nova pokojninska zakonodaja cilji nove pokojninske

NOVA POKOJNINSKA ZAKONODAJA
Hitre spremembe razvoja družbe pogojujejo nenehno potrebo po prilagoditvi sistemov socialnega
zavarovanja. Ti sistemi se med seboj razlikujejo, med drugim tudi po nujnosti trajnega ohranjanja
pravic, pri čemer nedvomno drži, da mora pokojninsko zavarovanje zagotavljati pravice na podlagi
dolgega časa (zavarovanje) in tudi za vedno daljši čas. Spremembe, ki bodo omogočale pridobivanje
pravic iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ki bodo posamezniku zagotavljale
ohranitev življenjskih standardov, morajo biti zato usmerjene predvsem v končno zagotovitev
primernih pokojninskih prejemkov v začrtanih okvirih javnofinančnih zmogljivosti.
Cilj Vlade RS je priprava modernizacije, ki bo hkrati zagotavljala dostojnost pokojnin iz javnega
pokojninskega sistema in finančno vzdržnost pokojninskega sistema, ob tem pa ne bo sledila enemu
cilju na račun drugega. To pomeni, da ne moremo zasledovati samo finančne vzdržnosti in v zameno
nižati pokojnin oziroma ne moremo povečevati finančnega bremena prihodnjih generacij. Na drugi
strani pa je vladni cilj tudi, da bo modernizacija čim širše družbeno sprejemljiva ter pravična do
vseh generacij - deležnikov pokojninskega sistema.
Predlog nove pokojninske zakonodaje tako predvideva prilagajanje obstoječega pokojninskega
sistema novim demografskim in gospodarskim okoliščinam ter zagotavlja njegovo dolgoročno
javnofinančno vzdržnost in stabilnost ter dostojne pokojnine sedanjim in prihodnjim
generacijam upokojencev.
CILJI NOVE POKOJNINSKE ZAKONODAJE
1. Finančna vzdržnost pokojninskega sistema
Največji ekonomski posledici staranja prebivalstva bosta porast izdatkov za zdravstveno varstvo,
pokojnine, socialno varstvo in dolgotrajno oskrbo ter zmanjšano število delovno sposobnega
prebivalstva na trgu dela. Zagotavljanje dolgoročne vzdržnosti javnega pokojninskega sistema bo v
prihodnje v največji meri mogoče zagotoviti z večjim številom zaposlenega delovno aktivnega
prebivalstva. Sprememba pokojninske zakonodaje bo tako sledila cilju zagotavljanja dostojne
višine pokojnin ter finančne vzdržnosti pokojninskega sistema, sistem pa mora obenem biti
pregleden, pravičen, medgeneracijsko solidaren in spodbuden za vključevanje v pokojninsko
zavarovanje in plačevanje prispevkov.
Dolgoročno finančno vzdržnost pokojninskega sistema je mogoče zagotavljati tudi z zadrževanjem
vsakoletne rasti pokojninskih prejemkov (valorizacijska formula) na ravni, ki je nižja od rasti plač
in s podaljševanjem obračunskega obdobja za izračun pokojninske osnove. Zaradi načela, da morajo
biti pravice iz pokojninskega zavarovanja povezane z vplačanimi prispevki posameznika, bo potrebno
dopolniti način določanja višine pokojninskega upravičenja in pri tem upoštevati tako pričakovano
trajanje prejemanja pokojnine kot pokritost izdatkov s prispevki.
Cilj je mogoče doseči s sledečimi ukrepi:
•
z dvigom dejanske upokojitvene starosti in
•
s spremembo načina valorizacije.
2. Dostojnost pokojnin
Dostojna pokojnina je tista pokojnina, ki posamezniku omogoča relativno ohranitev njegovega
družbenega položaja tudi v času uživanja pravic iz pokojninskega zavarovanja. Posameznik si lahko
dostojno pokojnino zagotovi iz različnih stebrov pokojninskega sistema zavarovanja, ki temelji na
vplačanih prispevkih, pri čemer pa ima vsak steber zavarovanja natančno določeno vlogo.
