februarskem mesečniku

februar
2017
Jaz, Daniel Blake I, Daniel Blake
Velika Britanija/Francija/Belgija, 2016, barvni, 100 minut
od
režija Ken Loach
scenarij Paul Laverty
fotografija Robbie Ryan
igrajo Dave Johns, Hayley Squires,
Briana Shann, Kate Rutter, Sharon
Percy, Kema Sikazwe
festivali, nagrade Zlata palma,
nagrada ekumenske žirije (posebna
omemba) – Cannes. Nagrada
britanskega neodvisnega filma (BIFA)
za najboljšega igralca in najbolj
obetavno novinko. Nagrada občinstva
– Locarno, San Sebastián, Stockholm.
Posebna nagrada žirije za najboljšo
igralko – Denver. LIFFe.
distribucija FIVIA – Vojnik
Newcastle, Velika Britanija. Devetinpetdesetletni Daniel Blake, ki je vse življenje delal kot tesar, zaradi zdravstvenih
težav zdaj prvič potrebuje pomoč države. Spoprijatelji se s Katie, mlado materjo samohranilko z dvema otrokoma,
ki ji v mestu ravno dodelijo socialno stanovanje. Daniel in Katie se znajdeta v
birokratskem labirintu socialnih institucij, za katere se zdi, da v vseh prosilcih
za pomoč vidijo le prevarante in lenuhe.
Ken Loach, neutrudni kronist delav­
skega razreda, se vrača z značilno
strastnim in brezkompromisnim fil­
mom o moči sočutja in solidarnosti
v boju proti birokratski brezbrižnosti
sistema. Veteranski režiser, ki je da­
nes aktualen kot še nikoli, je z zad­
njega festivala v Cannesu odnesel
svojo drugo zlato palmo.
»Izhodišče je bila zgodba o ljudeh, ki skušajo preživeti. A liki in situacije morajo
biti utemeljeni v resničnem življenju. Če
1. februarja
pogledamo dovolj pozorno, lahko vidimo, kako premišljeno kruta je država pri
zagotavljanju socialne podpore ljudem,
ki jo tako obupno potrebujejo, in kako
uporablja birokracijo – njeno namerno
neučinkovitost – kot politično orožje: 'To
se ti bo zgodilo, če ne boš delal; če ne
boš našel dela, boš trpel.' Jeza, ki smo jo
ob tem čutili, je bila motiv za film.«
- Ken Loach
začetka do konca prežema humor. Politiko varčevanja prikazuje kot absurdno in
hkrati podlo 'monumentalno farso' (kot
se izrazi naslovni lik), kar bi bilo morda smešno, če ne bi bilo tako resnično.
/…/ Film se upira tako komentarju kot
klišejem in namesto tega z občasnimi zatemnitvami ponuja priložnost za razmislek. Jaz, Daniel Blake – tako kot njegov
junak – zahteva, da ga vidimo.«
- Pamela Hutchinson, Sight & Sound
»Dana in Katie so navdihnile stotine
moških, žensk in otrok, ki so z nami
delili svoje intimne zgodbe. /…/ Hrana.
Toplota. Streha nad glavo. Osnovne
reči, odkar obstaja svet. Vedeli smo, da
mora biti ta film surov. Elementaren.«
- Paul Laverty
»Ken Loach je vedno znal izkoristiti svoj
dar za komedijo – celo v najbolj polemičnih delih. /…/ Režiserjev najnovejši film,
ki je hkrati eden njegovih najboljših, od
»Zaradi globokega sočutja do obupanih
in zatiranih se zdi Loach kot ustvarjen
za film o trenutnem ekonomskem stanju. Jaz, Daniel Blake /…/ pripoveduje zgodbo z neustrašno neorealistično
preprostostjo, ki seže naravnost do neposrednosti in pristnosti Vittoria De Sice.
/…/ Tiha lepota pričujočega dela – ene
redkih političnih dram, ki se dotakne srca
– je v tem, da popolnoma verjamemo v
ljudi, ki stojijo pred nami /…/. In ko je
filma konec, imamo občutek, da jih ne
bomo pozabili.«
- Owen Gleiberman, Variety
»Pol stoletja po Cathy Come Home in
desetletje po Vetru, ki trese ječmen je
Ken Loach ustvaril morda najboljši film
po omenjenem dobitniku zlate palme.
Čeprav nedvomno drži, da Lavertyjev
scenarij in Loacheva značilno neposredna režija ne prinašata veliko presenečenj, pa je ravno tako nemogoče zanikati
skrajno aktualnost in čustveno moč pričujočega filma.«
- Geoff Andrew, Sight & Sound
»V trenutku, ko na politični levici vse bolj
zmanjkuje alternativ /…/, bolj kot kadarkoli potrebujemo Loachevo neomajno
bojevitost, da bi opozorila na napake
naše družbe in popeljala državljane proti
drugačnemu svetu.«
- Grégory Valens, Positif
Jackie Jackie
ZDA/Čile/Francija, 2016, barvni, 99 minut
režija Pablo Larraín
scenarij Noah Oppenheim
fotografija Stéphane Fontaine
glasba Mica Levi
igrajo Natalie Portman, Peter
Sarsgaard, Greta Gerwig, Billy Crudup,
John Hurt
festivali, nagrade Nagrada za
najboljši scenarij – Benetke. Najboljši
film v sklopu Platforma – Toronto.
Hollywoodska filmska nagrada za
najboljšo igralko. Nominaciji za zlati
globus in za nagrado gotham za
najboljšo igralko. Nominacije za
nagrado independent spirit za najboljši
celovečerec, režiserja, montažo in
glavno žensko vlogo.
distribucija Blitz Film & Video
Distribution
Novica o usodnem atentatu na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja
je 22. novembra leta 1963 pretresla
ameriško in svetovno javnost. V dneh, ki
so sledili, so bili vsi pogledi uprti v Kennedyjevo vdovo, prvo damo Jacqueline
Kennedy. Zgodba nas popelje v njen
svet. Medtem ko se je z otroki spopadala s travmatično izgubo, bolečino in
žalovanjem, je morala poskrbeti, da sta
se zapuščina Kennedyjevega predsednikovanja in njegova javna podoba za
vselej vtisnili v spomin.
Čilski režiser Pablo Larraín (Klub, Neruda) je z izjemno Natalie Portman
v naslovni vlogi ustvaril pretresljiv,
intimen in izviren film o enem naj­
bolj prelomnih in tragičnih trenutkov
ameriške zgodovine, v katerem aten­
tat na Johna F. Kennedyja doživljamo
od
2. februarja
skozi oči ikonične prve dame Jackie
Kennedy. Najboljši scenarij na Bene­
škem filmskem festivalu.
»Prva krogla je predsednika zadela
v vrat, druga, ki je bila smrtonosna,
je zdrobila desni del njegove lobanje.
Kennedyjeva štiriintridesetletna soproga Jacqueline je sedela ob njem.
Tik ob njem. Kako je to doživljala ona?
Vsi poznamo zgodbo o Kennedyjevem atentatu. Toda kaj se zgodi, če se
osredotočimo nanjo? Kaj je doživljala
naslednje tri dni, ko se je z otroki utapljala v bolečini, medtem ko so bile oči
vsega sveta uperjene vanjo? Jackie
je bila kraljica brez krone, ki je na en
mah izgubila prestol in moža. Jacqueline Kennedy, elegantna, sofisticirana in
predmet poželenja, je bila ena najpogosteje fotografiranih žensk dvajsetega stoletja. O njej so napisali na stotine
knjig, posneli nešteto filmov in televizijskih serij. Pa vendar o njej vemo malo.
Skrajno zadržana, zagonetna Jackie je
čisto mogoče najbolj neznana znana
osebnost našega časa. Rad si mislim,
da je nikoli ne bomo povsem razvozlali.
Nikoli ne bomo vedeli, kako je dišala ali
kako so se ji ob pogovoru zaiskrile oči.
Lahko le raziskujemo. In sestavimo film
iz fragmentov, iz delnih spominov, krajev, idej, podob, ljudi.«
- Pablo Larraín
»Edinstvena vizija brezkompromisnega
režiserja, ki se čisto slučajno loteva ene
najslovitejših žensk v ameriški zgodovini. Toda Jackie ni vaba za oskarje. Je
preprosto sijajen film.«
- Nigel M Smith, The Guardian
»Ne spomnim se filma, ki bi me v zadnjem
času spravil v tako ekstazo. Jackie me je
popolnoma osupnila in me kot umetnika
navdala s ponižnostjo in spoštovanjem.
Film Pabla Larraína je razdrobljen, a
nikoli razpršen, eteričen, a ves čas precizen; ravno tako organiziran kot organski
in svoboden.«
- Xavier Dolan, »Directors on Directors«,
Variety
»Jackie je prej kot biografski film esej o
zgodovini in ljudeh, ki se vanjo zapišejo. Je eleganten in skrajno inteligenten
poskus počlovečiti legendo – hkrati pa
pokaže, da se njegov subjekt še kako zaveda, kaj pomeni postati legenda. /…/.
Larraínova izjemno razgibana vizualna
invencija in obvladovanje kompleksne
strukture nas opomnita, kako bistveno
zna ustvarjalen režiser predrugačiti film,
ki bi lahko izzvenel povsem konvencionalno.«
- Jonathan Romney, Screen Daily
»[Portmanova] se v bržkone najbolj siloviti predstavi svoje kariere poglobi v
dušo Jacqueline Kennedy kot še nihče
doslej in prisili gledalca, da uzre njen lik
v novi in mnogo bolj kompleksni luči.«
- Zack Sharf, IndieWire
Manchester by the Sea
Manchester by the Sea
ZDA, 2016, barvni, 137 minut
režija in scenarij Kenneth Lonergan
fotografija Jody Lee Lipes
igrajo Casey Affleck, Michelle Williams,
Kyle Chandler, Lucas Hedges, Gretchen
Mol, C.J. Wilson
festivali, nagrade Nagrade National
Board of Review za najboljši film,
igralca, izvirni scenarij in igralski
preboj. Zlati globus za najboljšega
igralca v kategoriji drama. Nagrada
gotham za najboljšega igralca.
