, Beljaka, Salzburga,
Münchna in Nürnberga pripeljal do majhne
vasi Ford, kjer je družina zaradi prijaznosti
taboriščne uprave in dobre nastanitve začela
verjeti, da jim v izgnanstvu ne bo hudega.
Vendar je že 10. maja 1942 prišel ukaz
»naprej«, ki jih je napotil v samostan Poxau.
Tu je družino poleg slabe nastanitve in hrane
pričakala tudi stroga disciplina in izredna
pedantnost »Lagerfürerja«. Še bolj kot
ločitev od dragega doma je družino prizadela
ločitev od Hilde in njenih otrok, ki so jih
preselili v taborišče Neustift blizu Vilshofna.
Anici so skozi izgnanstvo pomagale njene
spretne roke in šiviljska izobrazba, saj
je morala šiviljska dela opravljati tako v
taborišču, pri zasebnikih, kot tudi v tovarni.
Njena edina vez s Tržičem, gorami, prijatelji
in domom so bila pisma in paketi, ki jih je
dobivala od Tržičanov, največkrat od Darinke
Našič.
Družina se je iz izgnanstva vrnila julija 1945,
po več kot treh letih, in se naselila v svoji
nekdanji hiši v Tržiču. Anica se je poročila
s Tržičanom Jožetom Hočevarjem in si
ustvarila svojo družino, vendar na življenje
v izgnanstvu ni nikoli pozabila. O njem je
večkrat pripovedovala svojima hčerama, z
nami pa svoje izkušnje in občutke še danes
deli v svojih ohranjenih dnevnikih.
Razstava: IZGNANI Z DOMOV 1941–1945
Vodja projekta: Irena Lačen Benedičič (Gornjesavski muzej Jesenice). Koordinator razstave: Tone Konobelj
(Gornjesavski muzej Jesenice). Avtorji: Verena Štekar - Vidic (Muzeji radovljiške občine), Tone Konobelj (Gornjesavski
muzej Jesenice), Mojca Šifrer Bulovec (Loški muzej Škofja Loka), mag. Monika Rogelj (Gorenjski muzej), Jasna
Paladin (Medobčinski muzej Kamnik), Dora Košak (Tržiški muzej), mag. Tita Porenta (Muzeji radovljiške občine).
Pričevalci: Mimica Zagoršek, rojena Ziherl; Branka Košič, rojena Kožuh; Stanislava Završnik, rojena Berlec; Francka
Vidic, rojena Brinšek; Jožica Matič; Minka Simonetič, rojena Klemenc; Ada Preželj, rojena Mareš; Alojz Grzetič; Sonja
Jesenko, rojena Kajdiž in Tone Pristov. Recenzija 2. panoja: France Benedik, Gorenjski muzej. Lektoriranje: Katja
Žvan, Oblikovanje: Studio Aleja, Barbara Bogataj Kokalj, Tisk: Medium Žirovnica, d.o.o. Založili: Medobčinski muzej
Kamnik (zanj mag. Zora Torkar), Loški muzej Škofja Loka (zanj Jana Mlakar), Gorenjski muzej (zanj mag. Barbara
Ravnik), Tržiški muzej (zanj Melanija Primožič), Muzeji radovljiške občine (zanje Verena Štekar-Vidic), Gornjesavski
muzej Jesenice (zanj Irena Lačen Benedičič) ob denarni podpori Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Naklada:
3000 izvodov, maj 2010
Fotografije: Fototeke sodelujočih muzejev in iz zasebnih zbirk pričevalcev
Razstava
IZGNANI Z DOMOV
1941-1945
posvečena 65. obletnici vrnitve gorenjskih
izgnancev druge svetovne vojne.