Predlog novega zakona zagotavlja, da bo tudi v prihodnje glavni vir dostojne pokojnine
posameznika zagotavljalo modernizirano obvezno pokojninsko zavarovanje, t.j. javni
pokojninski sistem, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti, vendar pa se je potrebno zavedati,
da bo pomembno vlogo, predvsem zaradi demografskega gibanja prebivalstva, pri zagotavljanju
primernih pokojnin moralo imeti tudi prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. Ukrepi, ki krepijo
preglednost pokojninskega sistema zagotavljajo tudi večjo motivacijo za vključevanje v zavarovanje in
plačevanje prispevkov.
V okviru tako vzpostavljenega večstebrnega sistema mora javni steber, t.j. obvezno pokojninsko
zavarovanje, zagotavljati socialno varnost, medtem ko sta zasebni drugi in tretji steber namenjena
zagotavljanju oziroma ohranjanju družbenega položaja zavarovanca tudi v času uživanja pravic iz
pokojninskega zavarovanja. Omenjeni sistem tako posamezniku omogoča, da načrtuje oziroma določi
življenjski standard, ki ga želi imeti v času upokojitve, tudi glede na stil življenja, ki ga ima v aktivni
dobi.
Cilj je mogoče doseči z naslednjimi ukrepi:
•
z vzpostavitvijo učinkovitega dodatnega pokojninskega zavarovanja (možnost izbire
naložbene politike, poenotenje nadzora s sodelovanjem članov);
•
z uvedbo spodbude za večjo vključenost v individualno dodatno pokojninsko zavarovanje.
3. Preglednost sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja
Pokojninsko zavarovanje, kot ga poznamo danes, je bilo ustanovljeno z namenom zavarovanja za
starost oziroma preprečevanja tveganja revščine v starosti.
V Sloveniji, pa tudi v mnogih drugih državah, se je skozi razvoj pokojninskega zavarovanja znotraj
sistema urejalo pravice, ki po svoji naravi nimajo nobene zveze z osnovnim namenom pokojninskega
sistema - načelom zavarovanja. Posledica tega je, da je sistem zapleten, težko razumljiv in
nepregleden, predvsem pa zelo drag glede na to, da zagotavlja relativno nizke starostne pokojnine.
S predlogom zakona želi predlagatelj povrniti pokojnini, ki temelji na vplačanih prispevkih, status
pravice, zaslužene z minulim delom in vplačanimi prispevki v pokojninsko blagajno.
Pokojninski sistem bo postal preglednejši in transparentnejši, ko bo očiščen vseh tistih pravic, ki
se zagotavljajo iz pokojninskega zavarovanja, vendar nimajo podlage v plačanih prispevkih. S
krepitvijo načela zavarovanja v pokojninskem sistemu se lahko vzpostavi pokojninski sistem, ki je
pravičen, pregleden in posledično tudi finančno učinkovit.
Medtem ko je pravičnost sistema zagotovljena s tem, da je višina pokojnine v čim večji meri
odvisna od višine vplačanih prispevkov, pa je preglednost sistema v tem, da je posameznik skozi
svoje aktivno obdobje natančno obveščen o višini vplačanih prispevkov (informativni osebni račun)
ter tudi o višini pokojnine, ki jo lahko pričakuje iz obveznega pokojninskega zavarovanja po upokojitvi.
Le pravičen in pregleden sistem, ki je po svoji naravi enostaven in razumljiv povprečnemu
zavarovancu, v njem pa je jasno vzpostavljena povezava med vplačanimi prispevki in višino
pridobljenih pravic, z vidika posameznika krepi zaupanje v sistem, s čimer se poveča tudi motivacija
za vplačevanje prispevkov, saj posameznik ve, da je njegova socialna varnost v starosti odvisna
predvsem od plačevanja prispevkov v pokojninski sistem v času, ko je aktiven.