Hollywoodska filmska nagrada za
scenarista leta. Nagrada Ameriškega
filmskega inštituta za enega desetih
filmov leta. Nagrada satellite za
najboljši film in najboljšega režiserja.
Štiri nominacije za nagrade Združenja
filmskih igralcev (SAG). Pet nominacij
za nagrado spirit organizacije Film
Independent. Sundance. Telluride.
Toronto. LIFFe.
distribucija Con film
Samotarski in nepriljudni Lee Chandler
se po smrti starejšega brata Joeja vrne
v rodni Manchester-by-the-Sea, kjer
presenečen izve, da ga je brat imenoval
za skrbnika svojega sina Patricka. Medtem ko se življenje živahnega najstnika
še naprej vrti okoli hokeja, garažnega
benda in deklet, pa se je Lee vse bolj
prisiljen soočiti s preteklostjo, ki ga je
ločila tako od žene Randi kot od skupnosti, v kateri se je rodil in odraščal.
Manchester by the Sea je srce para­
joča, pa tudi presenetljivo humorna
meditacija o krivdi, žalovanju in moči
ljubezni. Film, v katerem je Casey
predpremierno od
9. februarja
Affleck po mnenju kritikov odigral
vlogo svojega življenja, velja za enega
velikih favoritov za letošnje oskarje.
»Na začetku sem hotel posneti zgodbo
o žalovanju /…/, potem pa sem ugotovil,
da film pravzaprav veliko bolj govori o
ljubezni. Vedno so me zanimale zgodbe
o ljudeh, ki se imajo radi. Zelo ganljivo
se mi zdi, ko ljudje skrbijo drug za drugega, celo ko se ne razumejo najbolje
ali pa se med njimi zgodi nekaj strašnega. S starši, otroki, brati ali sestrami nas
ne povezuje vedno ljubezen – a takrat,
ko nas, je to precej velika stvar.«
- Kenneth Lonergan
»Manchester by the Sea /…/ je najbolj
smešen film o žalovanju, kar jih je bilo
kdaj posnetih. A to še zdaleč ni njegova
edina omembe vredna kvaliteta. To delo
/…/ vsebuje takšno bogastvo čustev, oseb
in idej, da bi ga bilo nemogoče opisati v
nekaj stavkih. Gre za zgodbo o kompleks­
nosti odpuščanja /…/, o starševstvu /…/,
pa tudi za portret tesno povezane skupnosti /…/, ki je razvila svojevrsten način
govora, razmišljanja in čustvovanja.«
- Matt Zoller Seitz, RogerEbert.com
»Nepopustljiva pozornost, ki priznava
zaplete in kaprice resničnega življenja,
njegovo banalnost, absurdnost, humor …
Trenutki, ki bi jih sicer zavrgli kot nezanimive, se začnejo združevati v nekaj epskega. To je po mojem mnenju znamenje
pravega filmskega ustvarjalca.«
- Bennett Miller, »Directors on
Directors«, Variety
»Nobenih trikov. Nobene manipulacije.
Nobene katarze. Nobenih velikih monologov, ki ponujajo preprosto odrešitev. Ni
naključje, da se Manchester by the Sea
uvršča med najboljše filme tega leta. /…/
Noben film me letos ni tako ganil s svojim
humorjem, toplino in človečnostjo.«
- Peter Travers, Rolling Stone
»Manchester by the Sea /…/ je presunljiv, a hkrati nekako spodbuden film, ki s
svojo iskrenostjo, avtentičnostjo in odkritim prikazom brezupa gledalca popolnoma prevzame. /…/ Film, ki mu niso tuja
globoka, skoraj melodramatska čustva,
in ki se jih ne boji spojiti z vztrajnim
tokom nezgrešljivega humorja, potrjuje
Lonerganov sloves enega najbolj drznih
in dojemljivih scenaristov/režiserjev, odločenega, da se sooči z velikimi vprašanji
o bolečini, ki nam jo povzroča življenje,
in točki, do katere je to bolečino mogoče preživeti – če sploh. Več od filmskega
ustvarjalca (ali filma) sploh ni mogoče
pričakovati.«
- Kenneth Turan, LA Times
Neruda Neruda
od
15. februarja
Čile/Argentina/Francija/Španija, 2016, barvni, 108 minut
režija Pablo Larraín
scenarij Guillermo Calderón
fotografija Sergio Armstrong
igrajo Gael García Bernal, Luis Gnecco,
Mercedes Morán, Diego Muñoz, Pablo
Derqui
festivali, nagrade Cannes – Štirinajst
dni režiserjev. Nagrade fenix za
najboljši film, montažo, scenografijo
in kostumografijo. Nagrada National
Board of Review za enega petih
najboljših tujejezičnih filmov leta.
Nominacija za zlati globus za najboljši
tujejezični film. LIFFe.
distribucija Demiurg
Ko hladna vojna doseže Čile, predsed­
nik Videla obrne hrbet komunističnim
kolegom. Pablo Neruda – pesnik, senator, predani komunist in nepoboljšljivi
hedonist – predsednika javno okrivi
izdaje in si prisluži obtožnico. Nerudi ne
preostane drugega, kot da se z ženo
Delio poda na beg. Tik za petami pa
jima zagrizeno sledi policijski inšpektor
Oscar Peluchonneau, skrivnostni in sila
nezanesljivi pripovedovalec te zgodbe.
Pablo Larraín (Klub, Jackie) ujame
duha in persono velikega čilskega
poeta in politika v stekleničko duho­
vite, energične in nekoliko nadreali­
stične antibiografije s pridihom filma
noir.
»Nerudo je nemogoče spraviti v škatlico. Nemogoče ga je 'zagrabiti'. Ta film
je videti tako, kot bi šel k njemu domov
in se igral z njegovimi igračkami, sanjal
njegove sanje. Kot bi snemal film o Bea­
tlesih in pri tem ustvaril novo pesem.
Neruda je zelo kubistično delo: po delčkih skuša ujeti atmosfero. /.../ Borges je
prišel na idejo o prekrivajočih se fikcijah. Neruda je nerudovska zgodba, ki
se prekriva z borgesovskim procesom.
Slavne zgodovinske osebnosti hočejo
na določeni točki svojih življenj prevzeti
nadzor nad lastno dediščino ali ikonografijo. /.../ V javnosti želijo razširiti določeno idejo o sebi, prikrojiti si hočejo
zgodovino, da bi nanje gledala na točno določen način. Jaz poskušam ugotoviti, kako se tega lotevajo. /.../ Vemo,
kje so bili v določenem zgodovinskem
trenutku, a ko za sabo zaprejo vrata, se
začne fikcija, domišljija. Mi v vrata izvrtamo luknjico, vanjo potisnemo kamero
in pogledamo, kaj lahko vidimo. /.../ Ko
se znebiš realizma, se znajdeš v nekem
prostoru, kjer se moraš le še povezati
z liki in s tem, kar delajo. Tu imamo zanimiv koktajl likov, ki nas je pripeljal do
filma z elementi filmov noir iz štiridesetih in petdesetih let, ki pa je hkrati tudi
film o igri mačke z mišjo, triler, policijska
proceduralna drama. To je tudi film ceste in črna komedija.«
- Pablo Larraín
je kot lahkoten triler pregona, precejen
skozi epizodo Območja somraka; bolj ko
se bliža koncu, bolj se gledalec izgublja
v divji spirali metanaracije. Ena najbolj
vznemirljivih skrivnosti filma je vprašanje, kdo je pravzaprav osrednji lik in avtor te pripovedi.«
»Duhovit, noirovski politični triler, ki
kljub poetičnosti več dolguje Jorgeju
Luisu Borgesu kot svojemu naslovnemu
liku.«
»Briljantno domiselna reinterpretacija
biografskega filma priča o režiserju na
vrhuncu svojih moči /.../. Film vsebuje
tisti občutek za dobo in zgodovinske like,
ki ga od Larraína pričakujemo, a tokrat v
službi inteligentnega, vizualno osupljivega premisleka o vrzelih med človekom in
persono, zgodovino in legendo.«
- J. Hoberman, The New York Review of
Books
»'Svojo pot moramo sanjati,' je nekoč zapisal Neruda, in prav očarljivo je srečati
biografsko dramo, ki ta navedek, raje kot
da bi ga položila v usta protagonista,
uporabi kot estetsko vodilo in filozofski
princip. /.../ Čeprav je film dobro poučen
o aktivnem delovanju zgodovine, politiki
in politikovih osebnih zadevah, se odvi-
- Justin Chang, LA Times
- Kieron Corless, Sight & Sound
»Ne glejte ga kot film o Pablu Nerudi,
ampak kot eksperimentalni roman, ki se
izdaja za film o Nerudi, pa boste v njem
zaslutili drzen, prevratniški smisel.«
- Jonathan Romney, Film Comment
od
22. februarja
Samo konec sveta
Juste la fin du monde
Kanada/Francija, 2016, barvni, 97 minut
režija in scenarij Xavier Dolan po
istoimenski drami Jean-Luca Lagarcea
fotografija André Turpin
igrajo Nathalie Baye, Vincent Cassel,
Marion Cotillard, Léa Seydoux, Gaspard
Ulliel
festivali, nagrade Velika nagrada žirije,
nagrada ekumenske žirije – Cannes.
Nagrada Art Cinema – Hamburg.
Kanadski kandidat za oskarja za
najboljši tujejezični film. Karlovi Vari.
