Anton Balažek

Transcription

Anton Balažek

BARVA CMYK datum: 29. 04. 2010 VESTNIK/PEN stran 1
VESTNIKOV
MESEČNIK,
četrtek,
29. 4. 2010,
182. številka
Anton Balažek
Naj… Pomurec 2010
Zgodba z naslovnice, str. 16
Sprotoletje je v razcveti. Glij fajn Pén prešten, že de dišalo po leti.
Foto: Natalija Juhnov
... tej vikend vönej pečén.
p en
april 2010
Beseda bralcev
26
Če Ljubica obljubi, bo držalo!
Popotovanje
od Maribora
do Radenec
Smetana pomurskih in slovenskih gasilcev
se je v 100-odstotni moški sestavi (čeprav je
med gasilsko vrsto tudi veliko zelo prizadevnih žensk) postavila pred resorno ministrico
dr. Ljubico Jelušič. Pentute so izvedele, da so
se gasilke pred tem strinjale, da ministrico v
celoti prepustijo moškemu šarmu, da z njim
podkrepijo argumente za ureditev financiranja gasilstva in statusa prostovoljnih gasilcev.
Opravili so se v pražnje uniforme in si nadeli
prijazne nasmeške. Ministrica za obrambo
pa tudi ni skoparila s prijaznostjo. Tako kot
s poveljnikom pomurskih gasilcev Dušanom
Utrošo se je prijazno rokovala z vso zbrano
vrsto, tudi s častnim predsednikom Gasilske
zveze Slovenije Ernestom Eöryjem (prvi z
leve). Obojestranska prijaznost bo zagotovo
rodila sadove. Iz neimenovanega vira smo
izvedeli, da naj bi bila med njimi tudi odločitev, da se bo z letom 2011 sedež Gasilske zveze
Slovenije preselil v Mursko Soboto in da bodo
v ta namen že letos jeseni razširili in obnovili
soboški gasilski dom.
-že-
ečki?
, moji d
j
a
k
e
t
s
k
Ka
P
red dnevi sem se mudila v Mariboru
po raznih opravkih. Ob 15.45 sem bila
ponovno na avtobusni postaji, kjer na
izobešenem voznem redu ugotovim, da
mi je zadnji avtobus do Radenec ob 15.25
pred nosom odpeljal.
Kaj sedaj? Ko se nekoliko razgledam po
avtobusnem peronu, ugotovim, da prav na
postajališču za Mursko Soboto čaka veliko
ljudi, predvsem dijakov. Pa si rečem: »Počakam, da vidim, kaj se bo zgodilo! In glej!
Prav kmalu pripelje avtobus z usmerjevalno tablo Maribor–Murska Sobota. Stopim
do njega, se z drugimi prerinem do vhoda
(brez »gužve« seveda ne gre), in ko pridem
do voznika, izrazim željo po vozovnici do
Radenec. On pa: »Peljem le do Radgone.« Ali prav slišim? »Kaj pa vaš napis?«
vprašam. A on: »Žal druge table nimam!
Za menoj stoji še najmanj 20 čakajočih in
se mi ni mogoče obrniti ter povzročiti še
večjega prerivanja. »Bom že kako prišla do
Radenec,« rečem in vzamem vozovnico do
Radgone.
Do zadnje postaje ostanemo v avtobusu
le trije, in namesto da bi voznik v Radgoni zapeljal na avtobusno postajo, krene
levo in ustavi pred železniško postajo.
Tako se napotim, obložena s prtljago, do
avtobusne postaje, kjer ugotovim, da ni
nikjer nikogar, tudi lokali so vsi zaprti. Da
bi obsedela na klopi v mrazu, ni bilo prav
privlačno. Na koncu perona zagledam
avto z oznako »taxi« na strehi. Če je šla
krava, naj gre še tele, si mislim in stopim
do njega, a voznika v njem ni. Ozrem se
naokoli, ne vidim žive duše. Na avtomobilskih vratih zagledam telefonsko številko
in pokličem. Ne boste verjeli – oglasi se
mi Maribor!
Ko poslušalcu razlagam, da sem v Radgoni, mi strumno reče: »A v Radvanju
(predmestje Maribora) ste, takoj pridemo po vas!« »Ne, prosim, ne v Radvanju,
temveč v Radgoni!« rečem. »Oooo, takoj
pokličem šoferja, stanuje prav blizu, počakajte pri avtu!« se glasi njegov odgovor.
Potem nekaj časa nič, nato zazvoni moj
mobitel. Oglasi se voznik, ki je sprejel
obvestilo iz Maribora, češ da bo takoj
poslal svojo ženo: »V dveh minutah bo
tam!« A mineta dve minuti in še nadaljnji dve minuti, a glej, prikaže se avtobus
Maribor–Lendava. Vsa srečna stopim do
njega in vprašam za vsak primer voznika, če vendarle stoji v Radencih (kajti na
tem svetu je vse mogoče). Seveda! Plačam
vozovnico in končno sedem na toplo in si
oddahnem. Še preden avtobus odpelje,
ponovno zazvoni moj mobitel. »Gospa,
moja žena vas čaka pri avtu!« mi reče
taksist. »Prav lepa hvala, a jaz že sedim
v avtobusu,« rečem. A on: »Oprostite,
gospa, močno sem prehlajen, pa drugič!«
Nakar avtobus odpelje dve minuti pred
označenim odhodom na voznem redu.
Takoj sem pomislila na tistega reveža, ki
je lahko le žalostno gledal za njim, čeprav
je bil sam pravočasno na postaji. Tako sem
zadovoljno pripotovala v Radence, celih
42 kilometrov. Samo 200 korakov še, pa
sem doma. Odklenem sobo pod domačo
streho, se usedem na stol, si privoščim
velik kozarec čiste vode in tako je konec
mojega kolumbovega potovanja.
Pa mi pride na misel vprašanje: »Ali je
to lepo Pomurje – obljubljena ali izgubljena dežela?« Ja, ja, brez avtomobila v
današnjem času ne gre več.
Brigita Živec, DOSOR, Radenci
Novi recepti iz
Kardinarjeve
kuhinje
Priložnosti
V kuhinji pri Kardinarjevih v Dobrovniku je zavel
novi veter. Marika je k štedilniku spustila moža
Marjana. V hipu je začutil, da sta pred njim velika življenjska priložnost in slava. Ustvarjati je začel nove
recepte, Mariko pa izbral za prvega poskuševalca.
Če ona preživi in če mi ona reče, da je okusno, potem
mi je svetovni uspeh zagotovljen, je Marjan zaupal
Pentutam. Prvič naj bi svojo kulinarično ponudbo
predstavil na Vidovem proščenju ob Bukovniškem
jezeru, novo kuharsko knjigo lahko pričakujemo
pred županskimi volitvami, TV-serijo pa po njih.
- ba –
da smo
,
m
o
b
e
t
Prepričal
uharji!
k
i
š
j
l
o
b
i
mošk
Naj zagorijo kresovi!
Praznovanja
o
Za podžgati s
no
novine še ved
najboljše!
Radgonski ribiči so na
predvečer velike noči pripravili prijetno kresovanje.
Ob ognju so se greli in
jedli odlično pripravljene
ribe. Postavljanje kresa in
kurjenje so zaupali kolegu
Vinko Vnuku in vse je bilo
brezhibno ter varno. Če bi
na predvečer prvomajskih
praznikov tudi sami radi
zakurili kres, si le oglejte,
kako se to naredi, lahko pa
se oglasite tudi pri gospodu
Vnuku – za svetovanje vam
ne bo računal.
-ba-
Kruh in čas sta zlato
Podjetništvo
Vedno imam
točno uro.
Na pomo
č
V Čočajevi prodajalni kruha na soboški tržnici ob svežem kruhu, žemljah
in pecivu lepo skrbijo tudi za ohranjanje tradicije, za kar jim Pentute izrekajo
posebno pohvalo. Ohranile so obeležje,
ki dokazuje, da je bila pred prodajo
kruha v tem lokalu znana urarska delavnica legendarnega Kornela Pustaja.
Če pa kdo tega ne ve in v prodajalni
povpraša za kakšno urarsko storitev,
mu z veseljem ustrežejo tako, da mu
natančno povedo, koliko je ura. Prijazne prodajalke pa naj zaradi objavljene
fotografije nikar ne skrbi za službo.
Njen avtor je osebni prijatelj lastnika
prodajaln kruha in peciva v Soboti.
Prijateljstva pa še vedno štejejo, čeprav
so politično vse bolj oporečna.
-he-
Nogomet
Nič nas ne more ustaviti!
2
Z grško figo
v prvo ligo
Kriza v Grčiji tudi nogometu ne prizanaša,
vendar igralci kljub temu ostajajo optimisti.
Za dežjem vedno posije sonce, je prepričan
edini pomurski nogometaš, ki trenutno igra
v Grčiji, Mitja Mörec, za prijatelje Mićo, sicer
otrok soboške Fazanerije. Po fotografiji sodeč
se v drugoligaški ekipi Panaitolikosa dobro
počuti in neobrit je videti kot grški antični
junak, ki se je dobro usidral v tamkajšnje
okolje. Z ekipo se bori za napredovanje v
elitno grško prvo ligo. Pentute upajo, da mu
soigralci dresa niso podpisali kot spomin na
sezono, ko jim veliki met ni uspel …
-bo-
p en
27
april 2010
3
Akcija rodila nove podjetniške ideje Gospon püšpek
v Porabju
Akcije očistimo Slovenijo
se je udeležil tudi ducat
članov kluba Lions iz Murske Sobote, ki letos slavi 20
let in je drugi najstarejši
tovrstni klub v državi. Med
njimi so bili tudi podjetnik
Stanko Polanič (desno),
nekdanji Murin prvi mož
Božo Kuharič (v sredini)
in ambasadorka zdravega
soboškega kopališča skoraj
kap. Kaj tako zanemarjenega in posvinjanega že
dolgo ni videl. Kar ga je še
posebej razjezilo, pa je, da
ni mogel do smeti za ograjo,
ker so bila vhodna vrata še
skrbneje zaklenjena kot v
zaporu, in tako v soboški
Fazaneriji nikakor ni mogel
napolniti svoje vreče. Pa je
Prvi obisk
Fazanerija bo
oživljena!
Očistimo Slovenijo
življenja Tatjana Buzeti. Polanič se je takole opremljen
odpravil v boj s smetmi v
soboški Fazaneriji.
Pentute so bile priča, da
ga je ob pogledu čez ograjo
stopil malo čez občinske
meje in vrečo napolnil na
terenu puconske občine. Da
bi se jim oddolžil, je sklenil,
da ob meji s soboško občino
razvije in dokončno uresniči
Božja
be
doma seda bo
ča bes
eda!
pred leti za soboško občino
obetaven projekt Fazanerija. Kaže, da je informacija
medtem že pricurljala do
pomodrelega soboškega
glavarstva. Nemudoma so
začeli rušiti gostinski objekt
pri kopališču in sanirati
kopališče. Torej dvojni ali
celo trojni učinek akcije
Očistimo Slovenijo.
- be -
Samooskrb
a s hr
je zagotovlj ano
ena!
Soboški škof msgr. dr. Peter Štumpf je ob svojem prvem
obisku med Porabskimi Slovenci zadovoljen zapuščal slovenski konzulat.
Kot poročajo Pentute, je sporočil, da bo poslej pri mašah
v Porabju v ospredju porabščina in da bodo v vseh cerkvah
na območju, kjer živijo Slovenci, le-te opravljali duhovniki, ki znajo porabsko. O tem se mu je uspelo dogovoriti s
pristojnimi cerkvenimi oblastmi na Madžarskem. Urednica slovenskega časopisa Porabje je bila nad sporočilom
navdušena, predsednika Zveze Slovencev na Madžarskem
Jožeta Hirnöka pa so besede soboškega škofa dobesedno
hipnotizirale.
Zdaj se je že soočil z realnostjo, soboški škof pa je dobil
nič kaj prijazno opozorilo »od zgoraj«. Njegova poškodba
ob Bukovniškem jezeru torej ni zgolj naključna!?
- za –
Naveze
Soboški potapljači v sestavi (od leve) Gorazd Flisar, David Lovšin, Kristjan
Šimonka (čepi), Vinko Lutar,
Daniel Fujs in šef dr. Mitja
Slavinec pa so bili izjemno
uspešni v gromoznici pri
Ivanjcih.
Iz vode so potegnili vso
odvrženo svinjarijo in obenem mimogrede očistili cevi
v tamkajšnjem namakalnem
sistemu.
Pridelovalcem med Moravci in Turniščem sporočajo, da bodo letos polja lahko
brez strahu pred sušo zasejali in zasadili z najrazličnejšo zelenjavo. Mitja Slavinec
je mimogrede izračunal,
da se bo s tem pridelkom
Slovenija samooskrbela z
zelenjavo in še za izvoz je bo
kar veliko. Na ministrstvo
za kmetijstvo je nemudoma
sporočil, naj začne iskati
nova tržišča za prekmursko
zelenjavo.
Zdaj samo upa, da ga
pridelovalci ne bodo pustili
na cedilu.
- ju –
ma,
o
v
d
Ni
epši!
l
e
j
kdo
Lepota
združuje?
Hazarderstvo
Bo dobitek
za občinski
ali lastni
žep?
Župana prleških občin Sveti Jurij ob Ščavnici in Veržej Anton Slana (levo) in Slavko
Petovar (desno) sta svojo volilno kampanjo
začela z igranjem stav na konjskih dirkah v
Ljutomeru, so izvedele Pentute. Prisluženi
denar - oba sta prepričana, da bosta na
naslednjih nekaj dirkah uspešno stavila, saj
če
Mogo
imata dobre odnose s tekmovalci bosta naložila tako, da bo dobro za
njun in občinski žep. Vsega bosta
porabila za volilno kampanjo za
ob
kar za
oje!?
županske volitve. Protikorupcijski
komisiji to že zdaj sporočata, da pozneje ne bo kakega nesporazuma.
- ju -
Nekdanja mis Slovenije Tadeja Ternar iz Beltinec je rada
v lepi družbi, saj je samozavestna in prepričana, da itak
nihče ne more biti lepši od nje, čeprav bi mnogi to hoteli.
Z državnim sekretarjem dr. Andrejem Horvatom sta prekrasen par, vendar samo za poziranje, da ne bo kakšnega
natolcevanja.
So pa informatorji Pentut prepričani, da ni nemogoče,
da bo Tadeja predstavnica za stike z javnostmi na ministrstvu za kmetijstvo, če bi bil Andrej minister. Krasna
dobitna kombinacija v paketu iz manj razvitega Pomurja
za razvito Slovenijo!
- ba -
4
p en
april 2010
28
Kuharski tečaj za gospe iz soboške mestne četrti Partizan
Ženske so zasedle svoja
mesta. Na čelo mize
se je kot gospodarica
usedla Olga Varga.
Pravijo, da tisti, ki sedi
na tem mestu, dobi vedno
največji kos mesa. Marija
Sever, na desni strani
spredaj, je rezervirala
eno mesto za nekoga, ki
bi še lahko prišel … tako
so jedle soboške gospe,
kar so skuhale.
Bojan
Zadravec
Nevsakdanje ženske
kuhajo nevsakdanjo hrano
Pomen kuhanja že zdavnaj ni več
samo v smislu, da se ljudje nasitijo ob
dobri hrani. Danes je kuhanje nekaj
več. Kuhanje je umetnost. Govorimo
o kulturi kuhanja. Kuhanje ustvarja
med ljudmi novo kulturo medčloveških
odnosov, ki temeljijo na komunikaciji,
poslušanju drugega, upoštevanju želja
in potreb ter iskanju skupne rešitve
za suhe in tiste z baročno postavo,
za zdrave in tiste, ki jih je obiskala
gospa bolezen. Vse bolj se zavedamo,
da s primerno hrano ostanemo mladi,
vitki, polni mladostne energije. V
vse to verjamejo ženske iz soboške
mestne četrti Partizan. Skupaj z njimi
smo kuhali na tretji osnovni šoli, jim
prisluhnili in ugotovili, da imajo vse
nekaj skupnega. Vse so zelo nevsakdanje
in rade dobro jedo.
Od leve na desno: Olga Šemen, Albina Horvat,
Vera Berglez, Brigita Škaper Gumilar in Nastja
Jagličič - Korpič so namakale sadje v čokolado.
To bo radost, ki jo bodo doma pripravljale
svojim partnerjem. Menda ti čokoladni koščki
dobro teknejo med kopanjem v kopalni kadi.
»Ženske, kaj mislite, kako bo srečen moj Igor,
ko mu bom kaj takega prinesla v posteljo?« je
spraševala Brigita iz Žitne ulice.
Kraljica dietetičnega in zdravega kuhanja med
Muro in Rabo, ekstravagantna Jolanda Prelec
Lainščak, ob njej na njeni desni Marija Bačič
– s svojo partizansko naravo in pogumom je
gonilna sila mestne četrti Partizan. Na njeni
levi je Olga Varga, pomurska Jelena Debelder,
strokovnjakinja za vrtove in cvetličarka.
Postavljene so kot kuharska trojica. Jolanda je
bila kuharski Bog, Mariška oznanjevalka, Olga
pa za štedilnikom in mizo duhovna vodja.
Slednja je ženskama opisovala popoldan, ki ga
je preživela v »ogračeku«, in pri tem uživala
skupaj s svojim Francem. Jolanda Olgi: »A si
popila zadosti vode, ker si bila fizično aktivna?
No, zdaj popij malo belega hodošana.« Mariška
je medtem Jolandi z roko želela naznaniti, naj
gleda naravnost, ker bo nastala fotografija.
»Brigita, kaj spet ti? Da nikoli več ne boš na krožnik tako
polagala peciva. Poglej, kako si popacala. Kakšne blazine in
rjuhe? Smo vendar v kuhinji in ne v spalnici,« je Brigito opozorila
njena mentorica. Brigita, ki je v roki držala nož: »Ja, gospa Joli,
do drugič se bom poboljšala.« Olga Varga se je le smejala, saj
ni bila pri tem nič kriva. Njena Šemnova soimenjakinja pa je
le poslušala nasvete izkušenih.
Recept za ajdovo torto!
Poslušni in vestni učenki kuhanja Nastja
Jagličič - Korpič in Katja Toth sta z namazom
opremljali biskvit za ajdovo torto. Nastja,
po poklicu veterinarka, je to opravljala tako
natančno, kot če bi bila pri operaciji živali.
Vse sterilno in po navodilih. Pravnica Katja pa
je marmelado prav tako nanašala po pravilih
in zakonih. Nastala je odlična, nenavadna in
izbrana sladica.
Spredaj v pekaču čaka že gotov ohrovtov
narastek. Brigita nosi v usta stopljeno
čokolado, seveda ko je nihče ne vidi.
Vlogo glavne strežnice si je dodelila Brigita. Pri streženju bele torte
velja pravilo, da se postaviš zadaj za gostom in s pladnja naneseš kos
sladice, ki naj bi jo pekle gospodinje na belo nedeljo. Jolanda Prelec
Lainščak, ki bi bila lahko tudi učiteljica lepega vedenje, opazuje
Brigito. Pozorna je na roke, če so pod pravilnim kotom. Ano Kuzmič
je strah, da njena obleka ne bi bila popacana s kremo. Več ljudi, več
je novih pravil, si je najbrž mislila Olga Žuvela na desni strani.
4 jajca, 140 g sladkorja v prahu, 60 g naribane
jedilne čokolade, 70 g ajdove moke, pol zavitka
pecilnega praška, marelična marmelada in
250 ml sladke smetane.
Priprava: Rumenjake in sladkor dobro spenimo,
nato dodamo naribano čokolado, premešamo
in počasi primešamo moko s pecilnim praškom
in sneg štirih beljakov. V modelu jo spečemo
(30 minut), ohladimo, premažemo z marelično
marmelado in smetano.
Brigita Škaper Gumilar, ki je nikjer ni zmanjkalo,
je pri tem uporabila malo fantazije in sladico
aranžirala kot posteljno blazino in jo tako tudi
poimenovala. To je njen izdelek: »Če pa tak
zgledne! Ka bom te zaj …« Za njo je bil dan
polomije. Ni vedela, da bo zvečer na tečaju
nastajala Penova reportaža, zato ni imela
vzroka, da bi šla prej k frizerju. Gitka je bila
presenečena.
Hrvatici iz Medžimurja, plavolaska Jasenka Kerec in Olga
Šemen, sta po poroki s Sobočanoma postali Sobočanki. Na
sredi med njima jima ukazuje Darinka Dominko, in sicer
kako mora biti postavljen pribor ob krožniku. Jasenka po
medžimursko: »Veee san htjela, da tako postavim…ili…«
p en
Nindri indri
P
rvi dve stvari je moja mama prinesla v tridesetih
letih iz Chicaga, leta 2005 sem z njima odpotoval
v Los Angeles, da prijateljem skuham kavo, da ne
ostanem v temi, če bi se pokvaril Teslov električni
sistem. Knjige pa so me tako in tako spremljale vse
življenje kot zvesti kažipoti, prijatelji – še v mariborskem zaporu 1963. sem prebiral Ptičke brez gnezda in
Camusovega Tujca. In tako sem se večji del življenja
tudi počutil: povsod dobrodošel, nikjer doma.
Nekateri slovenski prijatelji so mi zamerili, da sem
odšel, Hrvati me niso nikoli do konca sprejeli za svojega. Ostal sem tujec, ki je potoval iz enega kraja v
drugo tujino. Sčasoma se mi je izkristalizirala misel,
da je Slovenija vseeno moja domovina, da je Hrvaška
moja usoda, da je bila Amerika epizoda v mojem iskanju prostora pod filmskimi reflektorji. Pri tem me je
tolažilo, da nisem edini izgubar, da je v Hollywoodu več
neuspešnih iskalcev sreče kot srečnežev, da je tam za
vse prostor za zaposlitev, a malo se jih z delom prebije
do slave, prej z lepoto, judovstvom, naključji, zaradi
srečnih okoliščin. Vendar je bilo potovanje koristno,
saj sem se po petih letih – kolikor je trajal diplomatski
mandat moje soproge, konzulke za kulturo RH – vrnil
domov z izkušnjami, s celim kupom poslovnih vizitk
in občutkom, da so mnogi ostali, ker še vedno upajo,
da bodo zmagali. Srečal sem dve nadebudni Slovenki,
obe sta bili novinarki, vendar je dekle, ki se je ukvarjalo tudi s fotografijo, izginilo, drugo pa še vedno upa v
svojo srečo, čeprav stanuje kar trideset milj od filmske
tovarne sanj, pri tem pa nima avtomobila, da bi se cilju
približala. Moj stari prijatelj, soboški sošolec, Odrančan Vinci Horvat, je prišel do cilja; ustvaril si je dom,
stanuje s prijateljico, dozidal je majhno stanovanje, ga
dal v najem in živi udobno življenje upokojenca, gleda
evropski nogomet, hodi na hipodrom, večkrat mi je
naredil dobro margarito, saj mu limone rastejo na vrtu,
in se odločil, da se ne bo več vrnil domov. Ne želi več
biti junak. Ko sem ga vprašal, kako to misli, je rekel,
da tisti, ki samo posedajo doma, niso junaki. Potovanje
je hrabrost in izkušnja, širi obzorja, ponuja presenečenja, odkriva naravne lepote, srečanja z zanimivimi
ljudmi. Pitagora je pridobil svojo modrost s pravimi
in zamišljenimi potovanji. Odisej je opisal potovanje
po Sredozemlju, Jezus je pobegnil v Egipt. Ojdip je
moral za kazen na svojo dolgo plovbo, Marko Polo je
odšel odkrivat Daljni vzhod. Potovanje je tako podoba
dolge nomadske zgodovine človeštva, pot, na kateri
pametni postanejo modri, avanturisti dobijo svoje ulice,
emigranti novo domovino. Največ sveta niso odkrili
in spoznali profesionalni popotniki in raziskovalci,
marveč vojaki, ki so jih vojskovodje vodili na različna
evropska bojišča. Mnogi od njih se niso vrnili, drugi so
prinesli s sabo različne bolezni, revolucionarne ideje,
tudi kakšno odlikovanje. Včerajšnje vojne so pregnale
s svojih ognjišč po več sto tisoč ljudi; razpršili so se po
svetu kot frnikole in danes je mogoče srečati te z nostalgijo zaznamovane, ožigosane ljudi z Balkana v mnogih
krčmah, kjer niso samo gostje, marveč tudi lastniki, in
tako sem tudi sam našel v Los Angelesu pribežališče
za izgubljene duše. To je Aroma kafe, v kateri Amra iz
Banjaluke ponuja vsakomur poleg bosanskega lonca in
čevapčičev tudi glasbo in prijetno posedanje na terasi,
kamor Rade Šerbedžija redno prihaja igrat remi. In
svet postane nenadoma prijazen: domovina je tam,
kjer so dobri ljudje, ki govorijo neprepoznaven jezik
in se tako Američani ne morejo vmešavati v njihove
prepire, radosti in ljubezni. Radetu v Hollywoodu ni
lahko: njegovo sredstvo za zaslužek, eksistenco je jezik,
vendar uspeva, tako kot uspeva tudi Goran Višnjić. Včasih prevladajo pri producentih slovanski šarm, trma in
vera vase – in vloga je zajamčena. V nasprotju z njimi
je piscem vseeno, kje živijo, samo da imajo inspiracijo,
delovne navade, računalnik, jutranjo kavo in cigareto,
posteljo in muzo, honorar in prijatelje, s katerimi se
lahko zapijejo. Za Ferija je središče sveta Sobota, za
Vincija je zemljepisna karta sestavljena iz neuničljivo
lepega Goričkega, grenke samote in občutljive panonske duše. Peter Kuhar je odtaval v Beroun na Češkem,
kjer prevaja poljskega pesnika Krynickega. Sam sem
se ustavil v Zagrebu, vendar navezan na Ljubljano in
Soboto, kar predstavlja poseben potovalni trikotnik. In
tako je vse nekako na dlani kot na zemljevidu majhnega sveta. S Ferijem sva delala film o simpatičnem
Ciganu (Romu) Bumbašu, Milan mi je lani pomagal
izdati zbirko poezije, Peter hodi po mojih prevajalskih
stopinjah, kajti s poljskim pesnikom Krynickim sem se
srečal pred leti v Krakovu, v njegovi satirični pivnici. In
zdaj je v središču pozornosti znova Krakov, kamor je na
svojo zadnjo pot odšel pan Kaczynski s svojo soprogo,
ne da bi mu uspelo končati neko drugo potovanje, na
komemoracijo v ruski gozd Katin. Da, so tudi nesrečna
potovanja, iskanje izgubljenega časa, iskanje lastne
resnice, nacionalne identitete, prihodnosti; potovanje
kot spoznavanje samega sebe, svojega notranjega
moralnega profila, spuščanje v pekel, vzpenjanje po
Jakobovih lestvah na rob neba. Mogoče so najlepša
potovanja s prijatelji. Tako sta se dva prijatelja odpravila na pot v puščavo. Med potjo sta se sprla, prvi je
drugemu prismolil zaušnico. Udarjeni je bil užaljen in je
molče zapisal v pesek: »Danes me je udaril moj najboljši
prijatelj.« Hodila sta dalje, prišla sta do oaze, kjer sta
se sklenila okopati. Tisti, ki je dobil udarec, toliko da
ni utonil med kopanjem, vendar mu je prijatelj rešil
življenje. Ko je prijatelj prišel k sebi, je vrezal v kamen:
»Danes mi je moj najboljši prijatelj rešil življenje!« Ta, ki
je udaril svojega prijatelja, ga je začudeno vprašal: »Ko
sem te udaril, si to zapisal v pesek, tokrat pa si misel
vklesal v kamen. Zakaj?« Prijatelj mu je odgovoril: »Ko
nam kdo stori kaj hudega, to moramo zapisati v pesek,
da to vetrovi izbrišejo, kadar kdo stori kaj dobrega,
to moramo izdolbsti v kamen, da tega nihče ne more
izbrisati. In nauči se, da rane zapisuješ v pesek, srečo
vdolbeš v kamen.«
Je pač tako, da popotovanje iz potnika naredi človeka.
MADE IN EU
Branko Šömen
5
Š
I
L
J
M
A
Z
Bea Baboš Logar
M
Po dveh mesecih bivanja v skoraj praznem stanovanju sem se končno