ČAS CELI RANE, OSTAJAJO NAM
LE ŠE SPOMINI
Družina Ziherl, po domače Pepevna­kovi, pred salonom svoje gostilne na Spodnjem
trgu št. 27 v Škofji Loki. Desno sedi oče Matevž Ziherl, predvojni gostilničar in loški
župan. Po smrti prve žene se je poročil z Minko Debeljak. Za njima stojita otroka iz
njegovega prvega zakona, sin Stanko in hčerka Mimica. Spredaj pa sta sinova iz
drugega zakona, Janez in Anton.
Med vojno so Nemci hišo dali družini Reichsgau Kärntena. Gostilno so prei­menovali
v Gasthaus bei Edelweis. Foto: hrani Loški muzej.
Miren tok njihovega življenja je prekinila
druga svetovna vojna. Nemci so v begunjski
zapor odpeljali očeta Mimice Ziherl in njenega
bodočega moža Stanislava Zagorška,
aktivnega oficirja v starojugoslovanski vojski.
Kmalu so začeli izseljevati cele družine in
taka usoda je doletela tudi njihovo. Skupaj
z očetom Matevžem in bodočim možem
Stanislavom, so jih izselili v Veliko Orašje v
osrednji Srbiji.
V izgnanstvu sta se poročila. Da bi bili bliže
doma, so januarja 1942 odšli v Belo krajino.
Dokler se tam ni začela »partizanšna«, je
bilo življenje mirno. Ko pa so se začeli boji,
so Italijani »pokazali roge«. Moža Staneta
so odpeljali v taborišče na Rab, kjer je ostal
do kapitulacije Italije. Potem sta odšla v
Ljubljano, njena starša in mlajša brata pa so
do konca vojne ostali v Beli krajini.
BEOGRAD
SRBIJA
Kmalu po rojstvu sina je njen mož od
domobrancev dobil poziv, da ima kot bivši
aktivni oficir dolžnost uriti domobranske
vojake v Novem mestu. Tam so ga obtožili,
da preko radijske postaje posreduje podatke
jugoslovanski vladi v London, zato so ga
poslali v taborišče Dachau.
Po koncu vojne so se vrnili v izropan dom.
Oče je umrl že leta 1946, moža Staneta pa
so iz taborišča premestili v ljubljanski zapor
in ga na t. i. božičnem procesu obtožili, da
je kot član terorističnih organizacij ovajal
pristaše OF. Obsodili so ga na 18 let odvzema
prostosti s prisilnim delom in izgubo častnih
pravic za dobo 10 let. Iz zapora so ga izpustili
novembra 1953. Umrl je leta 1989 in žal ni
dočakal oprostilne sodbe, ki jo je Okrožno
sodišče v Ljubljani izreklo leta 1998.
Veliko
Oraslje
SRBIJA
NOVO
O
UČITELJSKA DRUŽINA KOŽUH,
IZGNANA V SRBIJO
Ena od številnih učiteljskih družin, ki so jih
nemški okupatorji leta 1941 izgnali v Srbijo,
je bila tudi družina Kožuh. Jože in Alma Kožuh
sta bila učitelja v Naklem pri Kranju. Ko so
v začetku vojne zaprli vse šole, so očeta
konec aprila odpeljali v zbirno taborišče v
Šentvid pri Ljubljani. Po dveh mesecih so tja
pripeljali tudi njegovo ženo, triletnega sina in
leto in pol staro hčerko. Nekaj dni kasneje,
5. julija 1941, so jih skupaj z več sto drugimi
družinami iz vse Gorenjske dali na vlak in
preko Zagreba, Sarajeva in Slavonskega
Broda odpeljali v Srbijo. Prispeli so v Valjevo,
kjer so jih prepustili lokalnim oblastem.
Kožuhove, ki so imeli najmlajše otroke, je na
stanovanje vzel lokalni obrtnik Mišo.
Jeseni 1941 jih je v Niš povabila slovenska
družina Leder, ki je preko prijateljev izvedela
za njihovo izgnanstvo. Gustel Leder jim je bil
nato vsa naslednja leta v veliko pomoč. Oče
Jože je dobil službo pri gradbenem podjetju
kot tolmač. Ko je bil pozimi oče brez službe,
jim je zelo prav prišel tudi denar, ki so ga
zbrali Naklanci in jim ga večkrat poslali po
skrivnih kanalih preko slovenskega župnika
v Nišu.