Toronto.
distribucija Cinemania group
Mladi pisatelj se po dvanajstih letih odsotnosti vrne domov, da bi družino seznanil z vestjo o svoji bližnji smrti. A družinsko popoldne se kaj kmalu sprevrže
v vojno vihro zamer, grenkobe, osamljenosti in dvomov, vsak poskus sočutne
geste pa konča pod težo dejstva, da ti
ljudje ne znajo ne poslušati ne ljubiti.
Samo konec sveta je komorna drama
»o tem, kaj se zgodi, ko ne znamo
komunicirati«. Xavier Dolan (Ubil sem
svojo mamo, Namišljene ljubezni) je za
priredbo istoimenske gledališke igre
na festivalu v Cannesu prejel veliko
nagrado žirije.
»Teme, ki se jih je Lagarce loteval,
čustva junakov – naj bodo glasna ali
prikrita –, njihove napake, njihova osamljenost, njihovo trpljenje, občutek
manjvrednosti … vse to mi je bilo blizu
– kot nedvomno večini izmed nas. A
njegov jezik … ta je bil zame nekaj tujega, nekaj novega. Poln spodrsljajev,
zatikanj, slovničnih napak … Ponavljanja
in odvečnosti, ki bi jih večina piscev takoj črtala, je Lagarce sprejel z odprtimi
rokami. Njegovi liki, živčni in malodušni,
so plavali v morju besed, tako razburkanem, da je vsak njihov pogled, vsak
vzdih, ki se je vtihotapil med vrstice,
postal /…/ trenutek miru, v katerem
so igralci ustavili čas. Hotel sem, da bi
igralci besede izgovarjali tako, kot jih
je Lagarce zapisal. Brez kompromisov.
Njegova zapuščina se namreč skriva
prav v tem jeziku. Z njim je zaznamoval
naš čas. Če bi ga ublažil, bi zbanaliziral
Lagarcea. Ne zdi se mi pomembno, ali
lahko ljudje v filmu 'čutijo' gledališče.
Film se napaja pri gledališču. Navsezadnje: mar ne potrebujeta drug drugega? /.../ To je film o jeziku, o komunikaciji. /.../ Film o nasilju. O tem, kaj se
zgodi, ko ne znamo komunicirati, kajti
ko tega ne znamo, postanemo nasilni,
se zapremo vase, odrinemo ljudi od
sebe. To je film o ljudeh, ki ne zmorejo misliti, ki ne zmorejo poslušati, ki ne
zmorejo biti sočutni drug do drugega.«
- Xavier Dolan
»Samo konec sveta je teatralen in klav­
strofobičen film: namerno zadušljiv in v
svoji norosti precej strašljiv – a vendar
gre tudi za briljanten, stiliziran in halucinatoren prikaz disfunkcionalne družine
/.../. To je ekonom lonec tesnobe, film, ki
ima vse parametre navite do konca in še
čez. Gledati in poslušati ga je tako, kot
bi na koncertu Motörheadov tiščal glavo
ob zvočnik.«
- Peter Bradshaw, The Guardian
»Čeprav prežeto z Dolanovo prepoznavno nastopaškostjo je to režiserjevo najbolj disciplinirano delo, v katerem se
zgodba in filmska obrt spojita v sijajen
tandem. /.../ Dolan vse posnetke uokvirja v neizprosno tesne bližnje plane /.../;
s tem ustvarja nekakšno metanaracijo,
zaradi katere razdražene like v krizi ne
le poslušamo, ampak jih tudi pozorneje opazujemo. In bolj ko jih gledamo,
manj pomembne so posamezne besede;
v ospredje stopijo njihov mrzlični ton,
intenzivne barve, ostra osvetlitev, vseprisotna glasba in čustveni ekspresionizem.
Senzorični rafal, ki ob tem nastane, je
prodoren, učinkovit in se nas dotakne na
nenavaden način.«
- T'Cha Dunlevy, National Post
»Dolanova adaptacija izvirne drame je
osupljivo stilizirana, skoraj v celoti posneta v intenzivnih bližnjih planih. Ta
drzna estetska odločitev zadene v srčiko
vsega, kar so liki izkusili: v njihove zakopane spomine, v njihovo težko žalost,
navsezadnje pa tudi v njihovo globoko
medsebojno ljubezen.«
- Magali Simard, TIFF
na sporedu
na sporedu
v izbranih terminih
Dotik vode
L’Effet aquatique
Sólveig Anspach, Francija/Islandija,
2016, barvni, 85 minut
igrata Florence Loiret Caille, Samir
Guesmi
distribucija Demiurg
Samir se na smrt zaljubi v učiteljico
plavanja Agathe. Da bi se ji približal, se
vpiše na plavalni tečaj, nato pa svoji ljubezni sledi vse do Islandije, kjer poteka
mednarodni kongres plavalnih učiteljev. Nedavno preminula režiserka se
pokloni svojim islandskim koreninam v
prisrčno odštekani romantični komediji,
dobitnici nagrade SACD v canski sekciji
Štirinajst dni režiserjev.
»Ne zgodi se prav pogosto, da bi bila
indie romantična komedija nenarejeno,
iskreno prisrčna, a prav takšen je Dotik
vode /…/. Dotik vode je drobcen film /…/,
a zaradi popolne odsotnosti vsakršnega
cinizma je hkrati – na svoj miniaturni
način – nekako izjemen. To odločno svet-
lo delo zaradi režiserkine smrti prežema
tudi neizogiben melanholični podton – in
v gledalcu vzbudi hrepenenje po vseh
tistih filmih, ki jih ne bo nikoli posnela.«
- Jon Frosch, The Hollywood Reporter
»Anspacheva nas zapušča s prikupnim filmom o absolutni ljubezni med likoma, ki
sta svojeglava, a hkrati ranljiva, ki drug
drugega sprejemata skupaj z najbolj nenavadnimi muhami (zaradi katerih delujeta toliko bolj pristno) in ki ju ponovno
združi voda, prikazana ne kot meja, ampak kot most med ljudmi in kulturami.«
- Bénédicte Prot, Cineuropa
»Sila nežna komedija značajev in situacij,
v kateri se tisti bolj trapasti komični domisleki nikoli ne zdijo v neskladju s sproščenim in na lik osredotočenim humorjem.«
- Jonathan Romney, Screen Daily
»Režiserka /…/, ki je vedno znala združiti
poezijo in burlesko, romantiko in tragedijo, naturalizem in nadrealizem, komičnost in predrznost, se je od sveta poslovila s skokom v vodo rodne dežele – in to je
presunljivo lepo.«
- Jérôme Garcin, Le Nouvel Observateur
The Beatles: Osem
dni na teden
The Beatles: Eight
Days a Week - The
Touring Years
Ron Howard, Velika Britanija/ZDA, 2016,
barvni/čb, 137 minut
nastopajo The Beatles, Larry Kane,
Whoopi Goldberg, Elvis Costello, Eddie
Izzard, Sigourney Weaver, Neil Aspinall,
Richard Lester, Kitty Oliver, Howard
Goodall, Jon Savage, Debbie Gendler
distribucija FIVIA – Vojnik
Navdušujoča dokumentarna kronika zgo­­dnje koncertne kariere in meteorskega vzpona skupine The Beatles, časa
neponovljive beatlomanije, ko so John,
Paul, George in Ringo osvajali britanske,
evropske in nato ameriške odre, da bi
nazadnje obnoreli ves svet. Zaključni
špici sledi 30-minutni posnetek legen­
darnega koncerta skupine The Bea­
tles na stadionu Shea v New Yorku!
»Ko začnete resnično razumeti beatlomanijo, ta preneha biti nekaj prisrčnega
in postane prava drama.«
- Ron Howard
»Howard želi pričarati vzdušje in ne
razkriti ozadja zgodbe. In film gledalca
čudovito ponese nazaj v zgodovinski trenutek ter ujame nebrzdani občutek entuziazma, ki je pričakal štiri mladeniče, ko
se še niso zavedali, kolikšen del svetovne kulture so osvojili in kakšne legende
bodo postali.«
- Alex McCown-Levy, The A.V. Club
»Howardu uspe najbolj znano zgodbo
v popu povedati na svež način in njegov film zelo jasno prikaže, zakaj so bili
Beatli takrat taka novost. /…/ Predvsem
pa ponudi pogled na uspeh skupine iz
ameriške perspektive; zanimivi so posnetki njihovega ogorčenja spričo rasne
segregacije in odzivov verskih konservativcev na Lennonovo izjavo, da so Beatli
bolj priljubljeni od Jezusa. Čeprav trpko
občutimo odsotnost Georgea in Johna, je
prekaljena pripovedovalca Paula in Ringa užitek poslušati.«
- Dave Calhoun, Time Out London
na sporedu
na sporedu
Trgovski potnik
Forushande
Asghar Farhadi, Iran/Francija, 2016,
barvni, 125 minut
igrata Shahab Hosseini, Taraneh Alidoosti
distribucija FIVIA – Vojnik
Asghar Farhadi (Ločitev, Preteklost),
iranski mojster moralne ambivalence in
pritajenega suspenza družinske drame,
nas potegne v središče počasi rastoče
napetosti med možem in ženo, ki se
soočata s posledicami travmatičnega
dogodka. Nagradi za najboljši scenarij in najboljšega igralca na festivalu v
Cannesu.