preselil. Naslov ni več ameriški, marveč evropski, ni ne v Ljubljani ne v
Soboti, marveč v Zagrebu. Dva meseca je potovala prtljaga, zabojnik je
prepotoval pol sveta, od kalifornijskega pristanišča San Pedro do Reke, do
hišnega praga, »door to door« pravijo poslovneži. Ko sem odpiral kartonske
škatle, sem znova držal v rokah spominke, star kavni mlinček, ki sem ga kot
otrok prebarval v modro, meščansko petrolejko, knjige, dokumentacijo.
april 2010
RA
29
M
inila je velika noč, pred njo pa smo preživljali čas posta in odrekanja.
Po vsem tem resnem času pa je prišlo praznovanje ob pogrnjenih mizah: hekatombe jagnjet, prašičkov, kozličkov in česa vsega še ne! Da družina
spet pride skupaj, da mama pripravi tradicionalna velikonočna jedila, ki
teknejo tako vernim kot nevernim. Pri prvih ohranjajo versko izročilo, pri
drugih tradicijo družinskega zbiranja. Pa vendar – ljudje, gospodarji zemlje,
pozabljamo, da naša praznovanja povzročajo nemalo trpljenja živalim in
da bi lahko prav tako praznovali z malo manj, posebno še zato, ker imajo
mnogi še manj. Res je, da so ljudje, odkar obstaja človeštvo, praznovali
svoje obrede z žrtvovanjem živali bogovom – darovanje, ki so ga opravljali
svečeniki, žrtvene živali pa so bile posvečene. Naša današnja praznovanja
mogoče res vsaj od daleč sledijo temu davnemu žrtvovanju, a zdi se, da
večinoma ne služijo toliko obredju kot trebuhu. In takšnemu »pogledu iz
trebuha« se skoraj nikjer več ne moremo izogniti. Petičnejši se kar naprej
pogovarjajo, kaj so kje jedli, kje so dobre gostilne, s televizijskih ekranov nas
vabijo kuharji z vsega sveta, da bi tudi sami pripravili kaj nadvse imenitnega
za družino in prijatelje. Potem pa te počasi vse to, kar gledaš in poslušaš o
jagenjčkih, žrebičkih in zajčkih, začenja navdajati z nelagodjem v spoznavanju nezavedne krutosti vsega tega početja. »Naši jagenjčki,« se je pohvalili
kuhar v imenitni londonski restavraciji, »so se še zjutraj pasli na škotskem
višavju.« In ob tem prizoru nas je polovico gledalcev najbrž zajela potrtost,
drugo pa nevzdržna želja, da bi to imenitnost okusili vsaj enkrat v življenju.
In ob vsem, kar je še takega, se odzivamo podobno – bi ali ne bi jedli rižoto s
potočnimi raki, želvjo juho, redke zaščitene ptice, pašteto iz slavčjih jezikov!
Skušajte se spomniti, kdaj ste zadnjič slišali njihovo čarobno petje.
Bi jedli
obzirno?
Bi obzirno
tudi živeli?
Od nekdaj je tako. Naravnega reda stvari ne moremo spreminjati,
čeprav že kar veliko ljudi ne jé več mesa. Tistih, ki to še vedno počnejo,
res ne gre zmerjati, saj vsi, vsaj starejši, izhajamo iz »kulture« dunajskih
zrezkov, govejih juh, praženih jetrc, nadevanih telečjih prsi, ocvrtih pišk
… Meso smo kupovali v trgovini kot vsak drug izdelek, ne da bi pomislili,
kdo je dal zrezke ali »ne preveč mastna rebra« za juho. Tako je vedno
bilo, ni pa nujno, da vedno tako tudi ostane. Vsi mi, tako ljudje kot živali,
smo v isti obsodbi, kot piše v svetem pismu ali kot beremo v znani pesmi
Daneta Zajca – nad vsemi nami sonce brusi bleščečo mesarsko sekiro. Ali
si potemtakem ne bi mogli izkazovati malo več sočutja? Ljudje med seboj
in do živali. Ne samo da moramo umreti vsi, vsi se znamo tudi veseliti
življenja, sončnega dne – tako človek kot jagnje na škotskem višavju. Razlika je le v tem, da so nam živali prepuščene na milost in nemilost. Pa bi
kljub temu lahko kaj storili zanje – lahko bi z njimi ravnali bolj človeško,
in če že moramo jesti meso, bi lahko opustili vsaj uživanje mladih živali.
Zakaj bi morali jesti ravno jagnjeta, kozličke, žrebičke, ki jih je, kot sem
nekje prebrala, narava ustvarila ljubke zato, da bi se jih usmilili. Pa se
jih ne. Lahko pa vsaj razmišljamo o tem – mogoče lahko vsaj priznamo,
da takšni predlogi niso zgolj sentimentalne marnje postaranih babnic,
ki se jim svet začenja zdeti grd, ker se bodo morale posloviti od njega.
Če bomo jedli obzirno, uživali preprostejšo hrano in manj mesa, bomo
koristili najprej sebi, svoji vesti oziroma svojemu zdravju – lahko bomo
tudi kaj prihranili in dali tistemu, ki nima. Kakšnega mladička bomo rešili
prezgodnje smrti. In navsezadnje, kot pravijo znanstveniki, bo zmanjšan
obseg živinoreje zmanjšal tudi škodljive izpuste v okolje.
Prav tako pa bi jesti obzirno lahko pomenilo tudi obzirno živeti – se
mar ljubezen do bližnjega ne izkazuje ravno v spoštovanju, v obzirnosti
do njegovega življenja, v priznavanju vseh takšnih pravic, kot si jih lastimo tudi sami. In vse te pravice so zelo preproste: imeti poklic, ustvariti
si družino, imeti rad svoje otroke, prijatelje, dočakati svoje vnuke. To naj
bi bil osnovni način življenja in želja nas vseh – od cestnega pometača
do predsednika države.
To je naša naravna in božja pravica in ne smemo je kratiti drug drugemu, ampak si moramo pri njenem uresničevanju pomagati. Gotovo
ne tako, da se vzpenjamo po truplih, ko hočemo obogateti, pač pa tako,
da pravično plačujemo svoje delavce, jih ne zavajamo in goljufamo, tudi
oni imajo svoje želje in sanje in ne bi jih smeli imeti za nepomembne,
za ničle. Živeti obzirno bi lahko pomenilo tudi, da s svojim pohlepom
in sebičnostjo ne bi prizadevali ne ljudi ne narave okoli sebe, da ne bi
skušali umazati še zadnjih kotičkov neokrnjene narave. Predvsem pa da
bi spoštovali tiste, ki nimajo ničesar, in se ne bahali s svojim bogastvom
pred njimi, da ne bi svojim otrokom razlagali, kako smo več kot drugi, ki
so itak sama beda. Nekateri ljudje so namreč povsem zadovoljni s svojim
uboštvom, s skledo na mizi in streho nad glavo, ker je njihovo bogastvo
drugje. Vse kaj drugega pa je revščina, v katero smo prisiljeni zaradi vseh
mogočih krivic – kruta je in ponižujoča, polna obupa in brezizhodnosti.
In gotovo jo povzročajo tudi tisti, ki so brezobzirni. Brezobzirni na vse
možne načine.
6
april 2010
p en
30
Kdo mi bo pomagal, komu se potožiti, komu se zaupati, kdo me bo razumel, poslušal in uslišal?
Tolmun me ni pogoltnil
Iz popolne teme, molka in praznine sem prekinila lastno ujetost ter nemoč bolečih in travmatičnih soodvisnih odnosov.
Spoznala in sprejela sem svojo bolezen, živim z njo. Rada imam sebe, svobodno izbiro, svoj mir, misli, svoje otroke, vnukinjo ...
Doživela sem in si dovolila novo srečanje in notranjo preobrazbo z »rešiteljem« kot milostni trenutek, ki mi ga je naklonil Bog,
Višja sila ali kakor ga sama razumem. Ključ do razumevanja izgubljenih čustev je skrit v sprejemanju in darovanju življenja.
T
istega toplega junijskega dne sem se dobesedno
sesula in zgrudila na posteljo. Bolečine po levi
strani telesa niso prenehale, v levi polovici glave so
se naselili številni majhni črvi, ki so se plazili in vrtali.
Njihovi gibi so bili tako močni, da sem mislila, da mi
bodo raznesli glavo. Občutila sem močno tesnobo,
v telesu pa izčrpanost, kot da bi hotela zaspati za
vedno. Popolnoma sem oglušela. Nisem prenesla
nobenega hrupa, ne zvonjenja telefona, ne televizije,
ne radia, nobenega glasu, celo glas tedaj trinajstletne
hčerke me je motil in dušil. V tistih trenutkih je hčerka izrazila potrebo po pogovoru z mano, da mi pove,
kaj se je dogajalo v šoli. Takrat sem v sebi zatajila
mater, odrinila sem lastna otroka, tudi že triindvajsetletnega sina, kot da ju nikoli nisem spravila na
svet. V podzavesti sem obsojala vse ljudi, ki sem jih
imela za krive za svoje stanje. Jokala sem kot otrok,
ki ga še sedaj čutim v sebi, ki si prizadeva iztrgati iz
mene vse strahotne, boleče in grenke prizore mojega življenja. Po utrujenem obrazu so se zlile težke
solze, solze uboge triinštiridesetletne žene, delavke,
hčerke, sestre, matere, babice, ki je v tistem trenutku
videla svoje nesrečno, vsega usmiljenja vredno in do
takrat zavoženo življenje. Koliko sem za to sama
kriva? Koliko so krivi drugi?
V glavi sem občutila temen tunel, nato pa močno
svetlobo, ki me je vsrkavala. Videla sem že pokojnega
očeta, ki mi je šepetal: »Ne boj se, tvoja nadaljnja pot
je odvisna samo od tebe. Jaz bom vedno ob tebi.«
V prividu se mi je prikazal lastni pogreb z vsemi,
ki so me kadar koli telesno in duševno zlorabljali.
Izčrpano in bolno telo se je počasi prebujalo in me
opozarjalo, da kljub vsemu še ni konec.
Vendar se vedno pojavi nekdo ali nekaj, kar
preusmeri tok dogodkov v pravo smer. Do četrtega
razreda osnovne šole nisem govorila. Bili so trenutki, ko sem si želela umreti. Zaprla sem se vase
in neprestano jokala. Ostala sem sama, majhna in
izgubljena. Grizla sem si nohte in ustnice do krvi,
pulila sem si lase … Kot otrok alkoholizirane matere, sestra nasilnega brata, hčerka očeta, v katerem
nisem imela prave opore, sem velikokrat objokovala
vse to, večkrat tudi v sanjah. Srečal me je Gospod,
starejši, visok, sivolas, ki mi je dal vedeti, da pride
čas, ko se bo pojavil, in takrat mu bom razkrila svojo
grenko bolečino. Poprosila sem, da naj nas obišče,
da mu potožim, kaj se pri nas dogaja.
Sedaj sva se srečala v moji pisarni vsak s svojo
bolečo preteklostjo. Preblisnili so me sanjski lik in
besede, ki mi jih je takrat namenil.
Pomislila sem: »To je vendar on, moj rešitelj!«
Počutila sem se, kot bi srečala očeta, ki bo razumevajoč in me bo potolažil. Povedal mi je, da je (po)
potnik, zdravljen alkoholik, ki odloča sam o sebi, saj
si je to pridobil s prehojenimi lastnimi izkušnjami,
in da mu svoboda pomeni več kot življenje. Nisem
mogla verjeti, da je lahko nekdo tako odkrit, neposreden, brez predsodkov in obenem razumevajoč.
Po nekaj prijetnih srečanjih, na katerih mi je veliko
govoril o sebi, sem začutila potrebo, da se mu izpovem tudi sama.
»Imam ogromno težav, ne vem, kje bi začela.
Nedavno sem hudo zbolela.«
Nato sem mu pričela, še nekoliko zadržano in z
občutkom sramu, odgrinjati svojo preteklost. Motil
me je njegov nepremični pogled, ki je bil bistveno
drugačen od vseh prejšnjih, ki so me le obsojali in
iskali moje »napake«, bodisi telesne bodisi razumske. Vendar me je spodbujal njegov nasmeh, ki mi
je dal vedeti, da ga moja pripoved zanima. To se mi
je zgodilo prvič v življenju.
Njegove besede so bile: »Terezija, sprosti se, poskušal te bom razumeti, tvoja zgodba me zanima.«
Moji predsodki in strah so počasi izginjali. Čutila
sem olajšanje. Na pogostih daljših sprehodih v naravi sem se mojemu rešitelju vedno bolj odkrivala,
saj je to krepilo tudi najino medsebojno zaupanje.
Med drugim sem mu omenila tudi večkratno posilstvo, ki sem ga doživela najprej v nežnih otroških
letih in kasneje, ko sem končala študij. Omamljeni
posiljevalci so me ugrabili in pretepali ter mi grozili
s smrtjo. Ta gnusna ponižanja so pustila v meni
globoke rane, ki so se le tu in tam nekoliko zacelile. Imela sem pogoste nočne more, nisem mogla
dihati, bila sem vznemirjena, napeta ... V nemirni
noči, ko spanec ni hotel priti, sem v bližini zaslišala
presunljive prošnje dekleta, naj jo pustijo pri miru.
Na pomoč je klicala tudi mamo. Vrnil se mi je spomin
na tisto, kar se je dogajalo meni. Takrat sem želela
ob sebi mamo in jo klicala na pomoč. Mama je bila
takrat kdo ve kje in kdo ve s kom, prav gotovo pa s
kozarcem. Vse to sem povedala brez olepšav, brez
kakršnega koli zatajevanja, saj sem vedela, da me
bo razumel, da me ne bo obsojal in tudi rana se za
čuda ni več odpirala.
Sčasoma sva postala zelo dobra prijatelja. Želel
je spoznati mojo družino, zlasti mamo. Po vstopu v
stanovanje – oče je pred tem umrl – se je zagledala
v moj trebuh, češ še vedno ga imaš.
Pomislila sem: »Mama, še vedno me obsojaš, še
vedno me ne maraš, nikoli me nisi in me ne boš
sprejela niti vzljubila.«
Prijatelj kot da bi uganil njene misli, ji je dal
vedeti: »Gospa, meni je vaša že odrasla hčerka pri
srcu in všeč takšna, kot je. Zelo sva si podobna,
imela sva in imava podobne težave in vse to naju
tudi povezuje.«
Ugotovila sva, da je pod vplivom alkohola. Vrnila
sem se v otroštvo in se spomnila sorodnice, ki me je
želela posvojiti. Na vso moč sem se trgala od mame
in močno držala za roko mojo »drugo mamo«. Rekla
je, da sem lepa, da me bo oblačila v lepa oblačila.
Moja mama mi je nenehno govorila, da sem grda,
da imam veliko glavo ter da nikoli ne bom lepa.
Tepla me je po glavi, ni mi dovolila, da bi se učila,
obmetavala me je s šolskimi knjigami. Pri tem ji je
pridno pomagal starejši brat. V njem sem videla
sadistična nagnjenja in že prirojeno ali pridobljeno
agresivnost.
Ob obisku očetovega groba je moj prijatelj želel
zvedeti nekaj več o njem. Spomin na očeta mi kaže
visokega klenega in discipliniranega moža, ki se mu
je zelo podala uniforma. Ljubil je tamburaško glasbo,
petje, ples, naravo ... Bil je tudi zelo strog, zlasti ko
nam je namenjal nadaljnje poklice. V poklicni šoli
sem bila pohvaljena in odlična. Začutila sem, da je
moje poslanstvo v nečem drugem. V tem času smo
imeli tudi veliko obiskov. Miza se je vedno šibila pod
jedačo in pijačo, kar je najbolj ugajalo moji mami,
da je lahko prikrila svojo nagnjenost do alkohola.
Veliko je hodila z doma, ne da bi nam povedala,
kam hodi. Razumljivo je, da sem jo obsojala, vendar
je bila njena odvisnost vse močnejša. Naša družina
ni imela nobenih možnosti vzpostaviti pristne in
ljubeče medsebojne odnose. Oba starša sta bila
bodisi neposredno bodisi posredno odvisna, zamere
med njima so bile vse večje, prepad pa še globlji,
brez vsakega zadržka sta se pretepala vpričo nas
otrok. Spominjam se, da naju je s sestro brat večkrat
popeljal na sobotni ples v vojaško šolo. Tam sva se
lahko družili le z njegovimi prijatelji, ki pa so že takrat radi segali po alkoholu. Nekoč ob praznovanju
rojstnega dne bratovega prijatelja me je celo želel
spraviti z njim v posteljo, čez čas, da bi se z njim
poročila. Temu sem se močno uprla, saj nisem do
njega čutila čisto nič.
»Nekega sončnega jesenskega dne sem srečala
uniformiranega mladeniča, v katerega sem se zaljubila. Zdel se mi je zelo resen in odkrit. Prepričana
sem bila, da sem srečala človeka, s katerim bi lahko
imela resno zvezo. Po očetovem napotilu sem ga
pripeljala domov. Prav takrat si je našel službo, iskal
pa je sobo in starši so dovolili, da se je nastanil pri
nas. Postala sva tako rekoč sostanovalca, kaj kmalu
sem zanosila, vendar tega nisem nikoli obžalovala,
želela sem si sina. Otrokov oče mi je predlagal splav
in me zapustil. Hvaležna sem pobožni stari mami, ki
me je obvarovala. Do poroda so me zaprli v majhno
sobico. Opravila sem izpite v rednem roku in diplomirala. Drugo že veš.«
Prosto mesto socialne delavke me je čakalo v
manjšem mestu. Bila sem sprejeta za določen čas.
Vzpostavila sem dobre stike s sodelavci, motil me
je le alkohol, ki ga je bilo občasno preveč. Srečala
sem mlajšega urejenega moškega. Ugotovila sva, da
imava veliko skupnega, ker je tudi on zaradi gospodovalne matere nameraval zapustiti dom. Želel je
spoznati mojega triletnega sina. Z mojo mamo sta se
hitro zbližala, oče pa je bil do njega zadržan. Poročila
sva se. Že na poročno noč mi je očital nezvestobo,
seveda v vinjenem stanju, kar mi je dalo vedeti, da
sem prišla z dežja pod kap. Tudi kasneje sem morala
prenašati grobo zaničevanje, zmerjanje, posmeh in
še kaj. Ginekolog mi je odsvetoval spočetje z možem
alkoholikom, vendar ga nisem poslušala, močno sem
si želela hčerko. Po daljšem zdravljenju sem pred
božičem zanosila in rodila prisrčno deklico. Na videz
je je bil oče vesel, vendar ni nehal piti. Z otrokoma
sem se zatekla k staršem. Mama je zagovarjala pi-
vskega bratca. Nisem želela biti žrtev nesramnega
in brutalnega obnašanja zapitega moža, preprečila
sem, da bi pretepal mene in sina. Vem, da bi ga
izgubila za vedno, saj bi poiskal zavetje pri dedku, s
katerim sta se zelo dobro razumela. Po desetih letih
je moj »zakon«, ki nikoli ni zaživel, propadel. Mož
na zdravljenje ni pristal.
V dnevih pred očetovo smrtjo me je neznana
sila vlekla v njegovo bližino. Imela sem občutek,
da si tudi on želi mene, da mi pove za družinsko
skrivnost in odloži breme strahotne krivde. Žal je
naneslo, da se nisva mogla srečati in pogovoriti, kar
bi meni veliko pomenilo, saj bi lahko izvedela in si
razložila dramatične zaplete med nami. Še danes je
to mamina temna skrivnost in sebična neiskrenost
do nas, že odraslih otrok. Očetu sem hvaležna za
ves čas, ki ga je ljubeče in skrbno posvetil vnuku in
mojemu sinu.
»Mi želiš še kaj povedati o očetu, kar je povezano
s tabo?« me je pobaral moj prijatelj.
Spomnila sem se telefonskih klicev, ki so bili
povezani z mojo mamo in njenim pitjem, ko sta se
po njegovi upokojitvi preselila v drugo mesto. Sredi
noči je potožil, da mame ni doma in da naj nekaj
ukrenem. Poklicala sem policijo. Našli so jo in v
vinjenem stanju pripeljali domov ali v bolnišnico.
Žal se je družina srečevala le ob takih in podobnih
dogodkih.
V moji izpovedi se bom vrnila k prvemu srečanju
z mojim prijateljem. Nisem še omenila namena njegovega prvega obiska. Imel je v mislih, za kar je dal
tudi pobudo, ustanovitev prve skupine anonimnih
alkoholikov (AA) v naši pokrajini in je iskal za to
primeren prostor. Čeprav sem bila na bolniškem
dopustu, sva se dogovorila tako za prostor kot tudi
za čas sestajanja skupine. Prvih srečanj se sicer
nisem udeležila, sem pa bila v sosednjem prostoru
in sem lahko slišala vse, kar so se takratni člani na
srečanju pogovarjali. Zaznala sem, da so teme, ki so
jih obravnavali, zelo blizu vsemu, kar se je dogajalo
tudi meni. To mi je dalo nov pogum za srečanje s
člani, za katere sem čutila, da me z veseljem sprejemajo. Skozi srečanja, ki so tedenska, sem spoznavala
lastne težave in vse bolj doumevala vzroke, ki so me
pripeljali do tega, kar se mi dogaja. Razkrivala sem
sram, gnus, jezo, obtoževanje, zamero, bolečino, žalost, razočaranje, strah ter prihajala do vse milejših
čustvenih stanj, kot so obžalovanje, odgovornost, razumevanje, naklonjenost, ljubezen.
»Povedala sem ti že, da so me vse otroštvo usmerjali in me prepričevali, kaj bi bilo zame najboljše.
Vendar sem v času polnoletnosti le izbrala tisto,
za kar sem mislila, da je moje poslanstvo, da mi je
namenjeno. Ob opazovanju alkoholizirane matere,
ki sem jo vse bolj pomilovala, sem se vpisala na višjo
šolo za socialne delavce. Ko sedaj o tem razmišljam,
priznam, da sem bila soodvisna že takrat. Pričakovala sem, da bo moja usmeritev mamo odvrnila od
alkohola ali vsaj pripomogla k temu. Kako sem se
uštela! Sprememba namreč ne more priti od drugod,
ampak se lahko zgodi le v nas samih.«
Ugotovila sem, da sem se srečala z alkoholom že
v materinem trebuhu in to se je nadaljevalo skozi
vse moje življenje do nedavnega oziroma do vključitve v skupino AA. Odraščala sem v nezdravem in
začaranem čustvenem vrtiljaku; ob materi alkoholičarki, tisti, ki so me zlorabljali, so bili alkoholiki,
brat je bil alkoholik, mož je bil alkoholik in še nekaj
drugih, ki sem jih srečala kasneje, pa tudi kjerkoli na
delovnih mestih. Zame ni nihče skrbel, ampak sem
bila jaz tista, ki sem morala »skrbeti« in »čustveno
razumeti« druge, kar me je tudi v denarnem smislu
pripeljalo do skorajšnjega poloma. Težavam, ki sem
jih opisala uvodoma, pa je bila vzrok tudi izgorelost
na delovnem mestu. Zavedam se, da za bolečine, ki
sem jih pretrpela, ki so mi jih zadajali drugi, nisem
kriva. Iz popolne teme, molka in praznine sem prekinila lastno ujetost ter nemoč bolečih in travmatičnih
soodvisnih odnosov. Spoznala in sprejela sem svojo
bolezen, živim z njo. Rada imam sebe, svobodno
izbiro, svoj mir, misli, svoje otroke, vnukinjo ... Doživela sem in si dovolila novo srečanje in notranjo
preobrazbo z »rešiteljem« kot milostni trenutek, ki
mi ga je naklonil Bog, Višja sila ali kakor ga sama
razumem. Ključ do razumevanja izgubljenih čustev
je skrit v sprejemanju in darovanju življenja.
Terezija K.
p en
31
april 2010
7
MOJ STIL
Ana Pertinač (1977) …
Slavko Zec (1977) ...
... oznaka »umetniška duša« bi bila zanjo preveč površna. Ana
je že na prvi pogled drugačno dekle. No ja, je ženska, mama,
ki ji ni težko priznati, da je samohranilka in da se bori za svoj
prostor pod (poslovnim) soncem. Kot »alujevki«, industrijski
oblikovalki pravzaprav, ji dela ne bi smelo manjkati, a tudi
ta boj jo je pripeljal nazaj v rodni Ljutomer. Kjer bodo morda
nekoč postavili »kandelaber« po njeni – že izpeljani – zamisli,
kakor so ji zaupali preoblikovanje tamkajšnjega kluba. Izdeluje
tudi nakit, odpadni material zna narediti uporaben, sejemske
postavitve ji prav tako niso tuje. Če je potrebno, snema
videoprispevke za podjetje, ki trži foto- in videovsebine. Ana je
vizualist multipraktik na kubik. Ko jo imaš priložnost spoznati
na štiri oči, ti je o njej jasno vse in nič.
… robustna postava človeka s priimkom, ki zveni kot nekemu
videzu primeren vzdevek, prej kot ne zavaja. Slavko je
skromen – malo ljudi ve, da je bil v rokoborbi nekoč četrti na
svetu v mladinski kategoriji – pošten, iskren, olikan, natančen
… skratka pravi pionir. Kljub vsemu gre za moža več podob.
Za nekatere je le eden najuspešnejših slovenskih rokoborcev
vseh časov, za druge geodet, spet za tretje tisti, ki ga lahko
vsak dan v soboškem parku srečate v družbi hčerke. Zec je
seveda vse to in več v eni osebi, ko ga spoznaš, ti je takoj
jasno, da je v njegovi družbi veselo. Pogovor z njim je zmeraj
pristen in luciden hkrati.
1. Predstavi ga/jih.
Nisem »fashionist«, imam pa rada lepe stvari,
kar je seveda zelo relativna reč. Všeč mi je stil »trashy chic«, ki mi ga včasih uspe navleči nase, vendar
sem velikokrat prelena za tovrstne podvige.
2. Se ti mladostne sanje o poklicni karieri
uresničujejo?
Sanj ni nikoli zadosti in pri meni so se te vedno
spreminjale. Mogoče zato, ker nisem bila pri nobeni stvari ekstremno dobra ali rojena za to. Kot
majhna sem najprej sanjala, da bom imela svojo
trafiko (tisto Maechtigovo iz Imgrada), kjer bom
cel dan ždela za časopisi in revijami, potem sem
pod vplivom kriminalk raziskovala stopinje in odtise, dvomila sem o vsem povedanem, pikolovsko
sem opazovala ljudi (govor, geste, reakcije) in si
v glavi premetavala različne scenarije, ker tako
delajo detektivi. Ne morem reči, da sem sanjala, da
bom oblikovalka, mislim pa, da so bile vse te sanje
in fantazije delček večje slike, ki jo živim zdaj. Vem,
da sem z izborom poklica zdaj bolj zadovoljna, kot
bi bila, če bi delala npr. v trafiki.
3. Kaj bereš, poslušaš, gledaš …
Moj vsakodnevni stik z zunanjimi dogajanji je
internet, seveda. Tam preberem dnevne novice,
brskam za novo glasbo in, ja, »dounloudam« filme, predvsem tiste, ki jih v kinih ne vidiš. Najraje
imam dokumentarce, po možnosti tiste z angažirano vsebino. Trenutno berem same »mamaste«,
strokovne knjige tipa, kako obvladati malo zverinico, tj. otroka, in podobno. Zadnji roman, ki sem