Od jeseni 1942 naprej so živeli v najetem
stanovanju v Nišu. Oče je zopet delal
pri gradbenem podjetju, mama pa je z
materialom, ki ga je dobivala od doma, vezla
rute in jih pri domačinkah zamenjevala za
hrano. Leta 1943 so začeli dobivati tudi
redno pošto in manjše pakete od sorodnikov.
Ko so se spomladi 1944 začeli letalski napadi
zaveznikov na Niš, se je družina umaknila iz
mesta v gorsko vasico Ostrovica, kjer so
živeli pri domačinih, odmaknjeno od sveta.
Po osvoboditvi so se jeseni 1944 vrnili v Niš.
Ko je Bolgarija Jugoslaviji ponudila, da bo do
konca vojne v oskrbo sprejela srbske otroke
— vojne sirote, so za spremstvo potrebovali
več učiteljev in za to so angažirali tudi
izgnane slovenske učitelje. Februarja 1945
so Kožuhovi s skupino otrok odšli v Varno,
letoviško mesto ob Črnem morju. Iz Bolgarije
so odšli avgusta in se preko Niša z vlakom
vrnili domov in v Naklo prispeli 2. septembra
1945. Domačini so jim že uredili drugo
stanovanje in nazaj prinesli tudi pohištvo
in opremo, ki so jo poskrili pred gestapovci.
Starša sta zopet začela učiti na šoli v
Naklem, Jože Kožuh pa je v Kranju vodil tudi
pedagoške tečaje za učitelje.
Ko je Kožuhova družina
živela v Nišu, sta otroka
obiskovala vrtec pri
slovenskih redovnicah.
Otroška predstava ob
božiču 1943. Foto: last
Branka Košič.
VARN
A
UKRADENI OTROCI
Bosonoge deklice v otroškem taborišču
Saldenburg. Foto: last Stanislave
Završnik.
preselili v taborišče Kastl, najmlajšo Johano
so odpeljali v Leipzig, Ano v Meinburg,
Justino v Neustift, Marijo in Stanislavo pa
v Saldenburg. V taborišču otroci niso smeli
govoriti slovensko, podvrženi pa so bili strogi
nacistični vzgoji.
Ob koncu leta 1944, ko so Nemci svojo moč
že začeli izgubljati, so nekatera otroška
taborišča začeli ukinjati in Berlečeva de­
kle­ta so osvoboditev dočakala skupaj v
Saldenburgu. Julija 1945 so jih vse skupaj
pripeljali domov, kjer so se zopet srečali z
mamo in očetom.
Stanislava Završnik iz Kamnika
Stanislava Završnik se je rodila 3. maja
1933 v družini Berlec v vasi Loke v Tuhinjski
dolini. Na kmetiji je živela z očetom in
mamo, starejšim bratom in štirimi mlajšimi
sestrami.
Ko so naše kraje okupirali Nemci, je bila
Stanislava stara osem let. Oče Ivan je bil prvi
organizator OF za Tuhinjsko dolino in je že leta
1941 odšel v partizane, zato je družina Berlec
pri Nemcih postala ena najbolj iskanih in
osovraženih. Leta 1942 se je brigadi pridružila
še mama in otroci so ostali sami. Več mesecev
so se, stari od treh mesecev do enajstih let,
skrivali po gozdu in pri sorodnikih, a se jim
nihče ni upal pomagati.
Junija 1942 so jih Nemci ujeli in odpeljali v
otroško taborišče Seligenporten, kjer je že
bilo približno sto slovenskih otrok brez svojih
staršev ali drugih odraslih slovenskih oseb.