»Farhadi snema drame o družinskih nesoglasjih, ki nikoli ne zaostrujejo ničesar,
kar prikazujejo; le opazujejo z neomajno
pozornostjo, brez olepševanja, usmerjeno in realistično. A vendar smo vedno, ko
gledamo njegov film /.../ zapeljani – skoraj bi lahko rekli, da z nekakšno nevidno
vzvratno ukano – v situacijo treznega
naturalizma. Začnemo se zavedati, da
smo se znašli sredi rastoče nevihte, ki jo
sprožajo premikajoče se notranje sipine
ljudi na filmskem platnu. Ujeti smo v
nekaj, čemur lahko rečemo le suspenz,
ki nas spodbudi k razmišljanju, a sloni
izključno na tistem, kar se dogaja v srcih
in umu filmskih likov.«
24 tednov
24 Wochen
čustev – krivde, žalosti, jeze –, medtem ko
se Astrid trudi sprejeti svojo odločitev.«
Anne Zohra Berrached, Nemčija, 2016,
barvni, 103 minute
»Film /…/ močno zagovarja pravico
žensk do izbire. Toda obenem neposredno in nesprenevedavo pokaže, kaj pomeni
takšna odločitev. Tega ne stori iz pedagoških vzgibov, ampak da pokaže, kako
travmatična, boleča, velika in osamljena odgovornost je odločati o življenju
in smrti nerojenega, v tem primeru tudi
duševno in telesno hudo prizadetega otroka. In da o tej odločitvi nima pravice
soditi nihče.«
- Owen Gleiberman, Variety
igrata Julia Jentsch, Bjarne Mädel
distribucija FIVIA – Vojnik
»Trgovski potnik je še en mojstrski Farhadijev film, ki načenja krhko mejo med
realnostjo in fikcijo, (iranski) lokalni
družbeni in politični kolorit nevsiljivo
podloži intimni zgodbi in prespraševanju
humanosti, z vprašanji o resnici in lažeh
pa ne tematizira samo nestanovitne narave resnice, ampak predvsem angažira
pozornost gledalca.«
Uspešna komedijantka Astrid je v še­
stem mesecu nosečnosti soočena s
krutim dejstvom: otrok, ki ga nosi, se bo
rodil z Downovim sindromom in hudo
srčno okvaro. Intimna, realistična, a tudi
družbeno provokativna drama o pravici
ženske do splava ter o teži te odločitve.
- Ženja Leiler, Delo
»Farhadijeva formalna sopostavitev težkih, kompleksnih prizorov iz resničnega
življenja filmskega para ter izsekov iz
uprizoritve drame Arthurja Millerja z
njenim formaliziranim prikazom čustev
je gledalcu v užitek in vzbuja občudovanje. Umazani realizem in tragedija klasičnih proporcev si stojita bok ob boku.«
- Peter Bradshaw, The Guardian
- Wendy Ide, Screen Daily
- Ženja Leiler, Delo
»Srebrnega medveda za najboljšo igralko bi moral dobiti /…/ resnično pre­
tresljivi film 24 tednov: pod vtisom srce
parajočega tour de force nastopa Julie
Jentsch /…/ so se številni obiskovalci
opotekali iz dvorane v smrtni tišini.«
»Čeprav zgodba te spretne pripovedovalke tli počasi, je nepopustljiva v svoji
izvedbi; preteča tempirana bomba, zalučana pred gledalca, ki naj občuti vsak
drobec bolečine para na platnu. /…/ Še
nikoli se me ni noben film te vrste tako
močno dotaknil.«
- Olaf Möller, Film Comment
- Paul Heath, The Hollywood News
»Igralka nas povleče pod kožo svoje junakinje in nimamo druge izbire, kot da skupaj z njo plujemo skozi razburkano morje
»Po zaslugi igre Julie Jentsch se zaključni
prizori gledalca dotaknejo s tiho močjo.«
- Geoff Andrew, Sight & Sound
na sporedu
na sporedu
Rdeča želva
La Tortue rouge
Michaël Dudok de Wit, Francija/Belgija/
Japonska, 2016, barvni, 80 minut
distribucija Demiurg
Presunljiva, poetična animirana alegorija o večnem kroženju življenja, človekovi povezanosti z naravo ter globokih
vezeh družine in ljubezni v de Witovem
edinstvenem minimalističnem slogu in
produkciji slovitega japonskega studia
Ghibli.
»Ljubezenska zgodba stoletja.«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Pripoved, podana v mehkih, toplih
tonih animacije in s harmonično glasbeno spremljavo, brez besed preigrava cel spekter človeških občutij: v
enem najbolj nepozabnih animiranih
filmov zadnjih let se prepletajo drama, vznemirjenje, akcija in humor.«
- žirija FIPRESCI, LIFFe
»Hipnotična, brezdialoška Rdeča želva
je basen tako preproste, tako čiste vrste,
da se zdi, kot bi obstajala že na stotine
let. Kot lesketajoča se morska črepinja,
ki so jo brusile in gladile generacije pripovedovalcev. Ta drobni umetniški biser
/…/ bi lahko bil adaptacija kakšne manj
znane Andersenove klasike ali pa ljudske
pripovedke z oddaljenega otočja v južnem Pacifiku. Toda ne, očarljiva arhetipska pripoved se je porodila režiserju
samemu in rezultat je najbolj pristno
avtorski film, kar jih lahko letos vidite v
Cannesu.«
- Peter Debruge, Variety
»Malo umetniških sodelovanj obrodi
tako popolno sintezo senzibilitet, kakršno
najdemo v Rdeči želvi, ganljivi animirani
odi življenjskim ciklom /…/. Minimalistični celovečerec brez dialogov v du­
hu avtorjevega z oskarjem nagrajenega
kratkega filma Oče in hči ponudi še eno
presunljivo odisejado o osamljenosti in
čvrstosti družinskih vezi. Hkrati pa kaže
na izjemen posluh studia Ghibli za elegantno preproste zgodbe, ki dajejo slutiti
globlje resnice.«
- Eric Kohn, IndieWire
Dežela la la
La La Land
Damien Chazelle, ZDA, 2016, barvni,
128 minut
igrajo Ryan Gosling, Emma Stone, John
Legend, Rosemarie DeWitt,
J. K. Simmons
distribucija Blitz Film & Video
Distribution
Jazz in ljubezen v mestu sanj. Emma
Stone in Ryan Gosling v čarobnem, prekipevajočem muzikalu Damiena Chazella (Ritem norosti). Otvoritveni film
beneškega festivala, kjer je Emma
Stone prejela nagrado za najboljšo
igralko. Sedem nagrad zlati globus!
nekaj, kar prihaja iz prihodnosti. Bolj
ko je nostalgičen, bolj je inovativen. In
bolj ko je inovativen, bolj klasično je videti. Toda bolj ko je videti klasično, bolj
je videti kot film, ki sanja o tem, kaj filmi
zamujajo, ali bolje rečeno - kaj so izgubili,
ko so pozabili, zakaj so nekoč zmagovali
in ljudi pritegovali v kino, navsezadnje,
tisti sanjavi mrak je bil vedno priložnost,
da tudi gledalci pokažejo transformativni talent, da rastejo in zorijo s filmom in
da se premaknejo. /…/ Damien Chazelle
ubrani in ponovno legitimira izgubljene,
neubranljive in neupravičljive reči, kot so
sanje, romanca, nostalgija, čarobnost in
happy end, ki so jih filmi bodisi kompromitirali, zbanalizirali ali pa vrgli med staro šaro, toda ubrani in ponovno legitimira
jih z vsem tistim, kar je filme delalo velike
in zaradi česar so ljudje hodili v kino.«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Mjuzikli so za tiste, ki so jih vajeni, toda
Dežela la la /…/ je za tiste, ki mjuziklov
niso vajeni. To ni le film, temveč vizija
filma. /…/ je film, ki ne skoči iz računalnika, temveč iz filmske zgodovine. /…/
Bolj ko se steguje nazaj, bolj moderno
deluje. Bolj ko slavi preteklost, zlato dobo
holivudskega mjuzikla, bolj je videti kot
»Dežela la la svoja osnovna žanra preseže in nadgradi za sodobnost. Je hkrati dekonstrukcija in ljubezensko pismo
klasičnemu hollywoodskemu filmu, ki
kljub vsem ugovorom na koncu vseeno izzveni nepopravljivo romantično.«
- Tina Poglajen, Radio Slovenija
FILMSKA SREČANJA
OB KAVI
september 2016
- maj 2017
Dopoldanski abonma s Heleno Koder. Pogovori v Kavarni.
sreda ob 10:00
in 15:00
Popoldanski abonma z Zojo Skušek. Pogovori na spletu.
na sporedu
Matura
Bacalaureat
Cristian Mungiu, Romunija/Francija/
Belgija, 2016, barvni, 128 minut
igrajo Adrian Titieni, Maria Drăgus,, Lia
Bugnar, Mălina Manovici, Vlad Ivanov
distribucija Cinemania group
Prvak romunskega novega vala Cris­tian
Mungiu se v trpki, realistični moralni
drami o vrednotah, vzgoji, kompromisih
in korupciji loti težavnega vprašanja, ali
cilji upravičujejo sredstva, ko je posredi
dobrobit naših otrok. Nagrada za najboljšo režijo na festivalu v Cannesu.
»Cristian Mungiu ne zna narediti povprečnega filma. Da ga zanima moralna
kondicija romunske družbe, je pokazal že
v nagrajenih filmih 4 meseci, 3 tedni in
2 dneva (2007) ter Daleč za griči (2012),
z Maturo pa je scenaristično in režijsko
presegel samega sebe. /…/ skorumpirani
sistem medsebojnih uslug, iz katerega bi
hotel odrešiti hčerko, kirurga spremlja
kot vrnitev potlačenega in daje gledalcu
vedeti, da korupcija korumpira, klientelizem in nepotizem pa nista samo stvar
posttranzicijskih in postkomunističnih
družb.«
pogovor
z gostom
- Mateja Valentinčič, MMC RTV SLO
»/…/ mojstrski, kompleksen, psihološke
subtilnosti in moralne teže poln film o
poraznih odločitvah posameznikov, ki se
prebijajo po družbeni lestvici: o ljudeh v
primežu vdanosti tistim, ki so jim pomagali kršiti pravila, o ljudeh, ki v korupciji
drugih iščejo alibi za lastne neuspehe, in
o tistih, ki upajo, da lahko nastala mreža
nepoštenih uslug učinkuje kot alternativni sistem vrednot. /…/ Predstavi Titienija
in Drăgus,ove sta briljantni. Film je pravi
biser v že tako izjemnem programu letošnjega Cannesa.«
- Peter Bradshaw, The Guardian
»Naj se kamera tesno prilepi na igralce
ali hladno opazuje svet okoli sebe (v tem
primeru predmestje Cluja), vselej igra
vlogo gledalčevega dvojnika in še podkrepi neizpodbitno iskrenost režiserjeve
vizije.«
- Jay Weissberg, Variety
15. februarja ob 10:00 in 15:00
Družinski film
Rodinný film
Olmo Omerzu, Češka/Slovenija/
Nemčija/Francija/Slovaška, 2015,
95 minut, distribucija Continental film
Mož in žena se odpravita na jadranje.