ga prebrala, je bil Orakeljska noč Paula Austerja in
še to pred dvema mesecema. Glede glasbenih zvrsti se ne omejujem, če je glasba dobra. Ne maram
pa kantrija, folka in narodnozabavne glasbe. Rada
imam klasiko, zborovsko, filmsko glasbo, sving,
funk, trip hop, bossa novo, elektropop, rock, džez,
bluz, breakbeat, drum'n'bass in še in še in še ...
4. Kako sprejemaš zmago in kako preneseš
poraz?
Vsekakor zmaga godi egu, poraz ti pa lahko
omaje samozavest. Je pa tako, da ni vse zlato,
kar se sveti, tako lahko nekaj doživiš kot poraz
in kasneje ugotoviš, da je bila v bistvu zmaga in
obratno.
5. Kdo so tvoji prijatelji in kako neguješ odnose z njimi?
Moji prijatelji vedo, kdo so, in so si med seboj
zelo različni. Imam babjo bando, s katero se dobimo na skupnih druženjih vsake toliko, potem
so tu prijateljici iz osnovnošolskih dni, prijatelj iz
srednje šole, s katerimi se kar pogosto videvamo
in se »updateamo«. Nekoč najboljša prijateljica
živi v tujini in se v živo žal vidiva bolj poredko. Za
prijateljstva (tako kot za odnose na splošno) so
najpomembnejše majhne pozornosti. Včasih je
dovolj, če samo pokličeš in vprašaš, kako si. Sicer
se pa trudim biti sama sebi najboljša prijateljica,
čeprav mi, priznam, ne uspeva vedno najbolje.
6. 5-krat najljubše:
- barva: vijolična,
- dan v tednu: petek,
- blagovna znamka: je nimam,
- pijača: voda,
- cvet: mak.
7. Verjameš zvezdam? Verjameš, da boš nekoč
živela še na drugem planetu? Smo v vesolju
sami?
To so načeloma tri čisto različne teme, pa vendar imajo vse skupno točko – ne da se jih dokazati,
zaenkrat. Čeprav sem po duši dvomljivka, sem si
naredila natalno karto in ugotovila, da je kar nekaj stvari resničnih, po drugi strani pa se vsak do
določene mere lahko najde v tako splošnih opisih
... Glede mojega življenja na drugem planetu sem
mnenja, da je naša Zemlja kar pravi planet za
nas, kam gre tistih nekaj gramov, ko umremo, je
stvar onstranstva. Če pa v tem življenju postanem
bajno bogata, si pa res privoščim vsaj potovanje
na Luno. Vesolje je nepredstavljivo in čarobno v
svoji velikosti in raznolikosti, zato ne vem, zakaj
bi ljudje imeli ekskluzivno pravico bivanja v njem.
Če so možnosti za življenje, življenje tudi je.
8. Tvoje sanjsko in tvoje še neuresničeno
potovanje?
Od enega konca svojega ranča na drug. In vsako
leto vsaj za 80 dni okoli sveta, vedno po drugi
poti, normalno.
9. Pregovor pravi, da prva ljubezen nikoli ne
zarjavi …
Pregovor tudi pravi, da spomini z leti zbledijo.
10. Če bi posneli film o Milanu Kučanu, komu
bi dodelili vlogo Barbare Brezigar?
O Milanu Kučanu ali Janezu Janši? To bi bila BB,
ker dobro »glumi«.
1. Predstavi ga/jih.
Verjetno je s človekovim slogom enako
kot z njegovo podobo. Človek ima tri podobe.
Prva je podoba, ki jo ima človek samo o sebi,
torej tisto, kar misli, da je. Druga je tista, katero vidijo ljudje okrog njega in misijo, da je.
Tretja je tista prava, to, kar človek v resnici
je. Zagotovo pa je eno. Mislim s svojo glavo.
Ta mi narekuje, kako se obleči, govoriti, obnašati in vse drugo. Moj slogan je Moja glava
– moj stil.
2. Se ti mladostne sanje o poklicni karieri
uresničujejo?
Ko si mlad, si težko predstavljaš – zamišljaš,
kaj bi rad počel vse življenje. Ko pa se vendarle odločiš za neki poklic, je ta odločitev le plod
dobrih pozitivnih predstav izbranega poklica.
Slabe strani poklica se prikažejo kasneje, ko
delaš. Do neke mere sem si izbral poklic, ki
me izpolnjuje, zadovoljuje in se lahko z njim
preživljam.
3. Kaj bereš, poslušaš, gledaš …
Trenutno berem oziroma prebiram otroško literaturo, s katero popestrim čas svoji
hčerki. Prav tako bi lahko rekel o glasbi in
televiziji. Vendar se najde čas tudi za kakšen
resen film. Hvala bogu sem hollywoodsko
produkcijo prerasel in danes rad posežem po
evropskih filmih. Zadnji takšen film, ki sem si
ga ogledal, je Andrei Rublev režiserja Andreia
Tarkovskega. Film prikazuje življenje ruskega
ikonografa iz srednjega veka.
4. Kako sprejemaš zmago in kako preneseš poraz?
Če se ozrem nazaj v športno preteklost,
sem zmago sprejel s pokončno dvignjeno
glavo in ponosom. Z zadovoljnim nasmehom
na obrazu, včasih tudi s solzami. Poraz pa je
največkrat boleč, a mnogo bolj poučen kot
zmaga. Zato se ob porazu nisem dolgo zadrževal. Lekcija je bila dana, gremo naprej.
5. Kdo so tvoji prijatelji in kako neguješ
odnose z njimi?
Slovenski jezik poleg vseh teh novih izpeljank in izmišljotin na žalost ne premore
izraza, s katerim bi imenoval osebo, ki je tvoj
prijatelj med prijatelji. Jaz osebno poznam
izraza, ki ju uporabljajo Nemci »Busenfreund« in naši bratje iz nekdanje skupne države
»jaran«.
Prijateljev imam veliko. Jaranov pa niti za
prstov ene roke. Kdo so, oni že vedo. Prav
tako vedo, kako se negujejo ti odnosi. Vsak
ima svoje jarane in vsako takšno skupnost
vežejo različne vezi, ki so edinstvene.
6. 5-krat najljubše:
- barva: ni definirana,
- dan v tednu: včasih sem se veselil ponedeljka, ker se potem vse začne znova,
- blagovna znamka: pomembna je funkcionalnost,
- pijača: različna priložnost – različna
pijača,
- cvet: vsi cvetovi so lepi, a ni lepšega od
ženskega.
7. Verjameš zvezdam? Verjameš, da boš
nekoč živel še na drugem planetu? Smo
v vesolju sami?
Včasih se mi zdi, da so nekatere stvari res
napisane na nebu. Sem pa bolj prepričan in
upam, da si je človek sam svoje sreče kovač.
Sem velik ljubitelj znanstvene fantastike,
vendar ne verjamem, da bom jaz osebno kdaj
živel na drugem planetu. Vseeno mislim, da
v vesolju nismo sami. Zato je čisto realno
možno, da bodo jutri na Zemlji pristali Nezemljani in nas povabijo ali celo izselijo na
drug planet.
8. Tvoje sanjsko in tvoje še neuresničeno
potovanje?
Sanjsko potovanje bi bilo zagotovo eno od
potovanj v stilu Julesa Verna. Če pa na stvari
pogledam malo bolj realno, bi se zadovoljil, če
bi lahko potoval z avtobusom iz filma Dumb
& Dumber. Tistim s konca filma.
9. Pregovor pravi, da prva ljubezen nikoli
ne zarjavi …
Je že res, da ne zarjavi, vendar počasi tone
v pozabo in se skrije nekje globoko v naši
notranjosti, duši, srcu ali umu ...
10. Če bi posneli film o Milanu Kučanu,
komu bi dodelili vlogo Barbare Brezigar?
Na žalost se na politiko ne spoznam preveč
oziroma zelo zelo slabo. Zaradi tega ne vem,
v kakšnih odnosih ali političnih razmerjih sta
bila Milan Kučan in Barbara Brezigar. Če se pa
vprašanje navezuje na volitve za predsednika
države iz leta 2002, pa sploh ne vem, komu
bi dodelil vlogo Milana Kučana. Ob tem se
mi poraja vprašanje, kdo bi pa sploh gledal
tekmo, katere rezultat je že dolgo znan.
8
p en
april 2010
Legende
Katja Špur
(20. 11. 1908–19. 2. 1991)
32
Samotarska književnica in pr
Bila je pesnica, pisateljica, prevajalka, novinarka in predvsem
je vse življenje ostala zvesta klicu po svobodi, enakosti
in bratstvu, če si sposodim geslo francoske revolucije. V
osemdesetih, ko smo vsi po malem že padali v razkrajanje,
se je podala v Srbijo po samostanih, menda je morala
videti svoje »sestre in brate«. Takrat jih je štela nekaj čez
sedemdeset in še zmeraj je slišala klice na pomoč.
V
Mariboru so po koncu
kantate Taborišče Ravensbrück, ki jo je navdihnilo
njeno taboriščno pesnjenje,
gledalci obstali, zastale so jim
roke od pretresljivosti in pristnosti glasbenega trenutka.
Ko so se zavedeli, niso nehali
ploskati.
Katja Špur je bila bistrih,
jasnovidnih misli, ki so jo
silile v napredovanje. Med
letoma 1917–1923 je bila vpisana v osnovno šolo na Cvenu, potem pa v meščansko
v Ljutomeru (1923–1925). V
intervjuju za Vestnik (27. 2.
1970, št. 8) se je spomnila svojih začetkov: »Bili smo vaški
proletarci – starši in deset
otrok – in otroci smo si vsak
po svoje iskali poti v širni
svet. Lepega dne sem odšla
tudi jaz /…/ brez štipendije
ali kakršne koli podpore.«
Obiskovala je gimnazije v
Osijeku (1925–1926), Zagrebu
(1926–1928), Murski Soboti
(1928–1929), maturirala je v
Ljubljani na Mestni ženski realni gimnaziji v šolskem letu
1929–1930. Pričela je študirati
francoščino in slovenščino v
Skopju na Filozofski fakulteti
(Gema Hafner, Katja Špur: In
memoriam, Novi razgledi,
letn. 40, št. 6, str. 168). Na
študij se je odpravila še v Zagreb, v Grenoble študirat sociologijo, v Beograd, leta 1936
je diplomirala v Ljubljani na
Filozofski fakulteti. Bilo je že
dokaj težko, da se šola ženska,
kaj šele ženska, ki ni meščanka, vendar je Katja Špur imela
močno željo po znanju. Šolati
se je pač morala tam, kjer je
dobila kakšno zaposlitev, saj
se je cel čas izobraževanja
preživljala sama. Večinoma je
opravljala delo gospodinjske
pomočnice. Prehranjevala se
je z ostanki, v Skopju, recimo,
z ostanki iz sirotišnice. Kot se
spominja njena hčerka, Sončika Lorenci, je prav zaradi
tega velikokrat pripomnila,
da ji je lakota iz mladosti
požrla spomin.
Eno leto (1936–1937) je
honorarno učila na zasebni
realni gimnaziji dr. Ane Broch v Zagrebu, ki je bila med
obema vojnama ena izmed
najbolj cenjenih zasebnih
šol na tistem območju. Sicer
pa je poučevala med letoma
1949 in 1959 v Križevcih pri
Ljutomeru in v Mariboru, v
nižji gimnaziji, sedanji osnovni šoli Ivana Cankarja in v
I. gimnaziji (Gema Hafner,
Novi razgledi, letn. 40, št. 6,
str. 168).
Prevajala je iz osmih jezikov, predvsem je pomembno
njeno prevajanje iz bolgarščine, saj je bila menda nekdaj edina prevajalka iz tega
jezika. Poleg bolgarščine je
prevajala iz romunščine, ruščine, češčine, srbohrvaščine,
francoščine, nemščine in
angleščine. Za dnevnik Jutro
je pisala socialne reportaže,
dokler ni izgubila službe ob
okupaciji. Po osvoboditvi se
je ponovno ukvarjala z novinarstvom, po letu 1945 je
delovala pri časopisu Ljudska
pravica, ki je, mimogrede, ob
svoji ustanovitvi, leta 1934,
začel izhajati v Prekmurju,
tedanji urednik je bil Miško
Kranjec.
Nekaj let po vojni je preživela v domačem kraju. Nato
je podobno kot že pred vojno
nabirala kilometre s kolesom
po podeželju. O socializaciji
podeželja je dopisovala tudi
za Radio Ljubljana. Plod njenega raziskovanja onstran in
tostran Mure je med drugim
leta 1949 izdano publicistično
delo Plugi orjejo, za katero je
dobila Levstikovo nagrado.
V subtilnem, liričnem jeziku
je tukaj opisano kmetovanje,
vloga kmeta, vloga panonske
ravnine. »Združeni izpreminjamo zemljo v raj /…/ Neka
stara pravljica pripoveduje o
zakladu, zakopanem v zemlji.
Tisočletja kopljejo žuljave
roke poljedelcev iz zemlje
ta zaklad – njeno plodnost.
Glej zlato pšenično klasje –
zaklad, ki je ležal zakopan v
zemlji, pa so ga poljedelčeve
roke dvignile iz nje k soncu! A
vse roke nimajo enake sreče.
/…/ Od kod tako velika razlika
v pridelku? Ne v zemlji. /…/
Če ni v zemlji – v čem torej?
Zadrugo vodi dober kmetijski
strokovnjak« (MK, Ljubljana
1949, str. 34).
Vezi – mati in hči
Kako naj se iščem drugje
kakor v razpetju tvojega dne
ker nikoli več ne bom to
kar sem bila
odkar se mi je kri
pretočila v tvoj dan
odkar mi je roka
prerasla v tvojo dlan
in mi je pesem
prekipela v tvoj glas
in je na tvojem obrazu
zapisan moj jaz.
Pesem Nikoli več je iz zbirke Vezi, ki je izšla 8. marca
1970 in bralcu spregovorila
o razmerju med materjo in
hčerjo. »Otrok je odšel, mati
pa ne more za njim. /…/ Sam
se bo moral preboriti skozi
viharje prve, neizkušene mladosti. Ti, mati, pa nimaš miru,
toliko stvari bi mu morala še
povedati, a kako, kje naj ga
Od leve Blaga Dimitrova, književnica in kratko obdobje bolgarska podpredsednica, Siniša
Paunović, srbski književnik, in Katja Špur v Sofiji leta 1969
Prevajalski simpozij v Bolgariji, v sredini narodni heroj Franc Leskošek Luka
najdeš? /…/ Mislim, da se v
mojih pesmih bolj ali manj
zrcali usoda matere vseh
časov in vsega sveta. Mene
je pač tako globoko prizadelo, da sem morala najti
nekakšno pot iz prevelike
stiske srca – in kakor zmeraj,
je bila to spet pesem. Moj
otrok hodi pota vseh otrok in
moje čakanje je čakanje vseh
mater: Spet se bova objeli
in spet bova spregovorili z
isto govorico, ko me bodo s
tvojega obraza pogledale oči
– matere« (Vestnik, 27. 2. 1970,
št. 8). Hčerka Sončika Lorenci
mi pove, da sta bili z mamo
popolno nasprotje, kot noč
in dan. Ena je bila večna optimistka, druga nič od tega. Ob
materinem »nekako bo že«,
je sobival hčerkin zaskrbljen
»le kako«.
Medvojne ali predvojne
pesmi Katje Špur v tej zbirki
niso našle prostora, izhajale
so v dijaškem listu za Srbe,
Hrvate, Slovence in Makedonce Džačka družina in v
takratnih Odmevih (Franci
Just, Diplomska naloga: Pomurski pesniki 1920–1940,
str. 52). Taboriščno poezijo
pa lahko prebiramo v delu
Ravensbriške pesmi.
moder za »emigrantke« in
osebe brez državljanstva.«
Nekatere izmed njih so prisilili v prostitucijo, nekatere
so se za to same odločile,
saj jim je bilo obljubljeno,
da bodo na tak način hitreje
zapustile taborišče, kar pa se
ni zgodilo.
Med letoma 1939 in 1945
je bilo v omenjenem koncentracijskem taborišču zaprtih 132.000 žensk in 1000
mladoletnic v Jugendschutzlager Uckermark, ki je bilo
taborišče za mladoletne prestopnice. Slovenk je bilo
približno 2230, okrog 200 jih
ni preživelo.
»Katja Špur je vselej našla
navdih v trpljenju soljudi
zaradi socialnih krivic, zlasti
pa v teminah vojne vihre.
Pretresljiva je njena umetniška beseda Ravensbriške
pesmi (1977)« (Gema Hafner,
Novi razgledi, letn. 40, št. 6,
str. 168).
Zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto so jo leta 1943
aretirali in 28. januarja 1944
pripeljali v Ravensbrück. Po
nekaj tednih v Ravensbrücku
je bila premeščena v podružnično taborišče Barth. Tamkaj si je, kot druge, ki so čutile,
da morajo z besedo izraziti
bolečino, iz obrazcev sešila
poseben zvezek, v katerega
je lahko pisala. Njene taboriščne pesmi se pričenjajo z
motivom črne vrane, sledijo
vzkliki paznikov, ki v bistvu so
tiste črne vrane, ponavljajoči
vzkliki, ki pozivajo k nadaljevanju dela ali opozarjajo na
hitrost, pridruži se jim Baltik, na koncu sveta, na obali
Ldenega morja, ki odseva v
hladnih svedrih in žebljih v
rokah žensk sredi Heinklove
hale in iz človeškega ustvarja
nečloveško ter žive kliče v
mrtve. Čisto na koncu pesnica
nagovori prihajajoče rodove, s
tem tudi prihajajoče bralce:
»Ihr faule, gestreifte
Hexen«
Faule, gestreifte Hexen ali
lene, progaste čarovnice iz
knjižice Ravensbriških pesmi
so bile ženske, ki so izgubile
ime, namesto tega pa dobile
številko.
Silvija Kavčič v delu Preživele smo in spominjamo se
(ZAK, Ljubljana 2008, str. 53)
piše, da so bile taboriščnice
v Ravensbrücku razvrščene v
več kategorij »in ženske posameznih skupin so bile označene s trikotniki različnih
barv. Z rdečim trikotnikom je
taboriščno vodstvo označilo
izključno politične zapornice, s črnim trikotnikom je
označilo »asocialne« ženske,
z zelenim »kriminalke«, lilast
trikotnik je bil za tako imenovane »raziskovalke Svetega
pisma« oziroma jehovke in
Podelitev priznanj za bralno značko v Osnovni šoli Franca
Belšaka Bučkovci, leta 1985
p en
33
april 2010
9
revajalka s pretanjenim čutom za sočloveka
punčko postali povezani.
Pomagala je, kjer se je dalo.
Hčerka pripominja, da je v
enosobno stanovanje v Ljubljani vzela svoji nečakinji, ko
sta se začeli tamkaj šolati. Pri
isti težavi je pomagala tudi
skladatelju Ajdiču, ko je želel
študirati v Ljubljani. Špurova
mu je rekla, naj nikar ne skrbi, da bodo že nekako uredili.
Iskala je stike po Ljubljani,
takrat je sama namreč še
živela v Mariboru, in Ajdiču
v prestolnici nato zares našla
primerno bivališče.
Na Jadriji pri Šibeniku je
imela hiško, menda zares
Mlada leta v Bolgariji
O vi, ki boste nekoč
živeli za nami:
Umrle smo tisočere smrti,
da bi nesmrtno živele z vami!
Po podeželju se sprehaja
gospa s klobukom
»Nanjo so gledali kot na
mestno damo,« pravi Kornelija Babič iz Veržeja, ki
se spominja Špurove kot
mlade gospe, medtem ko je
bila sama takrat še deklica
kakšnih petnajstih let. Bila
je edina s klobukom v teh
krajih, poleg žene skladatelja
Slavka Osterca.
Hčerki je dala nenavadno
ime, Sončika. Bila je drugačna od tukajšnjih ljudi, zato
niti ni mogla v tem okolju
z nobenim navezati stika.
Doživljali so jo negativno, ker
je, sodeč po njihovih merilih,
izstopala. Bilo je dovolj že
njeno oblačenje, tisti klobuk
in potem hčerka s čudnim
imenom, s katero je živela
sama.
Spomini Sončike Lorenci
Ne ravno običajno za tisti čas je mati živela sama
z otrokom, za kar Sončika
Lorenci pravi, da je morala
imeti ogromno poguma.
jiteljici. Poudarja, da je mamina knjiga Vrtec v Jeruzalemu (1984) za prleške kraje
izredno pomembna zadeva.
Gema Hafner o omenjenem
delu piše, da »je zanimiva
sinteza literarne zvrsti in
vsebinsko bogatega pričevanja iz leta 1947. /…/ Duhovita,
šegava, večkrat tudi osorno
odrezava vprašanja ali odgovori preprostih, od revščine
zagrenjenih in od obljub
otopelih ali ogorčenih ljudi
v domačem narečju - prleščini - stopnjujejo barvitost
pripovedi, ki jo preveva ta
domačnost in človečnost«
Z bolgarsko pesnico Elisaveto Bagrjanovo (desno)
Veliko se je ukvarjala s pisanjem, prevajanjem, veliko je
molčala. Ko je govorila, niti
ni govorila dosti, sploh ne o
letih v taborišču, pripominja
hčerka. Pri šestdesetih se je
začela učiti romunščino, ker
je imela občutek, da ima ta
mali narod ravno zaradi svoje
majhnosti zanimivo literaturo. Na šoli v Križevcih pri
Ljutomeru in v Mariboru je
učila slovenski in srbohrvaški
jezik. Ni pa bila stroga, avtoritativna učiteljica. Nekoč
je v nekem razredu na dan
žena pripovedovala zgodbo
o bogati grofovski družini,
ki jo je slišala od njihove kuharice. Ta je pripovedovala,
da je imela bogata družina
hčerkico, ki so jo maltretirali,
predvsem ko je bila gospa
histerična. Deklico so ponoči
večkrat vrgli iz postelje, če so
imeli obiske, da bi jim sredi
noči igrala na klavir. Ko je
končala zgodbo, je opazila,
da jo neko dekle v razredu z
bledim gleda. Deklica je pristopila k njej in jo vprašala,
kdo ji je povedal to zgodbo.
Špurova je povedala ime
kuharice. Deklica pa: »Tista
punčka sem jaz.« Od tistega
trenutka naprej sta učiteljica
in prav tako njena hčerka s to
Zvezek iz Ravensbrücka, ki si ga je sešila iz obrazcev.
miniaturno. Hiško, ki je bila
zmeraj polna prijateljev, in
je človek ponoči, če je želel
pridi do kopalnice, moral
najprej prestopiti čez gručo
ljudi. Ob morju je pisala in
prevajala, vmes pa, za ustvarjalno sproščanje, ustvarjala
figurice iz polžkov. Polžke so
zanjo nabirali tudi domačini
in jih razbijali za nove domiselne figurice. Figuricam je
rekla Vietnamci in zares so
imele azijski pridih. Imela
je mnogo idej, zato je bila
v nenehnem ustvarjalnem
gibanju. Bila je nemirna duša,
pa tudi samotarska. Neka
sorodnica je govorila, da
plava na svojem zasebnem
rožnatem oblaku.
V vlogi babice je bila čudovita, nihala je od pripovedovanja pravljic do nabiranja
kamenčkov in polžkov na
morju. Zamišljena v svoj svet
je večkrat pozabila na hrano,
tudi ko je pazila vnuka. Hčerki se je ponudila, da bo doma
pazila vnučka in naj gre ona
kar delat. Potem pa je nekega dne povedala, da odhaja
v Bolgarijo za en mesec, s
tem se je njeno delo varuške
končalo.
Sončika Lorenci pravi, da
je bila navezana na Prlekijo in
na svojo družino. Tamkajšnji
ljudje pa … Potegnila je vzporednico med svojo mamo in
serijo Gruntovčani – kaj bi
počeli na vasi s takšno, od
katere niso videli nobene
koristi. Seveda razen, ko je šlo
za kakšne uradne papirje, ki
jih preprosta kmečka duša ni
razumela, je bila Katja Špur
zelo priročna. Spomni se, da
sta z mamo velikokrat hodili
k vrtcu v Jeruzalem, tedaj se
je imenoval Dom igre in dela
in je bil prvi vrtec v Sloveniji.
Otroci so bili prepuščeni v
varstvo entuziastični vzgo-
(Novi razgledi, letn. 40, št. 6,
str. 168).
V pisalnem stroju je ostal
papir, še je ustvarjala, še je
bila vitalna, ko je zapustila
zemeljsko gledališče. Hčerka
meni, da je odšla kraljevsko,
saj razpada Jugoslavije in
vojne ne bi prebolela.
Alojz Ajdič o kantati
Taborišče Ravensbrück
»Da ne bi nikoli pozabili
teh strahot, si je republiški
odbor tega taborišča nenehno
prizadeval in iskal način, kako
bi ostal Ravensbrück za vedno
mrtvim v spomin in živim
v svarilo. Posebna komisija
je izbrala najbolj občutene
pesmi Katje Špurove, Erne
Muserjeve, Vere Albrehtove in
ljudske pesnice s Koroškega
Katarine Miklavne. S pretanjenim občutkom je nato komponist Alojz Ajdič te pesmi
uporabil v svojem glasbenem
delu pod naslovom Kantata
Ravensbrück« (Justin Stržinar,
Kantata Ravensbrück, Naša
skupnost: glasilo občinske
skupščine Ljubljana Moste Polje, 1983, letn. 24, št. 14).
Za delo Taborišče Ravensbrück je Ajdič leta 1983 prejel
Prešernovo nagrado za Gorenjsko, istega leta nagrado
vstaje slovenskega naroda in
leto kasneje v Beogradu nagrado četrti julij. Za popevko
Oprosti mi, ki jo je napisala
Katja Špur, je 1966. prejel
tretjo nagrado strokovne
komisije.
Sprva, pripoveduje, je imel
odpor do teh pesmi, ker so
nastajale v taborišču, torej v
najtežjih trenutkih življenja.
Potem je pričel razmišljati,
da bi bil izziv, če bi te močne
in globoke izpovedi prelil v
glasbeno umetnost, obenem
pa ohranil njihovo izvorno
bistvo. Spoznal je Erno Mu-
Zadnja fotografija Katje Špur
ser, Rapo Šuklje, Katjo Špur
je poznal že od prej, saj sta
bila neko obdobje soseda v
Mariboru. Zato pravi, če ne
bi bilo Špurove, ne bi bilo
kantate. Tako pa je nastala
kantata o trpljenju ob spremljavi dveh mešanih zborov
in recitatorke.
Špurova ni mogla razumeti, kako lahko ljudje poskušajo uničiti ljudi, ki so druge
rase. V taborišču so se stiskale, spale so na pogradih, da so
jih lahko čim več spravili v en
prostor. Jedle so ostanke, vse
so bile podhranjene, delati so
morale 24 ur, če pa od izčrpanosti niso zmogle, so bile pri
priči kaznovane, bičane. Ko
mnoge med njimi niso bile
več sposobne za delo, so jih
prepeljali v prostor za sežig.
Ajdič pravi, da je naredila nanj
velik vtis Ukrajinka, o kateri
mu je Špurova pripovedovala
in jo recitatorka Štefka Drolc
prepričljivo ponazori.
Kantata se prične s prihodom v taborišče, kjer se mešajo glasovi, na to mravljišče
glasov prihajajo »črne vrane«, kot je to videla Špurova,
in vznemirijo čustva. Sledi
podoživljanje tamkajšnjega
življenja, ki svoj vrhunec doseže s hipnotičnim delom v
tovarni. Kot mehkejši odmev
se mu pridruži baladni vložek
recitatorke. Delo v tovarni
je najbolj čutni, subtilni del
celotne kantate. »Enostavno te kar strese in potem
umirja,« mi pove skladatelj
Ajdič. Pravi, da se proti koncu
taboriščnice spominjajo domovine, misel na pokrajino
in svobodo rodi svetel žarek
upanja v trpljenju.
Sončika Lorenci pripomni,
da sta se gospod Ajdič in njena mama čudovito ujela, ker
sta bila na isti valovni dolžini.
Predana istemu, neminljivemu – umetnosti. Vezi pesnice