Cilj je mogoče doseči s sledečimi ukrepi:
•
z izločitvijo pravic, ki imajo socialno naravo, iz pokojninskega sistema in
•
z uvedbo informativnih osebnih računov.
4. Vzpostavitev načela odvisnosti med vplačili in izplačili v sistemu pokojninskega zavarovanja
Sistem pokojninskega zavarovanja temelji na delu in vplačanih prispevkih iz tega naslova.
Zakonodajalec je v pokojninskem sistemu na prvo mesto postavil načelo, da pravice izvirajo iz dela.
Pokojninsko in invalidsko zavarovanje je tako, razen v izjemnih primerih, obvezno in ni odvisno od
volje posameznika.
S predlogom zakona želi predlagatelj povrniti pokojnini, ki temelji na vplačanih prispevkih, status
pravice, zaslužene z minulim delom in vplačanimi prispevki v pokojninsko blagajno.
Glede na to, da je zaradi nizke obremenitve s prispevki za socialno varnost trenutno zelo razširjeno
opravljanje dela na podlagi pogodb o delu oziroma dela v drugih odvisnih razmerjih, ki niso delovna
razmerja, je potrebno, da se za vsa dela, ne glede na to, v kakšnem pravnem razmerju je bilo neko
delo opravljeno (pogodba o zaposlitvi, pogodba o delu, avtorska pogodba ter druge pogodbe civilnega
prava, študentsko delo oziroma delo na podlagi kakršnekoli druge pogodbe), plačujejo sorazmerno
enaki prispevki glede na višino dohodka - ukrep »vsako delo šteje«.
Z razširitvijo kroga zavarovancev in vključitvijo v zavarovanje na podlagi vseh oblik dela, se bodo
posledično povišala vplačila prispevkov tako na ravni sistema, kot na ravni posameznika.
Cilj je možno doseči s sledečimi ukrepi:
•
s širitvijo zavarovalnih podlag;
•
s širitvijo možnosti prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje;
•
s podaljšanjem obdobja za določitev pokojninske osnove;
•
z izločitvijo pravic, ki nimajo podlage v zavarovanju v posebne predpise.
5. Ohranitev solidarnosti v sistemu pokojninskega zavarovanja
Kljub vzpostavitvi modernega večstebrnega sistema pokojninskega zavarovanja, se morata v okviru
obveznega pokojninskega zavarovanja ohraniti temeljni načeli veljavnega sistema, t.j. načeli
redistribucije in solidarnosti. Omenjeni načeli se morata zagotavljati v okviru javnega stebra, kjer
država vsakemu posamezniku zagotavlja dostojno pokojnino, ne glede na njegov dohodek v času
zaposlitve oziroma ne glede na višino vplačanih prispevkov.
Načeli vzajemnosti in solidarnosti sta načeli, ki posameznikom, ki so sicer 40 let vplačevali v sistem,
vendar pa so imeli v svojem aktivnem obdobju zelo nizke plače, zaradi česar s svojimi vplačili ne bi
dosegli niti minimalne pokojnine, omogočata, da se upokojijo z dostojno pokojnino, odmerjeno od
najnižje pokojninske osnove, ki pri teh posameznikih nastopa v funkciji socialnega korektiva. Zaradi
načela solidarnosti ali redistribucije se tem zavarovancem torej zagotavljajo višje pravice, kot bi jim
pripadale glede na pokojninsko dobo in višino plačanih prispevkov. Za razliko, ki jo te osebe prejmejo
med pokojnino, ki bi ustrezala njihovim prispevkom, in pokojnino, ki jo zagotavlja obvezni (javni)
pokojninski sistem, je potrebno zagotoviti finančna sredstva, ki pa gredo deloma v škodo
posameznikom, ki so 40 let plačevali prispevke, ki presegajo najvišjo pokojninsko osnovo, deloma pa
v breme države. Ker je v slovenskem javnem pokojninskem sistemu višina pokojnine z zakonom
omejena tako navzdol kot navzgor in je najvišja pokojnina omejena s 4-kratnikom najnižje pokojninske
osnove, se vsa finančna sredstva, ki jih ti posamezniki s prispevki preplačajo, prerazporedijo znotraj
sistema in z vidika posameznika nastopajo kot davčni odtegljaj. Ker pa ne glede na navedeno še
vedno zmanjka finančnih sredstev za izplačilo vseh pravic, razliko doplača država. Osebe z višjimi
dohodki, ki bi glede na kriterije imele pokojnino višjo od maksimalno določene, prejmejo torej
pokojnino v maksimalno določeni višini, torej manj, kot bi prejemali, če bi bila pokojnina odvisna zgolj
od plačila prispevkov. Na ta način v skladu s solidarnostnim načelom zagotavljajo sredstva za osebe z
nižjimi dohodki tekom aktivne dobe, kar prispeva k višji socialni varnosti upokojencev.