S seboj vzameta psa, doma pa pu­
stita svoja najstniška otroka, ki se lahko končno prepustita svobodi brez
staršev­skega nadzora. Vendar jadrnica
potone in s seboj potegne na dno vso
družino. Pes, ujet na samotnem otoku,
je njihovo edino upanje. Film na Češkem
živečega slovenskega režiserja je svetovno premiero doživel na festivalu v
San Sebastiánu in zatem prejel mnoge
prestižne mednarodne nagrade.
»Omerzu in Pop-Tasić s korenitimi melodramatičnimi zasuki neprestano preusmerjata tok pripovedi do točke absurdnega ekscesa. Toda suha, akademska
distanca, s katere film opazuje kaskado
dogodkov, daje vse bolj zaostrenim razmeram nenavadno verodostojnost; Družinski film se izkaže za natančno študijo
funkcije (in disfunkcije), ki jo vsak družinski član zaseda v družinski celici.«
- Guy Lodge, Variety
Gost Helene Koder v pogovoru po dopoldanski projekciji bo vsestranski gledališki ustvarjalec in scenarist Nebojša
Pop-Tasić (Družinski film, Karpopot­
nik), prek skypa pa nas bo pozdravil tudi
režiser filma Olmo Omerzu, ki je trenutno v tujini.
Na voljo tudi vstopnice za izven!
Za zamudnike
Vsako nedeljo ob 19:00
12. februarja
ob 19:00
5. februarja
ob 19:00
Prihod Arrival
Denis Villeneuve, ZDA, 2016, barvni,
116 minut
igrajo Amy Adams, Jeremy Renner,
Forest Whitaker
distribucija Con film
»Prihod je introspektiven, filozofski in se
nagiba k eksistencializmu, a se odvije v
nepopustljivo vznemirljivem, dih jemajočem tempu. In sredi filma se zgodi razodetje – ne toliko nenaden preobrat kot
elegantno raztapljanje vsega, kar mislite,
da veste. Razodetje, ki vas bo kar pribilo
na sedež.«
- Robbie Collin, The Telegraph
Jezikoslovka Louise se znajde na čelu
ekipe, ki raziskuje nenadni pojav vesoljskih plovil na različnih koncih zemeljske
oble. Medtem ko se ves svet pripravlja
na izbruh globalne vojne, Louise išče
način, kako komunicirati z nezemljani.
Znanstvenofantastična drama Denisa
Villeneuva (Ženska, ki poje, Sicario).
»Sci-fi je bil vedno nadarjen otrok. Veliko
je obljubljal, a pričakovanj ni izpolnil.
Toda v rokah Denisa Villeneuva /.../ izgleda kot izpolnjena obljuba. Villeneuve
sicer mežika Kubricku, toda Solaris in
Bližnja srečanja tretje vrste tako lucidno
poroči, transfigurira in sublimira, da se
Drevo življenja zazre v Brezno.«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
»V bistvu gre za kombinacijo Medzvezdja in Stika – ali pa Bližnjih srečanj
tretje vrste, odvisno od tega, v katero
demografsko skupino spadate –, ki pa jo
poganja Villeneuvov čutni avdiovizualni
občutek za nekaj, kar bi lahko poimenovali čustvena klavstrofobija.«
- Nicolas Rapold, Film Comment
»Prihod je znanstvenofantastična parabola v občutno bolj idealistični, upanja
polni tonaliteti kot večina drugih filmov
tega žanra.«
- Manohla Dargis, The New York Times
Puščavska kraljica
Queen of the Desert
Werner Herzog, ZDA, 2015, barvni,
128 minut
igrajo Nicole Kidman, James Franco,
Robert Pattinson
distribucija Cinemania group
Hrepenenja in puščavskega vetra polni ep Wernerja Herzoga pripoveduje
resnično zgodbo o britanski pustolovki in raziskovalki Gertrude Bell, eni
najdrznejših in najvplivnejših žensk
svojega časa, ki je bila znana tudi kot
ženska različica Lawrencea Arabskega.
»Puščavska kraljica k svoji snovi vsekakor pristopa precej svobodno /.../, a gre
za klasičen hollywoodski film, posnet na
Herzogov način – zgodbo pripoveduje
zgoščeno in v živahnem tempu, pri tem
pa najde čas tudi za romantiko, humor,
dobro mero mačističnega šopirjenja ter tu
in tam tudi za kakšen poblisk poltenosti.
Herzogova Gertrude je ognjevita upor-
nica proti družbenim normam svojega
razreda ter ženska izjemne vedoželjnosti
in vednosti, a vendar je kot ena od ljudi,
ki so na novo začrtali zemljevid Bližnjega vzhoda in prerazporedili razmerje
moči, delno odgovorna za gorje, ki smo
mu danes priča na tem območju. Film
predstavi zakladnico znanja, pridobljenega kot stranski produkt imperialističnega
projekta, in pokaže, da so bili tisti, ki so
s pomočjo te vednosti preučevali do tedaj
še neraziskane kulture, voljni sodelavci v
službi imperialistične podjetnosti. Radovednost ubija.«
- Olaf Möller, Film Comment
»Velika zgodba odločne ženske, ki v detajlih pove marsikaj tudi o naši sedanjosti. Herzog ne skriva svoje izrazito feministične note filma: v scela moškem svetu,
pa naj gre za britansko diplomacijo ali
arabska ljudstva, ima samo samostojna
in emancipirana ženska potencialno moč
vsaj za hip premagati nepomirljiva nasprotja. Samo po sebi pa se razume, da
se je Herzogova kamera sredi rumenkasto oranžnega puščavskega peska, nepreglednih prostranstev, vetra in bleščeče
svetlobe počutila kot riba v vodi.«
- Delo
Za zamudnike
19. februarja
26. februarja
ob 19:00
ob 19:00
za člane Kluba Kinodvor
vstop prost
Smrt v Sarajevu
Smrt u Sarajevu
Danis Tanović, BiH/Francija, 2016,
barvni, 85 minut
igrajo Jacques Weber, Snežana Vidović,
Izudin Bajrović, Vedrana Seksan,
Muhamed Hadžović
distribucija Con film
kolikokrat lahko umre neka celina, ne da
bi iz te izkušnje potegnila kakršne koli
nove zaključke.«
- Diana Dabrowska, Cinema Scope
»Benigni, a zajedljivi duh Roberta Altmana prežema čudovito tekoč, izčrpen
povzetek stoletja konfliktov. Ta film je
ravno toliko izraz frustracije zaradi začaranega kroga sovraštva v Bosni in
Hercegovini kot mojstrsko umerjena ansambelska drama.«
Miles Davis
Miles Ahead
Don Cheadle, ZDA, 2016, barvni,
100 minut
igrajo Don Cheadle, Ewan McGregor,
Emayatzy Corinealdi
distribucija Cinemania group
- Jay Weissberg, Variety
V sarajevskem hotelu Evropa so ravno
sredi mrzličnih priprav na slovesnost ob
stoletnici začetka prve svetovne vojne,
ko zaposleni napovejo stavko. Film Danisa Tanovića je prejel srebrnega medveda in nagrado FIPRESCI v Berlinu.
»Tanović z enakim odmerkom zlobe in
ironije oriše portret naroda, ki vlaga več
truda v loščenje jedilnega pribora, s katerim je nekoč jedel Kirk Douglas, kot v
pospeševanje družbenih sprememb. To je
mračna, zlovešča diagnoza, ki jo je mogoče razširiti na vse področje sodobne
Evrope, in Tanović se zanjo prav nič ne
opravičuje. Tragikomedija se sprašuje,
»Zgodovinska/politična debata, ki se odvija na strehi hotela, poskrbi za kontekst
in priložnost za provokativna vprašanja,
kot je: 'Če bi Princip živel danes, koga
bi ubil?' Medtem pa izseki iz Webrovega monologa in njegova razglabljanja
o kompleksnosti pogleda v preteklost
– 'Zakaj bi se spominjali holokavsta, če
to ne prepreči Srebrenice?' – prikažejo
Tanovićevo strastno ukvarjanje z vojno
v Bosni v odnosu do sodobne politike.«
- Harriet Warman, CineVue
»Smrt v Sarajevu, freska Bosne, je Tanovićev Nashville /…/. ZA+«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
Na vrhuncu plodovite glasbene kariere
se Miles Davis v poznih sedemdesetih
letih nenadoma umakne očem javnosti. Otopel od bolečin in analgetikov se
utaplja v spominih na slavo in nekdanjo
ljubezen Frances Taylor. Bravuren režijski prvenec igralca Dona Cheadla (Ho­
tel Ruanda) je divje vznemirljiv, ganljiv
in z glasbo prežet film o jazzovskem
velikanu.
»Naj bi bilo pomembno, če so cele se­
kvence filma – vključno s streli in cviljenjem gum med avtomobilskim pregonom
– plod režiserjeve domišljije in ne Davisovega resničnega življenja? /.../ Puristi
bodo tulili, a hkrati zamudili ves užitek
in poanto tega igrivo impresionističnega
filma. /…/ Davis je monumentalna figura, toda Cheadle je ne kleše iz marmorja.