so ponovno zatrepetale in
prepletle med seboj poti, na
katerih se nismo imeli namena srečati in ta zgodba še ni
vedela zase.
Andreja
Časar
Izdelovanje figuric iz polžkov na Jadriji pri Šibeniku
10
april 2010
p en
Podaljšane počitnice
na soboški tržnici
34
Adem Osmani - Ado
M
ož manjše rasti in otroškega nasmeha, ki mu gresta
tako zelo na roko, da bo ohranil večno deškost. Mož
markantnih obraznih potez. Te bi – površno in površinsko
seveda – skozi prizmo stereotipa o »facah« z geografskim
poreklom lahko bile še tako samoumevne in značilne, a
v primeru Adema Osmanija postavljajo tovrstne ugotovitve pod vprašaj. Prej jih je narisala zapisanost h garanju.
Ado, kakor ga kličejo tisti, ki ga poznajo, je eden tistih, ki
potrjujejo mojo tezo, da je Prekmurec vsak, ki sprejme – v
pozitivnem smislu – stanje duha biti Prekmurec.
»1978., ko mi je bilo pet let, sem prvič prišel v Mursko
Soboto. Oče Ildriz je takrat že delal tukaj za nekoga drugega
in smo ga prišli obiskat,« opisuje Adem svoje prve spomine.
»Mesto kot mesto. To je bil moj prvi vtis. Pa saj kot otrok niti
nisem razmišljal o tem. Takrat so ti pomembne druge stvari
delava. Sicer pa je ena nedelja v tednu povsem dovolj,« me
hiti prepričevati, a mu odvrnem, da ga vidim delati tudi ob
nedeljah, nakar se Adem samo zasmeje in vmes pozdravi
še dva do tri mimoidoče. »Nej te mrzlo?« kriči dekle. On pa
njej: »Eh, ka de me mrzlo, vej san pa ešče mladi!« V kleni
prekmurščini pogovor nadaljuje do vejice natančno tam,
kjer je pred »vsakominutnim protokolom« pozdravljanja
in odzdravljanja končal. Ko ga povprašam, ali »Turčeki«
zares nimajo časa za sebe in ali res samo delajo in spijo,
me Adem pouči, da delam napako v poimenovanju njegovih ljudi. Čeprav mu povem, da gre zgolj za pogovorno
uporabljen sinonim, Adem vztraja z razlago: »Vem, vem,
kaj misliš, a moraš vedeti, da nismo vsi Turki. Eni so Turki, drugi smo Albanci. Resda smo iste veroizpovedi. To je,
kot če bi dejal, da sta Madžar in Slovenec eno in isto, ker
v življenju. Svet vidiš popolnoma drugače, kot ga vidimo
odrasli ljudje,« v brezhibni prekmurščini razlaga skromno,
a odločno danes 37-letnik. Naj kar na začetku pojasnim, da
v življenju še nisem spoznal človeka, ki bi se v tako kratkih
intervalih pozdravljal z mimoidočimi. Mimoidočimi vseh
družbenih pripadnosti. Mladi, stari, najstarejši, dekleta,
fantje, gospe in gospodje. Naši, vaši. Kako to? Preberite do
konca. Odgovor se skriva v vrtenju aprilsko-majskega Ringišpila. Prvi obiski Sobote so bili, kot že zapisano, povezani
predvsem s poletnimi počitnicami, ko je Adem obiskoval
očeta in hkrati že pomagal delati oziroma prodajati sadje
in zelenjavo. »Na račun tega sem imel nekoliko daljše počitnice. Kakšen teden dni prej so me v Makedoniji vzeli iz
šole, kakšen teden, dva sem v šolo tudi zamudil,« a je delal,
pravi. Povsem zares. Delal in naredil pa je tudi šolo. »Obe
sem obiskoval v Tetovu. Osnovno in srednjo. Verjetno bi
tam tudi študiral, če ne bi leta 1991 ostal v Murski Soboti.«
Adem je po izobrazbi kemijski tehnik. Najverjetneje bi
študiral kemijo, a je ostalo in postalo, kakor je. Sobota mu
je bila usojena. »Začel sem redno delati pri očetu. Sam
sem se tako odločil. Oče me ni niti silil niti usmerjal. To
je bila moja odločitev. Najprej smo »gnali« biznis skupaj s
sorodniki, pa šli s tržnice na Lendavsko ulico. Pa se vmes
poslovno razšli. Prebrodili marsikatero krizo, a se pobrali
in šli dalje,« poda svojo poklicno kariero v telegrafskem
slogu. To da dela na ulici oziroma da se znajde med ljudmi,
mu je prineslo tudi mnoga poznanstva. »Vmes, ko je bilo
najhuje, sem pomagal pri prijatelju pri montaži garažnih
in vhodnih vrat. Za to sem mu še danes hvaležen in se mu
na tem mestu tudi javno zahvaljujem!«
sta iz 'tistega' dela Evrope, pa še iste vere in tako naprej. V
Prekmurju smo tako makedonski Albanci kot makedonski
Turki. Jaz sem po poreklu Albanec«. Se pravi, da je Šiptar,
pa mi odvrne: »Veš, to je bolj žaljivka kot ne. Po narodnosti
sem Albanec. Sicer pa moraš vedeti, da sem se pred sedmimi leti odpovedal makedonskemu in imam sedaj zgolj
slovensko državljanstvo.« Normalno, si mislim. Že več kot
polovico življenja je pomemben del družbenega življenja
malega, a dragocenega prekmurskega človeka. »Otroka pa
sta itak Sobočana. Tukaj sta rojena in vse, kar ju veže na
korenine, je moje in ženino poreklo.« Lavdrim obiskuje
srednjo računalniško šolo v Murski Soboti, Elida je še v
osnovni šoli. Adem meni, da je za življenje to najboljši kraj
v Sloveniji. »Tega ne govorim zato, ker tu živim. Bil sem
po celotni Sloveniji, še zdaj grem v različne kraje in z vso
gotovostjo lahko povem, da je tukaj najboljše. Je mirno,
ljudje so dobrodušni, skratka lepo mi je,« pojasnjuje. Jaz
pa ga spet vlečem v preteklost in rojstni kraj: »Pa saj sta
si Tetovo in Sobota v nekaterih stvareh podobna, a sta si
hkrati zelo različna. Tudi 'doli' so ljudje dobrodušni. Če se
boš znašel brez strehe na glavo, če se izgubiš, boš zagotovo
našel nekoga, ki ti bo ponudil zatočišče.« Čeprav se mi zdi to
nekako nepredstavljivo, saj so ljudje zmeraj bolj nezaupljivi
do neznancev, mi je jasno, da Ado sklepa in sodi po sebi, a
ostanimo še nekaj časa v Makedoniji: »No, moraš vedeti, da
šteje Tetovo z okolico 250.000 ljudi, kar je neprimerno več
od Sobote in celotne pokrajine. Pa tudi mesto in njegovi
meščani niso tako liberalno misleči kot tukaj. Tako da mi
življenje s tega vidika tu bolj ustreza. Murska Sobota je
moj dom. Resda Tetovo doživljam na poseben način, kot
kraj, kjer sem se rodil in naredil prve korake v družbo, a
tu sem doma, tu živim.« Makedonski priseljenci – v mislih
imam seveda tiste turškega in albanskega porekla, da ne bo
pomote – se v Soboti ne družijo veliko. »Ni neke posebne
skupnosti. Smo v stikih. Z nekaterimi bolj, drugimi manj,
tretjimi nič. Pa saj nas tudi ni veliko. Mogoče vsega skupaj
Ena nedelja v tednu je dovolj
»Delo, delo, delo in še enkrat delo,« je preprost odgovor
na opažanja, da soboški (pravzaprav pomurski) Makedonci
samo delajo. »Delati je treba. Zaslužki so majhni. Vsi imamo
družine in treba je preživeti. Kaj pa naj? Z ženo Vafire veliko
deset družin?« se vpraša na glas. Jaz pa njemu takoj nazaj:
»Pa saj imate velike družine!« On pa meni: »Ja, že mogoče,
a nas, mojih ni veliko. Moja starša in mi štirje.«
Nogomet, bovling in nova tržna niša
Za osvežitev doživljanja: Med nadaljevanjem pogovora se
Adem pozdravi vsaj še desetkrat in vmes postreže z dvema
porcijama kebaba. »Pa ti res vse te ljudi poznaš?« ga sprašujem in pozabim, da se z njim pozdravljam, še preden je
začel tukaj živeti in delati. »Pa ges poznan cejlo Prejkmurje! Ni kraja, kjer nisem bil. Zares lahko trdim, da poznam
veliko ljudi. Veliko je prijateljev, še več znancev.« Veliko jih
je spoznal med delom, še več med druženjem. »Minula leta
sem igral nogomet za Šalovce pa Selo, nato še mali nogo-
met. Tega sem igral vsepovsod za vse,« razlaga smeje, »nato
pa sem se po zlomu noge nehal poditi za žogo. Zamenjal
sem jo za drugačno kroglo. Zdaj aktivno bovlam. Sem del
soboške ekipe, ki tekmuje v prvi slovenski ligi. Vozimo se
po turnirjih po celotni Sloveniji. Evo, danes popoldne imam
v Kegl Cityju trening. Spet družba.« Ni kaj, si mislim. Adem
je s srcem in dušo zlit s Soboto in Prekmurjem, Pomurjem,
Slovenijo. »Sadje in zelenjava sta out. Veliki trgovski centri
so nas popolnoma vrgli iz posla. Tu nimamo več kaj iskati,«
pojasni gospodarske tokove svoje panoge, »kot sem ti že
dejal, je bila vmes velika kriza, a sem jo prebrodil.« To me
napelje k razmišljanju, da mu mora iti recesija na roko.
Češ ljudje si ne morejo privoščiti veliko in jedo raje poceni
hrano. »Res je. Kebab je poceni. Kriza se občuti tudi na ta
način, kot praviš. Moraš pa tudi vedeti, da tisti, ki delajo,
delajo več časa. So v naglici in nimajo časa, da bi sedli in
v miru pojedli malico ali kosilo. Hitra hrana je zato več
kot priročna. Pa še dobra je, vendar bodimo iskreni, da ni
najbolj zdrava. Tisti, ki bi jo pri meni jedel vsak dan, bi že
slišal, da to ni normalno.« Sedaj je Adem v letih, ko se zaveda, da bo treba v poslu narediti še kaj več. Ko ga vprašam,
kaj natančno ima v mislih, mi takoj odgovori. Vprašam
ga, ali lahko to zapišem, in reče, da naj kar zapišem. »Naj
se na občini malo zamislijo. Mogoče se bo našel kdo, ki bo
to idejo podprl. Iščem soinvestitorja. Vseeno gre za vsaj
trideset novih delovnih mest,« trezno in z vso resnostjo
pojasni svojo poslovno idejo. A sem se odločil, da njegove
ideje vseeno ne zapišem, ker imam občutek, da mu jo bo
še kdo speljal. Pa čeprav ni izvirna, ker je precej logična, a
za čuda se v naši predelovalni industriji tega nihče ni spomnil. Seveda ne. Ne poznajo mikrorazmer trga. Adem jih.
Njegova ideja je prava in upam, da mu bo uspelo.
Jernej Šavel
Natalija Juhnov
p en
35
Pri Svetih Jurijih na jurjevo
april 2010
11
Datum, »primeren« za občinske prireditve
V Vidmu kmalu objavljen razpis za izbiro izvajalca za gradnjo kulturnega doma
L
etos ob jurjevem je bilo
spet veselo pri Sv. Juriju
ob Ščavnici in pri Sv. Juriju na Goričkem v Občini
Rogašovci. Pri Sv. Juriju ob
Ščavnici so pripravili že
tradicionalno povorko skozi
vaško središče, v kateri je
bil letos poudarek na starodobnih vozilih, manjkali pa
niso niti konjeniki, folkloristi, Jürjovški nabijači in še
marsikdo. Že tradicionalno
je prireditev obiskala velika
množica ljudi. »Včasih me
kdo vpraša, koliko vse to
stane. Vedno odgovarjam, da
stane zelo malo, saj si ljudje
tega želijo in so pripravljeni
marsikaj zastonj narediti,«
pravi župan Sv. Jurija ob
Ščavnici Anton Slana. Po
županovih besedah bo aprila objavljen javni razpis za
izbiro izvajalca za gradnjo
kulturnega doma s kulturnopromocijskim centrom, sam
pa si želi, da bi se dela pričela
avgusta. Slana je optimističen tudi glede načrtovane
poslovne cone treh občin
v Grabonošu. »Vsak teden
se na občini oglasi kak potencialni investitor, vendar
so postopki za spremembo
občinskih prostorskih načrtov dokaj zahtevni, posebej,
ko gre za kmetijska zemljišča
prve kategorije. Trenutno
iščemo nadomestna zemljišča in upam, da bomo zadostili zahtevam ministrstva
za kmetijstvo in kasneje še
ministrstva za okolje, da
bi dobili v Grabonošu vsaj
12 hektarjev zazidljivih zemljišč.«
občinskih vasi do mejnega
prehoda Kuzma. Čeprav gre
za državno cesto, je občina
pri tej obnovi soinvestitor
zaradi izgradnje pločnika
in kolesarske steze. Za izgradnjo teh so se odločili,
ker se promet na omenjeni
državni cesti z leti povečuje
in ker prav ob tej cesti leži
večina ustanov in objektov,
pomembnih za občino (šola,
pošta, gasilski dom, trgovine, cerkev itd.). Brez pločnikov in steze se prometne
varnosti zaradi omenjenih
razlogov ne da zagotoviti,
pravijo na občini. Gradnja
poteka postopoma, zato je
Novozgrajeni pločniki in kolesarska steza
Župan Anton Slana z visokimi gosti ob nagovorih
Povorko si je tudi letos ogledala množica ljudi iz celotnega Pomurja
Več fotografij na Pomurje.si
Občina Rogašovci:
investicije usmerjene
predvsem v prometno
varnost
Z osrednjo prireditvijo
na trgu pred osnovno šolo
Prireditev so izkoristili tudi za podelitev različnih priznanj
in nagrad, med katerimi velja omeniti predvsem priznanje
častnemu občanu občine, ki ga je prejel Geza Kisilak, upokojen
čevljar, ki je bil vrsto let dejaven v krajevni skupnosti in član
različnih občinskih društev, s čimer je po mnenju predlagateljev
veliko prispeval k prepoznavnosti in razvoju kraja.
so minulo nedeljo v rogašovski občini končali aprilsko
praznovanje ob enajstem
občinskem prazniku, ki ga
zaradi tamkajšnje farne cerkve praznujejo ob jurjevem.
V okviru praznika so organi-
zirali kar nekaj različnih dogodkov in ob tej priložnosti
predali namenu nekatere
občinske pridobitve. Kot
najpomembnejšo velja omeniti obnovo državne ceste
R2-440, ki vodi skozi več
V kulturnem delu osrednje prireditve so nastopili tudi mladi folkloristi.
do tega trenutka končana
prva faza od Večeslavec do
Sv. Jurija, kjer je občinski del
znašal 1,3 milijona evrov. Z
drugo fazo naj bi začeli še
letos. Tukaj velja še omeniti,
da bo konec junija otvoritev
asfaltnih površin v Serdici, s
šolo in športnimi društvi pa
se pogovarjajo o tem, kako
uradno predati namenu
malo nogometno igrišče z
umetno travo. Prav zaradi
zgoraj omenjenih in še nekaterih drugih pridobitev
župan občine Edvard Mihalič na osrednji prireditvi
ni skoparil s pohvalami na
račun občinske uprave in
pri tem navedel kazalce
akademije Sirius, ki Občino
Rogašovci po uspešnosti
postavljajo na tretje mesto
med pomurskimi občinami
in šestintrideseto mesto
med dvesto desetimi občinami v Sloveniji. Pohvale in
spodbude pa so podali tudi
nekateri gostje, med katerimi so bili predvsem župani
sosednjih občin, načelnik
murskosoboške upravne
enote in drugi.
C. K., T. M.
V letošnjem sprevodu je bil poudarek na starodobnih vozilih.
12
p en
april 2010
T
oliko časa že hodim po tem obličju sveta, da sem
dopolnila svojih 33 let. In šele začenja se tisto
pravo! Tudi če imaš 17 otrok. Samo to je čudna zadeva,
da so vsi enako stari. To so moji malčki, ki jih imam
letos že tretje leto in sem dopoldne njihova »tršica«,
včasih pa tudi »mama«. Če me ne najdete v šoli, me pa
zagotovo na Grmadi (Polhov Gradec), kjer preganjam
martinčke in gamse. Ta moja Grmada … za večino nič
posebnega, zame pa tako privlačna in enkratna, ki jo
doživljam z vsemi čuti in ji pravim tudi moja ljubezen.
In če ni Grmada, je pa kakšen drug gorsko-hribovski
podvig. Pogled s teh vrhov me vedno znova odpelje v
svet prostranih energij in svobode, čeprav sem rojena
na ravnini, v Soboti.
Nina Bagar
Julley!
Najpomembnejša beseda v Ladaku. Če jo poznate, ste
osvojili domačina. Pomeni hvala, dober dan, na svidenje,
oprosti in tako naprej. In to vse v eni besedi. Spoznala
sem jo na potepanju po Ladaku. Vabim vas, da se mi
na tej poti pridružite. Mogoče celo koga zamika, da jo
prehodi sam.
Perem, sušim, likam – ne, pakiram še zadnje malenkosti, hitim, saj sem šele dan prej prišla s tabora in
brezglavo prekladam stvari z enega kupčka na drugega
in tehtam nahrbtnik, da ne bi šlo čez 20 kilogramov.
Gojzarji en kilogram + trekerce en kilogram + spalka
skoraj dva kilograma + polartec in flis en kilogram +
jopa, hlače in dolge termo hlače naslednji kilogram. Kje
je še vse drugo!? Šmenta, tole bo pa šlo na tesno. Ampak
sem potolažena, ko po redukciji postavim nahrbtnik na
tehtnico, ki pokaže nič več in nič manj kot 16 kilogramov. Pomirjeno zmečem nujne drobnarije še v manjši
nahrbtnik, navijem budilko in se zavlečem pod odejo.
Seveda spadajo zraven nenehno prebujanje, črvičenje
okrog popka in veliko pričakovanje. Ali bo res moj gojzar
pustil odtis nekje v himalajskem snegu? Mogoče blatu?
Pesku? Ali v prahu? Kjerkoli že, pustil ga bo!
36
V osrčju Ladakha
P
o celodnevnem prekladanju po letališčih in letalih prispemo
v monsunski Delhi. Prebuja se soparno jutro s posameznimi
kapljicami, pa vendar ni tako nemogoče, kot bi lahko bilo. Težko
verjeti za indijske razmere, ampak šofer našega minibusa je skoraj
pravočasno na letališču, da pobere nas osem čudakov, ki z nabasanimi nahrbtniki pridemo v julijski Delhi. Mi pa po tihem vemo,
da bomo naslednji dan že … Dopoldne namenimo deficitarnemu
spancu, ki ga mimogrede noče biti, popoldne pa se prepustimo
dinamični peristaltiki delhijskega prometa in ogabnemu vonju z
ulic, ki reže v nosnice in seže do občutljivega trebuščka. Sčasoma
se tudi ta aklimatizira in že zna izluščiti prijeten vonj po ingverju.
Medtem ko se trudim najti nekaj, kar je podobno veceju, mimogrede zavijem do Rdeče palače, pri sikhih spečem nekaj čapatijev
(indijski kruh brez kvasa, pečen v ponvi) za reveže in si na stopnicah džamije vzamem svojih pet minut. Po hitenju in spretnem
umikanju rikšam na ulicah pa je seveda čas za umirjeno večerjo
v dobri restavraciji. Navdušena sem nad novimi okusi, seveda pa
sem večerjo okronala še z indijskim strong pivom, ki mimogrede
stane toliko kot večerja, ampak ni razloga, da ne bi še enega.
Telefon ob štirih zjutraj neusmiljeno zvoni, kar pomeni vstajanje, pakiranje v nahrbtnik in hitro na letališče. S sončnim vzhodom
poletimo proti Himalaji. V osrčju Ladakha, na skrajnem severu
Indije, se v zeleni oazi ob Indu skriva prestolnica Leh. Leži na višini
3.505 metrov, oklepajo pa ga visoke gore zahodnega himalajskega
grebena. Višina nas prisili k dopoldanskemu počitku, popoldne pa
se odpravimo na počasen, s poudarkom na počasen, sprehod po
mestecu, ki me je takoj prevzelo. Ne vem, kaj čarobnega se skriva v
teh uličicah … Polni vtisov in doživljanja mesteca pa mi dihanje ne
pusti prav mirnega sprehoda. Težko verjeti, vendar je vsak korak
po svoje naporen. Menda bo jutri že bolje. In tako je tudi bilo. Tri
dni smo dihali z mestecem in se predajali njegovemu umirjenemu
ritmu, vmes pa smo naredili še kakšen aklimatizacijski vzpon. Po
nekaj dneh smo bili pripravljeni in samo to sem lahko še rekla:
»Začenja se zares! Začenja se tisto, zaradi česar sem tukaj! Začenja
se treking! Komaj čakam!« Prvi dan je še vedno namenjen aklimatizaciji, zato smo si na poti ogledali slikovit samostan Thiksey in se
povzpeli še do višje ležečega Gotsanga. V poznem popoldanskem
soncu, ki se je bleščalo in lesketalo v neverjetnih oblikah okoliških gora, nas je spremljevalna ekipa že čakala s postavljenimi
šotori v vasici (če imamo nekaj razseljenih hiš za vasico) Sumdo
v narodnem parku Hemis na višini 3.360 metrov. Po ugibanju in
preštevanju smo ugotovili, da šteje spremljevalna ekipa sedem
članov človeške vrste in 12 konj. Pozneje smo tudi ugotovili, kako
so razdeljene funkcije utečene ekipe: lokalni vodnik Tundup,
glavni kuhar, pomočnik kuharja in štirje konjevodci. In za začetek
trekinga se spodobi, da se nazdravi s pivom, ki se je po nekem
čudežu dobilo v tej »vasici«. Julley!
Zjutraj ob sedmih me prebudita zvok zadrge na šotoru in moški
glas, ki tokrat za spremembo z nežnim basovskim glasom vzklikne:
»Julley!« In vpraša: »Coffee or tea?« Prvi preblisk, ki mi švigne
Osrednje svetišče nomadov Kharnaka
Sprehod po glavni ulici v Lehu, ki leži v osrčju Ladaka, oklepajo ga visoke himalajske gore.
skozi glavo: saj ne more biti res – na trekingu dobim v »posteljo«
kavo. Verjetno bi mi tisti trenutek zavidala še mami, pa čeprav
mi želi samo najboljše. Verjeli ali ne, tako je bilo vsako jutro. Po
jutranji kavi je čas za pakiranje, ki ni niti približno tako udobno
kot doma. V ozkem šotoru se stiskava dve in se skušava uskladiti.
Ugotoviva, da se bo treba organizirati in usklajeno delovati, če
ne, bo to naporna zadeva. Rečeno, strojeno. Dnevne stvari, ki jih
potrebujem za pot, gredo v manjši nahrbtnik, vse drugo v velikega, ta pa v »prasico« (zaščitna nepremočljiva vreča, da ne bo
kakšnih čudnih dvoumnosti). Pred šotorom me že čaka skleda s
toplo vodo, da si umijem zobe, potem pa obilen zajtrk z obveznimi
jajci, tsampo (pražena ječmenova moka, ki jo domačini pripravijo
s slanim čajem), sveže pečenimi čapatiji, slanim maslom, medom
in verjetno sem kakšno stvar pozabila. Tako! Pripravljeni smo za
prvo etapo našega trekinga. Hodimo po slikoviti dolini mimo še
zadnjih nekaj hiš na naši poti. Nekje na polovici poti nas dohiti
naša spremljevalna ekipa z natovorjenimi konji, ki prenašajo našo
opremo, šotore in zalogo hrane. V počasnem tempu nadaljujemo
pot do tabora Chuskjurmo na višini 4.070 metrov. Medtem ko
naši spremljevalci postavljajo šotore, se mi namestimo v jurti
(okrogel, kupolast šotor, običajno narejen iz kož in klobučevine),
še eni od zadnjih na naši poti. Seveda je treba izkoristiti priliko
in nazdraviti s pivom, ki je eno zadnjih do konca trekinga. Popoldne še aklimatizacijski vzpon na bližnji vrh, s katerega se nam je
ponujal razgled na Karakorum na eni strani in zanskarske gore
na drugi strani. Po vrnitvi v tabor nas je že čakala večerja in spali
smo do jutranjih ur. Tisto noč sem prvič ugotovila (in še kakšno),
kaj pravzaprav pomeni spanje na tej nadmorski višini. To ne po-
V nomadski vasici, kamor obiskovalci zelo redko zaidejo.
Sprejeli so nas s toplim nasmehom in nam postregli z ovčjim
kislim mlekom (malo manj okusno), ovčjo svežo skuto (zelo
okusno), posušeno skuto (okusno) in slanim čajem (bljak).
Prelaz Gongmaru La (5.130 metrov), odet v številne barvne
molilne zastavice, ki se predajajo vetru in prenašajo svoja
sporočila miru, sočutja, moči in modrosti.
Simbolična meja med indijsko Himalajo in Tibetansko planoto
p en
37
Tibetanska planota – če jo premaguješ v gojzarjih, kar ni videti konca.
april 2010
13
Prebujajoče se jutro z vonjem po kavi v taboru Chuskjurmo na višini 4.070 metrov
meni osem ur trdnega spanca, ampak spanje po obrokih, pa še
tisti čas, ko spiš, se zelo pogosto zbudiš, ker si moraš vzeti novo
zalogo zraka (strokovno se temu reče periodično dihanje). Vendar
je zgodnje jutro, ki se je bohotilo v oranžni barvi sonca, prineslo
novo porcijo energije in je bil manjko spanca prejšnje noči hitro
pozabljen. A si lahko predstavljate, kakšen užitek je popiti kavo
na skali, okrog tebe pa se dvigajo vrhovi gora nenavadnih oblik
in barv v kontrastu z nebeško modrino neba?! Bilo je nedolžno
lepo. Pod takim vtisom se odpravimo do našega naslednjega
tabora. Pot je bila nenavadno spokojna, pogreznjena v ošiljeno
ostre stebre, ki so se strmo dvigali in svoje konice moleli visoko
proti nebu. Edino, kar je zmotilo umirjenost te poti, so bile divje
modre koze, ki so poskakovale po bližnjih skalah in se pasle na
redkih šopih posušene trave. Če pa sem čisto iskrena, je bilo še
nekaj, kar je motilo moje umirjeno potovanje v intimnem svetu.
Pri hoji navkreber sem bila nenehno zadihana, noge so bile težke,
srce mi je razbijalo, da sem ga čutila v vsaki žili. Potrebovala sem
nekaj časa, da sem ujela ritem, potem je šlo lažje. Najbolj mi je
ustrezala hoja z rahlo pospešenim tempom (to pomeni, da se nisem vlekla kot počasen polž, ampak kot malo hitrejši polž). Vsak
korak navzgor je bil naporen in vsak korak navzdol veliko olajšanje.
Vendar je bil ta dan korak samo navzgor. Prespali smo v taboru
na višini 4.700 metrov. Prespali? Večinoma prebedeli. V tolažbo
pa naj že vnaprej povem, da je bila to zadnja noč, ki je bila tako
deficitarna in zadnji vzpon, ki sem ga občutila kot bolj napornega.
Od tukaj je šlo samo lažje. Tudi naslednje jutro, ko smo zagrizli
proti najvišji točki, na prelaz Gongmaru La na višini 5.130 metrov.
Na vrh prelaza sem prilezla prva, če ne štejem našega vodnika, in
se prepustila trenutku zmagoslavja ter se zasanjano razgledovala
naokrog po okoliških vrhovih. V tistem stanju občudovanja se