S predlogom novega zakona se solidarnost oziroma redistribucija ohranja, vendar ne v okviru
in na račun pravic iz pokojninskega zavarovanja, ki temeljijo na vplačanih prispevkih, temveč
samo med osebami, ki v pokojninski sistem vplačujejo prispevke. Vsaka pravica v pokojninskem
sistemu mora namreč temeljiti na vplačanih prispevkih, sicer se ne more imenovati pokojnina.
S predlogom zakona se ohranjajo elementi solidarnosti (prispevki so obvezni in proporcionalni glede
na prispevno osnovo; zavarovanci z višjimi plačami oziroma dohodki plačujejo prispevke od osnov, ki
navzgor niso omejene, medtem ko se njihove pravice limitirajo z določitvijo najvišje pokojninske
osnove), horizontalna solidarnost med upokojenci (maksimalno razmerje med pokojninami za enako
dolgo dobo zavarovanja 1:4) in solidarnost med upokojenci, ki so se upokojili v različnih obdobjih,
vendar gre v tem primeru za solidarnost zgolj med osebami znotraj pokojninskega sistema oziroma
med vplačniki prispevkov.
Cilj je mogoče doseči z naslednjimi ukrepi:
•
z določitvijo minimalnega obsega pravic;
•
z določitvijo maksimalne pokojninske osnove.
6. Povečanje deleža aktivnih zavarovancev preko podaljševanja delovne aktivnosti
Ob sočasnem upadanju rodnosti in podaljševanju pričakovanega trajanja življenja prihaja po letu 2006
do sprememb v starostni strukturi prebivalstva ter upadanja delovno sposobnega prebivalstva, kar se
kritično odraža zlasti v razmerju med številom zavarovancev in upokojencev. Razmerje med številom
zavarovancev in številom upokojencev, ki je leta 1990 znašalo 2,3 (zavarovancev 782.222 in
upokojencev 384.094) in v letu 2008 1,7 (zavarovancev 904.667, upokojencev 527.933), je leta 2011
znašalo 1,53 (zavarovancev 869.869, upokojencev 569.951).
Negativne demografske trende bi bilo v pokojninskem sistemu mogoče omiliti le s podaljševanjem
obdobij delovne aktivnosti, ki je v Sloveniji v starostni skupini 55-64 let med najnižjimi v EU. Nizka
zaposlitvena stopnja oseb v starostni skupini od 55 do 64 let je posledica zgodnjega odhoda iz trga
dela oziroma predčasnega upokojevanja, ki je bilo značilno za tranzicijsko obdobje slovenskega
gospodarstva.