Glasbenika upodobi v človeški velikosti.
Vidimo ga, ko se poti, pokaže nam njegovo nečimrnost /…/, paniko, slo po mamilih, zlobnost, toda tudi njegovo pretkano
inteligenco, sposobnost uživanja in genialnost.«
- Manohla Dargis, The New York Times
»Ekscentričen, nepredvidljiv in nenehno napet film je s svojimi hipnimi uvidi
in briljantno glavno vlogo bolj soroden
kakšni Davisovih kompozicij kot klasični
filmski biografiji. Scenarij /…/ nadomesti
ustaljene biografske potankosti za izmenično očarljivo in čudaško farso /…/.«
- Eric Kohn, Indiewire
»/…/ poživljajoče drzen poskus strukturirati film o Milesu Davisu kot razširjen
vizualni in narativni ekvivalent modalnega jazza /…/. Te strategije vam seveda
ni treba prepoznati, da bi lahko uživali v
Cheadlovi strastni upodobitvi vihravega
Davisa in predstavi Corinealdijeve v vlogi glasbenikove muze /…/.«
- Graham Fuller, Screen Daily
Kinodvor. Program
Kinobalon. za otroke
www.kinodvor.org/kinobalon
in mlade
na sporedu
na sporedu
Bučko Ma vie de Courgette
Claude Barras, Švica/Francija, 2016, 66 minut, sinhroniziran
v slovenščino, distribucija Demiurg, 8+ (predfilm: Slovo, Leon Vidmar, Slovenija)
Termini: 8. 2.; 11. 2.; 12. 2.; 18. 2. ob
11:00. Manjkajoče ure bodo objavljene v
tekočem tedenskem ur­niku.
Gospodarica orlov The Eagle Huntress
Otto Bell, Velika Britanija/Mongolija/ZDA, 2016, 87 minut, v kazaškem jeziku s
slovenskimi podnapisi, distribucija 2i film, 8+
Termini: 5. 2.; 8. 2.; 11. 2. Manjkajoče
ure bodo objavljene v tekočem tedenskem
urniku.
Dokumentarni film o preseganju tra­
dicije in notranji moči dekleta, da pos­
tane to, kar si želi.
Trinajstletna Kazakinja Aisholpan vztra­
j­no trenira, da bi postala prva lovka z
orli v družini, kjer že dvanajst generacij
lovijo le moški. Z nomadsko družino živi
v altajskem gorovju v Mongoliji, kjer je
navada, da ženske skrbijo za otroke,
kuhinjo in čiščenje, moški pa za čredo in
lov na divjad s pomočjo orlov. Toda Aisholpan vidi svojo prihodnost drugače.
V šoli se pridno uči, da bi postala zdravnica, doma pa se uri v lovu. Pri tem ima
veliko podporo staršev, zato nikoli ne
podvomi vase … Bliža se letni Orlov festival, kjer bodo izbrali najboljšega lovca. Aisholpan mora odjahati z očetom
globoko v zmrznjeno pokrajino in dokazati, da je prava gospodarica orlov, ki se
lahko udeleži tekmovanja.
»Poleg prijetnih in družini prijaznih vidikov (ter pripovedovalke Daisy Ridley,
Rey iz Vojne zvezd) film nudi tudi čudovite utrinke neornitoloških običajev te
edinstvene družbe. Celo hudobneži, tisti
podleži, ki skušajo dekletu preprečiti
dosego sanj, čeprav je očitno, da je naravno nadarjena, so elegantno kadrirani
z bleščečim dekorjem v njihovih tradicionalnih bivališčih. Kazaški nomadi morda
nimajo veliko materialnih stvari, a tistim,
ki jih imajo, ne manjka sloga.«
- Jordan Hoffman, The Guardian
»Že od začetka je cilj Gospodarice orlov
ta, da občinstvu vseh starosti na pladnju
prinese osnovno zgodbo opolnomočenja.«
- Dennis Harvey, Variety
Lutkovni animirani film o zaupanju,
pripadnosti in iskanju družine. Švi­
carski kandidat za oskarja, nagraje­
nec evropske filmske akademije za
najboljši animirani celovečerec in no­
miniranec za zlati globus za najboljši
animirani film.
»Zaljubil sem se v knjigo Gillesa Parisa Autobiographie d'une Courgette, ki
pripoveduje nežno in poetično zgodbo
o odraščanju. Zgodba in ton sta me popeljala nazaj v otroštvo in me spomnila
na prva čustvena vznemirjenja, ki sem
jih doživel ob gledanju filmov, kot so 400
udarcev, Nobody’s Boy: Remi, Bela in
Sebastijan, Heidi in celo Bambi. S to
animirano priredbo sem z današnjim
občinstvom želel deliti nekaj čudovitih
čustev, ki so oblikovala, gojila in gradila
moje izkustvo. /…/ Vendar pa je ta film
tudi in predvsem poklon zanemarjenim in
zlorabljenim otrokom, ki se po najboljših
močeh trudijo preživeti in živeti s svojimi
ranami. Naš junak Bučko preživi veliko
hudega, in ko izgubi mamo, misli, da je
sam na svetu. Tako se počuti pred novim
življenjem v mladinskem domu, kjer pa
nato najde skupino prijateljev, na katere
se lahko zanese, ugotovi, da se lahko zaljubi, in se zave, da bi nekega dne lahko
bil celo srečen. Še vedno je veliko stvari, ki se jih mora v življenju naučiti. To
sporočilo je bistveno: enostavno in hkrati
globoko, zato smo ga želeli prenesti našim otrokom. In želja, da bi delil to sporočilo, me je vodila med režiranjem.«
- Claude Barras, režiser
»V Bučku me je prepričala oblika
drznosti in enostavnosti. Enostavnost je
bistvena, da ne podležemo klicu siren po
presežku ali skušnjavi igranja boga in
ustvarjanja lastnega malega sveta. Potrebna sta pogum in drznost, da se prepričaš, kako je zgodba o fantku, ki ubije
svojo mamo alkoholičarko in pristane v
sirotišnici, lahko popoln predlog za otroški film. Ko pomislimo na pravljice za
otroke, ki so se prenašale iz roda v rod,
ugotovimo, da imajo pogosto zelo temačne elemente, denimo Palček ali Janko in
Metka ... Pravljice so krute, Bučko ni.
Projekt odlikujeta moč in nežnost zgodbe
o odraščanju, zavezane refleksiji sveta, ki
že obstaja, našega sveta. To je svet otrok,
ki jih ta film skuša nagovoriti.«
- Céline Sciamma, scenaristka
od
18. februarja
Novi mulc Le Nouveau
Rudi Rosenberg, Francija, 81 minut, v francoščini s slovenskimi podnapisi,
distribucija Demiurg, 11+
Termini: 4. 2. (predpremiera na Bobrih)
ob 17:00; 18. 2. ob 16:00 (premiera z
Urban Roofom); 19. 2.; 25. 2.; 26. 2. in
med zimskimi počitnicami. Manjkajoče
ure bodo objavljene v tekočem tedenskem
urniku.
Benoit se zaradi očetove službe iz
manjšega kraja preseli v Pariz. Mlajši
brat Nino ima v novi šoli že veliko prijateljev, Benoit pa je bolj nerodne sorte,
zato mu oče pridiga, da se mora odpreti. Že prvi šolski dan se zameri skupini
fantov, ki so v razredu glavni. Zdaj se
mu vsi izogibajo, razen nekaj sošolcev,
podobno kot on označenih za čudake.
Ko staršev ni doma, Benoit po stričevem nasvetu organizira »najbolj noro
zabavo«, s katero bi pridobil priljublje-
nost v razredu in osvojil Johanno, ki mu
je všeč.
Najstniška komedija o sprejemanju
drugačnosti in oblikovanju skupin v
šoli z vsemi nujnimi sestavinami: hu­
morjem, norčevanjem, zavezništvom
s čudaki in neumnimi vici.
»Iz časa najstniških let se spominjam
zlasti prijateljev in početja popolnih
bedarij. Moj prijatelj iz otroštva je pravzaprav Max Boubil, ki v filmu igra vlogo strica. Pri njem doma, živel je nad
frizerskim salonom, sva si krajšala čas
z metanjem kokakole skozi okno, potegavščinami po telefonu, pleskanjem
sten njegove sobe z juho. Ves film je
zgrajen na teh vzgibih. Želel sem pri-
kazati mlade, ki se ob početju trapastih
stvari zabavajo, in tako v dogajanje naravno umestiti zgodbo o njihovem prijateljstvu. /…/ Veliko je filmov o oblikovanih druščinah mladih, ki so že prijatelji. S
filmom Novi mulc pa sem želel prikazati
čas tik pred tem in se osredotočiti na
vzpostavljanje skupine, na njen nastanek. Mislim, da je v tem obdobju življenja nekaj lepega: ne da bi se poznali,
lahko v sekundi postanemo prijatelji,
to prijateljstvo pa lahko traja en teden
ali do konca življenja. Rojstvo in izguba
prijateljstva sta v teh letih zelo intenzivna. /…/ Podlaga za zgodbo je bila misel,
da resnično zmagaš takrat, ko se lahko
požvižgaš na mnenje drugih ljudi.«
- Rudi Rosenberg, režiser
»Rudiju Rosenbergu je uspelo z veliko
natančnostjo posneti rahločuten, toda
nikakor ne solzav film, ki je komičen, a
v nobenem trenutku preprost. Spretno je
uprizoril začetek obdobja adolescence in
majhnih dogodkov iz vsakdana, ki imajo
lahko v teh letih močne osebne razsežnosti. Brez nepotrebnega moraliziranja
re­žiser v ospredje postavi 'antijunake', ki
pri gledalcih vzbudijo zdravo naklonjenost. Težave vključevanja v neko skupino
– v tem primeru prihod Benoîta v novo
šolo – kruto odražajo družbeni svet odraslih, v katerem otresti se pogledov drugih
ni vedno lahko.«
- Fabien Lemercier, Cineuropa
Zapelji se v kino! Nagradna igra z Urban Roofom in skiroji.si!