je v meni nekaj prekotalilo, odvalilo, zavalilo … Krokodilje solze
so polnile oči in začele teči po licih. Brez razloga. Samo solze, ki
so se lesketale na nasmejanih licih in razkazovale srečo tistega
trenutka. Bilo je lepo. Preprosto lepo. Objel me je občutek, ki ga
je težko opisati in podoživeti, vem samo, da sem bila neskončno
srečna. Srečna, ker sem!
S prelaza smo se spustili na drugo stran v dolino Nimalinga,
ki na dlani nosi 6.402 metra visok Kang Jaze, ki nas je spremljal
naslednjih nekaj dni. Po bližnjem srečanju z nomadi, ki so nam
postregli s čajem in bili veseli našega kuhanega krompirja, smo
pot nadaljevali s hojo po travici, ki je dajala občutek, kot da hodiš
po mehki domači preprogi, in z razgledom na pravljične oblike te
pokrajine. Prenočili smo v taboru Tahungtse na višini 4.150 metrov
med nesramežljivimi svizci in našimi konji, ki so kot vsako noč »čuvali« naše šotore in zvončkljali med našimi glavami. Naslednji dan
smo zapustili dolino reke Markhe in se podali v navidezno spečo
dolino Langtang, ki nas je budila z večkratnim prečenjem ledeno
mrzle reke. V takem stilu smo napredovali po dolini in se nevede
vzpenjali do višine, ki je v taboru dosegla skoraj 4.700 metrov. Po
mrzli in mokri noči, ki je pošteno pobelila sosednje vrhove, smo
prečili prelaz Zalung La (5.100 metrov). Mi eni v gojzarjih, debelih
jopah, rokavicah, drugi, tisti iz naše spremljevalne ekipe, ki nas
je dohitela in prehitela na vrhu, pa v kroksih in japonkah. Kdo bi
razumel, še manj pa, če ima gojzarje zvezane na nahrbtnik. Ampak
oni že vedo. Na drugi strani prelaza pa se je začel odpirati nekoliko
drugačen svet. Trava je postala bolj zelena, celo kakšen grmiček
smo uzrli in skoraj sem slišala neslišno govorico konj, ki so se
veselili poštene večerje po enem tednu visokogorske »puščave«.
Pred nami je bilo nekaj bolj ležernih dni, kar pomeni, da smo
hodili samo nekaj ur dnevno, vmes več počivali in praznili zaloge
iz naših nahrbtnikov. V takem ritmu smo prečkali »mejo« med
indijsko Himalajo in Tibetansko planoto ter prispeli v nomadsko
vasico Dat, ki je bila v tem letnem času prazna, vendar je ponujala
v bližini prostor za tabor. Utaborili pa smo se seveda blizu prvega
dobrega soseda, ki je bil lastnik jurte, in tako smo po dobrem tednu
spet začutili v krvi indijsko strong pivo.
Naslednji dan smo prehodili ravnino, ki ji ni bilo videti konca,
čas pa mi je krajšal prijeten »klepet« z divjim oslom. Po nekajurni
hoji smo se še tretjič in zadnjič spoprijeli z višino 5.000 metrov. V
dveh dneh smo se spustili še do našega zadnjega tabora. Sklepno
dejanje je bilo sladko nostalgično z eno samo mislijo: to je to!
V naslednjih dneh pa še do Delhija, kar lahko pomeni tudi 13urno vožnjo za 340 kilometrov in 15 ur na avtobusu med dvema
»zanimivima« sosedoma. Eden med njimi je celo noč bruhal, drugi
pa jokal v mamičinem naročju. Vse smo preživeli in potrpeli, tudi
polmetrske luknje in odsekane ceste nad prepadi. To sem vzela
kot zanimivo in nenavadno potovanje od Tso Karja do Delhija.
Verjetno vas zanima še kakšna ne nepomembna malenkost s
trekinga. Na primer: kako je s kondicijskimi predpripravami – so
priporočljive, ne pa povezane s pretiravanjem; spopad z višino –
pomaga žvečenje kokinih listov, v rezervi je lahko diamox; prtljaga
– zahvala gre vsem 12 konjem; pitna voda – prekuhana, z okusom
po dimu; umivanje – lavorček vode za obraz, vse drugo pa rešujejo
vlažilni robčki Pampers; lulanje – v naravi in v »šotorčku« z luknjo
in bog ne daj za molilnim zidom; hrana – obilna in okusna s posledično tremi kilogrami več na tehtnici. Če je še kakšno vprašanje,
pa veste, kje me najdete. Verjetno julija na Araratu.
Dvomov ni več. Moj gojzar je pustil odtis v himalajskem snegu
in me prepričal, da je to tisto, kar si želim ponovno doživeti. Priporočam tudi vsem drugim!
Komaj verjameš očem, kaj vse zmore narediti narava, kako se
poigrava in kako nenavadne oblike kreira.
Spremljevalna ekipa na višini 5.100 metrov v japonkah in
kroksih
Trenutek miru in odmaknjenosti za molitev ob molilnem zidu,
enem od številnih na poti
In takšna je kopalnica v
himalajskem stilu.
Dat, zimsko bivališče nomadov z žrtvenim
oltarjem
Osrednji dogajalni prostor v taboru – kuhinja in jedilnica
Pomivanje posode v takem
okolju je lahko tudi prijetno
gospodinjsko opravilo.
14
april 2010
jih je odprl
p en
38
Štefan Horvat:
elektrotehnik, inovator in slikar
Arhivi znanih Pomurcev
Š
Edi Berden, legenda motorizma iz Andrejec
Rojen Sobočan, letnik 1941,
starši so imeli trgovino v
Lendavski ulici. Mladost je
preživel v Gornjih Petrovcih,
kot vajenec finomehanike
v takratnem Rafimusu je s
triciklom vozil po domovih
popravljene radie. Pozneje
je bil zaposlen tudi v AMD
Štefana Kovača in Agroservisu.
S kolesarskimi dirkami je
začel zelo mlad daljnega leta
1963, tekmoval je po Sloveniji,
Vojvodini in drugje, in to kar tri
leta. Pozneje je kolo zamenjal
za težke motorje.
Če hočeš na mednarodne
dirke, moraš imeti mednarodno
vozniško dovoljenje. Tega pa
dobiš, če si bil prej državni prvak.
Dirkati je začel z 22 leti. Vozil
je 125-, 250- in 500-kubične
motorje ter motor s prikolico.
Kmalu je postal peti državni
prvak Jugoslavije. Aktivno je
dirkal 12 let in bi še, če ga ne
bi prizadela huda prometna
nesreča. Zasedal je prva mesta
in bil večkratni prvak. Celo
življenje je bil motorist – danes
je aktiven pri veteranih.
Vrnitev na kraj nesreče leta
1974 v Reko, k drevesu,
kjer je leta 1972 doživel
hudo prometno nesrečo,
ko mu je na eni izmed dirk
državnega prvenstva pot
prekrižala gledalka. Takrat
se je končala njegova dirkalna
kariera. Nesreča ga je za
vedno zaznamovala in mu
spremenila življenje. Danes
pravi, da je tako moralo biti.
Od takrat mu je življenje
odprlo mnogo novih dimenzij
in pogledov.
Let a 1978 je spoznal v
službi v Agroservisu mlado
brhko dekle iz družine znane
soboške vrtnarije Tinev, tako
imenovane Bulgarce, Nadico
in se z njo tudi poročil. Nadica
je postala potem sovoznica
na prikolici motorja in skupaj
sta tekmovala vsepovsod v
kategoriji veteranov. Nada
je bila tudi pesnica, igrala je
violino in bila članica skupine
Gorički klantoši. Živela sta med
Mursko Soboto in Andrejci.
Žal mu jo je usoda iztrgala iz
življenja pred sedmimi leti.
Dominika
Tibaut
Arhiv
Edija Berdena
in Dominike
Tibaut
Osvojil je mnogo, mnogo
pokalov, priznanj in kolajn.
Skupno ima doma čez 100
pokalov. Vsako leto je sodeloval
pri organizaciji dirk veteranov,
ko so se zbrali na AP Murska
Sobota in peljali do Goričkega.
Sodeluje tudi na vseh dirkah
veteranov. Leta 1991 je bil
med glavnimi soustanovitelji
Moto kluba veterani, poleg
njega sta bila ustanovitelja
še Jelen in Gomboši. Vsako
leto imajo dve ali tri srečanja.
Danes tudi organizirajo
srečanje štirih dežel, Slovenije,
H r va š ke , M a d ž a r s ke i n
Avstrije, ter druga tekmovanja
po Sloveniji.
Jesen življenja Edi danes preživlja v čudoviti naravi v posebno
lepi hiški iz kamna na hribu v Andrejcih. Kot aktivni član
veteranov in Strelske družine Andrejci je zelo dejaven in nikoli
mu ni dolgčas. Dela pa tudi na vrtu in okolici ter prijatelju
popravi kakšen motor ali da dober nasvet. Je ponosen lastnik
750-kubičnega oldtajmerja Dnjepr s prikolico.
Fotografija prikazuje Edija z
ženo Nadico in hčerko Sonjico
v Poreču, ko se je vrnila na
obisk iz Nemčije, kjer živi od
leta 1993. Avtorica fotografije
je Dominika Tibaut, ki je bila
najboljša Sonjičina prijateljica
in še danes imata redne stike.
V prostem času je Edi ob dirkah
in drugih aktivnostih dosti
delal na vrtnariji tašče Tilke,
vozil pa ji je tudi sadike za
prodajo po Pomurju. Z družino
se je večkrat letno odpravil
na slovensko obalo in drugam
na morje, na Madžarsko k
Blatnemu jezeru in še kam.
Danes je ponosen dedek štirih
vnukov.
tefan Horvat je oseminsedemdesetletni Prekmurec, rojen v Otovcih,
danes pa živi v Višnji Gori.
Prav tako kot v Puconcih
so mu tudi tam podelili naslov častnega občana. Poleg
področja elektrotehnike in
akustike, na katerem je delal
v času Jugoslavije, je svoj čas
že takrat posvečal inovatorstvu in slikarstvu. Za prvo
je do danes prejel več mednarodnih nagrad, za drugo
pa je zgovoren podatek, da
je pred kratkim odprl več
kot dvestoštirideseto lastno
samostojno razstavo.
Rodil se leta 1932 na kmetiji v Otovcih. Družina se je
kmalu po rojstvu preselila
v Nemčijo, od tam pa leta
1939 v Avstrijo, natančneje v
Dunajsko Novo mesto, kjer
so starši dobili zaposlitev,
oče pri kmečkih, mati pa pri
hišnih opravilih. Tam je obiskoval osnovno šolo. Dobre
spomine ima na gospodarja
kmetije, ki je imel nanj močan vpliv. »Kot sedemletni
otrok sem prvič sedel na
buldoga, najstarejši traktor,
ki sem ga vozil. V slabem
spominu pa imam seveda
hitlerski režim v šoli. Čez
čas so se vrnili domov. Leta
1944 se je vpisal v Gimnazijo
Murska Sobota. Kot dijaka
so ga Rusi poklicali na delo
h Gradu, kjer je delovala ena
največjih ruskih bolnišnic
na Balkanu. »Spomini iz
tistih časov so živi še danes,«
pravi Štefan Horvat, ko se
spominja vseh ranjencev,
zdravljenja in kirurškega
dela brez sodobnih pripomočkov in anestetikov ter
dodaja: »Tam sem bil med
letoma 1944 in '45. Padlo je
2800 Rusov. Kasneje sem
pomagal pri gradnji Spomenika zmage v Murski
Soboti.« Iz časa gimnazije se
spomni dogodka, ko je Miki
Muster narisal Titov portret.
Fantje so ga stražili pred
Madžari. Ti so ga nato zaprli
v prostor pod stopnicami,
kjer je ostal cel dan in celo
noč brez vsega. Izpustili so
ga naslednji dopoldan.
»Bil sem precej divji, neubogljiv in trmast otrok,
tudi agresiven.« Ko je prišel
leta 1947 v Maribor, kjer je
obiskoval srednjo vajensko
šolo za avtomehanika, se
je vpisal na boksarski tečaj.
Ukvarjal se je tudi s tekom
na dolge proge. »S fanti smo
se dostikrat stepli in oboje
mi je pri tem prišlo prav.
V Mariboru sem vozil celo
spidvej in spomnim se, da mi
je mama kupila motor Puh.«
Iz Maribora so ga leta 1952
poklicali v vojsko, od koder
se je dve leti kasneje vrnil in
se nastanil v Ljubljani, kjer
je študiral elektrotehniko.
Zaradi slabega socialnega
položaja se je kmalu zaposlil kot šofer in mehanik v
centralnih obratih Slovenijacest, zato je študij sčasoma opustil. Leto kasneje
ga je prof. Vidmar povabil v
službo v Telekomunikacije
Ljubljana (kasnejša Iskra),
kjer je delal v proizvodnji
radijskih sprejemnikov. Že
po nekaj mesecih so ga
premestili v razvojni laboratorij akustike, kjer je hitro
napredoval in dobil takratni
naziv razvijalec. Med letoma
1956 in 1961 so pod njegovim
vodstvom patentirali 85
patentov, še danes pa je najbolj ponosen na prvi ovalni
zvočnik, glasbeni avtomat,
ki so ga prodali v Švico, pa
na lijačni zvočnik in prvo
sireno proti kraji avtomobilov. Sodeloval je pri razvoju
gramofona in televizijskega
sprejemnika Panorama, ki
so ga leta 1961 proizvajali
serijsko. Med tem se je leta
1959 tudi poročil. Pravi, da
so Prekmurke najboljše kuharice in gospodinje, zato je
soprogo iskal med njimi in
jo tudi našel – v Vidoncih.
Tako se je poročil z Albino
Matiš, sestro znanega sodnika v Murski Soboti. Leta
'60 se jima je rodil prvi sin,
pet let kasneje pa drugi.
Danes ima dve vnukinji in tri
vnuke. Do danes so ohranili
tradicijo, da se v Prekmurje
pogosto vračajo, saj imajo
hišo na zemlji ob domačiji,
ki še stoji.
Prva Philipsova tovarna
na Balkanu
Rad se spominja časov,
ko so ga po usposabljanju
na Nizozemskem v podjetju
Philips leta '61 pooblastili
za prav posebno nalogo.
Sodeloval je pri prenosu
tehnologije in proizvodnje
v Slovenijo in tako so na
Čeravno najpogosteje upodablja prekmursko pokrajino, slika
prikazuje Pokljuko.
39
p en
april 2010
15
Psi čvrstega telesa z nemško natančnostjo
»Bil sem precej divji, Klub ljubiteljev nemških
neubogljiv in trmast ovčarjev Prekmurja
otrok, tudi agresiven« M
arjan Granfol, že trideset
let uspešen vzreditelj
nemških ovčarjev iz Vučje
Gomile, je povedal: »V Prekmurju in v svetu je to najbolj
razširjena pasma psov, z njimi
se najlažje dela. Za razstave sta
potrebna slikanje komolcev in
medenice ter DNK-test. Vsak
vzreditelj strmi k temu, da
dobi dobrega psa, po obnašanju in konstrukciji telesa.«
S tako selekcijsko vzrejo dobi
odlične pse; z njimi osvaja
prestižna mesta na svetovnih
razstavah.
Nemški ovčar je zelo inteligenten pes, ki se ob pravi
selekciji in vzreji razvije v
uravnovešenega in zanesljivega sopotnika. Iz njegovega obnašanja se razbere
njegova nemška vztrajnost,
Prvi od desne
stoji Robert
Lainšček,
drugi je
Marjan
Granfol,
vodja šolanja
psov v Vučji
Gomili, tretji
je Tadej
Granfol,
četrti je
Koloman
Benko in
peti Zvonko
Postružnik.
srečanja, je opazil težave ali
napredek psa. Drugi poslušajo
in se pri tem učijo. Vodja šolanja se z zanimanjem posveti
vsakemu lastniku, opazuje psa
Marker
Tadej
Granfol
med vajo
obrambe.
Višnji Gori postavili prvo Philipsovo tovarno
na Balkanu. »To je bilo povezano s težavami
tako glede prostorov kot tudi delavcev. Šel
sem k sekretarju Zveze borcev Slovenije:
'Dajte mi neki dom borcev, ki ga ne potrebujete.' Poslali so me v Grosuplje: 'Tovariš
Hribček, sekretar me je poslal, menda imate
dom borcev, ki je prost.' Šofer naju je odpeljal v Višnjo Goro. Takoj smo dali gor tablo:
Tovarna za visokofrekvenčne elemente za
televizijo. Čez čas smo dobili kompletno
proizvodnjo zvočnikov, kjer smo razvijali
akustiko, pa tudi proizvodnjo glasbenih
omaric, gramofonov, membran, vodil in
nihajnih tuljav. Zaposlenih smo imeli 140
ljudi.« Najprej je opravljal delo tehničnega
vodje, ko je obrat prevzela Iskra, pa je postal vodja proizvodnje. Tu je delal do leta
1982, ko se je zaposlil v Pozd Elektro servis
Grosuplje. Do leta 1990, ko se je upokojil, je
bil vodja proizvodnje elektronike in razvoja.
Kot delavec je bil zelo vesten, natančen in
točen. »Delo sem si vedno razporejal. Spat
sem hodil ob desetih, vstajal pa ob šestih.
Nemalokrat se je zgodilo, da sem se prebudil
npr. ob treh in se česa domislil. Vstal sem in
se odpravil v tovarno ter to tudi naredil.«
Inovatorstvo in slikarstvo
Ena njegovih prvih inovacij je bila, ko
sta z očetom kmetovala. »Očetu sem rekel:
'Jaz bom kmet, če se bova vedla sodobno.'«
Tako je leta 1948 izdelal okopalnik koruze
in krompirja, ki je bil podoben današnjim:
na leseni gredi dva močna tečaja, na vsaki
strani nosilec s tremi motikami, spredaj pa
kolo. Vse skupaj je vlekla krava. Podobno je
oblikoval tudi osipalnik in sadilnik krompirja. »Ko sva orodje preizkusila na otovski
ravnini, je nejeveren kmet zmajeval z glavo,
češ kaj počneva, saj nama bo krava potacala
vso koruzo. Na koncu je imela najina koruza
več storžev, saj je žival koruzo redčila.«
Že v tovarni se je posvečal svojim izumom
(ne le v vlogi izboljševanja proizvodnje) in
slikarstvu, to pa sta postali glavni aktivnosti
po upokojitvi. Lani je tako praznoval petin-
petdeseto obletnico likovnega ustvarjanja,
ob tej priložnosti je imel 242. samostojno
razstavo v Puconcih. Pogosto upodablja slovensko pokrajino, še posebno rodno Goričko. Likovni kritiki mu priznavajo mojstrstvo
pri upodobitvi dreves, oblakov in sončnih
zatonov. Leta 2000 se je kot edini Slovenec
udeležil olimpijade izumiteljev Genius v
Budimpešti. Za štiri inovacije je prejel pokal,
za eno pa tudi medaljo Geniusa. Nagrade za
svoje inovacije je prejel tudi drugje po svetu,
npr. v Pitzburgu in Nürnbergu. Leta 2003 je
prejel srebrno priznanje za inovacije Območne gospodarske zbornice Ljubljana.
Njegovi izumi so tudi okoljsko in energetsko naravnani. Patentiral je filter za
pridobivanje t. i. žive vode, ki ima, tako
Horvat, orgonsko energijo, na telo pa deluje
blagodejno in z učinki antioksidantov. »Orgonska energija je kozmična energija, ki je
nasprotna električni. Tisto, kar je za električno energijo izolacija, je za orgonsko energijo
prepustno, in kar je za orgonsko ovira, je za
električno prepustno.« Izdelal je tudi vrsto
energijskih zaščitnih medalj, ki vzpostavijo
konstantno energetsko polje, ki človeka ščiti
pred negativnimi vplivi. Omeniti velja tudi
enostranski magnet, ki ga kot zaščito proti
sevanju nalepite na hrbtno stran mobilnega
telefona. »Kot elektronik sem navdih črpal iz
dela Nikole Tesle. Leta 1989 sem dobil prvo
zlato medaljo za biozener, varovalno plošco,
ki ščiti prostore pred zemeljskim sevanjem.
Prodal sem jo Nemcem. Plošča, ki se vzida v
vsak vogal hiše, jo za zmeraj zavaruje pred
negativnim, tudi računalniškim sevanjem.
Lahko pa se postavi tudi na sredo bivalnega
prostora.« Pri uresničevanju inovatorskih in
slikarskih projektov mu pomaga dr. Branka
Berce Bratko.
Doma v Prekmurju hrani več sto eksponatov, ki jih je uporabljal pri razvojnih projektih
in inovacijah. V prihodnosti jih želi postaviti
na ogled v muzeju elektronike in elektrotehnike v svoji rojstni hiši v Otovcih.
Iztok Štefanec
kar pa mora lastnik z vajami
izkoristiti in se psu vsak dan
posvečati, ker potrebuje dosti
gibanja in pozornosti svojega
gospodarja. Če ga dovolj zgodaj izurimo, je zvest, poslušen
in pogumen družinski član.
Pes mora biti uravnovešen,
povsem sproščen, pozoren,
vodljiv in nenevaren, samozavesten z izraznim nagonom
po plenu.
Za dobro žival je potrebna
dobra hrana. »S hrano reguliraš pasji videz. Doma prehranjujem vsako žival drugače,
breje ali doječe samice, mladiče, plemenjake, stare pse,«
je povedal Robert Lainšček,
lastnik psa Hulka ter samic
Megi, Roni in Kore. Vsak dan
se z ženo Tanjo, sinom Matjažem in s štirimi psi, ki so k
hiši že prinesli kup pokalov in
priznanj, odpravi na rekreacijo v naravo.
Ta šola je pasja
»Pomembnost šolanja
psov je usposobitev živali za
življenje v urbanem okolju,«
je povedal Marjan Granfol, ki
je vodja šolanja psov v Klubu
ljubiteljev nemških ovčarjev
Prekmurja. Gospodarji in njihovi psi se vsako nedeljo dopoldan zberejo v Vučji Gomili,
kjer se na začetku pasjih učnih
ur vsak lastnik s štirinožcem
postavi v vrsto, drug za drugim. Lastniki v prijateljskem
vzdušju sodelujejo v skupini,
kjer so začetni tečajniki in
tisti na nadaljevalnem tečaju.
Do pozdrava vlada tišina. Nakar Marjan začne z vprašanji
vsakemu posamezniku, na
primer ali je s psom dosegel
učne uspehe od prejšnjega
in zato dobro pozna zmogljivost vsake živali. Sledijo vaje iz
poslušnosti, pri tem človek in
žival upoštevata red in ubogljivost. Pri živali sta pomembna
njen tempo in razumevanje
posameznih ukazov. S čutnoslušnimi vajami dosežejo pri
psu, da se ta hitro odziva na
povelja in upošteva vso okolico. Po vsem tem pa izpeljejo
še vaje za obrambo, ki se je ne
udeležijo vsi psi. Mentor tega
je Marjanov sin Tadej Granfol
iz Gančan, lastnik mlade nemške ovčarke Nare.
Tridesetletnik, ki ob očetovi odsotnosti opravlja tudi
njegovo funkcijo, velja za
perspektivnega inštruktorja
in se specializira za markerja – inštruktorja za urjenje
psov za obrambo. Brez strahu
pogumno pripravi psa, da
skoči na roko, ki je zaščitena
z debelim materialom, jo
močno ugrizne in je ne spusti.
Pri tem je pomembno, da jo
čim manj trga. Izpusti jo šele
na ukaz.
Šampioni so v Prekmurju
V Sloveniji že vrsto let velja,
da so najboljši nemški ovčarji
v Prekmurju. »Če ni Prekmurcev z nemškimi ovčarji, potem
tudi ni dobre in zanimive
razstave,« so povedali lastniki
psov v Vučji Gomili. Prav s tega
konca države je na razstavah
največ ovčarjev. Marjan Granfol je povedal: »Bil sem že na
tolikih razstavah v Evropi,
da poznam vsako evropsko
mesto.« Vzor vsem priznanim
rejcem te pasme po svetu je
reja v Nemčiji, kjer so velike
in ugledne psarne in inštitut za nemške ovčarje. Vsak
rodovniški nemški ovčar na
svetu je vpisan v knjigo, ki je
v Nemčiji.
Po 35-letih Mure je pes
najboljši prijatelj
Koloman Benko iz Martjanec, dolga leta zaposlen v tovarni Mura, je peljal samico na
parjenje kar v Bad Neustadt
pri Kölnu in za osemenitev
plačal devetsto evrov. To pa
zato, ker je bil pes aktualen
svetovni prvak in vreden toliko kot dober nov mercedes.
Mnogi so menja, da je vsak
pes podoben svojemu gospodarju, ne le po značaju, temveč to drži tudi za videz. Torej
za lastnike nemških ovčarjev
lahko zapišem, da so moški
treniranih teles, jeklenih pogledov, močnih ramen, imajo
dosti občudovalk, žametne
lase in so, skratka, cool.
Bojan
Zadravec
Koloman
Benko se
je potem,
ko je ostal
brez službe
v Muri, še
bolj poglobil
v vzrejo
nemških
ovčarjev.
Nemški
ovčar je
srednje
visok, rahlo
iztegnjen,
močan in
mišičast pes,
čvrstega
telesa.
16
april 2010
To je on
p en
40
Anton Balažek
Zgodba z naslovnice
Naj… Pomurec 2009
O
d zgodnje mladosti sem si sam služil za
žepnino. Delovne navade so pogoj, da
nekaj ustvariš in se oblikuješ. Odraščali smo
brez računalnikov. Veliko časa smo preživeli
v naravi in vzljubili šport, predvsem nogomet,
ki smo ga igrali vedno in povsod. Nogometni
klub Nafta je bil zakon, igrišče pa drugi dom.
V srednji tehniški šoli smo se naučili natančnosti, tehničnega risanja in načrtovanja. Med
počitnicami smo izdelovali kovinske ograje in
se postavljali pred vrstniki iz poklicne šole,
češ tudi mi znamo variti. Sanjal sem o študiju
ekonomije. Z veliko odrekanja sem ta cilj dosegel. Znanje je nekaj, kar te krepi, zlasti če ga
prenašaš na druge. Nihče ti ga ne more vzeti.
Pridobljeno znanje pa nima prave vrednosti,
če ga nenehno ne nadgrajuješ. Spoznal sem,
da je poznavanje tehnike in ekonomije dobra
kombinacija za delo v gospodarstvu. Slednje je
nepogrešljiva izkušnja in dejanski stik z realno
ekonomijo. Večina mladih drugače razmišlja.
Delo v gospodarstvu jim ne predstavlja pravega
izziva, pa tudi priložnosti za takšno zaposlitev
niso prav pogoste. Po več kot desetih letih dela
v gospodarstvu sem spoznal, da je zanimiva
tudi tista plat ekonomije, ki je bolj povezana
z regionalnim razvojem in podjetništvom. Štipendija Ministrstva za gospodarske dejavnosti
Republike Slovenije je bila odločilna za vpis na
magistrski študij, ki mi je odprl nove dimenzije
razmišljanja. Politična ekonomija me ni preveč zanimala, kljub temu sem postal politik.
Raje kot županovanje imam ekonomijo, ki jo
pri svojem delu tudi veliko uporabljam. Ob
političnih izkušnjah so za župane pomembne
tudi strokovne kompetence.
Politične izkušnje sem si nabiral v okviru
lokalne samouprave in poln zanesenjaštva
sanjal o lepši prihodnosti teh krajev. O tem
je verjetno sanjal tudi moj dedek, ko se je iz
Polane preselil v Lendavske Gorice in večkrat
odpotoval na začasno delo v Ameriko. To je še
za današnje čase občudovanja vreden projekt.
Začasno je v Avstriji delal tudi oče. Navezanost
na domači kraj je bila pri obeh premočna, da
bi se odločila zapustiti ga. Takšna in podobna
je bila usoda številnih Prekmurcev. Številne so
zgodbe o »dobrih ljudeh«, ki so si želeli živeti