Dvigovanje stopnje zaposlenosti starejših v Sloveniji predstavlja eno od prednostnih nalog na
področju dela in zaposlovanja, kar je tudi eden od ciljev nove evropske strategije Evropa 2020. Leta
2006 je Vlada Republike Slovenije po opozorilu Sveta EU pričela z oblikovanjem nacionalne strategije
aktivnega staranja, ki predstavlja akcijski načrt aktivnega staranja na področju zaposlovanja in je bila
dopolnilo k Strategiji varstva starejših do leta 2010 (solidarnost, sožitje in kakovostno staranje
prebivalstva), ki jo je Vlada Republike Slovenije sprejela septembra 2006 in je predstavljala krovno
strategijo, ki omogoča ohranitev solidarnosti in medčloveškega sožitja med tretjo, srednjo in mlado
generacijo ter kakovostno staranje in oskrbo naglo rastočega deleža tretje generacije.
Cilj morajo spremljati tudi druge ustrezne politike in ukrepi na vseh področjih človekovega
udejstvovanja, ki bodo spodbujale podaljševanje delovne aktivnosti starejših, spreminjali
odnos ljudi do dela in aktivnega preživljanja starejšega življenjskega obdobja ter pripomogle k
zavedanju družbe, gospodarskih subjektov ter posameznikov, da starost ne izključuje
zaposlitvenega potenciala, temveč nasprotno, povečuje produktivnost starejšega delavca z
oblikovanjem primernih delovnih mest in vlaganjem v človeški kapital. Takšno delovno okolje pa
je mogoče ustvariti le s sočasno promocijo zdravstvenega varstva, prilagodljivostjo delovnega mesta,
fleksibilnih oblik delovnega časa, s prerazporeditvijo in zagotavljanjem kariernega razvoja ter
omogočanjem nadaljnjega usposabljanja in vseživljenjskega učenja.
Ob upoštevanju, da je slovenska oziroma evropska delovna sila stara le v razmerju do upokojitvene
starosti, ne pa tudi glede na podaljšano pričakovano trajanje življenja, so spremembe v starostni
strukturi delovne sile posledica tudi vse poznejšega vstopanja mladih na trg delovne sile in
podaljševanja trajanja študijskega obdobja, kar pomeni dvojni primanjkljaj v pokojninski blagajni zaradi
zmanjševanja števila zavarovancev ter daljšega prejemanja pravic ob krajšem obdobju vključenosti v
sistem. Podaljšano šolanje mladih (15-24 let) pa je posledica omogočanja mladim, da delajo preko
študentskih servisov, ki so za delodajalca zaradi lažjega prilagajanja obsega dela in nižje obdavčitve
finančno izredno ugodna.
Cilj je mogoče doseči z naslednjimi ukrepi:
•
z zvišanjem in izenačitvijo upokojitvenih starosti moških in žensk;
•
s povečanjem spodbud za daljše ostajanje v zaposlitvi;
•
s črtanjem časovnih bonusov (dodana doba);
•
s postopnim izhodom iz trga dela in upokojitvijo (delna upokojitev).
KLJUČNE SPREMEMBE POKOJNINSKE REFORME
Polna starostna pokojnina za 40 let pokojninske dobe in 60 let starosti
Upokojitvena starost za pridobitev pravice do starostne pokojnine se za moške in ženske z najmanj
15 let zavarovalne dobe postopoma dviguje na 65 let, minimalna starost za pridobitev pravice do
starostne pokojnine pa bo 60 let ob sočasnem izpolnjevanju 40 let pokojninske dobe brez
dokupljene dobe (ženske in moški). Upokojitvena starost za predčasno pokojnino bo za oba spola 60
let, predčasno pa se bodo lahko zavarovanci upokojili ob dopolnitvi 40 let pokojninske dobe.
V Sloveniji imamo, v primerjavi z drugimi evropskimi državami, najnižjo minimalno starost za
upokojitev moških 58 let in eno izmed najnižjih za ženske (57 let in 4 mesece v letu 2012). Pri
ženskah ima podobno nizko starost za upokojitev žensk le še Romunija (58 let in 4 mesece).
Zakonski dvig upokojitvenih starosti po ZPIZ-2 bo postopen, prehod pa bo trajal vse do leta 2020.