Z vstopnico za film Novi mulc (na hrbtno stran vpiši svoje ime,
priimek in telefon starša ter jo oddaj v skrinjico v Kavarni) lahko
sodeluješ v nagradnem žrebanju in z malo sreče postaneš lastnik
ali lastnica skiroja za trike Skiro Shredder SCS. Zadeneš lahko
tudi katero izmed norih nagrad Urban Roofa: mesečni skiro tečaj, mesečna vstopnica za prosto rekreacijo, najem skateparka z
inštruktorjem za deset prijateljev, individualna ura športa po izbiri,
darilni boni in majice! Zmagovalec bo znan 6. marca 2017. Nagrade
podarjajo Urban Roof in skiroji.si.
25. februarja
ob 11:00
Pustni Zajtrk pri
Kinodvoru
Kinodvor. Mala dvorana. 1.–3. marec,
od 9:00 do 13:30
Animirane pustne norčije 9+
Tridnevna delavnica lutkovnega animiranega filma
28. februarja
ob 11:00
Počitniška pustna
projekcija
Willy Wonka in tovarna čokolade
Willy Wonka and the Chocolate Factory
Mel Stuart, ZDA, 1971,100 minut, v angleščini s slovenskimi podnapisi, 7+ (ob
razlagi staršev 5+)
Willy Wonka, slavni lastnik tovarne čo­
kolade, razpiše tekmovanje ali lov za
petimi zlatimi listki, ki se skrivajo v petih tablicah čokolade. Pet srečnežev
bo lahko za en dan obiskalo njegovo
tovarno čokolade. In le eden izmed njih
bo na koncu izbran za glavno nagrado:
vseživljenjsko zalogo čokolade! Štirje
obiskovalci so že znani, ko se po zapletih vendarle najde še peti: Čarli! Otroci
vstopijo v čaroben pisani svet …
Filmska klasika, ki jo je napisal sam
Roald Dahl, je igrivi fantazijski muzikal
za vso družino. Ob 45-letnici filma in
100-letnici rojstva Roalda Dahla.
»Willy Wonka in tovarna čokolade je
verjetno najboljši film svoje vrste po Čarovniku iz Oza. Je vse, kar družinski filmi
običajno trdijo, da so, pa niso: prijeten,
smešen, strašljiv, vznemirljiv, predvsem
pa resnično delo domišljije. Willy Wonka
je tako zanesljivo in čudovito napleten
fantazijski film, da deluje na vse vrste
ljudi, poleg tega pa je fascinanten, ker je
tako kot vsi klasični fantazijski filmi fasciniran nad samim sabo.«
- Rogert Ebert
25. februarja od 10:00 do 11:00 bomo v Kavarni obiskovalcem filma
postregli s krofi, toplim napitkom in maskiranjem obraza. Vstopnice
za obe predstavi bodo v prodaji od 28. januarja!
Lutka je, lutke ni, hudič namesto nje strmi! V enem kadru vidimo človeške like,
v drugem pa klovna, lisico in kdovekaj!
Pustne norčije bomo izkoristili za naš
novi lutkovni animirani film. Leon Vidmar, avtor lutkovnega filma Slovo, in
animator Jaka Kramberger bosta vodila
tridnevno delavnico animiranega filma,
s poudarkom na animiranju lutk in eksperimentiranju s preobrazbami likov.
Delavnica je tridnevna in brezplačna,
prednost pri prijavi imajo člani Kluba
Kinobalon. Prijave sprejemamo na naslovu kinobalon@kinodvor.org.
Nedelja od 11:00 do 13:00,
Kinodvor. Mala dvorana.
Sezamov kotiček
Medtem ko si starši privoščijo zajtrk in
jutranji film na Zajtrku pri Kinodvoru,
otroci uživajo v igri. Kotiček je namenjen
predšolskim in osnovnošolskim otrokom.
5. 2. Senčne severne živali. Na prozorne folije bomo narisali severne živali in
jim iz tršega kartona naredili nogice, ki
jih bomo animirali v senčni svetlobi (z
Matejo Lukežič). 12. 2. Iglu. Kotiček bo­
mo spremenili v zimsko pravljico. Iz bale
belega blaga bomo naredili igluje (z Ireno Narobe). 19. 2. Ledene žoge. Risali
bomo z ledenimi žogami različnih barv.
Žoge, ki se kotalijo, ne bodo puščale
samo sledi barve, ampak tudi bleščic (z
Alenko Novšak). 26. 2. Pustne UV-ma­
ske. V fluorescentnih barvah bodo zažarele pustne maske! (z Ino Fakin)
Vsako prvo sredo v mesecu ob 13:00
Kino v plenicah.
Za starše z dojenčki.
Oglejte si film z rednega sporeda na projekciji, ki je prilagojena tako, da nas lahko obiščete skupaj z dojenčkom.
1. 2. bo na sporedu film Rdeča želva
(La tortue rouge, Michaël Dudok de
Wit, Francija/Belgija/Japonska, 2016,
80 minut).
Brezplačno parkiranje
Slovenske železnice, SŽ ŽIP storitve,
omogočajo obiskovalcem kina brezplačno
uporabo parkirnih mest na parkirišču ob
železniški postaji Ljubljana, na Trgu OF.
Ugodnost velja za obiskovalce predstav
Kinobalona in Kina v plenicah. Več
informacij se nahaja na spletni strani in
pri blagajni Kinodvora.
Naj te film
odpelje!
mladi za
mlade
Naši kratki 11
Nisi pozabil
Slovenija, 2016, barvni, 13’40”
režija in scenarij Simon Intihar
fotografija Jure Nemec
montaža Zlatjan Čučkov, Simon Intihar
glasba Blaž Gračar, Simon Intihar
produkcija RTV Slovenija (Igrani
program)
urednik Jani Virk
igrajo Marijana Brecelj, Dare Valič, Nina
Ivanišin
Petek, 17. 2. 2017 ob 17:00
Gospodarica orlov
The Eagle Huntress
Otto Bell, Velika Britanija/Mongolija/
ZDA, 2016
PRIHAJA:
Aisholpan ima 13 let in živi v gorah
Mongolije. Njena nomadska družina
se že generacije ukvarja z lovom s pomočjo orlov. Aisholpan od majhnega
opazuje svojega očeta pri lovu in mu
pomaga pri delu z mogočnimi pticami. Lov jo neizmerno privlači in oče ji
predaja vse več znanja kljub splošno
zakoreninjenemu prepričanju, da lov
z ujedami ni za dekleta. A Aisholpan
se ne da! S podporo očeta se bo udeležila letnega Orlovega festivala in se
pomerila s sedemdesetimi odraslimi lovci. Bo uspešno premagala vse
naloge in izzive? Film Gospodarica
orlov te bo odpeljal po poti odločnega in vztrajnega dekleta v zasnežena prostranstva divje Mongolije.
– Nina, Kinotripov filmski klub
29. 3. – 1. 4. 2017
2. mednarodni filmski
festival Kinotrip
Leto bo naokoli in čas bo za 2. festival Kinotrip. 16 mladih filmoljubcev
ravnokar zavzeto sestavlja filmski in
spremljevalni program ter v tujino
pošilja vabila filmskim gostom. Festival bo znova prinesel 8 različnih filmskih potovanj s pestrim dogajanjem,
zato si zadnji vikend v marcu že zdaj
rezerviraj za Kinotrip!
KINOTRIP-
DOGAJANJE:
Dan v življenju starejše ženske se postavi
na glavo, ko se odpravi iskat svojega
pogrešanega moža, ki ima težave s
spominom.
Motus
Slovenija, 2016, barvni, 12’43”
režija Oton Bačar
scenarij Oton Bačar, Voranc Kumar
fotografija Miloš Srdić
montaža Oton Bačar
glasba Niklas Aman
koreografija Nika Burazer, Žiga
Jurečič, Enej Jurečič
produkcija Arkadena Studio
koprodukcija RTV Slovenija
producenta Katja Getov, Janez Kovič
igrajo Nika Burazer, Žiga Jurečič, Maks
Škofic
Deček na toplo poletno noč v pižami
tava po ulicah starega mediteranskega
20. februarja
ob 21:00
mesta, svojega ultimativnega igrišča.
Radovednost ga vodi do majhnega
mestnega trga, kjer naleti na lepa kipa,
mladeniča in mladenko, ki postaneta
junaka njegove domišljije. Deček moški
kip izzove na sabljaški dvoboj, ne da bi
vedel, da bo kmalu priča čudežu, ki bo
za vedno vplival na njegovo življenje.
Dober tek, življenje!
Slovenija, 2016, barvni, 14’26”
režija in scenarij Urška Djukić
fotografija Darko Herič
montaža Miloš Kalusek
animacija Jaka Kramberger, Leon
Vidmar
produkcija Sever&Sever
producent Jani Sever
igrajo Eva Jesenovec, Nataša Keser,
Tosja Berce Flaker, Nejc Cian Garlatti,
Marinka Štern, Tanja Dimitrievska
Izgubljeni test nosečnosti povzroči
zmedo v glavah odraslih otrok. Eva se
vrne v domači kraj, kjer jo čakajo neporavnani računi. Max ima novo ljubico.
Nataši se zmeša. Izijeva mama najde
pozitiven test nosečnosti in naredi pa­
niko. Iziju je vseeno za vse.
Projekciji bodo prisostvovali avtorji
in filmske ekipe.