in delati v domačem kraju. To je preprost in
logičen cilj pomurskega človeka, ki je tudi
danes zelo aktualen. Lahko ga vzamemo kot
politični cilj pokrajine ob Muri, ki se ubada
z globokimi strukturnimi problemi. Takšni
enostavni cilji so težko razumljivi za politične
centrale in okolja, ki nimajo tovrstnih problemov. Če je lepo živeti in delati v svojem kraju,
je pravi privilegij delati za svoj kraj in ljudi, ki
jih večinoma osebno poznaš.
Za županovanje sem se odločil zaradi spoznanja, da znanje in ideje niso dovolj. Potrebna
je tudi avtoriteta položaja, da bi ideje lahko
uresničevali. Ta prinaša tudi bremena odgovornosti, sprejemanja odgovornih odločitev v
prid ljudem, ki so ti to funkcijo zaupali. Vsem
ne moreš ugoditi, zaradi tega so pomembni
objektivno presojanje, doslednost in občutek
za potrebe ljudi. Posebno pozornost posvečam tistim, ki potrebujejo pomoč, spodbudo
ali zgolj možnosti za to, da uresničijo svoje
sanje. Srečujem tudi takšne ljudi, ki imajo
cilje in dobre ideje, niso pa pripravljeni prav
veliko storiti za njihovo uresničitev. Rezultat na volitvah je tisti, ki ti pove, ali si svoje
poslanstvo dobro opravil in ali je smiselno
nadaljevati delo, ki ga začasno opravljaš. Sam
si postavljam visoke cilje in sprejemam izzive.
Praviloma sem zaposlitev zamenjal, ko sem
opravil določeno nalogo, dosegel zastavljene
cilje, izgubil motivacijo ali čutil, da me okolje
omejuje. Svojih principov ne bom spreminjal.
Neopravljenega dela je še veliko. Ko bo čas za
spremembo, si želim naslednika, ki bo sposoben odgovorno prevzemati breme te funkcije.
Z veseljem se bom ozrl na prehojeno pot in se
iskreno veselil vseh novih uspehov te pokrajine. Za vsakim dežjem posije sonce, tako bodo
tudi za Pomurce prišli lepši časi, če si bomo
to dovolj želeli!
Znanje, kako se spopasti z reko, so dobili od starejših
Pripoved staroste ižakovskega büjranja
Franc Vučko: »Büjraš je bil človek, ki je bil ob pravem času na pravem mestu«
I
žakovčan Franc Vučko se pritožuje nad
tem, kako mu je Mura vzela zdravje, in
pravi, da bi bil brez nje pri petinosemdesetih
letih še pravi junak. Zdaj pa tako kot njegova
žena previdno hodi z opornicami od hišnih
vrat vzdolž po dolgem dvorišču. Vučko je
svoje življenje posvetil boju z reko, da ta ne bi
spodkopavala brega in se približala naseljem.
To opravilo je prevzel od svojih prednikov, ki
so se navadili živeti ob tej kruti reki. Nekateri
mistiki pripovedujejo, da so Muri – demonu
temnih sil, v katero so med vojno podvomili
celo Nemci in Rusi – v davnini žrtvovali ljudi,
da ni več spodkopavala brega.
Franc Vučko, rojen leta 1925, je torej eden
izmed tistih, ki so se spopadali z reko in so
jo morali zato dobro poznati. Njegov oče se
je bal, da bi reka odnesla še tisto malo, kar je
zraslo na zamočvirjeni zemlji. Pri hiši je bilo
namreč kar deset otrok, danes pa živita samo
Na ižakovskih Büjraških dnevih poteka prikaz
izdelave volšlinov. Skrajno levo je nekdanji
delovodja Franc Krapec, desno od njega je
vztrajen Vučko.
še Franc in v Franciji sestra Mica. Z reko se je
spopadal že mali Francek.
Ko je Mura poplavljala, si je iskala nove
poti in delala ogromno škode
Ko je bil Franc otrok, je Mura pogosto poplavljala in o poplavah so mu pripovedovali
že njegovi predniki, ki so ga naučili, kako se
ukroti reko, kako se büjra. Od kod se je vzel
ta glagol, mi modrooki Franc ni znal razložiti: »Tako so govorili že naši starci.« Da je
nekdo lahko postal büjraš, so rekli takole:
»Če znaš plavati, potem greš delat, če ne, pa
ne.« Za to opravilo je veljalo še naslednje:
Büjraš je bil človek, ki je bil ob pravem času
na pravem mestu. Naloga njegove žene pa je
bila poleg skrbi za domačijo, da je možu prinašala skromno malico. V cekarju je njegova
Marija tako kot druge ženske nosila: »Tisto,
kar je katera imela doma, mogoče samo kos
kruha in namaz. To je bilo dovolj, da delavec
ni ostal lačen.« Marija je že kot dekle nosila
hrano svojemu očetu Tuniju Radošiču, prav
tako znanemu, trdnemu büjrašu, očetu sedmih otrok. Nekje leta 1940 je z malico v roki
stopila na truplo mrtvega vojaka. Bog si ga
vedi, ali je bil z vzhoda ali zahoda, ali je imel
sfastiko ali zvezdo. Groza trupla jo je pregnala
vstran. Teh je bilo tam nešteto. Na reko in
njene skrivnostne gozdove imata Vučkova
neštete spomine. Tam je Marija kot deklica
na usnjenem povodcu vodila pisanega psa,
pokritega s telovnikom, ki ga je za bombone
sprehajala beltinski grofici. Med tem je ženska
modre krvi kot modra žaba zaplavala v murski vodi ali se je na Otoku ljubezni sestala s
postavnim ižakovskim mladeničem. Pravijo
namreč, da so zaradi tega kraj poimenovali
po večni besedi – ljubezen.
Tudi ljubezen v Murski šumi zna biti mistična, tako kot so še danes prelepe murske vile
ali džileri. To je duh pokojnega geodeta, ki je v
Büjraši so prišli po novo šefo k mojstru Ostercu v Veržej. Franc stoji tretji z desne v zadnji vrsti.
Posnetek je nastal v začetku sedemdesetih.
času življenja nekomu načrtno napačno izmeril
zemljo in ga pri tem oškodoval. V onostranstvu
je njegova vest nemirna in se zato kot žareča
gmota pojavi na merjeni površini. Pripovedujejo, da se džileri dvigajo iz murskih močvirij.
Nekateri razlagajo, da je to v resnici plin, ki je
ušel iz močvirja in se vnel. Toda kako to, da so
jih videli tudi daleč vstran od močvirij in rek?
Ponoči so videli, da je iz zemlje udaril plamen,
ki je po nekaj migljajih izginil. Ljudje so nato rekli, da cveti denar. Priči, da džileri zares pridejo
iz onostranstva, sta tudi Marija in Franc, toda
denar, ne papirnat ne kovan, ni prišel do njiju
po kratki in lahki poti. Treba se je bilo boriti za
kruh, ki je prišel iz žita, če tega prej ni odnesla
reka. Tako se je zgodilo nazadnje leta 1972, v
noči pred ižakovskim proščenjem. Ostali so
brez žetve, brez vsakdanešnjega kruha.
Pauše, volšlin, šefa …
Franc je pripovedoval, kako je potekala
zajezitev Mure, da ta ni prodirala proti vasi.
Dolge snope vej, imenovane pauše, so povezali
med seboj, jih namestili ob rečni breg in mednje navozili kamenje. Turnjač ali volšlin so
spustili ob rečni breg z namenom, da je utrjeval kopni del in ga je čez čas preraslo rastlinje.
Kasneje so Murin breg varovali z betonskimi
kvadri, ki so ji polagali na volšline. Od brega
proti sredini so nastajale rečne traverze, kjer
se je razbijala moč rečnih valov in vrtincev.
Osnova za traverzo so vošlini, torej pauše in
rečni gramoz. Voda pa je tam zravnala svoj tok.
Po reki so se büjraši prevažali s trinajst metrov
dolgim transportnim čolnom šefo, na kateri so
prevažali tudi material za büjranje.
p en
41
april 2010
17
Ko je drevo najlepše cvetelo,
je prišla dolga in mrzla noč
N
a cankovskem pokopališču sta se skupaj
sprehajala tamkajšnji župan
Karel Vogrinčič in Pavla Šadl,
potomka veleposestnikov
Šadlov in Čahukov. Zgovoren
župan je pri Pavli z zanimanjem poizvedoval o preteklosti občine in zgodbah, ki
jih zaznamujejo nagrobniki.
Na koncu pokopališča sta
se ustavila pred majhnim
marmornatim belim spomenikom, na katerem je napis
v nemščini: Tukaj počiva naš
ljubljeni otrok Bela Pollak,
rojen 24. septembra 1889,
umrl 25. novembra 1894. Počivaj v miru! Predniki Pavle
Šadl so bili sosedje židovskim trgovcem Pollakom,
zato o njih ve marsikaj, kar
je slišala od staršev.
Iz matičnih židovskih
knjig, ki jih je konec 19.
stoletja pisal soboški rabin
Goldman, smo izvedeli, da
je bil petletni Bela rojen v
Lendavi kot prvorojenec,
sin Sigmunda Pollaka in Kati
Neuman, rojene Cankovčanke. Neumanova je bila
nečakinja radgonskega veletrgovca Morica Neumana.
Katin mož, Sigmund Pollak,
je bil Lendavčan in tam sta
se poročila. Njun drugi sin
Leopold, rojen leta 1897, je
po starših prevzel trgovino.
Leopoldova žena Ilonka, rojena leta 1903, se je po poroki
preselila na Cankovo iz Nagykanizse na Madžarskem.
Njuna otroka sta bila leta
1927 rojena Klara in osem
let mlajši Alfred. Njihovo
življenje je bilo srečno, ne
vedoč, kaj se kuha v evropskem kotlu. Pavla Šadl nam
je prinesla fotografijo, na
kateri za ograjo stoji njen oče
Franc in ob drevesu sosed
Franca in Marijo Vučko iz Ižakovec je Mura resnično
zaznamovala že v otroških letih.
Leta 1927 je
jugoslovanska oblast
namenila denar za
regulacijo Mure
Da bi z ženo lažje preživljala svoje štiri otroke, se je
Franc po drugi svetovni vojni zaposlil kot hidrotehnični
delavec, saj je büjraštvo postalo državna služba. Dnevna norma je bila petnajst
pauš, a so jih vedno naredili
več. Po Muri od Šentilja
do Benice so predvsem po
poplavah izvajali tudi vzdrževalna dela.
Medtem ko je njegova pet
let mlajša Marija gospodinjila
in vodila manjšo kmetijo, je
bil Franc vse leto v službi v
naravi, tudi v največji zimi je
moral biti v toplih oblačilih
in v pripravljenosti. »Zaradi tega me zdaj vse boli in
težko hodim,« je z globokim
glasom potarnal starosta
büjrašev, ki ga spremljajo
opornice. Vendar pa kljub
svoji starosti in težkemu delu
v vseh vremenskih razmerah
nima kaj dosti sivih las. Franc
se je upokojil na svoj petinšestdeseti rojstni dan, po
petintridesetih letih službe.
Danes se oba razveselita,
ko se okrog njiju zberejo njuni štirje otroci: Bernard živi
na domačiji, Marija v Turnišču, Franc v Murski Soboti
in Štefan v Žižkih. Tako kot
se je büjraštvo prenašalo iz
roda v rod, tako tudi zakonca
Vučko rada pripovedujeta
svojim potomcem o življenju
z Muro, murskih ribah in zeliščih, ki jih je človek nabiral,
da je od sebe pregnal zle sile.
Čremsa je imela pri naših
prednikih pomembno mesto
v kulinariki v spomladanskih
in poletnih mesecih. Vučkove izpovedi so zanimive za
etnologe in ljudi, ki si motive
za pisanje jemljejo iz te čarobne reke in njenih logov.
Vsako leto se udeležita tradicionalnih Büjraških dnevov
v Ižakovcih, kjer domačini
prikazujejo, kako so se nekoč
bojevali z reko. Franc si želi,
da bi mu naslednje leto še
bilo naklonjeno zdravje in bi
se lahko udeležil büjraškega
dogodka, ki je samo prikaz
hude ure ali grožnje reke,
nedaleč od svojega doma.
Bojan Zadravec
Leopold Pollak. Na cvetočem
drevesu sta otroka Alfred in
Klara, ki bi bila letos stara
triinosemdeset let. Kdo se
danes najbolj spominja te
družine?
Oglasil sem se pri Cankovčanu in županovem soimenjaku Karlu Vogrinčiču,
lokalnem in amaterskem
zgodovinarju, in njegovi
dobrodušni ženi Danici. Ta
se je takoj spomnila svoje
židovske vrstnice, prijateljice in sošolke Klare. To
je bilo dekletce z dolgimi,
gostimi lasmi in vedno v lepi
oblekici, kakršne se je dalo
kupiti v mestih. Skupaj sta
se igrali, nagajal pa jima je
Klarin mlajši brat Alfred, z
vzdevkom Pubi. Šestinosemdesetletni Karel se dobro
spominja časov, ko je hodil
kupovat v židovsko trgovino
z mešanim blagom: »Nenavadno se mi je zdelo, da sta
se gospod Pollak in njegova
vitka in lepa soproga med
seboj za pultom vikala.«
Danes se zdi večini tak način
komuniciranja čuden. Ko se
je bližalo nacistično zlo, so
jima nekateri domačini v
bunkerju ponujali skrivališče, vendar je bil eleganten
in po rasti visok gospod prepričan, da bo vojne kmalu
konec. A v aprilski noči je
židovski dom ostal prazen.
Ferdinand Neuman, sin Morica Neumana, fotografija iz leta 1930 (Iz avtorjevega arhiva)
Vogrinčičeva se spominjata zakonskega para, ki se
je z roko v roki sprehajal po
cankovskih ulicah. Mož s črnim plaščem in meščanskim
klobukom je bil Moric (rojen
leta 1863), nekoč ugleden
meščan avstrijske Radgone,
poleg je hodila Berta (rojena
1874.) Neuman.
Leta 1888 je Moric skupaj
z židom Juliusum Rosenbergom ustanovil podjetje
Rosenberg & Neumann, ki
je trgovalo z deželnimi produkti: z moko in semeni, pa
tudi z bakrom, kositrom,
živalskimi kostmi in krznom.
Z napredovanjem v vojaškega veletrgovca za tamkajšnji
huzarski regiment se je Moric Neumann uveljavil tudi
znotraj radgonske družbe.
Neumannov sin Ferdinand je
v začetku 20. let prevzel družinsko podjetje in poleg tega
skonstruiral mehanski mlin.
Za ta stroj je imel v Avstriji
Slovenija ma talent. Oddaja
ka jo skoro si gledajo. Kak je nebi,
vej nam pa da ka se smigemo z lidij,
ka s sebe norčeke delajo. Pa ta kaplemo,
kak nešterni lipou popevlejo, pa plešejo,
pa koše davlejo, pa še sefele drüjgo.
Malo več talenta bi lejko mela blond
gospa v komisiji, bar za slovenščino.
Se te lepo je biti miljonare, pa kmetije,
pa trenutke resnice, pa talente k nan vozijo z ameriškoga pa britanskoga tržišča.
Tan je tou fejst moderno. Svet je grato
takši, ka bi najrajši se od douma prejk
računalnika napravili. Edino drüženje
so obiski velki nakupovalni centrov. Tan
pa se majo. Kino, bowling, avtopralnico,
kafič, lekarno, frizera, cvetličarno, ka od
drüjgo baut nemo gučo. Seveda majo tüdi
igrišča za deco. Trbej si male bodouče kupce
vzgajati. Naš ati sigdar pravi, ka da ta idemo
f te velke centre pa te doma vö skladamo, bi
lejko najmenje brez 80 posto tistoga ka smo
küjpili, čista dobro pa merno živeli. Če je pa li
se v akciji, pa skoro šenki. San pa prepričani, naj
nan še takše labuške z 75 ali pa cilou 80 % popuston
ponüjajo,samo či nekše nalepke zberemo, ka še izda
na njij lipou zaslüžijo. Pa nan te kak naročeno prijde,
da nan dajo takše oddaje ge navijamo za koga, s ken
trpimo, se smiđemo ali pa đoučemo. Ne ven kama se tou
pela. Samo se mi nikak ne vijdi. Jankovič pa vište Ljubljani
rikta nej samo ultra mega giga nakupovalni center liki še
stadion pa dvorano coj. Aha f ton je keč! Še več zabave.
Samo što pa ka de špilo f toj dvorani pa na stadioni je pa
ena velka neznanka. Mogouče do pa talente tan snemali.
Talente ka se v našoj Sloveniji dela. Ka se se dela s pejnez
ka ji sakši mejsec doj potegnejo zaposlenin, pa na konci
leta še v obliki dohodnine, pa pri sakšon nakupi v obliki
DDV-ja. Pa tak dale pa tak naprej. Pa kak smo državljani
Slovenije doubili znankar najdrakše avtoceste f Sloveniji,
kak mamo znankar najdrakše bolnišnice. Stavbe mislin.
Za mašine pa te fektajo, ka so se pejneze spič…li že pri
monopol. V času naraščanja
antisemitizma v Prvi avstrijski republiki družine Neumann niso nadlegovali. Ko
so prišli leta 1938 v Avstriji na
oblast nacisti, je bila edina
judovska družina, ki je živela
v Radgoni, družina Neuman.
Šele z vkorakanjem nemških
enot v Avstrijo se je to spremenilo. Sina Ferdinanda
Neumanna so skupno s še
nekaterimi drugimi – predstavniki domovinske fronte
in znanimi nasprotniki nacizma – takoj zaprli in mu
odvzeli premoženje.
V Radgoni so se za družino
Neuman začeli težki časi in
gestapo je vsake toliko časa
aretiral katerega od njenih
članov. Namen je bil zagreniti Židom življenje v Avstriji in
Nemčiji in jih prisiliti k izselitvi. Po pogromu v kristalni
noči novembra leta 1938 so
družini Neuman nacistične
oblasti v Radgoni ukradle
ves nakit in denar, podjetje
pa zaplenile. Starša Moric
in Berta Neuman sta ostala
v Radgoni, na Hitlerjev rojstni dan 20. aprila leta 1940
pa so ju nacizmu naklonjeni Radgončani pregnali do
madžarske meje pri Zenkovcih in sta se preselila na
Cankovo, kjer je imel Moric
sorodnike. V Mauthausnu je
bila pod Adolfom Eichmannom ustanovljena posebna
enota tudi za Madžarsko,
ki je v naslednjih tednih
preiskala državo ter 438.000
Židinj in Židov odpeljala v
smrt. Moric in Berta sta bila
deportirana v Auschwitz
skupaj z družino Pollak. Od
njih se ni vrnil nihče, živijo
pa v spominu nekaterih
Cankovčanov in na dveh
fotografijah.
Bojan Zadravec
Pollak – Cankova
gradnji. Na bruhanje mi ide, da vijdin tiste akcije, ka se za tou
ali pa ovo bolnico küpuje te ali pa of mašin. Za cigle pa strejo,
pa okna, pa plastične korine pa nišče ne spitavle, kelkokrat
so preplačani. Pa ka še od Patrij sploj nemo gučo. Mamo mij
talentof puno. Samo malo poglednimo. Od drüjge svetovne
vojne je mijnolo 65 lejt. F Sloveniji pa še zaj naši talenti ne
vejo šteri so jo gvinali. Talenti nas vodijo. Se spomnite
Janše. Neizmeren talent. Inda je bil malo zaprejti, pa
je stoga takšo sceno napravo, ka še zaj ženje sadove.
Če se dobro spomnin je tüj Tito mel te talent ka je
v zatvori bil. Pa toži se rad naš Đanči. Najrajši
bi se tiste toužo, ka so nej volili za njega pred
dvema letoma. Tou je po mojen njegof najvekši
talent. Se še spomnite talenta Erjavca? Što je
lejko tak nasmejo Slovenijo, kak on s svojimi
izjavami. Pa talent Pahor. Pa njegove izjave.
Fčasi je takši kak če bi spil gajbo energijskih
napitkof, če nej kaj üjšega. Pa njegovi ministri. Vej so pa kak na »Slovenija ima talent«.
Borči gumbo stisne pa adijo minister. Samo
on se je uvrstil se v drugi krog. Ministri pa cepajo
kak müje. Smo medten doubili novoga kmetijskoga.
Mogoče do pa zaj kmetje Židan-e volje f Sloveniji.
Pa si poglednimo najbole prejgnjo policajko f Slovenijo. Ona ma več talentof. Eden so modni presežniki.
Jo je štoj že kda vido dvakrat v iston kostimi? Do toga
ka s svojin šoferon kaže kak trbej skoro 180na vöro
bisneti po avtocesti. Nega kaj. Zmagovalka prvoga
polfinala.
No tak vište kak so trufili s touf oddajof. Nejde se
samo za ove ka tan v drami nastopajo ide se za se ka
nas obkroža. Slovenci smo talentejrani narod. Pa mi
pokažte vekše talente kak slovenskoga delavca, ka
je po možnosti v bloki z dvojof decof pa brezposelnof
ženo doma. Kakše talente se on ma, ka prežive mejsec,
se položnice plača, pa ka njemi mogoče za dvej pijvi
pejnez ostane.
No dragi moji talenti, tou bi bilou
se za gnes. Vij pa v nedelo ne pozabte, ka ne gledate nikše talente na tv.
Talenti smo mij si.
18
april 2010
p en
Nagradna križanka
42
Od 28. IV.
do 27. V.
HOROSKOPEN
Pripravlja: Agencija Hogod
Za mlade od 6. do 96. leta, ki priznavajo ljubezen
OVEN
TEHTNICA
(21. III.–20. IV.)
(23. IX.–22. X.)
Lep dogodek vas bo navdihnil, da svoji ljubezni
pripravite nekaj veličastnega. Tisti, ki se meša v
vaš posel, vas bo ob vsem spravil še v neroden
položaj. Takrat ostanite mirni, ne reagirate,
pozneje pa pripravite protiudarec. Treba se bo
sprostiti in ne mislite, da imate prosti čas samo
zato, da ga posvečate drugim. Enega naslednjih
koncev tedna bodo pokvarili družinski problemi.
14. maja zvečer izključite mobitel.
Pred akcijo razmislite, kaj pravzaprav želite. Občutili boste, da se vam vrača energija, zato lahko pripravljate večji podvig. Če čutite potrebo,
da se nekoliko umaknete, naredite to po praznikih Čas, ko si lahko zaželite nekaj lepega. Če si
sami ne privoščite dobre želje, ne pričakujte, da
bi jih uresničili drugi. Strah je odveč, ravno tako
razmišljanje, kaj se spodobi in kaj ne.
ŠKORPIJON
BIK
(21. IV.–21. V.)
Ni dvakrat za reči, da se boste na novo zaljubili
in nekaj v zvezi s tem spremenili. V probleme
se boste zagrizli ustvarjalno in z optimizmom
in na koncu ugotovili, da stvari niti niso tako
slabe, kot je kazalo na prvi pogled. Sicer je pred
vami spremenljivo obdobje, ko bo le prijateljstvo
svetlejša točka. Niti slučajno ni čas, da bi se
zamerili nadrejenim, raje malo sklonite glavo.
Malo se povlecite in delujte »iz sence«. (23. X.–21. XI.)
Izognite se sporu z ljubljeno osebo, delujte
pomirljivo in ne dovolite, da se vmešavajo tisti
iz vaše bližine. Čas dobrih idej, nato kratko
obdobje, ki bo za sabo potegnilo slabo voljo
in pesimizem, morda pa celo prinese kakšno
kritiko. Izognite se nepotrebnemu zapravljanju,
pravzaprav ostanite doma, ne hodite v trgovino.
Zvezde pravijo, da je konec aprila ali začetek
maja čas za romantično srečanje ali potovanje.
Storite nekaj!
DVOJČKA
STRELEC
(22. V.–21. VI.)
(22.XI.–21. XII.)
Na osebo, ki jo spoštujete, se boste tudi čustveno
navezali. Prihaja obdobje, ko boste razmišljali o
stvareh, o katerih po navadi ne razmišljate, zato
se bo odprlo nekaj novih smeri. Pokazala se bo
možnost za dodaten zaslužek, pred tem krajše
obdobje nervoze in dvomov. Morda bo ravno
ta notranji nemir spodbudil novo pot. Imate
pravico, da se odmaknete od ljudi, ob katerih
se slabo počutite.
Ni časa za dolgo razmišljanje, dvome in čakanje,
da se stvari premaknejo same od sebe. Zaradi
napake, ki so jo naredili drugi, se boste po
nepotrebnem razburjali, čeprav jo boste delno
plačali tudi sami. Čenče nastajajo v bližini,
morda v sosednjih prostorih. Čustev ne zadržujte
v sebi, lepo sproščeno jih pokažite, odziv bo
presenetljiv. Stvari, ki so se vam zdele utrujajoče
in dolgočasne, imajo svoj pomen. Za prvi korak
bo potrebno malce hrabrosti.
RAK
KOZOROG
(22. VI.–22. VII.)
Posvetili se boste partnerju in pripravljeni boste,
da razrešite problem tako, kot želi on, ne boste
pa razrešili ljubezenskega problema drugačne
vrste, ker ne bo dovolj samozavesti, poleg tega
pa bi morali natančno vedeti, kaj bi radi oziroma
kaj pričakujete. Sicer se odpirajo nove poti, zato
vam ne bo dolgčas. Obeta se manjša finančna
injekcija. Prosila vas bo za uslugo, vendar dobro
premislite, za kaj gre in kakšen bo konec.
(22. XII.–20. I.)
Ne skrbite, če so se vam v zadnjem času dogajale slabe stvari. Prijetno srečanje bo lahko
imelo dolgoročni značaj. Vsekakor pozitiven.
S prijatelji in poslovno boste dobro shajali, pri
reševanju ljubezenskih problemov pa se vam
bo opletal jezik, kot da bi bili popoln začetnik. Malo več gibanja! Odprite se novostim, vendar
poskrbite za ravnotežje med novim in starim.
Stvari, ki jih ni nujno reševati, preložite.
LEV
VODNAR
(23. VII.–22. VIII.)
Izogibajte se sporom, ki jih neti energični Mars, ker trenutno ne potrebujete vojne. Povečane
obveznosti bodo dokaj razburkale zatišje in
sprostile verigo zapletov. Vse skupaj bo nekoliko nazadovalo, srečali se boste z nelojalno
konkurenco. Urejanje doma vas bo razveselilo,
oni pa bodo občudovali vaš elan in smisel.
Tempo življenja bo hiter, časa za počitek ne bo
na pretek. Možne želodčne težave in občasno
nemirno spanje.
Nagrade za izžrebane reševalce
Pravilno rešitev
in pošljite
na doPravilno
rešitev- označena
- označenapolja
polja- napišite
- napišite
in pošljite
na
pisnicah na na
ured
ništvo
Vest
nika,nika,
Ulica
arhitekta
Novaka
13,
dopisnicah
ured
ništvo
Vest
Ulica
arhitekta
Novaka
9000
Murska
Sobota,
do petka,
6. novembra
2009.
13,
9000
Murska
Sobota,
do petka,
7. maja 2010.
Rešitev: _ _____________________________________________________________________
_____________________________________________________________________________
_____________________________________________________________________________
_____________________________________________________________________________
Ime in priimek: _ _______________________________________________________________
Naslov: _______________________________________________________________________
Rešitve iz 15. številke
Vestnika: Darko Kerčmar,
Alja Samec, Davorin Pok
1. nagrada: kuharska knjiga Lahko jem:
Lara Zver, Kamovci 40, 9223 Dobrovnik
2.– 8. nagrada majica
Marija Jauk, Skakovci 67, 9261 Cankova;