Zaustavitev nadaljnjega padanja pokojnin
Odmerni odstotek se vsako leto znižuje za pol odstotne točke in bo leta 2024 dosegel 72,5 %. S
predlogom zakona se zaustavlja na sedanji vrednosti 78 % in s tem preprečuje nadaljnje padanje
pokojnin.
Informativni individualni računi – večja preglednost za večjo solidarnost
Cilj uvedbe informativnih individualnih računov je zagotoviti dodatno preglednost celotnega
pokojninskega sistema in tako povečati zaupanje zavarovancev v sistem.
Predvideva se vzpostavitev informativnega računa, na katerem se bodo za vsakega zavarovanca
posebej beležili njegovi matični podatki o obračunanih in plačanih prispevkih. Na ta način bo
zavarovanec v realnem času z nekaj kliki pridobil informacije in kontrolo nad tem, ali mu je delodajalec
dejansko plačal prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Informativni osebni račun bo za
vsakega zavarovanca, ki je vključen v obvezno zavarovanje, vodil Zavod za pokojninsko in invalidsko
zavarovanje.
Spodbujanje daljšega ostajanja v zaposlitvi in preprečevanje prezgodnjega upokojevanja
Trenutno bonusi in malusi ne opravljajo svoje funkcije, ki je v spodbujanju daljšega ostajanja v
zaposlitvi in preprečevanju prezgodnjega upokojevanja. Merilo za nagrajevanje oziroma kaznovanje z
odbitki pri pokojnini predstavlja predčasna pokojnina. Tako se ta zavarovancu zniža za 0,3 % (moški in
ženske) za vsak mesec upokojitve pred 65 let starosti (oba spola). Ker bo dvig zakonske starosti na 65
let postopen, prav tako pa se postopoma dviguje tudi pokojninska doba za predčasno pokojnino za
zavarovanke iz 38 let na 40 let, so odbitki (t. imen. malusi) temu prilagojeni.
Na drugi strani pa predlog uvaja nov bonus za tiste, ki ostanejo v zaposlitvi tudi po dopolnjeni
polni pokojninski dobi. Vsako leto po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do predčasne
pokojnine bodo tako zaposleni ob plači upravičeni še do 20 % pokojnine, ki bi jim pripadala ob
upokojitvi. Hkrati pa se jim bo z vsakim letom, ko bodo ostali v zaposlitvi, povečeval tudi odmerni
odstotek za pokojnino. Bonus bo zavarovanec užival vse do prenehanja zavarovanja ali do uveljavitve
delne pokojnine, vendar največ do 65 leta starosti.
Obračunsko obdobje za odmero pokojnine se zviša na 28 let
Upoštevajo se plačani prispevki v 28 letnem obdobju z možnostjo izvzema najmanj ugodnih 3 let), s
čimer bo omogočen pravičnejši način odmere pokojnine. Podaljševanje obračunskega obdobja in
možnost izvzema se odvija postopoma.
Večja fleksibilnost in odprtost instituta delne upokojitve
Delna upokojitev bo po novem omogočena vsem in ne le osebam, ki imajo sklenjeno delovno
razmerje, kar pomeni, da bo delna upokojitev mogoča tudi za druge kategorije zavarovancev
(npr. samozaposlene, kmete itd.). Prav tako bo v primeru delne upokojitve omogočen fleksibilen
delovni čas ob zakonski ureditvi dnevnega minimuma. Tiste, ki se bodo odločili za delno upokojitev, pa
se bo skušalo z dodatnim denarnim bonusom v obliki 5 % odmerjene predčasne oziroma starostne
pokojnine dodatno motivirati za ostajanje v zaposlitvi, in sicer do dopolnitve 65. leta starosti.