ˇ
10. februar 2017 • Kozel se vraca!
ob 19:30
Kozel v raju
SEKSPERIMENT
Valentinova predigra v bivši Slogi!
Foto: arhiv Slovenske kinoteke
V noči erotičnega filma Kinosloga.
Retrosex. se poklanjamo zgodovini
nekoč erotičnega in še danes legendarnega Kina Sloga ter posebnemu
poglavju filmske dediščine, kinematografski erotiki v vsej raznolikosti njenih
filmskih govoric. Od nežnih aluzij do
nazornih prikazov spolnosti, od filmske
avantgarde do mehke in trde erotike.
Kot veleva tradicija: na dragocenih, arhivskih filmskih kopijah!
Za uvod bomo skočili v časovni stroj in
se vrnili v zibelko seksualne revolucije na filmu, na Dansko 60. let, in v tisti
prelomni zgodovinski trenutek, ko je
Sloga postala erotični kino. Po večletnem iskanju ohranjene filmske kopije
se na platno vrača žgečkljiva danska
komedija, danes že mitološki Kozel v
raju! Poklanjamo se mu tudi z letošnjo
vizualno podobo, plakatom filma iz nekdanje jugoslovanske distribucije. Tokratni moto seksperiment se bo nato s
platna prelil v kinodvorano. Filmski akti
Jamesa Herberta, tri kratkometražne
mojstrovine dih jemajoče senzualnosti,
bodo vzele nedolžnost Kinodvorovi najnovejši pridobitvi: 16-milimetrskemu
filmskemu projektorju! Za polnočno ekstravaganco pa je tu še dolgo izgubljeni
biser iz zakladnice zlate dobe ameriške
filmske erotike, zgodba o norih znanstvenikih in dekletu, ki je sprožalo bombastične orgazme, »science fucktion«
porno komedija Električna Randy.
Za valentinovo predigro 10. februarja
se prepustite duhu svobodnega seksperimenta! Vrnite se s Kozlom v bivšo
Slogo!
Det tossede paradis
Gabriel Axel, Danska, 1962, 35 mm,
barvni, 95 minut
Pod mirnim in idiličnim površjem danskega otočka Trangø vrejo neslutene
strasti. Jajca, ki jih nosijo tamkajšnje
kokoši, imajo čudežno moč. Ne le da
so večja in lepša od vseh drugih jajc –
moškim celo povečujejo spolno potenco! Največ jih poje stari Thor Kozel, in ko
se po otoku razleže njegovo kikirikanje,
je ni ženske, ki bi se uprla paritvenemu
klicu.
Slogin prvi in prelomni erotični hit
Kozel v raju si je leta 1966 ogledalo
56.084 gledalcev. Prehitel je Kleopatro
in Spartaka, zaostal le za muzikalom
Moje pesmi, moje sanje. Slogo je spremenil v erotični kino in za vselej postal film mitičnih razsežnosti.
»Ljudje so drli v Slogo – na senzacijo,
na seks. Če danes govorite s tistimi, ki so
Kozla v raju videli tedaj, leta 1966, boste
ugotovili, da so v njem videli več, kot so
dejansko videli. Nekateri vam bodo celo
zagotavljali, da je bil Kozel prvi pornič, ki
so ga vrteli pri nas, da je šlo za hardcore
seks, da so v njem prvič videli erekcijo in
tako dalje. Kar je kakopak le mit. Kozel
je v resnici ponudil zgolj ščepec golote,
predvsem pa veliko aluzij na seks, toda
vse je spremenil. Zgodovina Sloge se
deli na zgodovino Sloge pred Kozlom in
zgodovino Sloge po Kozlu. /…/ Sloga je
posvojila in ponotranjila usodo otočka
Trangø: dobila je 'jajca' s čudežno močjo,
napihovala je spolno potenco, postala je
velika zgodba /…/.«
- Marcel Štefančič, jr.
v San Francisco Art Institutu. Scenarij
za enega najbolj unikatnih porničev,
satirično, seksi, romantično, bizarno in
duhovito sci-fi komedijo, ki z oznako
»mehki X« drsi po spolzki ločnici med
mehko in trdo erotiko, sta podpisala
underground filmar Ben Van Meter in
ikona ameriške kontrakulture Terry Southern (Dr. Strangelove, Barbarella,
Goli v sedlu).
Iz skrivne zasebne zbirke prihaja dolgo izgubljeni biser zlate dobe ameriške kinematografske erotike, čudovito bizarna in nadvse ambiciozna
»science fucktion« porno komedija.
ob 21:45
Filmski
akti Jamesa
Herberta
Night Horses, James Herbert, ZDA,
1976, 16 mm, barvni, 38 minut
Automan, James Herbert, ZDA, 1988,
16 mm, barvni, 20 minut
Kolja & Sana, James Herbert, ZDA,
1995-96, 16 mm, barvni, 25 minut
Filmske kopije je prijazno zagotovil arhiv
Mednarodnega festivala kratkega filma v
Oberhausnu.
Ameriški slikar in eksperimentalni filmar
James Herbert, avtor ikoničnih zgodnjih
glasbenih videov skupine R.E.M., je štiri
desetletja svojega ustvarjanja posvetil
enemu samemu žanru: filmskemu aktu.
Z modeli, ki jih je našel med sopotniki,
prijatelji, kasneje študenti, je vsakič
sklenil pakt: srečali so se na izbranem
mestu, ki je filmu zagotovilo motiv in
kuliso – na gozdni jasi (Night Horses),
ob razbitini avtomobila (Automan), v
stari toskanski vili (Kolja & Sana) –,
odvrgli oblačila in se prepustili svobodni
improvizaciji drug z drugim ter s svojim
okoljem. Avtor se je nato umaknil v svojo
delavnico, da bi iz posnetega materiala
stkal delikatne tapiserije zaustavljenega
časa, transcendentalne lepote, čutnosti
in telesnosti, filmske skice omamno lepih, golih, mladih teles, ki se ljubijo.
Telesne krajine dih jemajoče senzualnosti na prvi 16-milimetrski projekciji
v Kinodvoru!
»Golote, posnete s takšno vznemirljivo
ambivalenco, nekakšno transcendentalno
nostalgijo, ameriška kinematografija sicer ne pozna.«
- Laurence Kardish, MoMA
»Hipoma me je osupnila absolutna izvirnost njegove vizije in pretanjeno obsesivna čistost njegovega občutka za filmsko
formo. /…/ Nobenega dvoma ni, da James
Herbert pripada ducatu največjih še živečih filmskih ustvarjalcev.«
- Stan Brakhage
Aftersex
Radia Študent
ob 23:45
Elektricna
ˇ
Randy
Randy (aka Randy, the Electric Lady)
Phillip Schuman, ZDA, 1978/1980, 35
mm, barvni, 72 minut
Randy je vse prej kot običajno dekle.
Njeno telo proizvaja čudežno snov orgazmin, ki sproža veličastne orgazme.
Toda zlobna doktorica Pandreck se
skuša polastiti njenega daru, da bi s
pomočjo omamne substance zavladala svetu. San Francisco je bil v 70. letih
epicenter svobode govora in svobodne
ljubezni ter posledično »ground zero«
ameriške kinematografske erotike. Ni
naključje, da je bila Električna Randy,
ki je dolgo veljala za izgubljeni biser
te dobe, posneta prav tam, na lokaciji
Radio Študent nas po zapeljal v vznemirljive čase svobodne ljubezni, psihedeličnih višin in rokenrola, ko je Sloga
obirala slastne sadove erotične domišljije. Z glasbenim naborom nas bo v
Kinodvorovi Kavarni razvajal Jure Bajt,
avtor oddaje Samotni potnik na Radiu
Študent.
Vstopnice in paketi v predprodaji od
30. januarja! Na voljo le 69 paketov!
Cena vstopnice za ogled posamične
predstave: 5,30 € (4,50 € za člane Kluba Kinodvor, starejše od 60 let, dijake
in študente). »Hardcore fan« paket za
ogled vseh treh predstav: 12 €.
OPOZORILO: Osebam, mlajšim od 15
let, ogled filmov prepovedan. Ogled
projekcije ob 23:45 odsvetujemo tudi
osebam, mlajšim od 18 let.
marca v
Kinodvoru
Javni zavod Kinodvor
Kolodvorska 13
1000 Ljubljana Slovenija T: +386 1 239 22 13
M: +386 30 464 241
F: +386 1 239 22 16
E: info@kinodvor.org
http://www.kinodvor.org
Ona
- Paul Verhoeven
Nina Peče Grilc, direktorica
T: +386 1 239 22 10
M: +386 40 632 574
E: nina.pece@kinodvor.org
Kinodvor, Kolodvorska 13, Ljubljana
Blagajna se odpre uro pred prvo
predstavo. Rezervacije in informacije:
01 239 22 17, blagajna@kinodvor.org
Koen Van Daele, pomočnik direktorice
za vodenje umetniškega programa
T: +386 1 239 22 11
M: +386 40 632 572
E: koen.vandaele@kinodvor.org
Petra Slatinšek, filmska vzgoja in mlada
občinstva (vodja programa, Kinobalon)
T: +386 1 239 22 20
M: +386 30 324 063
E: petra.slatinsek@kinodvor.org
Aliki Kalagasidu, vodja odnosov z
javnostmi
T: +386 1 239 22 14
M: +386 30 315 702
E: press@kinodvor.org
Tjaša Smrekar, trženje in vodenje
projektov
T: +386 1 239 22 18
M: +386 40 620 700
E: tjasa.smrekar@kinodvor.org
Maja Zrim, koordinatorka in
organizatorka kulturnega programa
T: +386 1 239 22 12
M: +386 30 322 551
E: maja.zrim@kinodvor.org
Tehnični oddelek :
Bojan Bajsič
T: +386 1 239 22 13
M: +386 40 548 879
E: bojan.bajsic@kinodvor.org