Marta Kocet, Prosenjakovci 33, 9207
Prosenjakovci; Marta Škerlak, Ulica Staneta
Rozmana 12, 9000 M. Sobota; Matilda
Lapoši, Kroška ulica 24, 9000 M. Sobota;
Štefka Horvat, Slomškova ulica 66, 9000
M. Sobota; Franc Škrilec, Predanovci 26,
9201 Puconci; Srečko Antonič, Trate 5,
Dokležovje, 9231 Beltinci
(21. I.–19. II.)
Trenutno jašete na treh konjih in enem oslu. Ali
si niste zadali prevelikega bremena. Pazite, da
vam prvomajski prazniki ne spolzijo skozi prste!
Pazite, kaj boste povedali za omizjem, morda bi
bilo dobro, če se že zdaj ugriznete v jezik, ker bo
sicer vse potekalo v neželeni smeri. Samozavest
bo nihala bolj kot po navadi, vseeno pa lahko
vplivate na njo. Pri delu možne spremembe,
bodite zraven, če hočete, da ohranite svoje. DEVICA
RIBI
(23. VIII.–22. IX.)
(20. II.–20. III.)
V partnerskem odnosu bo prišlo do razlik
v karakterju, zato ne bo romantike. Zvezde
prinašajo naklonjenost vplivnih oseb, vam pa
sposobnost pozitivnega delovanja na sodelavce.
Ne izgubljajte časa za stvari, ki niso pomembne,
in pazite, kako boste reagirali, ko boste izgubili
potrpljenje. Doma se bo treba spoprijeti z večjim
pospravljanjem, zunaj bo potreben pogovor in
nato ločevanje zrn od plevela. Izkoristite zmedo,
gneča bo vam v prid. Uživali boste, v duši boste občutili optimizem.
Zgodilo se bo delo, ki ne bo vezano na vaš delovni prostor ali kraj. Mogoče vas bo imelo, da
sami poskrbite za spremembo. To kar naredite
ali pa bodite previdni, saj prihaja obdobje, ko
vam manj nadarjeni lahko prekrižajo načrte.
Ugodno za urejanje vašega zasebnega življenja
in uvajanje kakšne novosti in tudi ljubezen dobro kaže. Kmalu boste obirali plodove minulega
dela. Izžrebanci boste prejeli potrdila oz. nagrade po pošti.
Pen je, kratko rečeno, Vestnikova mesečna priloga in ima tudi sicer zvezo z naravnim
mesečnim ciklusom. Ustanovljen je bil, da bi, v skladu z imenom in asociacijami, učinkoval
kot časopisni pen (tnalo) in penetrantnež (prodiralec) ter bil poln fotografij, kakor se za
tabloid spodobi.
Izdaja ga Podjetje za informiranje. Odgovorni urednik matičnega časopisa je Bojan Budja,
urednika sta Jože Rituper, Jernej Šavel in Irma Benko. Za fotografije skrbita Nataša Juhnov
in Jure Zauneker, lektorira Nevenka Emri. Računalniško ga oblikuje Robert J. Kovač. Za
Pen ni posebne naročnine!
p en
43
april 2010
19
Soboški gimnazijci v videokonferenčni predstavitvi SirIKT-a
Tinka, Tonka, Pištek,
Lujzek pa še Štefka
Zanimiva predstavitev projekta s pomočjo sodobnih avdiovizualnih sredstev
P
red kratkim je potekala tretja vseslovenska
SirIKT-videokonferenca Predstavimo svoje projekte,
na kateri sodelujejo srednje in osnovne šole. Cilj
takih virtualnih srečanj je
spodbujanje učencev in dijakov ter njihovih učiteljev
k uporabi napredne videokonferenčne tehnologije za
izobraževanje na daljavo in
multimedijsko komunikacijo pri projektih. Gimnazija
Murska Sobota ima bogato
tradicijo tovrstnega sodelovanja, saj je bila že pred
več kot desetimi leti ena
od osmih točk v Sloveniji
in je v naši regiji vsa leta
promovirala uporabo videokonferenc v izobraževanju.
Podobno kot lani so tudi letos dijaki 3. D-oddelka pod
mentorstvom dr. Renata
Lukača aktivno sodelovali s
svojim prispevkom.
Ker letošnja tema ni bila
natančno določena, so se
odločili za temo, ki je zadnje
čase aktualna in ji tudi na
šoli posvečajo veliko pozornosti, to je tema Alternativni viri energije za var-
stvo okolja. Na zanimiv in
atraktiven način so poskušali udeležencem pokazati
pozitivne in tudi negativne
posledice alternativnih virov, podrobneje pa so govorili o biogorivih in sončnih
kolektorjih – sprejemnikih
sončne energije. Na videokonferenco so se dobro
pripravili in se skozi igro, ki
je delno potekala v narečju,
osredotočili na Prekmurje.
Slednje je žitnica Slovenije,
na kateri se pridela veliko
kmetijskih pridelkov, za te
pa je pomembno, da so eko-
loško kakovostni. V veliki
meri uporabljajo napredno
tehnologijo, toda tudi v
kmetijstvu bi se morali še
bolj usmeriti v predelavo v
biogoriva.
»V naši igri sta dijakinji
Tinka in Tonka očetu našteli
bistvene značilnosti biogoriv
in pridelave le-teh. Vse to se
je zdelo Pišteku in Lujzeku
zelo zanimivo, prav tako kot
sončni kolektorji pri sosedi
Štefki na strehi. Izvedela sta
tudi nekaj več o njih od profesionalcev na tem področju,
saj so ravno takrat montirali
še zadnje kolektorje. Ker sta
bila zelo navdušena nad temi
novimi viri za varstvo okolja,
sta se odločila, da ne bosta
več škropila s škodljivimi
škropivi in onesnaževala
okolja. Naši mojstrici za kolektorje sta po končanem
delu izpostavili tudi slabosti
obojega. Seveda je od vsakega posameznika odvisno,
ali bo uporabljal napredne,
okolju manj škodljive vire
in s tem skrbel za naš boljši jutri,« so dijaki opisali
vsebino videokonference.
Predstavitev je bila končana
v desetih minutah, nato pa je
bila na vrsti debata med sodelujočimi o načetih temah.
Soboški gimnazijci so poželi
veliko pohvale.
Letošnji državni prvaki iz znanja računovodstva so postali
dijaki Ekonomske šole Murska Sobota. 12. tekmovanja, ki je
potekalo na soboški ekonomski šoli, se je udeležilo 16 ekip iz
vse Slovenije, na osnovni ravni je tekmovalo 29, na višji pa 20
dijakov. Dijaki Ekonomske šole Murska Sobota so ponovno (tako
kot lani) ekipno zasedli prvo mesto, na kar sta mentorici Majda
Svetec in Darja Horvat zelo ponosni. Dolores Marton in Klavdija
Sabotin sta si delili prvo mesto na višji ravni, Klavdija Vrečič
je zasedla drugo in Drago Jančarič tretje mesto na osnovni
ravni. Vsi bodo prejeli zlato priznanje za dosežen uspeh in
denarno nagrado, ki jo podeljuje pokrovitelj tekmovanja Zveza
računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije.
B. B. P.
B. K.
Nina Kardoš
Renato Lukač
Jürjovo je bilo. Na tradicionalnem, že štirinajstem koncertu ob
jurjevem v Sv. Juriju ob Ščavnici, so nastopile skupine Odpisani,
Dežurni krivci, Zmajev rep, Broken Lock, Živi zid in Žveplani
angeli. Več fotografij na www.pomurje.si.
Katja Kodba
nekdo, ki bi rad naročil njen
model, nese njene skice krojaču, poleg šole in dela pa tudi
težko najde čas za šivanje. Med
znanimi modnimi oblikovalci
ji je že od nekdaj najbolj všeč
Dior. »Žal mi je, da je tako
hitro umrl, sprašujem se, kaj
bi še nastalo izpod njegovih
rok, če ne bi tako tragično
končal.« Iva pot nastanka
obleke opiše takole: »Najprej
inspiracija, nato pa skice, skice
in še enkrat skice.« Velikokrat
se na tudi zgodi, da je končni
izdelek videti drugače kot
na skici: »Takrat je potrebno
nekaj improvizacije, in če ti
je všeč končni model, pač
spremeniš skico,« v smehu
pravi Iva.
T. M.
T. M., I. K.
»Kdor me pozna, ve, da sem jaz naredila obleko, ki jo vidi,« pravi
obetavna mlada oblikovalka Iva Katalenič iz Brezovec.
V videokonferenci so sodelovali dijaki in dijakinje 3. D: Nuša Ružič, Tadej Madjar, Borut Andrejek,
Barbara Auguštin, Maja Dšuban, Tanja Flisar, Nina Kardoš, Anina Matiš in Maša Pertoci.
Mlada modna oblikovalka iz Brezovec
Za sledenje sanjam
potrebno veliko truda
E
naindvajsetletna Iva Katalenič iz Brezovec študira
na Visoki šoli za design v
Ljubljani, na smeri tekstilije in
oblačila. »To je že od otroštva
moja želja, vedno sem rada
risala, prav tako me je zanimala tudi moda,« pravi Iva,
ki si želi postati modna oblikovalka. Prvi koraki so že bili
storjeni, saj so bili nedavno
v Murini trgovini v Cvetkovi
ulici v M. Soboti razstavljeni
trije modeli Murinih oblačil,
ki jih je ustvarila Iva. Projekt
je plod sodelovanja med Muro
in šolo, na kateri študira. Eno
Ivinih oblek pa si je trenutno
možno ogledati tudi v izložbi
ljubljanskega Maximarketa.
Postati modni oblikovalec
so verjetno sanje številnih
mladih, vendar je pot do cilja
trnova: »Sam težko uspeš,
posebej v Sloveniji. Moraš biti
nekaj posebnega, vlagati dosti
truda v delo in se izpostavljati,
da ljudje spoznajo tvoj osebni
stil in si te po tem zapomnijo.«
Iva večino svojih modelov za
razstave sama sešije, vendar
ji šivanje še dela nekatere
preglavice, zato ima rajši, če
Tri Ivine obleke, ki so bile razstavljene v Murini trgovini v
Murski Soboti.
p en
april 2010
Na lekarniški tehtnici
Janez Špringer,
mag. farm., spec.
Smrkav nos spomladi
S
pomladjo prehladni nahod prepusti prvenstvo senenemu nahodu. Samozdravljenje
prepreči ali omili bolezenske simptome in s tem
izboljša tako bolnikovo objektivno zdravje kot
subjektivno počutje. Optimalen izid je zvečine
dosegljiv z obojim: nefarmakološkimi in zdravilskimi ukrepi. Oglejmo si nekaj primerov.
Prvi primer
Mladi mož nekega aprilskega dne povpraša
v lekarni po nosnem pršilu z vsebovanim kortikosteroidom zoper seneni nahod. Pršila še ni
uporabljal, pač pa se z njim zdravi nekaj njegovih
prijateljev, ki jih pesti seneni nahod že vrsto let.
Gospodu se zdi, da se je ta težava lotila tudi njega. Oči se mu nekoliko solzijo in srbijo ter kiha
že nekaj dni. Sprva se mu je cedil iz nosu voden
izcedek, sedaj pa se je nos povsem zamašil. Za
nameček se je nejevolja pojavila teden dni pred izpitom. Bolnik ne vozi avta in ne jemlje zdravil.
Farmacevtov pogled
Mladega moža prvič pestijo značilni znaki alergičnega nahoda. Nosni simptomi povzročijo največ neugodja: rinoreja se je sprevrgla v kongestijo
oziroma najprej smrkav nos je postal zamašen.
Nosno pršilo z vsebovanim kortikosteroidom, ki
ga za ta namen uporabljajo bolnikovi sotrpini, ne
pride v poštev, ker se pri nas ne dobi brez recepta.
Za samozdravljenje priporočimo antihistaminik za notranjo uporabo. Zaradi bližajočega se
jo je pestil atopični dermatitis, ki se občasno pojavi tudi zadnja leta. Zadnjih nekaj dni nekoliko
piskajoče diha, a ne kašlja niti ne izkašljuje. Ne
jemlje drugih zdravil.
Farmacevtov pogled
Gospa je do zdaj uspešno obvladovala alergični nahod s pomočjo antihistaminika v obliki
tablet, a so se nedavno simptomi okrepili in popestrili s piskajočim dihanjem. Malo verjetno je
sicer, da je bolnico prizadela okužba dihal, ki bi
tudi lahko bila vzrok težav, a se vseeno priporoči
obisk zdravnika, ker obstaja sum o resnejših
bolezenskih okoliščinah, kot je, denimo, astma,
v katero alergični nahod z leti rad napreduje.
Zdravnikov pogled
Obisk zdravnika je upravičen, ker je sezonska
astma skoraj gotovo vzrok težav. Najbrž bo potrebno dodatno zdravljenje alergičnega nahoda
s kortikosteroidom v obliki pršila za nos. Odvisno od resnosti težav z dihanjem pa bo najbrž
treba uporabiti pršilo z bronhodilatatorjem za
olajšanje dihanja. Približno desetminutni posvet
z zdravnikom bo razložil naravo zdravstvenega
problema, utemeljil zdravljenje in razložil rokovanje s predpisanimi pršili.
Tretji primer
V lekarni želi gospod nekaj v resnici učinkovitega proti alergičnemu nahodu, ker se mu
zdi, da mu dosedanja predpisana zdravila bodisi
vzeta notranje ali popršena zunanje ne pomagajo najbolj. Pomladi in poleti se mora odreči
delu na vrtu in športni dejavnosti na prostem,
se voziti v avtu z zaprtimi šipami, doma pa ždeti
pri zaprtih oknih stanovanja.
Farmacevtov pogled
Pomladi in poleti je večkrat zelo visoka koncentracija cvetnega prahu v zraku, še posebno
44
Z našega štedilnika
Korenčkova juha
s posušenimi paradižniki
500 g korenja, 200 g pora, 2 žlici olivnega olja,
400 ml zelenjavne jušne osnove, lovorjev list,
ščep majarona, košček ingverja v velikosti
lešnika, 5 posušenih paradižnikov, morska
sol, sveže zmleti poper
Korenje očistimo in ostrgamo. Približno 80
gramov korenja narežemo na zelo majhne kocke in jih shranimo za pozneje. Preostalega narežemo na kolobarje. Por očistimo in narežemo
na kolobarje. Olivno olje segrejemo in na njem
med stalnim mešanjem približno tri minute
pražimo korenje in por. Prilijemo zelenjavno
osnovo in zavremo. Dodamo lovorjev list in
majaron. Olupimo ingver, ga drobno sesekljamo in dodamo juhi. Pokrito juho približno
deset minut kuhamo na slabem ognju. Posušen
paradižnik narežemo na zelo tanke trakove.
Lovor vzamemo iz juhe. Korenčkovo juho
pretlačimo, najbolje s paličnim mešalnikom.
Juho začinimo s soljo in poprom. Razdelimo
jo v jušne skodelice, okrasimo s korenčkovimi
kockicami in paradižnikovimi trakovi.
Polnjene piščančje prsi
s čemažem in belimi šparglji
800 g piščančjih prsi (brez kosti), 20 listov
svežega čemaža, 9 velikih belih špargljev, 80
g masla, sol, poper
Piščančje prsi operemo, s krpo posušimo
in jih rahlo potolčemo, da dobimo enakomerne kose. Špargljem odrežemo leseni del,
jih olupimo in operemo. Čemaž očistimo in
operemo v hladni vodi.
Pripravljene zrezke začinimo s soljo in poprom, obložimo s čemažem in šparglji, ki smo
jih za pet minut pokuhali v slanem kropu.
Zrezke zvijemo v ruladice in jih zlato rumeno
popečemo na maslu, ki smo ga razpustili v
ponvi. Ruladice preložimo v drugo posodo,
na preostalem maslu pa popražimo odrezane
koščke špargljev, jih nato zalijemo z vodo,
posolimo in popopramo ter tako kuhamo
deset minut. To nato s paličnim mešalnikom
zmešamo, da dobimo gostljato omako, kateri
lahko po želji dodamo malo sladke smetane.
Ruladice zložimo nazaj v omako in jih tako
kuhamo približno pet do osem minut. Še
vroče ponudimo.
Krompirjeve tortice z bučkami
izpita je najprimernejši takšen, ki ne povzroča
zaspanosti. Bolnikove oči so nekoliko pordele, a
ga to preveč ne moti, zato posebno zdravljenje
teh simptomov ni potrebno. Srbenje po navadi
ublažijo že obkladki na očeh – gaza, prepojena
s hladno vodo. Ker bolnik ne jemlje drugih zdravil, lahko uporabi kateri koli antihistaminik z
režimom izdaje brez recepta, mogoče skupaj z
dekongestivom. Če simptomi v nekaj dneh ne
bodo minili, je treba obiskati zdravnika.
Zdravnikov pogled
Za odpravo nosnih simptomov bi bilo nosno
pršilo z vsebovanim kortikosterodom, uporabljeno nekaj dni, učinkovitejše od antihistaminikov,
a ker se ne dobi brez recepta, se splača poskusiti
tudi z loratadinom oziroma cetirizinom. Čeprav
slednja običajno naj ne bi povzročila zaspanosti,
se ta pri nekaterih posameznikih vseeno pojavi,
zato se študentu odsvetuje vzeti prvi odmerek
tik pred izpitom. Če simptomi ne splahnijo, je
priporočljiv obisk zdravnika. Če antihistaminik
ne bo umiril tudi očesnih simptomov, bo treba
najti rešitev še za to težavo.
Drugi primer
Tridesetletna ženska želi nasvet za svoj seneni nahod. Zaradi zamašenega nosu težko diha.
Že nekaj dni jo ti simptomi vedno bolj pestijo.
Alergični nahod se je loti vsakič na pragu poletja.
Doslej ga je vselej uspešno ukrotila z loratadinom
v obliki tablet, ki jih jemlje tudi tokrat. V otroštvu
zjutraj. Tem alergenom se mora bolnik izogibati, ne glede na to, ali že jemlje zdravila proti
alergičnemu nahodu, na recept ali brez njega.
Če je dejavnost na prostem neizbežna, denimo,
ko moramo pokositi travo, maska na nos in usta
zmanjša izpostavljenost alergenom v zraku. V dodatno pomoč so lahko pršila za izpiranje alergenov z nosne sluznice, in takšna, ki ovirajo dostop
alergenov do nosne sluznice. Vendar jih je treba
pravilno uporabiti, prva pred lokalnim nanosom
in druga po nanosu predpisanih zdravil. Vsekakor
pa je primerno, da bolnik o nezadovoljstvu pove
svojemu zdravniku.
Zdravnikov pogled
Glede preventive ni kaj dodati. Nefarmakološki
ukrepi so potrebni, čeprav so zelo redko zadostni
za dosego zdravstvenega cilja. Obisk pri zdravniku
je smiseln, da se odpravijo nejasnosti pri zdravljenju. Razumevanje zdravljenja je ključno za zdravstveni uspeh. Treba je namreč vedeti, ali so poleg
alergenov iz zunanjega okolja tudi drugi alergeni
vzrok alergičnega nahoda, kot so, denimo, mačja
dlaka, pršice v hišnem prahu, cigaretni dim in
plesni. Zdravljenje z zdravili je učinkovitejše, če
se uvede dovolj hitro, še preden se bolezenski
simptomi povsem razmahnejo. Imunoterapija se
uvede v najtežjih primerih, ko se alergični nahod
ne odzove na preprečevalne ukrepe in zdravljenje z zdravili. Takšna odprava alergičnih reakcij
namreč traja več mesecev, zdravljenje je drago in
le delno zmanjša simptome alergičnega nahoda,
ki ga povzroča več vrst alergenov.
4 srednje veliki krompirji, 250 g bučk, 80 g šalotke, 3 cl olja, 3 jajca, žlička nasekljanega peteršilja, 3 žlice kisle smetane, sol, poper, ščep
muškatnega oreščka, parmezan za posip
Krompir skuhamo, olupimo in narežemo na
lističe. Bučke olupimo in jih grobo naribamo.
Brigita Čufar,
vodja kuhinje
restavracije Maximo
Šalotko drobno sesekljamo in na olju popražimo, da postekleni, dodamo naribane bučke,
rahlo solimo in popopramo ter pet minut
dušimo. V posodi razžvrkljamo jajca, dodamo
kislo smetano, peteršilj, muškatni orešček, sol
in poper ter zmešamo v srednje gosto zmes.
Pripravimo si srednje veliko ognjevarno posodo, ki smo jo namazali z maščobo. V to posodo
zložimo plast krompirja, nato plast bučk in še
enkrat plast krompirja. Vse to zalijemo z maso
iz smetane in jajc. Po vrhu potresemo parmezan
in porinemo v pečico, ogreto na 180 °C. Pečemo
25 minut. Ko je pečeno, zrežemo enakomerno
velike tortice in postrežemo kot prilogo.
Motovilec s sončničnimi
semeni in česnom
250 g motovilca, 100 g očiščenih semen sončnic,
5 strokov česna, 5 cl belega balzamičnega kisa,
5 cl olivnega olja, sol, 5 cl rastlinskega olja
Motovilec očistimo in operemo v hladni
vodi. Česen narežemo na lističe. V ponvi segrejemo rastlinsko olje, dodamo česen in ga pražimo tako dolgo, da dobi zlato rumeno barvo.
Dodamo sončnična semena in skupaj pražimo,
da postanejo česen in semena lepo hrustljava.
Motovilec zmešamo z oljem in kisom, na vrh
potresemo pražena semena in česen.
Hladen narastek iz bele čokolade
Posoda za narastke (0,8 l), 225 g bele jedilne
čokolade, 4 jajca, 3 žlice belega ruma ali češnjevca, 15 g želatine v prahu, 275 ml polnomastne smetane
Za okras: perujske volčje češnje
Čokolado nalomimo na koščke, stresemo v
skledo in jo nad soparo raztopimo. Rumenjake
ločimo od beljakov. Rumenjake in rum stepamo
z ročnim mešalnikom na najvišji stopnji tako
dolgo, da dobimo gosto kremo. Primešamo
raztopljeno čokolado in mešamo tako dolgo,
da se krema začne loviti metlic mešalnika.
V majhno posodico damo tri žlice vode in
želatino ter pustimo stati pet minut. Nato
želatino raztopimo nad soparo in mešamo,
dokler ni povsem raztopljena. Želatino med
nenehnim stepanjem v tankem curku vlijemo
v čokoladno kremo. Počakamo, da se začne
krema strjevati, in jo občasno premešamo.
Beljake stepemo v trd sneg, prav tako stepemo smetano. Čokoladni kremi najprej
primešamo smetano, nato še sneg. Maso
zlijemo v posodo za narastke, jo pokrijemo
in postavimo za tri ure v hladilnik. Ohlajeno
sladico ponudimo z volčjimi češnjami, ki smo
jih prej narezali na kolobarčke.
Vsem želim obilico užitkov pri pripravi jedi,
še več pa pri uživanju le-teh. Lep pomladi
pozdrav.
Pečeni šparglji s čajno polivko
(čas priprave, kuhanja in pečenja: 20 min.)
V visokem loncu zavremo osoljeno vodo. Šparglje očistimo in odrežemo olesenel del. Ko je voda
zavrela, šparglje položimo v lonec z vršički navzgor. Kuhamo dve do tri minute. Šparglje vzamemo
iz vode, preložimo v lonec z ledom in hladno vodo ter počakamo 30 sekund. Nato jih vzamemo iz
lonca in osušimo. Limonino travo in ingver nasekljamo na majhne kose, položimo v kozico in dodamo vse druge sestavine. Zavremo in odstavimo. Prelijemo v čajnik. Ogrejemo žar. Šparglje ovijemo
z majaronovimi vejicami, solimo in popramo. Položimo na ogret žar in na vsak špargelj položimo
listič masla. Pečemo pet minut in odstavimo. Čez šparglje polijemo preliv in takoj postrežemo.
Sestavine
500 g špargljev
sol, poper
dolge vejice
svežega majarona
maslo
Preliv
nekaj lističev limonine trave
sveži ingver
2 žlički limoninega soka
1 dl črnega čaja
1 žlica vinskega kisa
1 žlica sladkorja
4 žlice olivnega olja
Fotografija Matej Fišer
20
p en
45
Besede mode
april 2010
Olga Varga
Arhiv družine Potočnik
in Nataša Juhnov
Domači vrt
Tatjana Kalamar Morales
Univerzalne rešitve
Boštjanov vodni motiv
P
O
blikovanje ribnika pri Potočnikovih v
Spodnjih Ivanjcih je Boštjanovo veselje
in skrb. Res je, da je v vrtu vsa pozornost
usmerjena v ribnik z vpadljivim mostičkom.
Boštjan ima veliko znanja z lesom, saj mu
je delo z njim poklic, rastline pa mu velikokrat pomaga izbirati dekle Katja. Sam se je
navdušil za vodni motiv ob listanju raznih
revij. Ribnik, ki vsebuje 16.000 litrov vode,
je bil 2008. leta nagrajen kot najlepši ribnik
v Sloveniji po nagradnem natečaju.
V ribniku so zanimivi okrasni barvni
kitajski krapi koi, prej pa so bile v njem
zlate ribice. Vodni motiv pri Potočnikovih
je skrbno negovan in obsajen s planinskimi
bori, posebno zanimivimi japonskimi javorji z ljubkimi listi in različno oblikovanimi
pušpani. Jeseni pa bogato cvetijo rumene
rudbekije. Vse rastline imajo urejeno namakanje in naravno lubje. Bambus ob vodnem
motivu ima eksotičen videz. V ribniku so
posajeni najbolj priljubljeni rdeči in rumeni
lokvanji, mini rogoz s svojimi valjastimi listi
in japonske rumene perunike.
ride dan, ko se nam nič ne dogaja; ko se
jutro začne preveč zaspano. Tudi izbor
oblačil pred garderobno omaro se nam zdi
težka odločitev in vse, kar vemo, je, da imamo
čez dan kar nekaj pomembnih sestankov. Na
take trenutke je bolje biti pripravljen z univerzalnimi rešitvami; med dvanajstimi različnimi
kosi oblačil, ki se med seboj kombinirajo, ne
smemo pozabiti na ozko krilo do kolen in ravne
hlače, zlikane na rob, ter belo bluzo.
Manj je več
Znani rek ni iz trte zvit. Opevani minimalizem pride posebej na površje v kriznih časih;
v časih, ko smo morda pripravljeni razmišljati
malo bolj kot ponavadi. Je čas, ko ugotovimo,
kaj našemu telesu resnično pristaja in kaj je
treba imeti v garderobni omari v okviru železnega repertoarja. Lažja pot do univerzalnih
rešitev je zagotovo podatek, da ozko krilo do
kolen in ravne hlače, zlikane na rob, pristajajo
vsem telesnim postavam.
Ozko krilo do kolen
Različic ozkega krila je verjetno toliko kot
malih črnih oblekic. Razlika je le ta, da lahko
ozko krilo večkrat uporabljamo, saj omogoča
različne kombinacije. Morda je pas malo višji
kovinskih elementov lahko pada čez odprto
srajčno bluzo in oblikuje povsem novo podobo. Srajčna bluza lahko daje povsem formalen
videz, a že zavihani rokavi, dodana športna
jopa ali posebna verižica lahko popolnoma
spremenijo klasičen videz.
Ribnik s
16.000
litri vode z
mostičkom
Pazijo, da te rastline ne prekrijejo več kot
polovico vodne površine, saj je čar ribnika
ravno v kontrastu med gladko vodno površino in različno oblikovanimi rastlinami,
poleg tega pa je treba poskrbeti tudi za
podvodne rastline, ki potrebujejo svetlobo.
Ribnik je star pet let in je bil lansko leto
poglobljen, dodan pa mu je bil potoček. Na
vrhu ribnika je lesen okvir, obdelan z umetno maso, ki skriva električno omarico in