Usklajevanje pokojnin - 60 % od rasti povprečne bruto plače in 40 % povprečne rasti cen
življenjskih stroškov
Letna uskladitev pokojnin se opravi ob izplačilu pokojnin za mesec februar tekočega leta. Pokojnine se
uskladijo za 60 % rasti povprečne bruto plače, izplačane za obdobje januar – december preteklega
leta, v primerjavi s povprečno bruto plačo, izplačano za enako obdobje leto pred tem, in za 40 %
povprečne rasti cen življenjskih stroškov v obdobju januar – december preteklega leta v primerjavi
z enakim obdobjem leto pred tem. Uskladitev pokojnin ne more biti nižja od ugotovljene rasti cen
življenjskih stroškov.
Prilagoditev poklicnega zavarovanja
Poklicno zavarovanje, ki je že do sedaj temeljilo na sistemu vnaprej določenih prispevkov, se prilagaja
vsem zavarovancem te oblike zavarovanja. Za večino zavarovancev se določa prispevna stopnja,
povišana z zadnjo spremembo pokojninskega načrta sklada obveznega dodatnega pokojninskega
zavarovanja, ki jo mora plačevati delodajalec, hkrati s tem pa se na novo definira tudi pravica do
poklicne pokojnine. Poklicna pokojnina je prejemek, ki posamezniku zagotavlja določen dohodek, od
trenutka, ko zapusti trg dela pa do izpolnitve pogojev za upokojitev v obveznem pokojninskem in
invalidskem zavarovanju.
Višina poklicne pokojnine je pri vsakem posamezniku odvisna od višine nabranih sredstev na
njegovem osebnem računu in predvidene dobe prejemanja poklicne pokojnine. Poklicna pokojnina
ne sme znašati manj, kot znaša v mesecu uveljavitve pravice do poklicne pokojnine 80 % najnižje
pokojninske osnove. Uživalec pravice do poklicne pokojnine ima tudi pravico, da se prostovoljno
vključi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s čimer si zagotovi višjo odmero pokojnine ob
upokojitvi v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
Dodatno zavarovanje za zagotovitev dodatnega dohodka
Dodatno zavarovanje predstavlja zbiranje sredstev na osebnih računih članov te oblike zavarovanja z
namenom, da se posamezniku v času uživanja pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega
zavarovanja zagotovi dodaten dohodek. Ta oblika zavarovanja se lahko vzpostavi kot kolektivno
zavarovanje pri delodajalcu, ki v celoti financira zavarovanje za vse svoje zaposlene, ali pa z
individualno vključitvijo v pokojninski načrt individualnega zavarovanja, na podlagi katerega član
sam vplačuje premijo. Vplačnik premije dodatnega zavarovanja je upravičen do davčnih olajšav za
vplačane premije. Pravici, ki jih zagotavlja ta oblika zavarovanja, sta: pravica do dodatne starostne
pokojnine in pravica do predčasne dodatne starostne pokojnine, zavarovanec pa lahko ob
določenih pogojih zahteva tudi izplačilo premoženja, vpisanega na njegovem osebnem računu v
enkratnem znesku.
Izvajalec dodatnega zavarovanja je pokojninski sklad, ki se lahko oblikuje kot vzajemni pokojninski
sklad, kritni sklad, krovni sklad ali pa kot skupina kritnih skladov. Upravljavci pokojninskega sklada so
lahko samo pokojninska družba, zavarovalnica, ki ima dovoljenje za opravljanje poslov življenjskega
zavarovanja ter banka, ki ima dovoljenje za upravljanje pokojninskih skladov. Bistvene spremembe v
primerjavi z veljavno zakonodajo se predlagajo tudi na področju naložbene politike. Na podlagi krovnih
skladov oziroma skupine kritnih skladov naj bi se izvajala naložbena politika življenjskega cikla, v
okviru katere bi upravljavec sam, glede na starost člana, slednjega razporejal od (pod)sklada z bolj
agresivno naložbeno politiko v sklad z manj agresivno naložbeno politiko in na koncu v sklad z
minimalno zajamčeno donosnostjo.
Poleg omenjenega se vzpostavlja tudi učinkovit nadzor, tako nad delovanjem sistema samega, kot
tudi nad zagotavljanjem pravic članov.