Sprva so bili v taborišču vsi skupaj, saj so
prvo leto otroke razdelili po abecedi. Konec
maja 1943 pa so jih delili po spolu in starosti
in tako ločili. Takrat so najstarejšega Milana
Otroci so ob prihodu v taborišče
Seligenporten prejeli svoj taboriščni
list (Lagerpass), iz katerega je
razvidno, koliko so bili otroci takrat
stari. Berlečevi otroci so imeli enajst,
devet, osem, pet in dve leti ter pet
mesecev. Dokument: last Stanislave
Završnik.
Z VOJNO ZAZNAMOVANO
OTROŠTVO
ZAPUSTITI SO MORALI
SVOJ DOM
MNOŽIČEN IZGON IZ
MOŠENJ
Francka Brinšek je bila najmlajši otrok deset­
članske družine Brinškovih iz Spodnjega Otoka
pri Radovljici. Med drugo svetovno vojno je
bila skupaj z mamo, sestro in bratom izgnana
v Rothenfels na Zgornjem Bavarskem. Nad
mestom ob reki Maini je mogočen grad, kjer je
bilo delovno taborišče Lager Burg Rothenfels.
Vzrok izgnanstva je bil povračilni ukrep.
Družina je imela od leta 1942 v partizanih
sina Vinka, 21. julija 1943 pa je okupator kot
talca ustrelil sina Valentina. Julija 1943 so jih
z družinami iz drugih krajev Gorenjske najprej
nastanili v zbirnem taborišču v gradu Goričane
pri Medvodah, potem pa z vlakom prepeljali
v Nemčijo. Tedaj je bila stara deset let.
Nastanjeni so bili v stavbi internata predvojne
šole za medicinske sestre. Mama Terezija, ki
je imela 57 let, je občasno delala pri različnih
družinah, enaintridesetletna se­s­tra Antonija je
delala v mlinu v Lohru, triindvajsetletni brat
Stanko pa v čevljarski delavnici v Rothenfelsu.
Francka je s številnimi drugimi otroki hodila
v nemško šolo, ki jo je vodila slovenska
učiteljica iz Kranja. Za red v taborišču je skrbel
Lagerführer. V taborišču je bila skoraj dve leti.
Domov so se vrnili preko repatriacijskega
taborišča Bamberg s krajšim postankom
zaradi karantene v Hotelu Triglav na Bledu.
4. aprila 1944 je okupator iz Mošenj preko
zbirališča v Goričanah izgnal 27 družin −
skupno čez 100 ljudi — v Starnberg, v delovno
taborišče Rottmannshöhe-Assenhausen na
Bavarskem v Nemčiji. Sedem družin, ki so
imele sinove mobilizirane v nemško vojsko,
so izgnali v sosednje vasi in v Radovljico.
Mošenjski župnik se je izselil na Zgornji Otok.
Že prej, 24. marca, pa so v Nemčijo izgnali
štiri družine, ki so imele sinove pri partizanih.
Na belo nedeljo, 16. aprila, so požgali in
porušili velik del vasi južno od cerkve, to je
približno 25 stavb. Vse to so bili povračilni
ukrepi, ker so partizani v presledku petnajstih
dni v atentatu ubili najprej petnajstletnega
sina nemškega priseljenca Hansa Warmutha,
nato pa še samega gospodarja.
Sicer so bili iz Mošenj že leta 1941 preko
zbirnega taborišča Šentvid v Srbijo izgnani
trije učitelji in družina starojugoslovanskega
orožnika.
Maja 1945 so se postopoma vaščani začeli
vračati iz izgnanstva. Vrnila se je večina.
Septembra se je pričel pouk v šoli, za obnovo
vasi so se organizirali v zadrugo.
Vas Mošnje med drugo svetovno vojno.
Foto: hrani Krejevni muzej Mošnje.
Francka Brinšek ob učiteljici s skupino
sošolcev v Rothenfelsu leta 1944. Foto:
hranijo Muzeji radovljiške občine.
FELS
ROTHECNHLA
ND
DEUTS