dva filtra. Razsvetljava je urejena z lučkami,
ki so v kamnitih klesanih laternah.
Ker je celotna parcela na malo dvignjenem prostoru, je razgled zelo lep. Na parceli je veliko trate, ki je dobro vzdrževana.
Okrog ribnika ob ograji so gredice s pestro
zbirko trajnic: orlice, rumeni srčki, navadni
zimzelen, hosta, jegliči, sivka, kresnice.
Veliko je tudi različnih tulipanov in redkih
zanimivih sort narcis v belo-oranžni barvi. Prava posebnost je relika s karminasto
rdečimi cvetovi, enako tudi pampaška trava.
Tudi kovačnik cveti od maja do avgusta,
cvet je zunaj rumen, znotraj rdeč.
Vsako leto se okrasne gredice
podaljšujejo, saj Katja pove: »… da
je v prezimovališču veliko rastlin, ki
jih morajo posaditi, in da so njena
'začimba' javorji.«
Bela se blešči
Tkanine za srajce so letošnjo pomlad in poletje izjemne v svojih vezavah. Platno, keper in
atlas so le osnovne, na katerih je zgrajena cela
tkalska učenost. Tudi bela srajca se lahko nekoliko sveti, saj je lahko tudi bombaž obdelan na
površini tako, da se lepo lesketa. Bombažnim
vlaknom tako ni treba, da so mešana z acetatnimi vlakni, ki ponavadi dajejo umetni sijaj.
Če nam je všeč bela srajčna bluza v svoji čisti
belini, lahko dodamo lesketajoče se elemente
kar v dodatkih, kot so nakit in torbice.
Zakaj so nevtralne barve priljubljene?
ali nižji, morda so šivi poudarjeni z debelejšim
sukancem in morda je volno zamenjala svila ali
bombaž. Vsaka sprememba je očitna, a dejstvo,
da krilo sega do kolen, je enako dejstvu, da je
še lepše v kombinaciji s čevlji na visokih petah.
Višja je peta, boljši je efekt; paziti moramo le,
da nas magičnih 13 centimetrov višje ne spravi
v zadrego pri hoji.
Dvanajst usklajenih oblačil, ki se ujemajo
med seboj, zadošča za vse priložnosti. Izbrana
paleta dveh ali treh nevtralnih barvnih odtenkov je zelo zanimiva in elegantna rešitev, tudi
če dodamo nekaj živahnih odtenkov v modnih
dodatkih. Pravijo, da imajo ženske, ki nosijo
veliko oblačil v črni nebarvi, barvito življenje.
Japonski modni kreator Youhji Yamamoto
tako pojasnjuje svojo strast do črne: »Barvita
oblačila so vsiljiva do drugih, motijo in so nepotrebna. Črna in bela že sami ponudita vse.
Zanju je značilna popolna lepota in z njima se
približamo bistvenemu (barva kože, las, oči,
nakita ...). Vse je bolj opazno ob črni ali beli
barvi, včasih ob bež ali mornarsko modri.«
Vsak korak k univerzalnim rešitvam potrebuje premislek. Tudi v oblačenju na tak način
prihranimo na eni strani in poudarimo svojo
podobo na svoj način, na drugi. Preprosto ni
enostavno najti, če ga ne iščemo z razlogom.
Klesane japonske laterne
Zbirka pušpanov, v ozadju skrita črpalka
Ravne hlače
Volnene hlače iz čiste volne ali mešanice z
bombažem ali celo poliestrom dajejo izjemne
rešitve. Zlikane na rob poudarjajo vertikalno linijo našega telesa in na tak način optično ožijo
telo. V enakem stilu kot pri kombinaciji ozkega
krila s čevlji na visoke pete gre tudi tukaj. Rahel
vzorec vertikalno postavljenih črt lahko še dodatno oži. Izjema so široke in vpadljive črte, ki
na neki način preveč opozarjajo nase.
Srajčni elementi bluze
Srajca je opredeljena z nekaj elementi, kot
so rokavi, sprednji in zadnji del, predvsem
pa ovratnik. Slednji je najpomembnejši, saj
oblikuje videz vratu, kamor pada naš pogled
najprej. Ker bela barva deluje nevtralno, dopušča več modnih dodatkov. Belo lepo dopolnjuje srebrn nakit, ki daje mladosten videz. Niz
Gredica s trajnicami
Strokovni
nasvet
Vodni motiv si lahko omislimo tudi na majhnem vrtu,
saj lahko naredimo majhen
bazen in posadimo priljubljene mini vodne rastline.
Z nasadom grmovnic in
drevja v ozadju ga optično
povečamo. Na rob ribnika
posadimo obvodne rastline.
V majhnem ribniku je bolje
gojiti rastline v posodah
zaradi lažjega nadziranja
njihovega razraščanja.
21
Brez oblikovanih pušpanov pač ne gre.
22
p en
april 2010
46
V odlični
kondiciji
Demantirala
ločitev
Ker so ga prejšnji mesec, med snemanjem filma The Descendants na Havajih,
videvali na plaži v glavnem samega ali je s
člani filmske ekipe igral košarko, se je vse
bolj govorilo in domnevalo, da je George
Clooney prekinil zvezo z italijansko lepotico
Elisabetto Canalis, s katero sta bila v tesni
zvezi najmanj zadnjih devet mesecev. Da bi
te govorice ovrgla, se mu je lepa Italijanka
pridružila na havajskih plažah, tako da fant
Clooney ne samuje več.
Očitno ga ne moti niti Elizabettina hčerka
Sarah, ki ga je meda očarala in se do obnaša
kot najboljši očka.
Zabava
pred
kamero Enajstletna Splitčanka Antonia Dora Pleško, ki je bila
lani najmlajša udeleženka
Supertalent Showa, hrvaške
različice naše oddaje Slovenija ima talente, in se je prebila
do finala, je v zagrebškem
studiu Tuna film posnela
reklamni spot za vodo Jana
junior. Antonia igra v tej
tridesetsekundni TV-reklami deklico, ki je vstopila v
čarobni gozd in je vsem, ki
so bili žejni, ponudila stekleničko vode. Očitno je pred
dekletom še lepa prihodnost.
Je odlična učenka tako v glasbeni kot osnovi šoli, pokazala
pa je tudi, da ji nastopi pred
kamero ne delajo problemov,
ampak nasprotno, da ji je
snemanje v zabavo, kar ni
ostalo skrito številnim domačim producentom.
Razvajeni
ljubimec
Britanska igralka Emily Blunt (27), junakinja filma Vrag ga naj vzame, je tako
razvadila svojega labradorca Finna, da
ima zdaj težave, kako ga hraniti. Vse se
je začelo, ko ji ga je podaril igralec John
Krasinski. V začetku je pojedel vse, kar je
dobil, sčasoma pa je postal izbirčen, seveda ne po lastni krivdi. Emily mu je začela
kupovati najdražjo pasjo hrano in zdaj
ščene, polno vsega, drugega ne povoha.
Sicer je labradorec Finn priden, zato ga
Emily vsak teden pelje tudi v pasji lepotilni salon. Ubogi pes.
Na predstavitvi letošnje
kolekcije poletnih obuval
znamke Ipanema, ki jih
Gisele Bündchen oblikuje
v sodelovanju z brazilskim
podjetjem Grendene, bilo je
v pariškem hotelu Grand Intercontinental, je bilo skoraj
vse kot lani na podobni prireditvi v Madridu. Brazilska
manekenka je pokazala
svoje nove modele sandalov, pozirala fotografom,
prijazno odgovarjala na
vprašanja in nasploh je bila
tako lepa, šarmantna, vitka
in obla na pravih mestih,
kot da se vmes ne bi zgodilo
nič. Pa se je, za njo veliko: v
tem času je zanosila in tudi
rodila. Med nosečnostjo se je
zredila za trinajst kilogramov, kar je pri njenih 178
centimetrih zanemarljivo,
pa še te je po rojstvu sina v
šestih tednih izgubila. Med
nosečnostjo je delala precej
manj, pa je vseeno obdržala
status najbolj plačane manekenke na svetu. Ob tem jo
na seznamu najbogatejših
žensk iz sveta šov biznisa
uvrščajo na šestnajsto mesto. Z revijo in po njej se je po
porodu ponovno pojavila v
javnosti. Ob njej so bili njeni
najdražji: mož Tom Brady,
igralec ameriškega nogometa, dojenček Charles, mama
in sestra dvojčica Patricija,
ki je tudi njena menedžerka. Uvod v lansiranje nove
kolekcije – dohodek od
nje je namenjen reševanju
brazilskih morskih želv – je
bil velik intervju v ameriški
reviji Vogue. V njem je povedala, da se je vso nosečnost
posvečala svojemu telesu,
da bi ga ohranila v odlični
kondiciji, da bi tako lažje rodila. Le dva tedna pred porodom je prenehala s kung
fujem, jogo, trikrat dnevno
pa je trenirala tako rekoč do
zadnjega dneva, je povedala
Niti arabski
šejki je nimajo Roman Abramovič (43),
ruski multimilijarder, je
končno dočakal, da so mu
naredili novo igračko – jahto Eclipse, vredno štiristo
milijonov evrov. Dolga je 164
metrov – najdaljša na svetu
–, poleg vseh novosti pa ima
vgrajen tudi poseben elektronski ščit, ki ga bo branil
pred vsiljivimi paparaci.
Ob pomoči joge, vadila je trikrat na dan, je Gisele Bündchen že
po šestih tednih po porodu posnela prvo reklamo.
29-letna manekenka, ki je
rodila lanskega decembra. O
imenu otroka je dolgo razmišljala. Sinu je hotela dati
ime River (reka), ker ji to
zveni nesmrtno, vendar se
je mož Tom Brady postavil
po robu, češ moj sin pa že ne
bo reka. Razmišljala je tudi
o imenu svojega očeta, nemškega priseljenca Reinolda,
na koncu pa sta se z možem
odločila za Charlesa. Za ime
se je Gisele odločila med
porodom, doma v Bostonu
v kadi v kopalnici, od koder
se lepo vidi tamkajšnja reka
Charles. Poleg babice so bili
ob rojstvu pri njej tudi njeni
starši. Šest tednov po porodu ni
šla iz stanovanja: v Bostonu
je bilo takrat izredno hladno. Za dojenčka prehladno,
sama pa ni hotela na sprehod. Prvič je zapustila hišo,
ko je morala na snemanje
reklame za brazilsko modno hišo Colcci. Na koncu
intervjuja je še dodala nasvet bralcem: »Ko se zjutraj
zbudiš, najprej pomisli,
kako lepo je, da si živ in
zdrav, nato pa razmisli, kaj
bi lahko danes storil tudi za
drugega …«
Liz gre
do konca Resne težave Elizabeth Taylor (78), legendarna hollywoodska
igralka, ki je bila doslej
poročena osemkrat, očitno
še ni končala. Nedavno se
je zaročila z 29 let mlajšim Jasonom Wintersom,
menedžerjem pevke Janet,
sestre pokojnega Michaela
Jacksona.
Amy Winehouse (26),
britanska glasbenica, je
morala te dni v bolnišnico zaradi hudih bolečin v
prsih. Pred pol leta si jih
je dala povečati in se zdaj
boji, da ji bodo zdravniki
svetovali, naj silikonske
vložke odstrani iz umetnega bujnega oprsja.
p en
47
Pandur
režira
baletno
predstavo
»To je balet 21. stoletja, tako po
koreografiji kot po zgodbi. Mislim,
da se bodo s to predstavo prestavile
meje klasičnega baleta in modernega
plesa,« pravi slovenski umetnik o svoji
najnovejši predstavi. Zase pa pravi,
da je vse, kar dela, velika predstava,
ki je – kot življenje – sestavljena iz
številnih majhnih epizod.
april 2010
23
Končno popustil
Russel Crowe
je zelo trmast
in je doslej že
trikrat odklonil
ugledno
ponudbo, da
bi namestili
zvezdo z
njegovim
imenom.
Tomaž Pandur s Hanno Schygulla na letošnjem Berlinalu
Tomaž Pandur, zdaj že
lahko rečemo, da je mednarodni gledališki superzvezdnik, se je začasno preselil
iz Madrida v Berlin, kjer že
pripravlja spektakularno
baletno predstavo Simfonija
žalostnih pesmi, ki nosi naslov po tretji simfoniji poljskega skladatelja Henryka
Goreckega. O njej že zdaj
govorijo, da bo to nemški
kulturni dogodek sezone. V
Pandurjevi baletni predstavi
bosta nastopila slavna ruska
plesalca Vladimir Malakhov in Polina Semionova,
posebno presenečenje pa
bo sodelovanje legendarne nemške igralke Hanne
Schegula, ki je dobila na letošnjem Berlinalu nagrado
za življenjsko delo. Pandur
je res samosvoj umetnik.
Kot osnova za zgodbo mu
je bila knjiga znanstvenika
Stephena Hawkinga Kratka
zgodovina časa. Plesalca
Malakhova, za katerega pravijo, da je edini dostojen na-
slednik baletnikov Nurejeva
in Barišnjikova, je angažiral, čeprav je ta star več kot
42 let. Hanno Schygulla, ki
že trideset let odmaknjeno
živi v Parizu, pa je vključil v
predstavo, ker mu pomeni
nekaj posebnega: »Odraščal
sem ob Fassbinderjevih filmih in ob pomoči njegove
muze Hanne sem spoznal
evropsko filmsko avantgardo. Kakor hitro se mi je
ponudila priložnost, sem se
je spomnil.«
Tako je te dni dobil svojo zvezdo na znameniti hollywoodski stezi slavnih avstralski
igralec Russel Crowe (46). Do te časti pridejo
redki filmski igralci in marsikateri bi plačal
premoženje, da bi se na pločniku ene glavnih ulic filmskega mesta znašla zvezda z
njegovim imenom.
Z Russelom je bilo nekoliko drugače.
Igralec je zelo trmast in je doslej že trikrat
odklonil ugledno ponudbo, da bi namestili
zvezdo z njegovim imenom. Svojo nenava-
Dinastija se osipa
Kaj mu je razbrala z dlani? ringtona, je umrl v 65. letu
starosti zaradi zastrupitve. V
nasprotju s televizijsko vlogo
je bil Christopher v vsakdanjem življenju enostaven
in priljubljen. Poročil se je
dvakrat, s prvo ženo pa je še
Christopher Cazenove kot
Blacke Carrington iz TVnadaljevanke Dinastija
V specialni bolnišnici za rehabilitacijo v
Stubiških Toplicah je hrvaški predsednik
Ivo Josipović obiskal najbolj znano hrvaško
sodobno pesnico Vesno Parun, ki je kljub
častitljivi starosti neverjetno bistrega duha.
Za 88. rojstni dan ji je zaželel veliko zdravih
let, predvsem pa še kakšen verz, kot so tisti iz
pesmi Ti, ki imaš roke nedolžnejše od mene,
ki mu je očitno najbolj pri srcu. Vesna se mu
je oddolžila tako, da mu je pogledala v dlan.
Kaj je izvedel o svoji prihodnosti, pa vesta
samo onadva.
dno odločitev je vedno zagovarjal z željo, da
pride na stezo čim manj imen, sicer se bo ta
prehitro napolnila z različnimi nepomembnimi osebami in bi tako izgubila svoj sijaj in
namen – priti v zgodovino ameriškega in s
tem svetovnega filma. Ko je za glavno vlogo
v filmu Gladiator prejel oskarja, je nekako
menil, da si je to čast zaslužil s težavnim
delom, in se je ceremonije udeležil – s
soprogo Danielle Spencer ter s sinovoma
Tennysonom in Charlesom.
Le šest dni po smrti ameriškega igralca Johna Forsythea, katerega se starejša
generacija televizijskih gledalcev spominja kot Blacka
Carringtona v TV-nadaljevanki Dinastija, je po isti poti
za vedno odšel njegov televizijski brat Christoper Cazenove. Britanski igralec, ki je
v najpopularnejši in najbolj
gledani ameriški TV-milnici
igral negativca Blacka CarChristopher Cazenove s precej
mlajšo soprogo Isabel Davies
naprej ohranjal prijateljske
stike, zato ni čudno, da sta
se ob smrti znašli ob njem
obe ženi: prva, 60-letna velška igralka Anghard Rees in
enkrat mlajša igralka Isabel
Davies.
24
april 2010
p en
Po košček kruha, po zrno soli,
m
i
v
o e
po prgišče besed …
n
i
l
j
r
Na široko so nam odprli
vrata svojega doma in
nam omogočili neposredno
doživeti in začutiti
vsakdanjik rejniške družine.
Za okroglo mizo v kuhinji so
posedli vsi razen najstarejše
hčerke, študentke Anje. Od
leve oče Željko, Simona,
Enja v naročju mame Tanje,
babica Bernarda, Sara in
Elvis.
ž
e
i
F
r
k
k
az
R
na
48
Rejniška družina je družina, ki je usposobljena
za opravljanje rejniške dejavnosti in v svoj dom
sprejme otroka, ki iz različnih razlogov ne more
živeti pri svojih starših. Otrok, ki je moral od doma,
potrebuje stabilno družino, ki ga je pripravljena
sprejeti za svojega enakovrednega člana.
Istočasno pa rejniška družina otroku omogoča
tudi stike z njegovimi biološkimi starši, ki so v
njegovem življenju zelo pomembni. Stiki morajo biti
v otrokovo korist in v skladu z njegovo voljo.
(iz predstavitve Rejniškega društva Slovenije na spletu)
Elvis je ostal ob prvem obisku
S svojo odločitvijo je vse presenetil. Hitro se je udomačil. V začetku
ga je bilo sram govoriti o biološki
mami. Mama Tanja ge je prepričala,
da je njegova mama morala zbrati
veliko poguma, da ga je pustila pri
njih. Vprašal jo je tudi, ali so rejniški
otroci revni, pa mu je pojasnila, da
to sploh ne drži. In tudi sam je spoznal, da se vsi okrog njega trudijo,
da bi se mu sanje uresničile. Je zelo
dober učenec, sodeluje v različnih
dejavnostih, veliko nastopa in je
glasbeno nadarjen. Ni mu dovolj
tamburaška skupina, v glasbeni šoli se uči še igranja na bobne. Ker je
tako zavzet, so mu jih kupili tudi za vaje doma (na fotografiji). V šoli
bi rad postal najboljši. »Anja in Sara sta Zoisovi štipendistki, jaz bom
naslednji pri hiši. Nekoč bi bil rad geodet,« nam je zaupal.
Za Penovo
trojko
Irma Benko
Nataša Juhnov
Bila je skupna družinska odločitev
Enja brez treme
»Dolgo je tlelo v meni. Leta 2003 sva se z možem, ki je zaposlen,
odločila za usposabljanje za rejništvo, sama pa sem ga še poglobila
z enoletnim izobraževanjem. Končala sem ekonomsko šolo, ostala
brez zaposlitve in velikih možnosti, da bi dobila službo, ni bilo. O
vsem sva se odprto pogovorila s hčerkama, takrat 14-letno Anjo in
11-letno Saro, ki sta z odobravanjem sprejeli najino opredelitev in še
bolj kot midva nestrpno pričakovali prvo rejenko. Prišla je ravno za
božič tistega leta in prazniki so bili kot nalašč za to, da smo z Metko
prebili led in jo sprejeli za enakopravnega člana naše družine,« obuja
spomine mama Tanja.
»Globoko v sebi sem čutila, da bom nič krivim otrokom zmogla
pomagati. Ko je to v meni dozorelo, je bil samo še logističen problem
– prostor v hiši, da bi ta lahko postala dom za veliko družino. Odločili
smo se za prizidek in notranjo preureditev. Imamo sedem spalnic. V
vsaki je pohištvo, ki si ga izbere otrok sam. Tako kot mu je všeč in v
njegovi najljubši barvi. Vsak otrok ima v hiši en svoj kotiček, kamor
se lahko vedno umakne.«
Živijo kot vsaka normalna družina. Potrudijo se drug za drugega.
Imajo se radi, kot da so od nekdaj skupaj in kot da se nikoli ne bodo
razšli. Pa ni vedno tako. Njihova prva rejenka Metka se je pri osemnajstih odločila, da se vrne v svoje romsko naselje, in jo zelo pogrešajo.
Ob polnoletnosti se namreč otrok v rejništvu lahko sam odloči,
ali bo zapustil rejniško družino, in te pravice svojim otrokom ne bi
nikoli želela omejevati, poudarja mama Tanja. Če to želijo, pa lahko
tudi po polnoletnosti ostanejo pri njih do konca šolanja oziroma
osamosvojitve. Ker jih ob družinskih vezeh druži še veliko drugih
dejavnosti, bodo zagotovo ostali povezani tudi potem, ko bodo otroci
zapustili gnezdo.
Najmlajša članica družine je ljubljenka vseh. Odkar je pri hiši, sprejeli
so jo pri devetih mesecih, je vse bolj pestro in živahno. Izjemno rada
poje in njeni nastopi za javnost, ki smo jo tokrat predstavljali Penovci,
so pravi mali obred. Mama Tanja mora prižgati svečko, potem Enja
zapoje in upihne svečko. Tako je od takrat, ko so ji zapeli za rojstni dan,
ona pa je upihnila svoje štiri svečke. Otrok se dobro razvija, pravi mama
Tanja, ki je prepričana, da se bo tudi Enja uspešno vključila v okolje.
Hvala, ker si tudi moja mama
Simona, ki obiskuje tretji letnik vzgojiteljske šole v Ljutomeru, je
pri Ferlinovih že pet let. Kmalu bo polnoletna in lahko se bo sama
odločila, ali še ostane v družini. Mama Tanja jo je pripravljena imeti
tudi med študijem. Simone o odločitvi nismo spraševali, zaupala pa
nam je, kaj je zapisala v knjižico o materi, ki jo je ob materinskem
dnevu podarila mami Tanji:
Mama!
To knjigo podarjam tebi, čeprav
nisem tako tvoja, kot bi si želela.
Nekatere misli v knjigi se več ali manj
nanašajo na biološke matere, vendar
pa se malokdo zaveda, da veliko
več pomeni tista mama, ki te vzgoji.
Pravilno in zdravo si me pričela vzgajati komaj ti. Zato so tudi vse misli
namenjene le tebi.
Hvala, ker si tudi moja mama!
Simona
Rada te imam!
Simona je postala pridna učenka,
je nepogrešljiva članica tamburaške
skupine, pa tudi spretna pri pripravi hišne specialitete – razkriških pogačic (na fotografiji). Pri tem
družinskem opravilu je sicer glavna babica Bernarda, ki pomembno
dopolnjuje bogastvo družinskega življenja Ferlinovih.
Anja vodi tamburaše
Anja je najstarejša med Ferlinovimi otroki. Je študentka drugega
letnika socialne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Njena
študijska in poklica usmeritev je zelo povezana z življenjsko izkušnjo
v domači družini. S študijskimi vsebinami je zadovoljna in gre ji kot
po maslu.
Domov pride vsak konec tedna in potem v hiši prevzame dirigentsko
palico. Je glasbeno nadarjena in zaupali so ji vodenje mlade razkriške
tamburaške skupine, v kateri sodelujejo vsi Ferlinovi otroci in nekaj
okrepitev. Vsak konec tedna pridno vadijo in veliko nastopajo. Anja je
zahtevna in nepopustljiva. Ve, da zmorejo, zato so načrti vse smelejši.
Prvim nam je zaupala, da bo skupina kmalu dobila bolj prepoznavno
ime, in sicer Tamburice od Muríce (to je domače ime za Ščavnico), in
že prihodnje leto bi radi izdali svoj CD.
Šefinja Anja igra berdo (na fotografiji desno), redni člani skupine
pa so še (od desne) Sara z bisernico, stric Marjan in Simona z bračem
ter Amadej in Elvis z bugarijo. Kot pevca na nastope povabijo Miho
in Bojana Zajnkoviča.
Sarina pot iz Španije
Ferlinovi so v svoj dom vedno pripravljeni sprejeti tudi mlade z različnih koncev sveta, ki z izmenjavami dijakov na ljutomerski gimnaziji
prihajajo v Slovenijo. Gostili so jih iz Anglije, Cipra, Turčije, Nemčije,
Srbije, Kosova, Španije … Po obiskih so ostale vezi in redni stiki, Anja
in Sara pa sta ob pomoči izmenjav videli že kar nekaj sveta. Sara je
bila pred dnevi v Španiji.
»V petek, 16. aprila, nas je presenetila novica, da je na Islandiji
izbruhnil vulkan in da so zaradi tega mnogi leti odpovedani. 25 dijakov ljutomerske gimnazije nas je upalo, da se nas ta problem ne
bo dotaknil. Pri večerji pa sta nam profesorja sporočila, da je naš let
odpovedan. Tisto noč sem bila zaskrbljena kot še nikoli. Zjutraj je na
letališču kazalo, da bomo tam ostali cel teden, iz prenočišča in hrane
pa tudi ni bilo nič. Po urah telefoniranja je profesorjema uspelo dobiti
avtobusni prevoz v Slovenijo. Najprej do Madrida šest ur, potem pa z
romunskim avtobusom, do polovice napolnjenim z romunskimi Romi,
še 36 ur do Vučje vasi. Deset ur, ki smo jih prebili na letališču, smo se
dekleta takole zabavala. In iskreno priznam – doma je res najlepše
(Sara je druga z leve).
Družina in rože
Ob družini, ki je največja Tanjina ljubezen in njena življenjska
opredelitev, je na drugem mestu ljubezen do rož. Okrog hiše je vse v
cvetju, v prihodnjih dneh se bodo razcvetela še okna. Mož Željko rad
pohvali ženine rezultate, opazili pa smo tudi, da se zelo suvereno vrti
po kuhinji. Je umirjen in sproščen pri stikih z otroki. Če le gre, jim v
vsem ustreže in jih razvaja, ko je doma. Sicer pa kot geometer večino
dneva preživi v službi.
Slovensko srečanje bo na Razkrižju
F
erlinovi z Razkrižja so zaslužni, da dobiva Rejniško društvo
Slovenije novo spletno stran. Vneto pripravljajo nove rešitve
in vsebine za objavo. Mama Tanja je podpredsednica društva.
Za izmenjavo informacij, druženje in stik z okoljem so pomembna
tudi različna srečanja rejniških družin. Letošnje vseslovensko
srečanje bo v soboto, 12. junija, prav na Razkrižju. Glavni organizacijski zalogaj prevzemajo Ferlinovi. Računajo na ponovno dobro
sodelovanje z domačim županom, ki ima vedno posluh za rejništvo, pa tudi na razumevanje donatorjev v pokrajini ob Muri.

Anton Balažek

Transcription

Similar documents

Dr. Melita Hajdinjak,

Samanta Baranja

Urška Potočnik,

e-Vestnik 200934

TISKANI MEDIJI /PRINTED MEDIA:

e-Vestnik 200921

e-Vestnik 200946

Seminarska in projektna naloga pri predmetu Tiskarski postopki

Prenesi knjižico, 2015

Komu delavci postranski igralci

ovitek januar.pdf - Fakulteta za gradbeništvo

Ko mačke ni doma

GEO & IT NOVICE - Geodetski vestnik

Laskavi naslov Jožici in Roku

eVestnik 201026

Namesto k zdravniku v smrt

penslovenia-zdruzenje.si

e-Vestnik 201023

Brez njih tudi mene ne bi bilo«

Za to sem enostavno živel in vložil 22 let trdega dela

Kekec spet s palico v roki

Kdo je okradel najstarejšo pomursko srednjo šolo